Bogovec Jernej: Razlika med redakcijama

dodanih 43 zlogov ,  pred 9 leti
brez povzetka urejanja
 
 
Bila so črna leta. Bila je lakota. Bila je kuga. Bila je vojska. Bil je Turek. Bila je jeza »stare pravde« in žalost »ubogega Konrada«. Bila so znamenja na zemlji in nebesih. Znamenje na nebesih je bil zmaj, ki se je bil izkotil ob palici svetega Jakoba in je krono imel z desetimi zvezdami in še z enajsto, ki je bila razodeti enajsti rog. Znamenje na zemlji ni bilo manj pomenljivo: tele z oslovsko glavo in ženskimi prsmi. Rekli so in verjeli, da je izpolnjenje Danielovih maozim, prilika gnusnobe, blodnje in malikovstva v Rimu s krono v tri gubé. Še druga znamenja so bile bolezni. Bolezen bolne sle je bila, moški polt, ki je imela sestro v hotljivosti oslov in pastuhov. Bolezen, izvirajoča iz hotljivosti, je bila umazana, sramotna bolezen, ki je imela nazivov od zatona na vzhod: hispanijska, galijska, napoljska in še veselih imen iz obešenjaške šale in vinske robatosti svetega Grobijana: ženski post, pereča ljubezen, vneta nedolžnost, hudičev kres in umazano spočetje. Bolezni primeren je bil lek: emplastrum, quod fit ex medulla cervi in qua coquuntur vermes terrae cum modico croco et vino sublimato - sublimatno vino z žafranom in lajnasto mastjo kuhanih zemeljskih glist. Še druge bolezni so bile: bolezen nezmernih v pijači — podgròm in bolezen nezmernih v misli — melanholija. Bolni so bili vsi: bogovci in vidci iz Knjige, beani v beanijah, bakalavreji, magistri, veščaki v Pismu, textuales in locales, Erazem v učeni oholosti, Urh v divji strasti, Martin v jezi besede. Iz Pisma so bili srditi in učeni in iz Ezopa so snažili z besedo in snago svojo knjigo; wittemberški labod je pel o jagnjetu, ki je premagalo zmaja, »peklenske krote krak«, in vzelo vso krivino svetá nase in odrešilo od žlahte do žlahte. Labod ni bil prvi bogovec, a je bil srečnejši kot češka gos, katero so pekli na grmadi. Pel je kakor slavec, a z znamenjem ni potrdil in je zato verjel, ker ga dati ni mogel, da ga dati noče. Zato pa je bilo žalostnim, ki so hoteli imeti znamenje, a so ga morali utrpeti, kakor je pisano, da se lačnemu sanja, da je jedel, in se zbudi in je prazna duša njegova in se žejnemu sanja, da pije, in se zbudi in je žalostno njegovo srce ... Razsvečujoča luč temu svetu bolnih v udih, v volji mesa in duha je bila moč iz besed, ki so jih imeli vidci in bogovci. Bogovci so sami trpeli iz Pisma in iz strašnih snag in slik v lesu, iz gnusnob in grozot, oznanjenih v Izaiji, Danielu, Ecehielu in Janezu, iz strahu duhovin, hudiča in enajstega roga, ki je bil zadnji v Rimu, Antikrist z zaduštvom, svečenjem in z novimi menihi in ki le ni bil zadnji in je na moči pribival in ni hotelo biti konec preskušnjam in ni bil še red, da vstane sodec na mavri in bo meč iz njegovih ust razpihal ljubéje babelske hčere, poluverce in razločenike kakor pirjevico in smotláko ...<br>
Takrat so igrali gojenci jezuitov ali »novih menihov« v Ljubljani pred Tomažem, devetim ljubljanskim škofom, igro o Savlu in Davidu. Davidovi vojaki so peli pesem »letečega leva«, pesem vzhajajočih kraljevih praporov: Vexilla regis prodeunt. Trudno so odpevali Savlovi »orožniki« s pogrebno pesmijo evangeljske srenje: »In Fried und Freud zieh ich dahin, veselo in mirno grem odtod.« Savla je glumil supremist Adam Wassermannov, čigar oče je bil še nedavno evangeljski kantor in učitelj v Kranju, preden se je bil uslužbil papežnikom.<br>
 
