Bogovec Jernej: Razlika med redakcijama

dodanih 661 zlogov ,  pred 9 leti
brez povzetka urejanja
iz mlamola temnic. Kakor sonce, ki
sine trenotno skozi lino v temno vozo,
je šlo bliskovito mimo duše: Prijaznaprijazna
cerkev na griču. Nedeljsko pomladnje
jutro. Petje ptičev in romarjev. Med
dolgimi kitami. Petnajstleten hlapčič, dijaček,
bi prah poljubil, kamor je stopila,
a se sramuje celoceló oči dvigniti k njej in
išče samoto lesu in joče . . .<br>
Temnejši je mrak in knjiga se odpira,
kakor da ni pisal Duh, kakor da je pačil
hudič iz zla in lotriškega malikovstva.
Trpke lesene snage so tolmačile besedo o
strašnem, prigrustnem:<br>
Kača je govorila z drevesa. Žena je verjela
in vzela izv slesli in dala še možu. Ob
izgnanima je polzela zavodna smotlakasmotláka v
puščavo, nema, polna hinjenja in strupovita.
Kajnu je prišepnila, da je ubil
sin nad njim? In oče je preklel sina in
seme njegovo. Bilo je lotrištvo Sodome
in je utonilo v ognju. A Lotovi hčeri stesta
živeli in hoteli zaroda. Pinehas, kje si?
Sramuj se, nenavidljivka v Abrahamovem
šatorušotoru, Saraja! Obupaj, Hagara v pesku
pustinj! Zakaj si se bila prevzela? Kje je
Duhduh v Jakobu, ki je prevaral brata, kje
je v Labanu, da je za EaheloRahelo podtaknil 1 31
kozavo Lio? Bratje so nenavidni, najmlajšega
izmed sebe so prodali za robstvo . . .
Sihem je skrunil Dino. Nedolžni so umrli
pod maščevalci, ko je bila bolečina udov
najhujša. GalaadGallad mori Efrajma ob Jordanu,
brata upornega, ki sika besedo »šibolet«. Jahela je Sisari žebelj potisnila v
«. Jahela je Sisari žebelj potisnila v
sence, strašna je žalost levitove žene v
Gabai. Iz robstva je vzel Mojzes svoje
Prešuštvo Davidovo. Kletev Samejeva.
Bridkost oskrunjene Tamare. Smrt lepega
Absalona. Malikovstvo Salomonovo. EazvalRazval
kraljestva, silovanje in silniki, poluverstvo,
Jeroboam, Jezabela, pojanje bogovcev,
razdejanje templja, babilonsko
porobljenje . . .<br>
»Kadar bo red in treba, da bi za tolažbo
bral,« je trpel bogovec, »kje bom odprl?
Ali bom mogel učiti: veruj! Vult et vadit,
quo vult Deus?«<br>
Kakor v »uri biblije in modrosti« je bogovec v
prstih čutil, kje bi mogel odpreti, a mu
ni dalo; in je moral dobrati o drugem
ki je enajsti rog. Vsa pričanja o
njem so oživela v bogovcu, da je iz sebe
iskal in spraševal:<br>
»Iz katerega rodu? Ali more vstati iz
človeške žene? Iz Kajnovih? Iz bojcev,
In da bo začet kakor Sin iz
Duha v materi Mariji? Christ — Gegenchrist,
EesnicaResnica — Laž, Bog — Baal?«<br>
»Baal!« je ponovil bogovec in je umel in
se karal:<br>
»Žene, ki bi Baala rodila, ni. Zakaj si,
norski, otročnico plašil z njim? Norska je
hlapčič krgavi. Ščenca si imel. Samo enkrat
je v igri zagrabil prehudo, pa si ga
SAŠA ŠANTEL: PRIPOVEDKA O BABI.
utopil, da si potem mrhovino objokaval.
Tako si storil tudi otročnici, papežnici,
bogoveebogovec iz duha, oholno, norsko hlapcehlapčè
Mehko sočutje do baronice Judite se je
obudilo v bogovcabogovcu in je trenotnotrenutno in nestrpno
zaželel, da bi že bila ura biblije
in bi za bridkost vrnil z veselo vestjo. Z
mu ni mah obrastel telesa. Potem ga je
angel božji odpel in vzel v Rim, da so mu
krono v tri gubegubé položili na glavo in ga
imenovali Gregorja . . .<br>
»Norska favela,« je vzkliknil bogoveebogovec.
