Krona v višavi: Razlika med redakcijama

odstranjenih 11 zlogov ,  pred 11 leti
 
==III.==
 
Dolino zlatopoljsko je pobelil sneg. Med golim drevjem je žvižgal od jutra do večera mrzel gorski veter in sukal snežinke v velikih kolobarjih visoko pod nebo, ki je viselo nad gorami sivo in megleno, kakor da se je umaknilo solnce za vedno iz teh krajev.
 
Vsako jutro je napravil Jakob Klander od vežnega praga do bližnje poti ozko stezo, a metež mu jo je zamedel visoko ponoči in drugi dan je moral zopet razmetavati sneg na desno in levo.
 
Tako hude zime niso pomnili Zlatopoljčani že dolgo. Visoko skladovnico drv je pripravil Klander v jeseni, več kakor vsako leto, skoro do kapa je segala, pa je še zmajaval z glavo in naročil hlapcu neko jutro, naj zapreže konja in gre gori v šumo pod Očakom, da spravi v dolino, kar je posekanega, dokler še sneg ne dela prehude ovire. Ker kurilo se je pri Klandrovih tisto zimo kakor še nikoli; od jutra do večera je gorelo gori v podstrešnici, kjer je bival Dominik zakopan med svoje knjige in papirje, da ga ni bilo na izpregled po več dni. Miza in omara, stoli in tla, vse je bilo pokrito s knjigami, da se Manica skoro ni upala prestopiti, kadar mu je prinesla obed ali zakurila peč.
 
Skoro dva meseca je že bival na domu svojega brata, a niti enkrat se še ni zgodilo, da bi stopil doli v izbo med družino in se ž njimi kaj pogovoril. Prve dni sta mislila Klandrova, da je pač truden in se mu ne ljubi; a Dominik je bil tudi pozneje kakor prvi dan: ako je šel skozi vežo in srečal gospodinjo Cilo, ji je prikimal, ako se je ravno ozrl vanjo, a navadno je šel mimo molče in spregovoril le z Jakobom včasih par besed o vremenu in enakih stvareh in nevoljen in čemeren, kakor je bil vedno, odšel zopet v svojo sobo.
 
Brat Jakob je sodil, da je bolan in tudi njegovo upalo in suho lice je pričalo o slabem zdravju, pa verjetno vendar ni bilo; ako se je prebudil Jakob opolnoči ali tudi pozneje, je slišal nad seboj v sobici Dominikove korake. In zjutraj je vstal zopet prvi. Manica mu je prinesla navadno zajutrk, ko se je komaj zdanilo, a vsakikrat, ko je vstopila s porcelanasto skodelico, je bila postelja že prazna, in Dominik je tičal v tem ali onem kotu zaglobljen v kako knjigo. Parkrat pa se je zgodilo, da ga je našla spečega na neodgrnjeni postelji in obutega in oblečenega očividno še od prejšnjega dne. Namenila se je, da ga posvari in poprosi, naj pazi na svoje zdravje, a kadar je stala v njegovi bližini, ni imela moči, da bi izpregovorila kako besedo. Dominik pa je tudi navadno molčal, včasih se je pač ozrl po njej, jo povprašal, če je zunaj mrzlo, če je ponoči snežilo ali kaj enakega in se na to zopet zagledal v različne zvezke in papirje, ki so bili naloženi vsekrižem.
 
Bolan mora biti, zelo bolan — je menil Jakob, kadar so govorili o njem, — zato mu ni do pogovora. Sila slab je in postaran, nikoli nisem mislil, da se vrne kdaj tako nadložen.
 
Neko jutro je bil Dominik čudovito bled. Ko je stopal iz svoje sobe nizdol po stopnicah, se je oprijemal za zid, in noge so mu bile težke kakor iz svinca. Ko ga je zagledala Manica, se ga je skoro prestrašila in hitela je v njegovo sobo in odprla okno na stežaj, ker Dominik ni pustil odpirati vsako jutro, in Manica je bila prepričana, da mu to tudi škoduje.
 
Stopil je iz hiše in hodil zunaj pod kapom gorindol počasi, skoro leno, dasi je bril od hribov mrzel veter.
 
Jakob ga je gledal iz hleva in videl, kako si pritiska robec na usta, kot da ne more prenesti ostrega zraka, in vsakikrat, ko ga je posilil kašelj, se je upognil in sklonil bolestno, in v lice mu je udarila temna rdečica.
 
»Stopi v hišo, da se ne prehladiš,« ga je opomnil, ko je prišel k njemu; a Dominik je skimal in stopal počasi dalje gorindol.
 
Jakob je izginil v veži, a se kmalu zopet pojavil na vratih s težkim kožuhom, ki ga je imel še od očeta.
 
»Daj, saj ogrni se,« mu ga je ponudil, a Dominik se je branil, pa ker se Jakob le ni dal pregovoriti, je vendar oblekel očetov kožuh, ki mu je segal skoro do peta.
 
»Dominik, meni se zdi,« je pričel Jakob skrbno, »da nisi bogve kako trdnega zdravja. Dobro bi bilo če bi pil kako gorsko cvetje — «
 
Dominik pa ga je pogledal debelo in se mu je celo nasmehnil.
 
