Bogovec Jernej: Razlika med redakcijama

iz mlamola temnic. Kakor sonce, ki

sine trenotno skozi lino v temno vozo,

cerkev na griču. Nedeljsko pomladnje

jutro. Petje ptičev in romarjev. Med

dolgimi kitami. Petnajstleten hlapčič, dijaček,

bi prah poljubil, kamor je stopila,

Temnejši je mrak in knjiga se odpira,

kakor da ni pisal Duh, kakor da je pačil

hudič iz zla in lotriškega malikovstva.

Trpke lesene snage so tolmačile besedo o

Kača je govorila z drevesa. Žena je verjela

puščavo, nema, polna hinjenja in strupovita.

Kajnu je prišepnila, da je ubil

sin nad njim? In oče je preklel sina in

seme njegovo. Bilo je lotrištvo Sodome

živeli in hoteli zaroda. Pinehas, kje si?

Sramuj se, nenavidljivka v Abrahamovem

pustinj! Zakaj si se bila prevzela? Kje je

kozavo Lio? Bratje so nenavidni, najmlajšega

Sihem je skrunil Dino. Nedolžni so umrli

pod maščevalci, ko je bila bolečina udov

sence, strašna je žalost levitove žene v

Gabai. Iz robstva je vzel Mojzes svoje

Prešuštvo Davidovo. Kletev Samejeva.

Bridkost oskrunjene Tamare. Smrt lepega

kraljestva, silovanje in silniki, poluverstvo,

Jeroboam, Jezabela, pojanje bogovcev,

razdejanje templja, babilonsko

»Kadar bo red in treba, da bi za tolažbo

bral,« je trpel bogovec, »kje bom odprl?

Ali bom mogel učiti: veruj! Vult et vadit,

prstih čutil, kje bi mogel odpreti, a mu

ni dalo; in je moral dobrati o drugem

ki je enajsti rog. Vsa pričanja o

njem so oživela v bogovcu, da je iz sebe

»Iz katerega rodu? Ali more vstati iz

človeške žene? Iz Kajnovih? Iz bojcev,

In da bo začet kakor Sin iz

Duha v materi Mariji? Christ — Gegenchrist,

»Baal!« je ponovil bogovec in je umel in

»Žene, ki bi Baala rodila, ni. Zakaj si,

norski, otročnico plašil z njim? Norska je

hlapčič krgavi. Ščenca si imel. Samo enkrat

je v igri zagrabil prehudo, pa si ga

utopil, da si potem mrhovino objokaval.

Tako si storil tudi otročnici, papežnici,

Mehko sočutje do baronice Judite se je

zaželel, da bi že bila ura biblije

in bi za bridkost vrnil z veselo vestjo. Z

mu ni mah obrastel telesa. Potem ga je

angel božji odpel in vzel v Rim, da so mu

S Suhe je zazvonilo poldan. Na bogovčeva

»Službo sem zamudil,« je dejal trpko mladec.

»Nisem papežniški, da bi silil vstopiti.

Volentium salus non coactorum. Ne bom

sodil, da sam ne bom sojen.«

»Že nekaj tednov vem. Pa sem molčal.

Zato sem rekel, da sem stražo zamudil.

»Luka Knafelj je pri novih menihih v

Ledeno se je prevleki o bogovcu lice. Strast

»Leugest, Schelm!« je vzkliknil. »Za mojo

jezno besedo si me prišel blaznit. Pojdi,

»Here Meister,« je rekel mirno Wassermannov,

»ali hočeš, da na evangelij prisežem?

Ne psuj me. Že tri mesece in več

kakor ljubljanski škof pri igri o Savlu

»Ne vem,« je odvrnil Erazem in potegnil

svoj težki meč više ob sebi. »Zato sem

prišel,« je nadaljeval; »Snedčeva mi je

dala novcev. Pojdem na pot in bom videl

Trpel je, še je dvomil in vprašal:

Mladec je prebledel. Ustnice so mu zatrepetale.

A ni besede ni rekel, samo

okrenil se je in šel proti vratom. Ko je

»Stoj!«

Dolgo sta molčala. Potem je spregovoril

»Samo nekaj bi še prosil, preden grem na

pot. Samo drobno vrvico ali krpico z Gertrudine

»Saj je ne budim. Le zato prosim, da bom

Nemo se je okrenil in stopil k skrinji, ki

mu je krila spomine. Odprl je in zajel in

Bila je sveta igrača pokojne Gertrude,

je vzel in si prinesel na ustnice. Potem se

je sklonil po bogovčevo roko in jo poljubil.