»Basni mojega učenika Martina so verjetnejše.«<br>
Trpko je pripomnil:<br>
«
»A bridke kakor strahote v Knjigi. . .<br>
Trpko je pripomnil:
»A bridke kakor strahote v Knjigi. . .«
S Suhe je zazvonilo poldan. Na bogovčeva
vrata je nekdo pokljukal.<br>
»Odpri!« je zaklical bogoveebogovec. Vstopil je
Wassermannov Erazem.<br>
»Moj dvanajsti,« se je dvignil bogoveebogovec;
»in Snedčeva potnicahči mu je upalila polt.«
»Kaj hočeš?« je vprašal rezko.<br>
»Službo sem zamudil,« je dejal trpko mladec.
BogoveeBogovec je menil, da govori o jutranji
molitvi, in je odvrnil:<br>
»Nisem papežniški, da bi silil vstopiti.
Volentium salus non coactorum. Ne bom
sodil, da sam ne bom sojen.«
Mladec je dejal mirno:<br>
»Prišel sem z novicami o Luki Knaflju.«<br>
BogoveeBogovec je planil. Hripavo je vprašal:<br>
»O mojem sinu? Kaj veš o njem?«<br>
Mladi je rekel:<br>
»Že nekaj tednov vem. Pa sem molčal.
Zato sem rekel, da sem stražo zamudil.
Bridko je, kar vem.«<br>
»Reci,« je velel bogoveebogovec, »moj sin je
umrl.«<br>
Trudno je zmajal mladi z glavo:<br>
»Luka Knafelj je pri novih menihih v
aemškemnemškem Gradci.«<br>
Ledeno se je prevleki o bogovcu lice. Strast
mu je spačila oči:<br>
»Leugest, Schelm!« je vzkliknil. »Za mojo
jezno besedo si me prišel blaznit. Pojdi,
ščenec, upaljena polt, poberi se k Snedčevi!«<br>
«
»Here Meister,« je rekel mirno Wassermannov,
»ali hočeš, da na evangelij prisežem?
Ne psuj me. Že tri mesece in več
je Luka Knafelj v Gradci!«<br>
Pripovedoval je, kakor je slišal od brata.<br>
BogoveeBogovec je nemo poslušal. Potem je vprašal
kakor ljubljanski škof pri igri o Savlu
in Davidu:<br>
»Kako se je moglo to zgoditi?«<br>
»Ne vem,« je odvrnil Erazem in potegnil
svoj težki meč više ob sebi. »Zato sem
prišel,« je nadaljeval; »Snedčeva mi je
dala novcev. Pojdem na pot in bom videl
in izprašal. V štirinajstih dneh se vrnem.«<br>
Zmedeno je iskal bogoveebogovec v mladčevo lice.
Trpel je, še je dvomil in vprašal:
»Ali res nisi dvanajsti?«<br>
Mladec je prebledel. Ustnice so mu zatrepetale.
A ni besede ni rekel, samo
okrenil se je in šel proti vratom. Ko je
prijel za kljuko, je zaklical bogoveebogovec:<br>
»Stoj!«
Erazem je obstal. BogoveeBogovec se mu je približal
in dejal:<br>
»Ali je čudež, da sem trpek? Kdo naj umeumé, kar si zvedel: predikantov sin, pa novi
menih! Ali se je kdaj prigodilo podobno?«<br>
- kar si zvedel: predikantov sin, pa novi
menih!»Tomažu Aliljubljanskemu se je kdaj prigodilo podobno?,« je odvrnil hladno Erazem.<br>
»In ti, ali mi res še hočeš s stražo streči?« je vprašal mehkeje bogovec.<br>
»Tomažu ljubljanskemu se je prigodilo,«
1»Do 3 2smrti,« je odvrnil hladno Erazemmladec.<br>
»In ti, ali mi res še hočeš stražo streči?«
je vprašal mehkeje bogovec.
»Do smrti,« je odvrnil mladec.
