O prevodih: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{naslov | prejšnji= | naslednji= | naslov= O prevodih | poglavje= | avtor= Josip Stritar | opombe= | obdelano=1 |licenca=javna last | spisano= Zvon 1878, str. 174 in še ... |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 156:
(Dalje
(Dalje
svetom mednarodna postala. Ali z nošo
ne moremo primerjati duševnih del, ki
imajo narodno lice. Duševna dela so bolj
izvor tudi narodne notraiyosti ; ta se ne
dd samovoljno odstranjevati. Zato se ne
moremo šemiti s prevodi, ki so nam za-
radi narodne izvirnosti oddaljeni.
Leposlovna dela, ki obravnavajo na-
rodne posebnosti, ne morejo drugemu
narodu ugajati, ki je tudi poseben, če je
zares narod. Mi nismo Italijani in Nemci,
še mai^ pa Francozi in Angleži po
bistrosti in čustvu. Smešimo sami sebe,
ako hočemo blažiti se s posebnostmi,
samo drugim narodom lastnimi. Le kar
imajo ti narodi zares kozmopolitičnega,
je tudi za nas, ker na zadi\je smo poleg
druzega tudi mi še ljudje.
Mi torej nismo proti prevodom; ka-
žemo pa na pogoje, pod katerimi pre-
vode edino odobrujemo.
O prevodih za glediščne igre bi
bU potreben še poseben pogovor. Opo-
minjamo zaresno na to stran, da pokli-
cani te naloge ne pozabijo. Drugače se
bo zgodilo, da se bodo ti\jci našemu sle-
pemu posnemanju smijali, in tudi pa-
metni domačinec bode moral milovati
tako početje. Franci Podgornik.
prih.)
a pojdimo dalje.
Narodi se razločujejo ne le po stalnih
[»osebnostih, ampak tudi po zgodovinskem
razvoji. Nismo vsi na enakih stopinjah,
(fledč na ta razloček moramo tudi ve-
deli, za kaj smo najs|X)sobniši in že zreli.
1*0 tem spoznanji morajo ravnati se tudi
prevodi. Kedor tedaj vse naše razmere
[)ozna, vedel bo tudi, kateri prevodi so
za nas [>rri)ravni.
Na obliko je treba za naš razvoj tudi
gledati. Mi moramo izbirati takih izvir-
nikov, ki imajo nam ugoden slog.
Drugače bi morali slog tudi predelovati.
To pa bi kazalo, da ne dajemo prevoda,
ampak predele k izvirnikov. Namen
prevajanja pa ni da bi izvirnike prede-
lovali; ampak da najdemo taka izvirna
dela, ki se daj6 zares prevesti za naše
razmere. Le ko bi pravih izvirnikov ne
dobili, bila bi sila jih predelovati, ako
že hočemo izposojevati si tuje blago tudi
v obliki.
Izposojeno blago ni naše, če je prav
našega najboljšega so.seda, ko bi nam
torej tudi dobro teknilo. Kakor dobri
gos|X)darji in taki, ki gledajo na hrano,
bomo najprej gledali, da se sami preži-
vimo, in le za silo pojdemo na posodo.
Sami najbolje vemo, kaj nam diši in
tekne. Sami si torej najngodniše živež
pripravimo in napravimo. Poglejmo tedaj,
kje imamo zares silo in potrebo na po-
sodo hoditi v smislu prevodov.
Odgojevalci nam ne podajejo naukov
v onem razredovanji, v oni obširnosti
in natančnosti , iz kakoršne sami za-
jemljejo. Nam torej po naših močeh
hrano del6 in drobe in priravnavajo.
Vzrejevalcem ni mar, da nam v eni in
isti posodi podajejo hrano, ampak najprej
jim je na tem, da jo mi povživamo, kakor
je nam najbolj po godu. Nauk potem
škode ne terpi, naj si ga prisvojimo tako
ali tako.
