Bogovec Jernej: Razlika med redakcijama

dodanih 110 zlogov ,  pred 9 leti
brez povzetka urejanja
Poznojesenskega popoldneva v letu tisoč in šeststotem je bil prispel prileten popotni človek z Brda med pristave mesta Kranja. Bil je tako zelo utonil sam vase, da ni opazil kamna, ki mu je ležal na poti v spotiko. Kakor podsekano drevo je padel na obraz. Ko je vstal z mokrotnih tal, je pogledal z nagonsko radovednostjo po kamnu in šel z blodnim nasmehom za besedami, ki so bile vklesane v kamen, in je videl, da so ime in geslo raz vrata njegove hiše v Kranju, katero so mu bili cesarski prepovedali, zapečatili in naprodaj zapisali. Kamen nad vrati so izbili in vrgli pred mestno obzidje. Kmetica z Britofa je pobrala kamnito ploščo, da bi si pozimi noge grela v postelji. Ko pa je videla pisano, se je ustrašila in pustila ležati kamen med pristavami. Bridko, kakor da govori težke uroke, je bral popotni samega sebe raz kamen:
 
»Hie Baertl Khnaeffl Praedicant,<br>
Mein Stergh stehet in Gottes Handt!«<br>
 
Predikant Jernej, za Gašperjem Rakovcem drugi bogovec v Kranju, je globoko zasopel kakor človek, ki spi. Nato si je šel z roko mimo čela, ki je bilo samo vase pogreznjeno kakor pri človeku s pomešano pametjo in je tonilo v bolnem in blodnem mraku oči. Bil mu je obraz po očetu in materi in dedih in še po boleznih, ki so jih trpeli: lakoti, sušici, davici in kostenici. Bile so gube ubite tlačanske očetne upornosti. Bile so črte žalostnega materinega telesa: neutešena sla in žalostna kri, ki je bila spočela v strahu in nasilno, preden se je zavedela, da je blagoslov spočetja v blaženstvu vihrajoče krvi in vzhičene želje. Komaj vidno so se risali možu v skrajnih kotih gorenje ustnice redki, umazano svetli brki; bolno skodrana je senčila skromna brada obbradek in čeljusti. Bilo je lice takega človeka, ki se mu ni bil drob razvil, bilo je zrcalo duše, ki je strašno in venomer trpela iz besed po prerokih in iz razodetja. Bila je duša, ki je hrepenela po širini razgleda in ni mogla preko ene misli, ene žalosti, ki jo je kakor prekleto Mrtvo morje zalijala, težila in dušila bridka iz dneva v dan, iz pijanega večera in motnega dremca v bolečino strezavega jutra in morečega dnevnega opravka. Bilo je lice, da si bral ž njega vso prošlost bogovčevo: brazgotine otroških iger, trnja in kamenja, ko je lezel za borovnicami, jagodami, lešniki in gobami, bral si žalost šole in lakote ob knjigi in oljenici; zmrzlino prstov, ki mu je ostala izza šolskega kalefaktorstva in cestnega kantorstva; bral si prvo telesno žalost nedozorele sle,
»Nesrečna zemlja, negodna, ki te norijo s svečenjem in zaduštvom farčiči in novi menihi, malikovski poluverci, papeževi sledniki, seme hudičevo, ki stražo streže Antikristu. Kdaj vstane tvoj red, tvojim zapeljavcem sodeč? Čuj, kaj mi je velel Gospod. Roke naj sklenem in z nogo naj udarim ob tla in zakličem joj! zaradi vseh gnusob Izraelove hiše. Roke sklepam in z nogo bijem zaradi tebe, Krištof Treiber, neukretni blodež, lakomni stražar norskega Tomaža Ljubljančana, ki je erbič zblode, zlobote in zločesti krgave, krivine in oholnosti. Z nogo bijem, objestni ti telec, hlapčič zlodejev, ki si prišel v mojo srenjo za prascem Mercino in oslom Lathomusom in si zadnji papežnik na pridižnici v Kranju, zadnji nenavidljivec lajavi, ki ni hotel roditi za moj glas, za duh gospodnji, ki mi je bil kakor vidcem in bogovcem.«
Erazem Wassermannov pod cerkvijo je s hrepenečo gorečnostjo gledal v višino. In mu je prišlo, da bi predikanta opozoril nase, in je zapel:
 