Dolgo sta molčala. Potem je spregovoril
Erazem:<br>
»Samo nekaj bi še prosil, preden grem na
pot. Samo drobno vrvico ali krpico z Gertrudine
obleke.«<br>
»Ne budibúdi duhovine!« je zamrmral bogovec
osuplo. Mladenič je rekel:<br>
»Saj je ne budim. Le zato prosim, da bom
sam imel mir pred njo.«<br>
Mehko je pela njegova beseda. V bogovcabogovcu
je rasti oraslo ganotje. Polglasno je mrmral:<br>
»Ljubezen . . . zvesta ko grob, trda ko
pekel, . . . ogenj . . . Vse vode svetasvetá ga ne
pogase . .
Nemo se je okrenil in stopil k skrinji, ki
mu je krila spomine. Odprl je in zajel in
ponudil mladcu:<br>
»Vzemi!«<br>
Bila je sveta igrača pokojne Gertrude,
»denarnica krščanskih resnic«.« Mladenič
je vzel in si prinesel na ustnice. Potem se
je sklonil po bogovčevo roko in jo poljubil.
Živo je privzdignil težki meč ob
sebi in zaklical:<br>
»Fahre wohl, Here Meister. Videl me boš,
ko se vrnem iz Gradca.«<br> Preden se je bogovec
Preden se je bogovec
ovedel, je že mladi zaprl za seboj
vrata. Sočutno je gledal bogovec za njim,
pomiloval in blagroval:<br>
»Mlada kri, norska, blazniblazní in blodi,
srečna.«<br>
Veliko ganotje ga je obšlo in je roke razširil
in hrepenel:<br>
»In če bom sina izgubil, preklet naj bo,
dvanajsti! Ti pa se mi vrni in blagoslovil
te bom: moj edini, moj pravi, moj Gedeon,
blagoslovljen!«<br>
Znova mu je pokljukalo na vrata . . .<br>
Mlada, nizka, sladko polna ženska je vstopila.
Bogovec je prebledel in, omahnil in
strmel. Potem je zaječal, vprašal:<br>
»Agnes? Mein viellieb Gemahel?«<br>
Ni verjel, da vidi. Še je dvomil:<br>
L
»Agnes, moja žena, moja duhovina!«<br>
Erazem Wassermannov je bil stopil v
Žena je rekla mirno vljudno:<br>
»V Kristu milosti! Juta sem.«
 
===4.===
 
Erazem Wassermannov je bil stopil v
temne grajske stopnice. Na ustih je
imel pobožno igračo pokojne bogovčeve
hčere. Sredi svoje ljubezni je odrevenel.
Živa, vonjiva in sladka je stala v somraku
pred njim potnicadekle njegovih sanj.<br>
»Gertrud, viellieb!«<br>
SAŠA ŠANTEL: KURENT.
Medel smehljaj je dahnil ženski čez ustnice.
Mehko je spregovorila in vprašala:<br>
»Gnad und frid in Christo. Guter! Kje
je bogovec?«<br>
Mladenič je pokazal na vrata, odkoder je
bil prišel.<br>
»Ei, ja, Guter,« je rekla deklica, pokimala z glavo
in šla. Mladi je strmel za njo in jecljal:<br>
»Gertrud, Gertrud, Gertrud!«<br>
Utonila je v bogovčev stan. Wassermannov
je slišal, kako je zaklical predikant presenečeno.
Vrnil se je pred vrata in poslušal trepetajoč.
Spomin pokojne bogovčeve hčere
je bil izpustil na tla. KajSaj mu je rodilše bilo za nedolžno
igračo mrzle duhovine v grobu!
A Gertruda je živela; bila je lepa, mlada,
prijazna. »Gnad und frid in Christo,
Guter!« Mladec si je roko pritisnil na
srce:<br>
»Gertrud viellieb!«<br>
Potem je posluhnil in je spoznal, da govori
bogovec.<br>
»Juta torej? Hči logarja Gregorja iz Kokre?
Kdaj pa je umrl tvoj oče, Juta!?«<br>
Juta je govorila:<br>
»Juta?« se je zdrznil mladec pred vrati.