Predelovati duševna dela je po takem
dovoljeno, če niso za nas v izvirnikih
pripravna. In videli smo, da jih ni lahko
dobiti, ker so omejena s tolikimi pogoji.
Morali bi si pa pričevalo uboštva dati,
ko bi ne znali predelovali. V tem in-
dividualnost in gibčnost tiči, da nismo le-
seni v posnemanji, ampak da si vse pri-
redimo po svoje.
Lahko in modro bo, ako gledamo, kak6
drugi narodi duševno hrano prirejajo za
določne namene. Da vemo za pot, to
je dovolj, ni nam i)a treba opičnega po-
snemanja.
Glede na vedo smo, kakor upamo, že
(^ 190 it3
toliko zreli, da ji dajemo obleke, ka-
koršna je za naše razmere pripravna.
Tudi drugod niso ljudje več kakor stro-
kovnjaki; pri nas pa tudi nismo brez
njih. Sramotno bi bilo torej, na veza-
va ti se na tuje individualnosti, kjer
nam lahko domače zadostujejo. To velja
tudi za na^jviše izdelovar\je vednostnih
naukpv. Saj tudi tujci se ne deržč ene
in iste knjige za en in isti oddelek. Kar
mergoli vodilnih knjig za ene in iste
namene na enem in istem polji.
Veda v takih knjigah ne kaže izvir-
nosti v novih zakonih, v novih iznajdbah,
ampak v prirejenosH, natančnosti za
ene ali druge podučne namene. Le tam,
kjer sti vsebina in oblika zares nepre-
kosni, imamo tudi v vMi klasičnost.
V takem slučaji modro ravnamo, ako se,
kar je mogoče, izvirnika deržimo in torej
prevod napravimo. Takih kr\jig v področji
v^de pa je malo po vsem širokem svetu.
Največ je takih, ki nas osrečujejo z no-
vimi zakoni ali vsaj z novimi poti.
Tu pa lam je tudi glede na pedago-
gični namen kaka Injiga klasična in kot
taka prevoda vredna. Pri nas smo
v časih zaradi šolskih postav in določeb
prisiljeni knjige prevajati, katere bi mordA
nadomeščevali z boljšimi tujimi ali pa
domačimi izvirniki. Pa to narodnosti ni
na sramoto in ji tudi ne škoduje, ker
vMa je, kakor vemo, kozmopolitična.
Za slovensko ljudstvo — ne za omi-
kance više verste — pa brezizjemno lahko
sami spisujemo knjige in knjižice za
vednostne meje. Tu je treba le sloven-
skemu sinu biti, pa bomo vedeli, kako
se pač z ljudstvom najlaže umemo.
Domačih ki\jig je toliko bolj |)otreba na
to stran, kolikor manj jih drugi narodi
imajo.
Tudi bi bilo smešno, če ne še žalostno,
da bi ne mogli pokazati toliko duSevne
in i)edagogične moči, kolikoršna je za
ljudsko berilo potrebna. , Družba sv.
Mohora* tedaj prav narodno-pedagogično
ravna, ako se derži kar mogoče domačih
izvirnikov. Nikoli ne bo dosegla v našem
narodu s prevodi toliko, kolikor z do-
mačim blagom, če tudi najniže verste.
Po tem ravnilu lahko vsakedo premeri
(teno dosedanjih domačih knjig.
Drugače pa je z umetnostjo, kolikor
se [)okazuje v leposlovnih proizvodih.
Pesmi bi lahko brez škode prevajali,
kakor smo omenili. Ali teh menda obilo
ne potrebujemo, ker imamo relativno
največ narodne in umetne lirike. Do-
voljeni .so prevodi, ali prestavljaki naj
si zapomnijo, da takih predmetov za zdaj
nismo potrebni.
