Iz burkaste preteklosti Mihe Gorenjskega: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 417:
Miha čuteč, daje veža izpraznena, odide tiho domov spat. Zjutraj pa se poda proti Šimnovemu stanovanju. Šimen, ki je že vsem sosedom naznanil nocojšnji dogodek, pride Mihi nasproti rekoč: »Slišite! Nocoj je bila grozna reč. Tatje so nocoj k meni vdrli. Jednega sem že skoraj imel, pa te presnete ženske mi niso pustile, da bi ga bil zagrabil!«
==XIII. Rateški malik.==
Rateč in Ratečanov sem omenil že, ko je bila na vrsti »Zagrenjena ljubezen.«
Rateče so priprosta vas slovenska, ležeča nekako sredi pota med Kranjsko Goro in Fužinami ali Belo pečjo. Bližnjemu kolodvoru, ki je skoraj enako oddaljen od Rateč in Fužin, dala je vas Rateče tudi prvo polovico imena. Postajo kličejo : Rateče-Belapeč.
Ljudstvo ima svoje posebnosti. V noši so zeló stanovitni, moški in ženske; od svojih običajev in šeg se pa tudi ne dajo nič kaj odvrniti. V eni zadevi pa upam, da so se do danes vsaj nekoliko spreobrnili, oziroma spametovali. Jaz menim v rečeh, katere prepoveduje prva božja zapoved. Izredno dober nauk v tem oziru so si mogli posneti iz skoraj neverjetne, pa vendar resnične dogodbe, ki jo povem v nastopnem.
Bil je svoje dni premeten Ratečan, imenom Tincelj, ki je obhodil že veliko sveta in doživel že marsikaj, o čemer se navadnemu Ratečanu še sanjati ne more. Svojih rojakov mišljenje in praznoverje mu je bilo seveda tudi znano do dobra.
Po naključju se soznanita z nekim Tolmincem, ki je, prosjačé po Gorenjski Dolini, zašel tudi v Rateče. Tolminec je bil nekoliko privajen neki posebni spretnosti, znal je namreč tudi »iz trebuha govoriti«. Razven tega je bil precej zvit; zato sta se taka dva »genija« steknila in hitro sporazumela, po katerem načrtu bosta Ratečane sleparila in, kolikor se bo le dalo, za veliko opeharila.
Prvi javni nastop teh dveh ptičev se je zvršil tako-le:
Nekega dné že bolj proti večeru gre nekaj Ratečanov z vozovi s Trbiža proti domu. Razumeva se, da niso vstanu kar naravnost v Rateče. Morajo se s potjo oglasiti še v fužinski gostilni »Podklancem«. Možje posedejo lepo za mizo, voli jo pa v tem času vrežejo kar naprej proti domačim jaslim. Ugodno priliko porabi Tincelj.
Ravno je imel zunaj doma nekaj opraviti. Zagledavši vole in vozove brez gospodarjev ali druzih varuhov, pristopi bliže in vzame od enega voza dve verigi, od druzega pa coklo. Vse to skrije v bližnji grm.
Domov prišedši se podviza Tolmincu naznanit, kaj je naredil in kje ima ukradene reči skrite.
Drugi dan možje tarnajo in tožijo po Ratečah, kaj se jim je pripetilo prejšnji dan. Kmalu se jim pridruži zviti Tincelj ter jih tolažeč
zagotovi, da se bo gotovo vse našlo, če se le obrnejo na tistega Tolminca, ki je sedaj k sreči v Ratečah. On dobro pozna njegovo moč. Ako ta ne najde ukradenih rečij, potem naj kar jenjajo še dalje iskati.
Možje v tolikih stiskah poiščejo brž onega Tolminca. Ta je mirno potolaži, češ, dobilo se bo vse, naj bodo le kar brez skrbij. Jutri zjutraj naj zopet pridejo vsi k njemu, potem pa gredó vsi skupaj iskat ukradenih rečij.