Juta je govorila:
»Pred tremi leti. Ali ne veste več? Saj ste
morali čez goro priti, ker so kmetje pred
Dvorom zastražili pot.«<br>
»Spomnim se,« je dejal bogovec. »Pa
reci, kdo ti je zdaj zbolel? Tvoj mož, tvoj
ženin?«<br>
»Moj brat,« je odvrnila in pripovedovala,
da mu je neprevidnemu ranjena
planinska koza presekala z nogo drob.<br>
Bogovec je vzdihnil:<br>
»Ubogi človek! Strašno mora trpeti. Ali
je za smrt?«<br>
»Zato sem hitela,« je rekla Juta, »da bi
prišli čim prej.«<br>
»Takoj, Juta,« je odvrnil bogovec. Wassermannov
je poznal njegov glas in ga ni
poznal. Kakor omočenemu iz pijače so mu vstajale
misli:<br>
»Gertruda je umrla, a Juta živi. O, Juta!
Zakaj je sladka tvoja beseda, Meister?
Ali ji za prijazen hiniš? Vstani, bogovec!
Na pot! Njen brat umira, atudi jaz bi zanjo
umrl.«<br>
Notri je govoril bogovec:<br>
»Zdaj se te spomnim, Juta. A kroto si
zrastla in ko si vstopila, sem mislil, da
je neka druga.«<br>
»Gertruda, kajne?« je vprašala. Erazem
pred vrati je krotil z roko svoje nemirno
srce.<br> #* - ~~^ ':'
»Agnes,« je odvrnil bolno bogovec. Potem
je dodal: »Pa je minulominilo, Juta. Duhovina
je nema. Pustiva jo, naj spi, naj ima mir.«<br>
»Naj spi, naj ima mir,« je ponovil mladec
pred vrati. Bogovec pa je zaklical:<br>
»V božjem imenu, Juta, pojdiva na pot!«<br>
Erazem pred vrati je odstopil in pohodil
pobožno igračo mrtve duhovine v mrzlem
grobu na Suhi. Ni vedel. Bogovec in deklica
sta stopila iz stanu na stopnice.
Bogovec je zagledal mladega in ostrmel:<br>
»Kaj si še tu?« se je začudil nejevoljno.
»Hitro stražo mi strežeš. Iz Gradca si se
vrnil.«<br>
»Gospod,« je odvrnil Erazem, »storil bom,
kakor sem obljubil. Prej pa dovoli, da te
spremim z gospodično.«<br>
»Ne maram,« je rekel odločno bogovec.<br>
»Pomisli na snegove,« je ugovarjal mladec,
»visoki so. Bredel bom in delal pot.«<br>
»Res je, snegovi so visoki,« je rekla Juta
in vzdihnila.<br>
»Ali ti je všeč, da gre z nama?« je vprašal
bogovec.<br>
»ZeloZeló je prijazen,« je odvrnila.<br>
Mladcu se je vse osrčje vnelo in je občutil:<br>
»Juta, ko boš trudna, da ne boš več mogla
hoditi, kakor mati dete te ponesem. In če
te bo zeblo, z vsem svojim srcem te bom
grel, in če boš hotela in boš rekla: pojdi 1 34
in umri zame! Glej, vstal bom pri priči,
pojdem in umrem.«<br>
»In Gottes namen,« je zamrmral bogovec.
»Hlapčič, hodi pred menoj.«<br>
 
# # #
<center>***</center>
 
Šli so po ozki gazi. Večkrat so morali
celo bresti v celo: Erazem prvi, Juta za
noga, da je stopal iz uhojenega v mehko.
Ni se oziral. Včasih pa je čudno presenečeno
obstal: zaslišal jjeje zasoplost Jutinih
pljuč, zaslutil vejanje njene sape na svojem
tilniku. Strašno je ljubil. JemaloVnemalo se
mu je v mislih, nikoli še tako: nadležen
mu je bil bogovec, starec krgavi, ki se je
za sladko lakomil.<br>
»Spoditi me je kanil,« je trpel mladec.
»Odkod starcu pravica?«<br> Bridko se je
karal za nezvestobo proti gospodu, kateremu
je s stražo stregel:<br> »Ne greši! To je
tvoje, da bodi zvest. Dolga in težka bo
pot v Gradec, pa pojdeš, kakor si obljubil.