Epičnih pesmi sami nimamo: |>a tudi
drugi narodi se ne morejo tukaj izna-
šati s preveliko obilostjo. In kar je tu
tujega, zanima bolj druge narode nego
nas. Taki proizvodi še v dotičnem zraku
potrebujejo razsvita z razlaganjem, ker
megleno prošlost opevajo. Epična dela
f)Oveličujejo preteklost tujih narodov ; nam
pa je naša sedanjost najbliža.
Epični izdelki so nam tudi po vzorih
oddaljeni. Poleg vse černoglednosti da-
našnjega časa vendar sedar\jih nazorov
ne zamenjamo z nagledi prešlih še tako
dobrih časov.
Ako bi pa hoteli po vsej sili kaj
epičnega prevajati, vemo iz prejši\jega,
kje je naša sorodnost dom^.
Novele, romani in glediščne igre so
današr\ii dan v navadi in naganjajo tudi
k prevajanju. Ali smo potrebni takih
del v prevodih?
Že prej smo rekli, da take oblike niso
brez posebnih razmer tega ali onega na-
roda. Posreduje spoznavamo iz njih kul-
(PJJr iyi 4L5)
lume posebnosti. Vemo pa, za katere
narode je tako znanje v sedanjosti za
nas najpotrebnejše. Vidi pa se, da bi
iz kultumo-zgodovinskih knjig tako znanje
dosezali po krajši poti,' ako bi dnizega
nainena ne imeli pri berUu imenovanih
leposlovnih oblik. Leposlovni proizvodi
morajo še drugod svojo moč kazati. Da-
našnji dan je pa takega gradiva toliko,
da brez načel težko izbiramo pravo za
naše prevode. Sorodnost stopinje omike,
nam priljubljeni ali ukoreninjeni nazori,
relativna korist in pa potrebe morajo
nam vodilo biti pri izbiranji. Zraven pa
morajo taka dela pripoznana biti za kla-
sična ali relativno blizo te cene in viso-
kosti. Ali bi ne bik) nespametno za naš
narod, ki ima tako malo in odmerjenih
moči, prevajati samovoljno in brez pre-
vdarka?
Malo klasičnega blaga je v književ-
nosti; ali še tega mord^ mi nikedar ne
zmagamo. Zatorej izbirajmo še med kla-
sično hrano ono, ki je za nas najpri-
merniša. Kar je absolutno doveršeno,
tega tudi pri nas največi talenti ne pre-
kose. Tu se ukla^jajmo brez sramež-
ljivosti ; tu lahko za sedanjost to ali ono
prevedemo, kakor ravno vidimo, da bi
nam koristilo. Relativne popolnosti
pa tudi lahko sami dosežemo.
Slovenci se |X)našajo, če ne bahajo, da
so bistre glave. Gradiva imajo dovolj
(Dalje
ravno v sedanjosti. Ona nam je po
vsem slovanskem svetu najbliža. Odtod
tedaj zajemajte in podajajte nam pro-
izvode leposlovne izvirne.
Kar je tuje, je tuje, je domačemu duhu
bolj ali manj zoperno, tudi če je že po-
kvarjen! Tuji duh je sicer med nami;
ali ne pozabimo, da tuje gibčnosti in zre-
losti mi vendar nimamo. V tujem se
šepimo in sami sebe smešimo. Kakor
sem rekel, slovenski oder treba je dejan-
stveno slovenski napraviti, in ne le po
imenu. Jaz slovenskega odra ne poznam ;
pa zdi se mi, da bi ga natančneje ob-
sojeval, ko bi ga videl. Izpregovorite
drugi tedaj še o pravem času o lem
predmetu.
Komike je dovolj na Slovenskem; tra-
gike v tem oboru [)a je tudi dosti pri
nas in- v slovanskem svetu. Kjer tedaj
Slovani domače strani vsaj relativno iz-
verstno izdehijejo, tam so nam prevodi
najugodniši. Sicer pa je treba o|)omniti,
da tujci ne očitajo Slovanom čisto |K)
krivici prevelike pasivnosti v sprejemanji
novega in tujega : tu bi bilo veče ener-
gije treba in iz svoje moči izdelati in
f)redelati to in ono!