Drugo jutro ga pridejo možje klicat že na vse zgodaj. Odpravijo se in gredó po ravni cesti, obdani od pisanih travnikov. Kar obstane Tolminec blizo onega grma, ki je skrival tuje blago. Obrne se proti možem ter jim pravi : »Veste, možje, kaj pa hočemo daleč hoditi! Mari jaz poprašam katero teh-le rastlin tukaj, in brž bomo izvedeli, kako je z ukradenim blagom.« »»Saj res,«« odvrnejo Ratečanje zadovoljno, »»kaj bi neki
dosti brskali okrog in čas tratili!««
Tolminec pri teh besedah pokaže na neko rastlino rekoč : »Bom pa kar ono-le kislico poprašal.«
Kislica se mu pri tej priči prikloni. Ratečanje so vsi iz sebe nad to prečudno prikaznijo. Tolminec izpregovori: »Roža znana — nam udana! Kdo je kradel — kam je skril?« Možje začujejo votel glas: »Tat je popoten tujec, ukradene reči je spravil v najbližnji grm, da je nazaj gredé
saboj vzame.« Ta odgovor kar sapo zaprè okolistoječim možem. Tolminec se podá ž njimi naravnost k prvemu grmu, in res najdejo vse ukradene reči. Sedaj si nobeden ne upa s Tolmincem spregovoriti kake besedice. Kar strmé in z glavami zmajujejo.
BeraSki Tolminec se jim naenkrat začne dozdevati neko nadnaravno bitje, ki so mu pokorne tudi nežive reči. Domov gredé si le od strani upajo vanj ozirati se in komaj stopati v njegovi bližini.
Doma spravijo hitro vse sosede, da, skoraj vso vas po koncu. S tihim strahom in pomenljivo vnemo jim razkazujejo najdene reči pripovedovaje, kako se je prečudnemu možu neka rastlina kar priklonila in dala tudi resničen odgovor.
Vsi so je poslušali resnih in začudenih obrazov, le Tincelj se je tu pa tam porogljivo namuzal, pa se tudi moral hudo premagovati, da ni smehú spustil na vse grlo. On je namreč dobro vedel, zakaj se je Tolmincu rastlina priklonila. Tolminec je zato rekel možem, naj pridejo še-le drugo jutro k njemu, da je mogel zvečer iti s Tinceljnom izbrat si rastlino, ki se mu mora drugi dan prikloniti. Na temno-zeleno kislico, ker ima debelejše in trdnejše stebelce, privežeta močno nit ter jo zakrijeta z gosto travo, da se ne bi kaj videlo, ko bo drugo jutro Tolminec stopil na nit ter rastlino pomajal.
Odslej je bila Tolmincu časna sreča — vsaj za nekaj tednov — utrjena. Kolikorkrat se je kaj zgubilo, ali so prišli kje kaj navskriž, Tolminec je Ratečanom vedel vselej pomagati iz zadrege. Tincelj ga je o vsakem imenitnišem dogodku vselej poprej poučil.
Lahkoverni ljudje so Tolminca — rekel bi — kar obsipali z denarjem. Toda on se ni hotel dotakniti pričo njih nobene vrste cvenka, češ, on jim stori rad vse iz zgolj dobrote; denar je zapeljiv.
Na hrbtu si je napravil pod vrhnim oblačilom maliho, iz nje pa si je napeljal skrivno cev v hlačni žep.
Stanoval je odslej vedno v eni in isti hiši. Ljudje so dostikrat kar vreli k njemu; le malokdaj je bil brez obiskovalcev. Odslej je dobil tudi novo ime. Nekateri so mu rekali: R a t e š k i m a l i k, drugi celó: Rateški bog. Vsi pa so govorili o njem na vso moč častno in spoštljivo, pa onikali so ga.