 
»Ženi?« se je začudil Dominik in namršil obrvi. Čelo se mu je nabralo v temne gube in Jakob je spoznal, da mu kar nič ni po volji njegovo govorjenje. »Kakšni ženi?«
 
In sedaj Jakob ni vedel, kako in kaj bi odgovoril, da bi ga zopet ne razdražil. Pogledal je v tla in si je pomaknil kučmo nazaj na tilnik.
 
»I no,« je dejal naposled počasi in gledal tja nekam čez travnik — »pred leti, ako se prav spominjam, si sporočil po nekem tiskanem listu, da si se oženil tam nekje . . . z neko . . . eh, pozabil sem ime in kraj!«
 
Dominik je razširil oči in se je pogladil po redki osiveli bradi.
 
»Glej, pozabil sem, da sem sporočil,« je zamrmral, a v obrazu se mu je poznalo, da ne govori rad o tej stvari. »Da, oženil sem se, kaj zato, pa je umrla — pred leti že,« je dostavil in odšel proti koncu hiše. Tam je postal, pritisnil zopet robec na usta in se zagledal v gore, ki so bile pokrite z debelim snegom.
 
Jakob je uvidel, da noče govoriti o stvari kaj več in je odšel v hišo, kjer je povedal ženi in Manici, da je Dominik udovec in ni čudno, če je tako čemeren.
 
»Gotovo je bila lepa in rad jo je moral imeti, seveda, zato žaluje in se ogiblje druščine. Revež,« je pripomnil in naglo umolknil, ker na vežnem pragu se je prikazal Dominik.
 
Odložil je kožuh in odšel naravnost v gornjo sobo; a ko je prišla Manica za njim, da zapre okno in zakuri v peči, ga je našla na veliko začudenje v postelji.
 
 
»Tako zatohlo je v sobi, tako težak zrak. — Manica daj mi vode.«
 
Manica se je stresla, kajti prvič odkar je bival v njeni bližini, jo je nazval z imenom.
 
Podala mu je vode in je videla, da se mu roka trese.
 
 
»Kako ste grozni vsi skupaj!« je vzdihnil in stisnil ustnice. »Kaj hočete vendar z boleznijo in zdravili? Saj sem zdrav, pustite me vendar!«
 
Nato je legel nazaj in Manica se ni upala več izpregovoriti. Pospravila je še nekoliko okrog peči in je odšla molče.
 
Med vrati se je ozrla še enkrat, a izpod odeje se je videla samo redka, osivela brada, njegov obraz pa je bil skoro popolnoma pogreznjen v blazine.
 
Ko je povedala Jakobu in Cili, kaj je z Dominikom, se je pojavila na Jakobovem obrazu skrb in prestrašenost in pričel je takoj ugibati, kaj bi se ukrenilo.
 
»Zdravnika ne mara,« je premišljeval in gledal zdaj v Manico zdaj v Cilo — »zdravila tudi ne, težave so ž njim. Kaj neki mu je treba tičati vedno med tistimi knjigami in tratiti še noči, ko je slab in spanja potreben. Pa si ne da svetovati! Še ne posluša človeka, ki mu hoče dobro in pametno. Bojim se, da ga bo zvilo kar naenkrat. Pet let je mlajši od mene, pa izgleda, kakor da je moj oče. Čudno se je izpremenil, nikoli nisem mislil, da se bo tako zgodilo. Včasih, bog mi odpusti nekrščanske misli, se mi zdi, kakor da ni več pri pravi pameti. Pogleda te, posluša, ko mu kaj pripoveduješ, pa če ga vprašaš potem to in ono, odgovori čisto kaj drugega ali pa odide brez odgovora. Bogve, kaj je z njim, da ni več za pogovor niti za družbo . . . Tiste knjige, če bi bilo po mojem, bi mu poskril za nekaj časa, kaj mu je neki potreba venomer gledati vanje: ako se ni do sedaj naučil, kar je želel in mislil, se zdaj na stara leta menda tudi ne bo. To bi že lahko vedel, pa mu reci kaj, ko te gleda, kakor da ne razume več materinega jezika in misli svoje stvari, pa če bi bil menda tudi v cerkvi pri pridigi. Saj res, k župniku stopim in povem, da je obolel, naj pride on in ga pregovori in mu nasvetuje, kar je prav in potrebno. Če pa bi bilo tako daleč, pa je tudi potrebno, da se spravi z Bogom, da bo saj umrl kakor kristjan. Pa tako hudo menda še ni, no, pa bomo že videli.«
 
In čez pol ure je gazil Jakob v kožuhu in kučmi proti vasi, da obvesti župnika Andreja o Dominikovi bolezni.
 
Manica pa se je potikala po hiši in ji ni bilo do dela, vse tako pusto in dolgočasno se ji je zdelo povsodi, kamor se je obrnila.
 
Dolgo je strmela v temo in zdelo se ji je, da čuje iz podstrešnice lahne korake. Dominik še ni spal. In to jo je ohrabrilo, da je stopila k oknu in ga odprla, ker v izbi se ji je zdelo vroče in soparno.
 
Jasna in mrzla noč je bila zunaj, tu pa tam je počila pod težkim snegom suha veja in tam, kamor je metalo razsvetljeno Dominikovo okno svoj odsev, se je videla na sneženih tleh velika rumena lisa s črnim križem v sredini. Včasih je do polovice potemnela, kakor da je stopil nekdo k oknu, a potem je zasijala zopet jasno in razločno.
 
==IV.==
350

urejanj