Mi smo povsem na mnogo strani pre-
vode omejili glede na predmete.
Mnogi jih zaradi jezika pri()oročaj() in
zagovarjajo. Po takem oglejmo si še to
stran. France Podgornik.
prih.)
k
\o bi prevajal kedo besedo za besedo,
moral bi vsaj toliko domačih besed
imeti, kolikor je tujih v izvirniku. Ako
bi nobene ne pogrešal, rekel bi, da do-
mači jezik je glede na slovar vsaj tako
bogat, kakor tuji v dotičnem izvirniku.
Veče ko bi bilo tuje delo, veče bogastvo
domačega slovarja bi spoznali. Po tujem
blagu tu svoje merimo. V takem slu-
čaji [)a ne vemo, koliko domačega gra-
diva je ostalo neporabljenega. Na-
vadno pa kakih besed nimamo; ne
najdemo jih, če jih tudi iščemo po vseh
kotih cele domovine. Tu smo prisiljeni
iz znanih korenik kako primerno sko*
vati ali pa jo (telo s tujo nadomestiti.
Na en in drugI način jezik obogatimo.
V(>da ima pri nas dandanes že mnogo
svojih umetnih izrazov uterjenih ; pa mor-
da še večjih potrebujemo. Ako bi mi tukaj
pravila podajali za |»revajanje vednosinih
predmetov, opozorili bi, kakor menimo,
na izverstno in imenitno metodično sred-
stvo, proti kateronui so se morda vsi
narodi bolj ali menj pregreševali.
Veda ima svoje umetne izraze od tam,
(Dalje.)
kjer so dotični pojmi nastali. Ker pa se
pojmi razvijajo po obsegu in soderžanji,
imajo dandanes pogostoma drugo no-
tranjost, nego jo kažejo pervotne be-
sede, ki so tudi za razvite in sčiš-
čene pojme ostale. Ako mi tedaj take
pojme prevajamo, ne smemo gledati na
etimologijo, ampak na naglede in iz-
mene v sedanjosti. Takč nam bo
mogoče neodvisno od tujih izrazov po-
menu [)rim6rne besede najti ali skovati
in tak6 samostalno prave izraze dobiti.
Letx)slovno polje se navadno giblje
v neprebogatem slovarji. Na to stran
je tedaj naravno, ako narodi v p^rvein
razvoji prestavljajo manjše leposlovne iz-
delke. Taki prevodi ne bogatijo toliko
jezika z novimi izrazi, kolikor ga gladijo
s tem, da pogostoma rabijo ene in iste
be.sede v sestavah, in da pilijo jezik
v oblikah, končnicah in prednicah besed.
Leposlovna dela po tej strani pot pri-
pravljajo vodi, ki ])otrebuje bogatega in
uterjenega slovarja. Iz tega vzroka je
torej i)rimerno, ako veda pozneje na-
stopi v narodno književnost.
^Jk 207 ^o;
1^0 taki poti je hodila tudi naša knji-
žovnost, kakor :^e in ravno dandanes
opazujemo.
Prestavljavec* se pa tudi zavecla vseh
glavnih delov, s katerimi nas slovnica
podučuje. Vidi, kako si mora uterdili
končnice sklonov pri sklanji in spre-
gatvi, razločuje zveze ^la^^olov, pridevkov
z razločnimi skhmi v tujem in domačem
jeziku.
Slovnica je torej prestavljavcni silno
potrebna že za naprej ; od druj^e strani
ga pa kre|)i v posebni zavednosti do-
mačih slovničnih pravil. Ni čudo pa,
ako se dk j)restavljavec zapeljati, kedar
>lovrii(^e domače dobro ne poznA. Uter-
jena slovnica je po takem i>ogoj dobrim
prevodom. Splošne slovnične pomanjklji-
vosti, spremembe in omahljivosti se tudi
.^e ix)teni v prevodili kažejo, ker uter-
i(*na slovnica ni še porok, da jo vsak
rabiti zna.