Nekega dne, ko je bilo ravno precej ljudij pri njem, začne se naenkrat ves tresti. Kar stopi Tincelj v hišo, pomenljivo ga pogleda ter vpraša, zakaj se tako trese, ali mu je morda slabo, ali se kaj hudega zbira nad hišo, ali ka-li? Tolminec odgovori samozavestno:»Tresem se, ker se bliža hiši velik grešnik.« Brž nato stopi v hišo človek, katerega so že davno vsi sumničili, da je v svoji c. kr. cestni službi že marsikaj izneveril. Vse ostrmi, in jeden navzočih, še kaj hujšega se bojé, opomni prišleca: »Bvaž! Le hitra doka (doli) paklêknè in prôs
jeh adpuščanja!«
Tolmincu so šli Ratečanje tako na limanice, da so mu sledijič skoraj verjeli, kako ogromni zakladi so skriti pod farno cerkvijo sv. Duha. Svetoval jim je, naj jo kar poderó, izkopljejo dragocene zaklade ter sezidajo par novih, večjih in lepših cerkvâ, kakor je sedanja farna, ali tudi, kakor je katera si bodi na Kranjskem. Preroško je pristavil še rad zraven, kolikokrat je Ratečane blagroval zaradi tolikega bogastva in nenavadne sreče, kako pomilovanja vredni so po drugi strani »Korénci«, t.j. prebivalci iz sosednje vasi Podkoren, katere bo s cerkvico sv. Andreja vred enkrat preplavila velikanska povodenj, izlivša se iz Mučne gore.
Slednjič izvé o vseh sleparijah rateškega malika tudi c. kr. sodišče v Kranjski Gori. Hitro pošlje par biričev iskat ga v Rateče in pripeljat v zapor.
Toda, ali menite, da bodo Ratečanje svojega malika in tolikega dobrotnika kar ponudili biričem? Kaj še! Skrijejo ga v zgorenji izbi pri najbolj modrem vaščanu. Pri njem si ga seveda nihče še iskati ne upa.
Vendar za kakih par tednov izda nekdo njegovo skrivno bivališče.
Zakon je velel v tistih časih, da morajo na tak lov iti z biriči tudi možje iz najbližnje vasi. Zato je takrat prišla vrsta tudi na štiri može iz Podkorena. Med njimi je bil tudi naš M i h a.
Ko pridejo vsi pred dotično hišo, gre neki Ratečan kar naravnost naznanit Tolmincu, da so sedaj prišli možje ponj. Predrzni Tolminec meni, da bo tudi te ugnal, zato reče hladnokrvno: »Le pustite je, naj le pridejo góri. Vsakateremu, kdor le roko na-me položi, posušila se bo pri tej priči.«
Grožnjo začuvši, spogledajo se možje, gredó v zgorenjo izbo, pa se vendar ne upajo vsi od kraja lotiti se za mizo sedečega malika. Tedaj srčno izpregovori Miha: »No, naj se pa kar meni posuši roka, jaz ga bom zvezal.« Birič mu pomoli jetniško verižico, in Miha trdo uklene bahaškega malika.
Ko ga pri vlečejo na cesto, zaženó usmiljene Ratečanke grozen vik in krik. Pa vse nič ne pomaga. Malik mora v Kranjsko Goro.
Pripeljavši ga v uradno sobo, vprašal ga je sodnik: »Ako si ti kaj vedeža, povej mi, koliko jih boš dobil?« Seveda seje čislanemu maliku tako naravnostno vprašanje zdelo močno razžaljivo in prisilno, vendar se ohrabri ter odgovori tudi naravnost: »Devetnajst!« »»Ne««, zavrne ga sodnik, »»vidiš, kako hitro te zapušča tvoja vsevednost: samo devet jih boš dobil!««
Nekaj dnij so imeli prekanjenega Tolminca v ječi zaprtega. Potem ga pošljejo po odgonu v rojstni kraj. Z biričem, ki ga je vodil in stražil, morala sta iti ravno skozi Rateče.
Blizo Rateč srečata starega moža. Birič, hoté se ž njim pošaliti, ustavi ga ter se mu pritoži, da mu roke vedno bolj omagujejo in postajajo trde, kolikor dalje pelje Tolminca. Rad bi že natlačil pipo in jo prižgal; toda ne more. Naj mu on stori to uslugo.
Stari Ratečan pa se oglasi: »»Slišite, Joža, jaz vam ne morem nič boljšega svetovati kakor, vi »doka« pokleknite in jih prosite odpuščanja, da vam »adbežejo spet rakê«. Vi jih pa tudi kar izpustite!««
Toda sodnijski sluga se ne zmeni za modri nasvèt starega moža ter odvede malika proti Trbižu. Od tod ga spravi bližnja gosposka na Tolminsko.
Dober mesec dnij preteče — in malik je že spet v Ratečah. Vse se zveseli njegovega prihoda, vsi se čutijo spet oblagodarjene. Vendar občna radost sedaj ne traja dolgo.