»Koga oponaša?« je vprašal škof Tomaž.<br>
Takrat so igrali gojenci jezuitov ali »novih menihov« v Ljubljani pred Tomažem, devetim ljubljanskim škofom, igro o Savlu in Davidu. Davidovi vojaki so peli pesem »letečega leva«, pesem vzhajajočih kraljevih praporov: Vexilla regis prodeunt. Trudno so odpevali Savlovi »orožniki« s pogrebno pesmijo evangeljske srenje: »In Fried und Freud zieh ich dahin, veselo in mirno grem odtod.« Savla je glumil supremist Adam Wassermannov, čigar oče je bil še nedavno evangeljski kantor in učitelj v Kranju, preden se je bil uslužbil papežnikom.
»Jerneja Knaflja na Brdu,« je odgovoril jezusovec, regens et concionator Miklavž Koprivec.<br>
»Koga oponaša?« je vprašal škof Tomaž.
»Njegov red je blizu,« je prikimal vladika.<br>
 
»Blizu,« je jeknil menih, ne da bi trenil z glavo ali zgibnil z rokami, katere je bil sklenil v rokave; »vzrastla mu je Estera.«<br>
»Jerneja Knaflja na Brdu,« je odgovoril jezusovec, regens et concionator Miklavž Koprivec.
»Saj ji je Judita ime, Judita Strmolska,« je menil škof. Menih je nemo prikimal, čez trenutek pa je dejal: »Sina so mu šolali deželani, da bi mu za naslednika vstal in orožníka. Pa ga ne bo učakal.«<br>
 
»NjegovAli redmu je blizuumrl,« je prikimalvprašal vladikaškof.<br>
»Mladi Knafelj je že tretji mesec gojenec našega reda v Gradcu,« je odgovoril jezusovec. Škof je živahno planil:<br>
 
»Kako je vendar to mogoče?«<br>
»Blizu,« je jeknil menih, ne da bi trenil z glavo ali zgibnil z rokami, katere je bil sklenil v rokave; »vzrastla mu je Estera.«
»Deus permisit,« je odvrnil mirno menih.<br>
 
»Ad majorem Sui gloriam.«<br>
»Saj ji je Judita ime, Judita Strmolska,« je menil škof. Menih je nemo prikimal, čez trenutek pa je dejal:
»Fiat, fiat, amen, amen!« je zarajal škof.<br>
 
Vedro je odšel od igre. Celó dopoldansko nevoljo je bil pozabil, ko je moral beležiti o stiškem opatu v svoj dnevnik: »Aeger et Podagricus. Nec ad finem missae perduravit.« Po večerji je pozvonil tajniku in mu narekoval pismo. Pismo je naslovil Juditi Strmolski, mladi baronici na Brdu ...<br>
»Sina so mu šolali deželani, da bi mu za naslednika vstal in orožníka. Pa ga ne bo učakal.«
 
»Ali mu je umrl,« je vprašal škof.
 
»Mladi Knafelj je že tretji mesec gojenec našega reda v Gradcu,« je odgovoril jezusovec. Škof je živahno planil:
 
»Kako je vendar to mogoče?«
 
»Deus permisit,« je odvrnil mirno menih.
 
»Ad majorem Sui gloriam.«
 
»Fiat, fiat, amen, amen!« je zarajal škof.
 
Vedro je odšel od igre. Celó dopoldansko nevoljo je bil pozabil, ko je moral beležiti o stiškem opatu v svoj dnevnik: »Aeger et Podagricus. Nec ad finem missae perduravit.« Po večerji je pozvonil tajniku in mu narekoval pismo. Pismo je naslovil Juditi Strmolski, mladi baronici na Brdu ...
 
==DUHOVINA.==
Brezimni uporabnik