Le|K)slovsl.vo j)a ne kaže svoje moči
samo v slovnici in slovarji, ampak naj-
bolj v retoričnih opisavanjih, podobah in
živem kretanji jezikovem. Kedor se je
po tuje izobrazil, in kedor se narodnega
<luha v jeziku ne zavecla, je ne zasuče
l>o domače, kedar pn^vaja« Tujščina ga
zapeljuje; po tuje rad zakroži. Naj-
lažj.i leposlovni izdelek je pre-
stavljavcu na to stran nevaren.
Ta nevarnost, traja tako dolgo, dokler
nimamo narodne stilistike, po kateri bi
M' zavednostjo presajali iz tujega loga to
in ono na domače^ grede.
Slovenci še dandanes narodnega slogo-
slovja nimamo, kakor sledi taka za-
vednost sploh pozno v vsakej književ-
nosti. Ta vzrok lehkoto in težavo pri
(Dalje
l^revodih preobrača. Zaradi ix)gre-
šanja domačega slogoslovja je najnevar-
niše, ravno lef)Oslovne proizvode [)reva-
jati. Za slovarski del so najlažji, za
pravo življenje narodnega jezika so naj-
težji. Ni čudo, ako terdimo, da se po
taki poti mnogo tujega duha vrine v živi
domači jezik. To je toliko laže, kolikor
niža stopinja narodnega razvoja prevode
s[)rejemamo in kolikor bolj pogostoma
se ponavlja eno in isto tuje zasukavanje
ravno v leiX)slovnih prevodih. Kakor je
to ponavljanje za slovarsko uterjenje dobro
in ))otrebno, ravno tako škodljivo je za
pravi duh jezikov. Ker ]>a nam mora
več ))iti do življenja nei)okvarjenega duha
v naiodnem jeziku, nego pa do njegovih
anatomičnih delov, to je, do osamljenih
besed in oblik, moramo tudi z večim
prevdarkom svariti pred nevarnostjo, ki
nam preti iz prevodov ravno na lepo-
slovnem polji. Toje en vzrok več
za omejenje v tem področji.
Vsaj takih bo manj, ki bi si naglo
l)rez premiselka upali na jirevode lepo-
slovnih del. Tu imamo pravico prašati,
v kaki zavednosti narodnega jezika se je
že j)()kazal prestavljavec, na [)r. v iz-
virnih delih. Moramo t^iko rekoč merilo
drugod dobiti, da se zanašamo nanj ; če
ne. smo golovi, da nam to ali ono po
tuje zasuče in v tujem duhu tudi zanese
v domače navade.
Takega merila pri vsakem ne dobimo,
ker je mnogokedo pervikrat nasto[)il s pre-
vodi med pisatelje. Ta tudi ko bi bil
prestavljavec znan kot pisatelj z dobrim
slogon), nam vendar ni še porok za dober
prevod iz svoje roke.
France Pod gornik,
prih.)
(Konec.)
lanašnji dan prevaja pri nas tudi naj-
*^*'sf)retniše pero z nevednostjo in negoto-
vostjo, zato ker, kakor smo že rekli,
vednostno uterjenega slogoslovja še čisto
nič nimamo. Zato tudi vidimo to-
liko samovolje in omahljivosti v razre-
^Jk 221 ii9)
dovanji še cel6 besed v enem in istem
Slavku. Ko bi tukaj vednostne uterje-
nosti imeli, ne bilo bi spačenosti na to
slran, ne bilo bi treba grajati na pr. Ko-
seškega, ki se je ravno v razverščevanji
besed najbolj zagrešil proti splošnemu
čutu domaČega jezika. Sicer bi nam ravno
ta in drugi ijesniki in pisatelji lahko oči-
tali, da nekaj grajamo z merilom čuta,
ki je sam svojeglaven ali omahljiv. Res
je to; pa moramo povedati, da do zdaj
boljšega merila nimamo, in da splošni
eut je že sam neko zanesljivo merilo.