V oni hiši, kjer je bival poprej, prodajo ravno tiste dni debelo kravo. Lepo svoto, ki so jo skupili za pitano živinče, spravijo vpričo dobro došlega malika v najlepšo skrinjo, ne da bi je zaklenili.
Ravno je prvi sneg nekoliko pobelil. Listje na drevju je vedno bolj odpadalo, in čas, ko si je treba stelje preskrbeti, potekal je vedno bolj. Zato gred drugi dan vsi domači od one hiše listje grabit, doma ostane le malik. Menili so pač, da bi je boljšemu varuhu ne mogli izročiti.
A ko se čuti malik osamljenega, ne pomišlja se dolgo. Stegne se v zakladnico in — hajd iz vasi!
Gospodar, povrnivši se iz gozda, zapazi kmalu, kako gaje malik oblagodaril. Hitro naznani tatvino v Kranjsko Goro. Sodišče tudi brž razpošlje svoje ljudi, da tatinskega ptička spet ujemó.
Zasledovalci gredó najpred v Rateče in odtod po glavni cesti proti Fužinam. Kar zapazijo tam zunaj, da vodijo stopinje iz poletnega živinskega hleva semkaj na cesto.
Že nameravajo dalje iti, vendar nekaj se jim zdi sumljivo. Čudno, kdaj bi bil ta človek notri šel! Pred snegom vendar ne! Saj bi bil zmrznil notri.
Podajo se noter. In glej! Rateški malik čepi v živinskem hlevu tresoč se od mraza in strahú pred prebrisanimi zasledovalci. Denar mu odvzemo, njega pa odvedejo k sodišču in v dobro zasluženi zapor.
Po tej britki in nič manj kot častni skušnji Ratečanl za goljufnim in tatinskim malikom niso več žalovali.
Ta zanimiv dogodek nas uči, kako se lahko najsvetejša stvar — vera — sprevrne v grdo spako — praznoverje.
==XIV. Pri pustni zabavi.==
Leta 185* je bil predpust zeló dolg. Za pustni ponedeljek se zmeni gospôda iz vse Gorenjske Doline, da se zbero zvečer na Dolgem v Ž. go-
stilni, kjer bo pustna zabava.
Isto popoludne se spravi Miha s svojimi prijatelji na »lojtre«, da se jih je moglo več peljati. Na polu pota zagledajo tam na travniku Štangovca, prvega občinskega svetovalca in krčmarja v »Goščavi«. Obsekaval je prav takrat par streljajev daleč od svoje hiše posekan jesen
in bil je torej prav delavsko opravljen. Na nogah je imel velikanske coklje, na životu že nekoliko zavaljan jopič in na glavi t&ko kučmo, da mu je zakrivala skoraj vsa ušesa.
Štangovec je bíl izredno visoko zrasel in širokopleč mož, da malo takih. Včasih je zaradi tega moral tudi kaj prestati. Ko je npr. nekega semanjskega dné v Beljaku v krčmi počasi in dolgo vstajal izza mize, zakliče mu zbadljiv rokodelski pomočnik: »No, oče, ali bodete že skoraj
jenjali, do stropa ni več daleč!*
Štangovčeva krčma je bila nekdaj, ko so še navadni vozniki prevažali raznovrstno blago čez »Koren«, redkokdaj prazna. K Štangovcu so ljudje sploh radi zahajali, ker je imel sicer neroden priimek, a vedno le pošteno vino, pa tudi gospodar sam jim je bil všeč. Mož je bil zeló prijazen in postrežljiv. Kramljal je sicer »po kranjsko«, a z gosti, ki so cikali kaj na gospoščino, tudi po nemško, dasi sta si z nemščino, ki se je je nekdaj učil v Beljaku, bila v besedi in pismu v vednem prepiru. Med drugimi je prav rad zahajal k njemu tudi Miha Gorenjski, s katerim sla si bila prav dobra. Miha je bil — rekel bi — zaupni mož očeta Stangovca. Sedaj že nekaj let ne krčmari več Štangovec.