Potem se vrneš. In Juta bo videla, kako
si veren.«<br>
Izpustil je meč, da je rezal globoko brazdo
v snegu ob gazi. Zasopli so miniliprešli predgorje
in stopili v klance pod čemšeniškimi
strminami. Mladec je hrepenel:<br>
»Lazovi s plazovi. Da bi se zdramili in
usuli. Kopal bi preko njih in jo prenesel
na rokah, sladko, sladko!«<br>
Težka in negotova pot je utrujala iz koraka
v korak. Nizko med gore se je bilo
Erazem se je ozrl po deklici in bogovcu.
Pešala sta, daleč za njim sta bila zastala.
Počakal je in dejal:<br>
»Če bi za krčmo vedel, bi vstopil. Denar
imam, hiše pa ni.«<br>
Deklica je povedala, da je za drugim
ovinkom hiša. Stara žena kuha močno
pijačo iz planinskih rož.<br>
»PočiliPočivali bomo,« je odvrnil mladec.<br>
Bogovec je hodil nemnemo. Oprezoval je deklico
pred seboj in je bridko mislil:<br>
»Pred tremi leti. Takrat je bila še vsa
otrokotroška. Kdaj je tako zrastlazrasla pa tako vzšla
v polnostpolnosti otročnic.? Saj je rekla, da nima
moža. Pa ji je telo kakor nesrečno materinstvo
moje rajne hčere. In kako je
trudna! Res je hodila, pa saj je mlada in
ta trudnost ji ni s pota in dekelstva, inki si
je nadležnejša, nego sem si jaz, ki sem
star . . <br>
Začel je spraševati. Ali sta imela z bratom
učenika, da bi ju bil učil iz svetih resnic!?
Nista imela, je povedala, a brala sta iz
knjige, ki jo je bil brat prinesel s Koroškega.
Ali ju sosedje zavidajo, ker drugače
verujeta? Sama zase sta živela z
bratom. Tudi ko se je ponesrečil, se je sam
privlekel nizko nad kočo, da ga je culačula,
ko je klical na pomoč.<br>
Skozi sneženi nalet je pogledala nizka,
okajena streha.<br>
»Tam?« je pokazal Erazem z roko. Deklica
je prikimala. Mladec je sunil v sajasta
vrata in so vstopili kakor v dupljo. Nekje
iz teme je spraševalo in se jadilo:<br>
»Kdo ste? Zaprite vrata. Kostenico imam
v sklepih. Zaprite, norski potni.«<br>
Takrat je spregovorila Juta z besedo, ki
je Erazem ni umel, in je podobno odgovorilo
v ozadju in so pristopili. Nezaupno je
oprezovala ženica. V starem obličju so
tonuletonile mrzle oči globoko v glavi. Vse ob
očeh so ležale temne pege kakor od udarcev.
Zopet je govorila Juta.<br>
»Sedite in se ogrejte,« je rekla tedaj
starka. Iz teme nekje je zajela vode v
lonec in pristavila k ognju, ki je živo
vzplamenel. Juta je pripovedovala o njej,
kako trpi izv strašnestrašni udniceudnici, ki ji je vse
ude skrivila, a se zna s svojim varivom
zdraviti in pomaga še drugim. Starka se
je dokaj ročno sukala ob ognju in gibala
neprestano z ustnicami. Po nikomer ni
pogledala. Bogovec in Erazem sta se bila
primaknila k ognju,* J u t aJuta ni marala. Krila
se je v senci. Erazem je iskal njenega
sladkega obličja v odsvitu ognja. Za trenutek
stare žene. Starka je bila presunljivo zapičila
deklici svoj pogled v lice, da je
deklica sunilakar omahnila nazaj v temo in prinesla
roko nad oči.<br>
»Veščica, ne urecismeš ji ureči,« se je zganil mladec.<br>
Bogovec se je trudno nasmehnil in je
vedel:<br>
»Ženskih oči se boji. Iz prepovedanega
je spočela . . <br>
Temno besedo je rekla žena. Juta je odmajala
z glavo. V loncu je zakipelo, neznan
Okusil je in pil. Zopet je zajela
žena in ponudila Erazmu. Pokazal je na
Juto, prosil z očmi:<br>
»Pij pred menoj, da bom ustnice imel,
kjer si pila.«<br>
Deklica je pila. Mladcu je vrelo v osrčju.