Na drugo stran pa tak ugovor lehko tudi
s tem zavernemo, da že sama slovnica
nekaj pravil našteva, katerim one na-
pake kot spačenosti veljajo. Vidi se
lorej, da mnogo nenaravnih zvez lahko
grajamo z nižim merilom nego je ono,
katero za poznejši- čas pričakujemo od
vednostnega slogoslovja.
Mi tuksg jasno določene strani ome-
njamo, in ravno Koseški nas spominja,
da imamo poleg naštetih še drug vzrok
za previdnost, katere nam je pri pre-
vodih treba. Praktičnega pomena je naša
opomba tukaj zlasti za prevode tujih
iger, katere napravljajo v vezani be-
sedi za slovenski oder.
Sloga tedaj uterjenega še nimamo. Vse,
kar je dobrim pisateljem pri rokah,
so si pridobili le nesistematično, raztre-
seno, po mervicah in s čutom, kolikor
ga jim je* nepokvarjenega ostalo, gledč
na živost in vertenje v domačem govoru.
Vse, kar koli izvira dobrega na to stran,
i:»orodil je in rodi še bolj ali manj srečen
diletantizem.
Mi tu le obliko menimo in tu brez-
ozirno in brezizjemno vštevamo tudi do-
sedanje najboljše prestavljavce. Razloček
je med njimi, tega ne tajimo. Prevodi
so toliko ugodniši, kolikor bofj se je
prestavljavec uril v mnogem in razno-
terem prevajanji. Tak si je vsaj večo
izurjenost in zav^ednost pridobil. Ved-
nostno uterjenega sloga pa tudi tak nima.
Veselilo bi nas, ako bi naše derzno ter-
jenje ta ali 6n poderl s teorijo na to
stran.
Prevodi tedaj [)omagajo sic^r do za-
vednosti domačega jezika ; ga slovarsko
tudi bogatč in slovnično uterjujejo. Ne
zagotavljajo pa nas do današnjega dne,
da krepijo in množč pravi duh, kakor
živi v nepokvarjenem slovenskem jeziku
med ljudstvom.
Pisatelji s prevajanjem svojo spretnost
krepijo. S tem pa ni nasvetovano, da
bi morali vse obelodaniti, kar jim le za
vajo služi. Drugače bodo imeli dečki
enako pravico, podajati javno tudi svoje
vaje.
Vadi njg se vsakedč, kakor mu ljubo ;
kakor v6, da se bo najlaže izuril. Nam
pa takih vaj ni kazati treba.
Občinstvo hoče imeti zrelega sadu.
Na slabih nogah smo že tako ; z nezre-
lostjo toliko laže obležimo.
Prevodi niso, da bi samo slovar mno-
žili. To laže dosežemo, ako nove iz-
raze razverslimo v abecedni red in jih
obelodanimo. Stalo bo manj časa in de-
narja.
Kedor vidi težave glede na slovar
v vednostnih predmetih, naj obUko na
samem pripravlja in gladi. Naj nam
potem v našem smislu delo izroči ; iz iz-
virnega dela bomo spoznali, zakaj se
je trudil. Za trud mu bomo hvaležni.
Po vsem razvidimo, da je treba velike
previdnosti zaradi predmetov in oblike,
kedar hočemo kaj prevajati.
Kedor koli nam tedaj iz tuje posode
kaj duševne hrane prenese v domačo po-
eJk 222 ^t3
sodo, nam kaže sam na sebi, da si mnogo
upa, ali pa da je slepo prederzen.