Živo je privzdignil težki meč ob

»Fahre wohl, Here Meister. Videl me boš,

ovedel, je že mladi zaprl za seboj

vrata. Sočutno je gledal bogovec za njim,

Veliko ganotje ga je obšlo in je roke razširil

»In če bom sina izgubil, preklet naj bo,

dvanajsti! Ti pa se mi vrni in blagoslovil

te bom: moj edini, moj pravi, moj Gedeon,

Mlada, nizka, sladko polna ženska je vstopila.

temne grajske stopnice. Na ustih je

imel pobožno igračo pokojne bogovčeve

hčere. Sredi svoje ljubezni je odrevenel.

Živa, vonjiva in sladka je stala v somraku

Medel smehljaj je dahnil ženski čez ustnice.

»Gnad und frid in Christo. Guter! Kje

Mladenič je pokazal na vrata, odkoder je

Utonila je v bogovčev stan. Wassermannov

Vrnil se je pred vrata in poslušal trepetajoč.

Spomin pokojne bogovčeve hčere

igračo mrzle duhovine v grobu!

Guter!« Mladec si je roko pritisnil na

Potem je posluhnil in je spoznal, da govori

»Juta torej? Hči logarja Gregorja iz Kokre?

»Pred tremi leti. Ali ne veste več? Saj ste

morali čez goro priti, ker so kmetje pred

»Spomnim se,« je dejal bogovec. »Pa

reci, kdo ti je zdaj zbolel? Tvoj mož, tvoj

»Moj brat,« je odvrnila in pripovedovala,

da mu je neprevidnemu ranjena

»Ubogi človek! Strašno mora trpeti. Ali

»Zato sem hitela,« je rekla Juta, »da bi

»Takoj, Juta,« je odvrnil bogovec. Wassermannov

je poznal njegov glas in ga ni

»Gertruda je umrla, a Juta živi. O, Juta!

Zakaj je sladka tvoja beseda, Meister?

Ali ji za prijazen hiniš? Vstani, bogovec!

»Zdaj se te spomnim, Juta. A kroto si

zrastla in ko si vstopila, sem mislil, da

»Gertruda, kajne?« je vprašala. Erazem

pred vrati je krotil z roko svoje nemirno

»Agnes,« je odvrnil bolno bogovec. Potem

»Naj spi, naj ima mir,« je ponovil mladec

Erazem pred vrati je odstopil in pohodil

pobožno igračo mrtve duhovine v mrzlem

sta stopila iz stanu na stopnice.

»Kaj si še tu?« se je začudil nejevoljno.

»Hitro stražo mi strežeš. Iz Gradca si se

»Gospod,« je odvrnil Erazem, »storil bom,

kakor sem obljubil. Prej pa dovoli, da te

»Pomisli na snegove,« je ugovarjal mladec,

»Res je, snegovi so visoki,« je rekla Juta

»Ali ti je všeč, da gre z nama?« je vprašal

»Juta, ko boš trudna, da ne boš več mogla

hoditi, kakor mati dete te ponesem. In če

te bo zeblo, z vsem svojim srcem te bom

in umri zame! Glej, vstal bom pri priči,

»In Gottes namen,« je zamrmral bogovec.

Šli so po ozki gazi. Večkrat so morali

celo bresti v celo: Erazem prvi, Juta za

noga, da je stopal iz uhojenega v mehko.

Ni se oziral. Včasih pa je čudno presenečeno

pljuč, zaslutil vejanje njene sape na svojem

mu je v mislih, nikoli še tako: nadležen

mu je bil bogovec, starec krgavi, ki se je

»Spoditi me je kanil,« je trpel mladec.

karal za nezvestobo proti gospodu, kateremu

tvoje, da bodi zvest. Dolga in težka bo

pot v Gradec, pa pojdeš, kakor si obljubil.

Potem se vrneš. In Juta bo videla, kako

Izpustil je meč, da je rezal globoko brazdo

in stopili v klance pod čemšeniškimi

»Lazovi s plazovi. Da bi se zdramili in

usuli. Kopal bi preko njih in jo prenesel

Težka in negotova pot je utrujala iz koraka

v korak. Nizko med gore se je bilo

Erazem se je ozrl po deklici in bogovcu.