Ko je zopet zajela žena, je vzel in našel,
in zavidno je gledala starka. Ali ni rada
nudila? Wassermannov je segel po novec
in ga ji dal. Zamrmrala je prijazneje in,
zajela še enkrat in ponudila mladcu. Odklonil
je. Bogovec pa je pil. Potem je
vprašal trdo:<br>
»Iz česa variš ta sok? Iz Galena, Bombasta?
Iz hudiča?«<br>
»Zdravje ni iz hudiča,« je odvrnila jasno
in umljivo ženica. Wassermannov je segel
po drug novec in rekel:<br>
»Gospod, pijača je krepka. Naj nam zajme
še za pot.«<br> Starka je nemo znova zajela
iz teme v lonec in varila. Bogovec je bil
vedrejši in je govoril sam zase:<br>
»Za pot. . .. prav. Tudi za žalost bi pil in
tegobo in četudi je iz hudiča . . <br>
»Z Jutinih sladkih ustnic,« je verjel mladec.
Potem pa je videl, da Juta trpi in je
nestrpna, in je rekel bogovcu:<br>
»Gospod, treba bo iti.«<br>
»Za pot naj nam zajme,« je odvrnil bogovec,
»pa vstanemo. Ne bo škodilo ni
ranjenemu, če bo pil od tega.«<br>
Juta je hvaležno prikimala.<br>
Žena je dovarila in nalivala v potno posodo.
Ko je nalila, je rekla:<br>
»Pijte, dokler je vroče. CeČe pa omrzne,
prevrite.«<br>
Zopet je pogledala po Juti, zamrmrala neuumljivo, da
neumljivo in je Juta zopet zmajala z glavo. Potem so stopili zopet na pot, v sneg,
ki je metel še bolj goosto in je iz njega rastel že prvi mrak. Iz
glavo. Potem so stopili zopet na pot, v
nejasne globeli jim je šumela voda, venomer, živa, neugnana kakor kri
sneg, ki se je bil zgostil in je iz njega
v mladem telesu, ki ne počije ne v sanjah ne v pesmi, še v sli ne. V
rastel že prvi mrak. Iz nejasne globeli jim
je šumela voda, venomer, živa, neugnana
kakor kri v mladem telesu, ki ne počije
ne v sanjah ne v pesmi, še v sli ne. V
sanje in pesem Wassermannovega Erazma
je segel bogovčev glas. O čem golči<br>
»O čem golči
1 3 5 norski starec?« se je jadil mladec. Prav gotovo. Srce odkriva
mlademu dekletu, toži o tegobi svoje starosti,
o nenavidnosti Jezabele na Brdu,
kateri je za strah oznanil Antikrista.
Antikrist?! Kateri bo!? Iz brata in sestre
se je rodil. Gregor je njegovo ime. Sin iz
ljubezni med bratom in sestro. Favela!
čeČe bi zadnjegaZadnjega mogla roditi žena.! A papežniški
verujoverujó. Naj ga imajo. Prav res!
Iz brata in sestre in Gregor bo njegovo
ime . . .<br>
Trpko je občutil mladec:<br>
»Zares mu je zajela veščica iz hudiča.
Kaj blazni in blodi mojo svetlo deklico?
On pa blebeče iz bedastega sholarstva, pa
meni, da je prijeten. Norski, norski, norski
si, Here Meister!«<br>
Minili so uro pota. Trudnejši so bili kakor
preden so počili. Bredli so v sveže, v nejasno
in temotno. Živo je hrepenel mladenič:<br>
»Juta, besedo reci! Vzel te bom na roke
in te ponesem. Na svojem srcu te bom
grel.«<br>
Bogovec pa je trpel:<br>
»Zakaj moram bridko misliti, da nisi več
dekliška! Glej, brat bo umrl in jaz bi bil
rekel: Juta, pridi k meni, vsaj za hčer, če
me nočeš kot vdovca za moža.«<br>
Erazem je obstal in se ozrl. Iz mračne
sivine mu je omahovala deklica nasproti
Brezimni uporabnik