Zagledavši raz voz Štangovca, reče Miha svojim prijateljem: »Spravimo ga s seboj, in sicer tak mora iti, kakoršen je!« Torej obstanejo z vozom, in Miha pokliče Štangovca : » Alo, pojdi, pojdi malo sem, da se nekaj pomenimo!« Mož je kmalu pri vozu. »»No, kam pa, kam?«« vprašal je radoveden. »Pri tebi bi se bilo dobro malo poradovati, ker je ravno pustni ponedeljek«, odgovori Miha, »toda predno bo jed pripravljena v tvoji kuhinji, peljemo se lahko vsaj četrt ure daleč, izpijemo pri Smrčonu par kozarcev vina, potem bi prišli dosti prav nazaj. Kar k nam prisedi, pa bo!« .
Stangovec, ozrši se po sebi, reče:»»Tak-le pa vendar ne smem med vas, ki ste tako gosposki, počakajte malo, da se preoblečem.«« Sedaj začnó tudi drugi tiščati vanj: »Kaj zaradi tistih par ljudij, ki so doli, hodili bi se preoblačevat? Saj še raz voz ne gremo, kar mimogredé bomo vse opravili; torej le na voz!«
In res se spravi oče Štangovec k gosposki druščini na »lojtre«. Zopet poženó.
Pripeljavši se blizo Smrčona, oglasi se Miha: »Meni je pa padlo nekaj v glavo: kaj bomo pokušali tukaj tisto kislico! Ko smo se pripeljali že do semkaj, peljimo se rajši kar naprej, v četrt ure smo na Dolgem, kjer ima Ž. vsaj dobro pijačo.« Sevéda so vsi zadovoljni s tem predlogom, Štangovec sam jim pa tudi neče druščine krhati. Samo to pristavi: »Pa le glejte, da bomo kmalu doma!«
Ko se pripeljejo na Ž-ovo dvorišče, stoji tam že več kočij, znamenje, da se je nekaj gospôde že sešlo. Miho začne skrbeti, kako bi Štangovca spravili v sobo med gospodo; prostovoljno danes gotovo ne pojde med gospôske goste. Od strani ga ogledovaje reče nekomu izmed druščine: »Saj bi skoraj kazalo, da bi dvakrat šel skozi duri, vselej polovica, ker je tako stegnen. Kaj hočeva narediti? Že vém: jaz odprem duri, ti ga pa v tistem trenutku potisni v sobo!« In res se zgodi tako. Kar na enkrat stoji ves Štangovec, kakor je bil dolg in širok, in neprostovoljno odkrit, pred gospodi in gospemi. Sreča njegova, da je kučma odnesla toliko, da ga naddurje ni poljubilo na golo čelo. V prvem hipu sam ne vé, kaj bi rekel, ali kaj bi storil.
Pa kar na enkrat se obrne, pobere kučmo in gre iz sobe. Togoteč se pride v vežo, kjer hodi Miha z desno roko za levo ramo se držé in skremženega obraza sem ter tje. »To pa res ni vse skupaj nič«, začne sedaj Miha pred Štangovcem jadikovati, »to-le suvanje, kdo je bil pač
tako neukreten?« »»Sam ne vém««, odgovori Štangovec bolj mimo, menéč, da je Miho doletela še hujša osoda, kot njega. Med tem se jima pridružijo tudi drugi gostje, in posreči se jim slednjič Štangovca pripraviti tako daleč, da še on začne prigovarjati Mihi, naj se ne vrača kar brž domov, ampak naj ostane Tukaj, ker je upati, da bode še prav vesel večer.
In tako je tudi bilo.
Kako zanimiva je bila že večerja!