»Aus tiefer Not schrei ich zu Dir,<br>
Herre Gott, erhör mein Rufen!«<br>
 
Predikantu je omahnil pogled nad mesto, ki se je viličilo v tri ulice od špitalskih vrat do stolpa nad Dolom, ki je vsako leto bruhal črne jate vran na mestno ozidje in na stolpe mestnih cerkva svetega Kocijana, svetega Boštjana, roženvenške Matere in špitalske kapele. Stisnjeno v ozidje na živi skali je živelo mesto ob polju in pristavah iz petaka, ki ga je plačeval tovornik v Lahe, ob cehih, ki so imeli svojo topo vsakdanjost iz dedov v dede, z vinom, ki ga je bilo v mestih več ko vode, ob besniških drveh, z ribami v Kokri in Savi, iz sejmov svetega Marka in tržnih četrtkov, ki so poznali tržiško usnje korduvan, šenčurske odeje, nakelske volnene jopice, loško platno, jeseniško železo, lonce iz Kovorja, krzno in kože od Kokre, smolo in gobo iz lesov na Jelovci, kostanj Podgorcev, poljanske konjarje, ajdo in med v satovju, lan in sir in vitre, kostanj in jazbečje sadlo, terijak in mitridat, album nigrum za zaprte dojence, oglejski žafran, avgsburgški parhent, muransko steklo, adiantum za mlade norske ljudi, pilule »sine quibus esse nolo« za stare device, nože, orožje, bičevnike in še nemški letak o davno pozabljenih turških vpadih, ki niso bili nič manj grozni mimo novih in zadnjih.
Predikant je premotril strehe pod seboj, kakor so se vezale v treh pramenih iz severa na jug. Mrmral je zdaj z ljubeznijo zdaj s srdom, kakor že je bila hiša ali evangeljska ali pa dom papežnikov:
Kakor da čuvstvuje z besedo predikantovo, se je razvnela pesem iz nižine v bridko molitev:
 
»Ne daj, Oče, naš ljubi Bog,<br>
da bi od nas se vzel tvoj uk.<br>
Zateri Turka, papeža,<br>
kir zašpotújo Jezusa.«<br>
 