Pešala sta, daleč za njim sta bila zastala.

»Če bi za krčmo vedel, bi vstopil. Denar

Deklica je povedala, da je za drugim

ovinkom hiša. Stara žena kuha močno

»Pred tremi leti. Takrat je bila še vsa

moža. Pa ji je telo kakor nesrečno materinstvo

moje rajne hčere. In kako je

trudna! Res je hodila, pa saj je mlada in

je nadležnejša, nego sem si jaz, ki sem

Začel je spraševati. Ali sta imela z bratom

Nista imela, je povedala, a brala sta iz

knjige, ki jo je bil brat prinesel s Koroškega.

Ali ju sosedje zavidajo, ker drugače

verujeta? Sama zase sta živela z

Skozi sneženi nalet je pogledala nizka,

»Tam?« je pokazal Erazem z roko. Deklica

je prikimala. Mladec je sunil v sajasta

vrata in so vstopili kakor v dupljo. Nekje

»Kdo ste? Zaprite vrata. Kostenico imam

Takrat je spregovorila Juta z besedo, ki

je Erazem ni umel, in je podobno odgovorilo

v ozadju in so pristopili. Nezaupno je

oprezovala ženica. V starem obličju so

očeh so ležale temne pege kakor od udarcev.

»Sedite in se ogrejte,« je rekla tedaj

starka. Iz teme nekje je zajela vode v

lonec in pristavila k ognju, ki je živo

vzplamenel. Juta je pripovedovala o njej,

ude skrivila, a se zna s svojim varivom

zdraviti in pomaga še drugim. Starka se

je dokaj ročno sukala ob ognju in gibala

neprestano z ustnicami. Po nikomer ni

se je v senci. Erazem je iskal njenega

sladkega obličja v odsvitu ognja. Za trenutek

stare žene. Starka je bila presunljivo zapičila

deklici svoj pogled v lice, da je

Bogovec se je trudno nasmehnil in je

»Ženskih oči se boji. Iz prepovedanega

Temno besedo je rekla žena. Juta je odmajala

z glavo. V loncu je zakipelo, neznan

Okusil je in pil. Zopet je zajela

žena in ponudila Erazmu. Pokazal je na

»Pij pred menoj, da bom ustnice imel,

Deklica je pila. Mladcu je vrelo v osrčju.

Ko je zopet zajela žena, je vzel in našel,

in zavidno je gledala starka. Ali ni rada

nudila? Wassermannov je segel po novec

zajela še enkrat in ponudila mladcu. Odklonil

je. Bogovec pa je pil. Potem je

»Iz česa variš ta sok? Iz Galena, Bombasta?

»Zdravje ni iz hudiča,« je odvrnila jasno

in umljivo ženica. Wassermannov je segel

»Gospod, pijača je krepka. Naj nam zajme

iz teme v lonec in varila. Bogovec je bil

»Z Jutinih sladkih ustnic,« je verjel mladec.

Potem pa je videl, da Juta trpi in je

»Za pot naj nam zajme,« je odvrnil bogovec,

»pa vstanemo. Ne bo škodilo ni

Žena je dovarila in nalivala v potno posodo.

sanje in pesem Wassermannovega Erazma

mlademu dekletu, toži o tegobi svoje starosti,

o nenavidnosti Jezabele na Brdu,

se je rodil. Gregor je njegovo ime. Sin iz

ljubezni med bratom in sestro. Favela!

Iz brata in sestre in Gregor bo njegovo

»Zares mu je zajela veščica iz hudiča.

Kaj blazni in blodi mojo svetlo deklico?

On pa blebeče iz bedastega sholarstva, pa

meni, da je prijeten. Norski, norski, norski

Minili so uro pota. Trudnejši so bili kakor

preden so počili. Bredli so v sveže, v nejasno

»Juta, besedo reci! Vzel te bom na roke

in te ponesem. Na svojem srcu te bom

»Zakaj moram bridko misliti, da nisi več

dekliška! Glej, brat bo umrl in jaz bi bil

rekel: Juta, pridi k meni, vsaj za hčer, če

Erazem je obstal in se ozrl. Iz mračne

sivine mu je omahovala deklica nasproti