Že predno začne jesti, reče Štangovec Mihi : »Jaz bi rad najprej pil malo same vode, a ne vém, ali bi jo smel naliti v tak kozarec, ki stoji zraven vina.« »»Glej ga no««, odvrne Miha, »»kaj te bo to skrbelo, kar bokal zagrabi, pa nastavi na usta. Vode ti vendar ni treba stradati! Ti si pač v sorodu s tisto materjo, ki je prišedša od svojega dijaka pripovedovala doma:»0h, kako se našemu Tončku hudo godi v mestu! Pri polni mizi smo skupaj sedeli, a on je moral še vode prositi!« Štangovec se je pri zadnjih besedah že stegnil po bokalu, kije stal sredi mize, in: »luk, luk, luk«, tekla mu je voda v suho grlo. Vsi se spogledajo, toda Štangovec ne ume, zakaj. Krčmar prinese druge vode. Štangovec je kmalu zopet žejen. Že se hoče na prejšnji način polastiti vode, toda prehiti ga krčmar, dober znanec njegov, in mu je nalije v kozarec, ki je bil Štangovcu namenjen. Štangovec reče, obrnivši se proti krčmarju: »Na, ta je lepa, Miha me je naučil tako, ti pa delaš zopet drugače. Sedaj, kateri ima prav?« Krčmar mu ne odgovori drugega kot: »»Izpij, pa tiho bodi!««
Na mizi so bile na velikih krožnikih tudi cele gore »posneženih krofov«. Ko pride na vrsto pečenka, nabode Miha »krof« na vilice, razreze ga na svojem krožniku in pomoči košček v maščobo pod pečenko. Štangovec, ki mu je bil Miha v vsem izgled, stori brž takisto za njim. Splošen smeh je vzbudilo to tekmovanje.
Kakor sploh beseda dd besedo, tako
sta po večerji tudi dva uradnika prišla
na pogovor o nadležnih »hemoroidih«.
Štangovec, ki je to tujko nocoj slišal
prvič v svojem življenju, popraša na
tihem Miho, kaj pomenja ta beseda. Po-
redni Miha mu jo brž zasoli: »To so
neke vrste juridične študije.« Tedaj se
Štangovec ponosno kazaje s kazalcem
na čelo vstopi pred onega, ki je to rekel,
in spregovori važno besedo : »Ne zame-
rite, gospod) ko bi bil jaz tako dolgo
študiral, kakor vi, kdaj bi bil jaz imel
,hemoroide* že v glavi.« Nepopisen krohot
zaduši nadaljno govorjenje. Sicer se pa
tudi ni več dosti silil, češ, tžko sem po-
vedal, da se je vsem dobro zdelo.
S časom začn6 peti. Sevčda je bilo
takrat vse bolj nemško. Iz neke pesmi
o Napoleonu je znal Štangovec par vrstic.
Le tega ni natanko vedel, ali naj se
reče: Hochmuth wird von Gott gestraft,
ali Grossmuth wird itd. Vprašavši zopet
Miho, naj to razsodi, odloči se Miha se-
veda za »Grossmuth«. To je Štangovec
potem pel »šolo«, in ploskala mu je vsa
zbraaa družba.
Tudi plesati je moral nocoj oče Štango-
vec. Izzuvši cok^je, plesal je v nogovicah,
kakor je tukaj običajno. Bil je še precžj
uren, tudi, kadar seje bilo treba hitreje
sukati. Cel6 v »kadriljo« so ga zapletli,
seveda mu je tu moral Miha stati vedno
na strani in ga večkrat potegniti na pravi
prostor; ni se pri tem revežu godilo
dosti drugače, kot medvedu, ki ga je
včasih kak Bošnjak prignal v naše kraje.
Proti polunoči zapazi Miha, da Štan-
govca premaguje že zaspanec. Vsede se
k njemu. Na mizi pred njima je bilo
narezanih nekaj limon. Miha sklonivši
se proti Štangovcu reče: »Limone j^j,
limone, te te bodo gotovo vzdramile.«
»»Ali res««, vpraša zevajoči Štangovec
vesel, da je zdravilo zoper zaspanec tako
blizo. In videč, da je Miha že segel po
limoni — pa Miha je samo segel — ,
vzame konec limone in jo začne grizti.
Ko ga neka gospa blagohotno opomni, naj
si napravi rajši limonado, noče je poslu-
šati, češ, saj je Miha tudi ne pije, sam pa
niti ne vč, kaj je to in kako se naredi.
Po polunoči se gostje kmalu začno
razhajati, zatrjevaje drug drugemu, da
se še noben pustni ponedeljek niso za-
bavali tako izvrstno. Miha in tovariši
vzemo zopet k sebi na voz Šlangovca,
katerega skrbni krčmar dobro zagrne, in
doma ga srečno izlože.
| |||