Pesem je vzdramila predikantovo uho in je opazil mladca, ki je pel. Potem pa je privezala pozornost njegovega duha streha edine evangeljske hiše med dvajsetimi papežniškimi na savski strani mesta. Vstala je žalost ob bridkosti spominov za pokojnim tastom sodnikom Junauerjem in žalost nad meščani, ki mu niso več sličili v gorečnosti, veri in ljubezni do čiste evangeljske besede. Zopet se je zavedel predikant v svoj smot, tajni klic iz sanj, in je vrgel glavo v smer proti polju na jugu. Rahel vonj zarje je ležal vse čez mimo samotnih brez do daljne koče kraj polj, ki je tiho razpadala, odkar je bila umrla v njej stara ženica veščica, ki so ji v grobu z glogovim kolcem prebodli telo. Predikantu se je zganio v licu. Prav ob koči je vzrastel jezdec med zarjo večera in mrak noči. V bogovcu je oživelo kakor spoznanje iz višav in je zaklical uverjeno, da je vstalo in je jezdec njegov sin, njegov daljni orožnik iz Nemcev, Tifernov štipendist.
»Tebe mi je napovedalo, moj sin, moj Gedeon,« je mrmral; »jašeš, jašeš.«
Stegnil je roke predse, daljnemu v pozdrav. Iz globeli se je oglasila nova pesem, bridkejša:
»Tam pri teh vodah Babilon<br>
smo žalostno sedeli...«<br>
Predikant ni čul, ni posluhnil. Koj nato pa je zato sunilo jezno in uporno, hripavo izzivaje in zelo glasno:
»V Kranji je zdaj en papežnik,<br>
tega hudiča učenik,<br>
Treiber je njegovo ime,<br>
pravo hudičevo seme.«<br>
Bila je morda jezna očetova beseda iz veže, ki je še podpihala mlado hlapčičevo gorečnost. Bila je morda zasmehljiva opazka Erazmovega brata, ki je bil za nekaj dni prišel iz ljubljanskih šol domov in si vprav likal obleko, ker ga je bil domači župnik povabil na večerjo. Morda je bila celo hudomušna opomba in pomilujoč nasmeh sosedove hčerke, Erazmove vrstnice, žive Snedčeve Agate, ki je gorela za mladim in ni hotel norski mladec róditi za njeno prijateljstvo.
»Treiber je njegovo ime,<br>
pravo hudičevo seme,«<br>
je ponovil Wassermannov bojevito, strastno, a se umiril, ko je videl, da je mož v zvonovih pogledal z bridkim nasmehom nanj. Predikant pa je zamrmral sam zase pomilovalno:
»Mlada, vroča kri! Če bi ji dana bila vztrajnost, vernost in moč!«
več molitev, bila je pesem mlade, zaljubljene,
žalostne krvi:
»Ach Lieb laß dichs erparmen,<br>
daß ich so elend pin <br>
und scheuß in dein Arme.«<br>
Bogovec se je zdramil in zdrznil. Stopil je
za korak bliže k cerkovniku in rekel:
Bogovec je omahnil truden iz cerkve v
mrak. Wassermannov Erazem se je utrgal
za njim. Topa bridkost in težka trudnost
je vezala bogovcu misli na telo. Obšel
ob nalivu. Mrčes se je sprehajal iz vrat v
vrata. Odkar se je bila vera pomešala, je
bilo zrastlo strašno v ljudiljudeh. Psovali so se
iz okna v okno, kleli, sovražili. Predikant
je vedel in je stotič znova trpel:
prvi orožnik besede čiste v Kranju? Lajave
pse in lajno. Nikoli nista imela slabše
srenje prasec Mercina in norski Steinmetz.«
«
Iz žalosti je posluhnil. Nekje iz teme je
prosilo na ulico:
glas spoznal. In šel je mimo in je videl:
»Gospod Bog! Saj je res ona molila, naša
stara Tereza, ki je s stražo stregla moji
rajni pridrugi v otročjih krčih.«
Obrnil se je, da bi šel nazaj, a je dvomil:
»Tereza ni. Čez devetdeset let bi štela.
Kako bi še znala peti.!«
Spomin na rajno pridrugoženo, ki je bilbogovcu ugasnil v zvoneh, se je vzbudil
bogovcu ugasnil v zvoneh, se je vzbudil
nanovo. Strašna bolest po davni ga je
obšla. Mrmral je: »Agnes, du mein viellieb
weylant Gemahel!«
Stopil je, gnan od hrepenenja hitreje in,
vzšel na trg pred špitalsko cerkvijo in se
obrnil mimo krčme na levo v ulico, kjer
mu je stala hiša. Iz krčme je udarjala
pesem, ki jo je poznal:
 
„D ®utt\ bu biel fdjnBbeS ®U\)bt,
»O Kutt', du viel schöndes Kleydt<br>
(Łin groger ©djalf ber bttf) mttreit..."
Ein großer Schalk der dich antreit ...«<br>
»Moji,« je mislil mimo svoje poti in svojega
 
»Moji so,« je mislil mimo svoje poti in svojega
hrepenenja bogovec, »moji, učitelj
Dachs, Mernhardt, Stockzahndt in Schlagen.«
«Kakor Hoteloveselje mu je hotelo vzrasti kakorv veseljesrcu.
v srce. Pa je videl ob vratih človeka, ki
je bruhal, in je vstalo zopet zoprno vanj:
»Tvoj erbič sem, Gašper Rakovec. Lajave
pse imam in lajno.!«
Nad drago strehstrehami je bil vzšel mesec. Bogovec
je stal pred svojo hišo. V bledi luči
neba je živelo troje oken. Bila so mrzla.
Hiša je bila mrtva. Prevzet od čudnega
ganotja je obstal predikant obstal. Oko mu je
33 obviselo v praznini vrh vrat, odkoderod koder so
bili izbili njegov imenski kamen. Ko je
moral iz mesta, je bil potegnil kljuko iz
Odprl je v zatohlo in plesnivo vežo. Žalostna
golazen se je razpršila po prostoru.
V somraku iz noči in mesečine je šel in odprl
v sobo na desni. Tu je v svojih srečnejših
dneh bral in pisal. Osušen tintnik je še
lestve v gornji prostor. Vzpel se je kvišku.
Bil je v sobi svoje prve poročne sreče.
Mesec je bil napolnil sobo in se polillil po
tleh prav do tam, kjer mu je nekoč stala
zakonska postelja. Še je bila vidna lisa,
dokoder je segalo ležišče, in nad liso je
bil žebelj. Na žeblju je še visel suh cvetni
vršiček, davni in zadnji njegov krizmanekkrizamnik,
kakor ga je bila previsoko pripela
botra možu in ženi. Predikant je pobožno
in hlastno snel vejico in si jo pritisnil na
ustnice.
»Agnes, du mein viellieb weylandt Gemahel!«
Do bolečine jasno je vstala vanjv njem slika
«
davne sreče. ZaživeloZaživela je predenj rajna žena, sladko
Do bolečine jasno je vstala vanj slika
davne sreče. Zaživelo je predenj sladko
dete iz očeta gorečnika, sodnika Janeza
Junauerja. Videl je njeno tiho pokornost,
hlapčiča v plenah k možu in od moževe
strani k hlapčiču. Pa je bila botra tako
visoko pripela krizmanekkrizamniik.
»Agnes, du mein viellieb Gemahel!«
V strašni jasnosti je vstalo v predikanta
in je občutil, kakor da se je zgodilo tistoprav to
uro. Ponoči odmed dnevasvetim svetegaJanezom in Janeza v
dandnem nedolžnih otrok je bilo. LeglaŽena je bilalegla
tik pod krizmanekkrizamnik. Dete ob njej je krililo
z ročicami in segalo kvišku in ni doseglo
vejice na žeblju. Težko je vzdehnila žena.
sramu, solze so ji zalile oči. Potem je
zakoprnelo iž nje: »Ne maram dekelstva!
Snemi krizmanekkrizamnik. Previsoko visi.«
»Previsoko visi,« je ponovil predikant iz
svojih sanj. Tiho je prehajala mesečina preko tal.
Iz zatohle plesnivosti je dehnilodahnilo po davni
sreči. Sanjajočemu je vzigralo v mozeg in
glavo in se mu zvrtelo. Zdrknil je na
»Here mein Gemahel. Umrla bom v
dekelstvu. Težko je. Ne morem več nositi.
Snemi krizmanekkrizamnik, snemi krizmanekkrizamnik
Bogovec je zaječal, planil in razširil roke
po prikazni. Zajel je v prazno; glava mu
si obrisal potno čelo in trpel:
»Prazno vidim. Hudič me baja z namišljenim,
z duhovino, da bi mi znamenje dala, pa je ni.«
dala, pa je ni.«
Dvignil je roko kakor v odroke in rekel:
x »Sladka si, pa nisi prava. Ugasni, ugasni,
nenavidni duh, krgavi, v mlamolu tamnictemnic
ZS ustudenopremraženo krvjo in poltjo se je opotekel
po lestvi navzdol v vežo in iz veže na
ulico. Mladi Wassermannov, ki se je bil
Komaj je prepoznal bogovčevo
spremenjeno lice.
»Here Meister,« je zaklical, »ali si bolan!?
Nasloni se name, popeljem te. Ali pa
hočeš, da pokljukam pri Schlagnu.?«
Predikant mu je strmel nemo in topo v
obraz. Potem pa se je z vsem svojim
34 telesom naslonil na mladeničevo ramo in
sta šla. Pred ŠchlaginovoSchlaginovo kremokrčmo je zopet
vprašal Wassermannov:
»Ali nočeš, da pokljukam?«
Stopil je odločno proti špitalskim
vratom in prešel. Wassermannov je šel
za njim . . .
<center>***</center>
# # #
Bila sta v mrzlem molku kranjskih pristav.
Blatna tla so bila zamrznila in gruda
Brezimni uporabnik