Prederznostl pa je pri prestavljavcih
mnogo tudi pri ra>:vitih narodih. Tudi
veliki in omikani narodi se pritožujejo,
da jim prevodi jezik pačijo s tujimi zve-
zami in sestavami. Koliko bolj bi bile
pri nas take pritožbe opravičene, ko ni-
mamo še one stanovitnosti in zavednosti,
katere se gled6 na življenje domačega je-
zika nekateri više izobraženi narodi ve-
.sel6. Edino upai^je nas tolaži, da. tudi
mi dosežemo omenjeno zavednost, in da
bodo potem tudi pri nas prevajali bolj
zanesljivo, nego je mogoče v sedanjosti.
Zgodovina prevodov pri druzih narodih
opravičuje tako upanje. Ilijado in Shake-
speare-jeva dela so Nemci že mnogokrat
preveli; pa še vedno jih boljšajo glede
na vsebino in obliko. To velja tudi
o nevezani besedi in svari ob enem pred
vsakim prenagljenjem v prevajanji vsako-
terih del tudi nas in posebno nas Slo-
vence.
O vrednosti dosedanjih prevodov ni
težko prevdarjati. Kolikor natančniši so
po mislih in jeziku, tolikanj večo veljavo
imajo. Kedor dotičnim predmetom po
mislih ni kos, bo izvirnik težko dosegel.
Z jezikovo obliko se je pa še strokovnjaku
mnogo boriti. Zat6 so nam prevodi gledč
na veljavo le nepopolni.
Potreba in korist se lahko popolnoma
vjemati pri prevodu z izvirnikom. Kedor
jo nam pogodi na to stran, mu laže od-
pustimo druge nedoveršenosti, kolikor so
s p 1 o š n i š e, in kolikor več težav je imel,
da bi jih premagal.
Dokler nimamo izvirnikov dovolj, nam
prevodi vsaj koristijo, če niso potrebni.
Koristijo nam, kakor smo videli, da sami
in drugi spoznamo, kak6 bogat ali ubožen
je naš jezik gledd na slovarsko gradivo
in retorične moči. Slovnična zavednost
se tudi množi in tak6 ustanavlja početek
boljšemu slogu. Aii take koristi še ne
določujejo potrebe. Sila ali prava po-
treba stoji nad koristjo. Potreba za pre-
vode pa se tudi pri nas manjša od dne
'do dne, kolikor več domačinci po svojih
močeh izdelujejo in obelodanjajo izvirna
dela.
Predmeti se v domači obliki množe,
ix)treba za prevode je vedno oža.
Jezik se od dne do dne uterjuje in
z domačimi izdelki bogati. Pisatelji si
pridobivajo vedno laže tehničnih izrazov
in besed v domačih knjigah ; tudi tu se
|X)treba prevodov znižuje.
Vzor je tedaj ta, da zmerom manj pre-
vodov dobivamo in množimo književnost
z izvirnimi deli. Da še enkrat ponav-
ljamo : Absolutne popolnosti v tujih delih
pa nam niso na sramoto, kar takih do-
veršenosti imajo tudi drugi narodi malo.
V včdi relativno popolnost lahko domači
strokovnjaki dosezajo po predmetih in
po obliki, ki je bolj logična nego reto-
rična.
Leposlovna dela pa imajo do zdaj pri
drugih narodih več tak6 imenovanih, če
tudi ne pravih klasikov. Iz teh tedaj se
s časom prevodi še lahko namnož6 ;
pa tudi tu mora vzor nas prešinjati, da
pridemo dalje z domačimi močmi, in da
se vspnemo kvišku po izvirnikih.
Pozabiti še posebno ne sniemo, da
prevodi so pri nas le za omi-
ka ne e. Ljudstvo ima domačega gra-
diva dovolj; relativne popolnosti lahko
v domačih izdelkih dobiva. Više omi-
kani pa bolj ali manj tuje jezike poznajo.
Gledč na sorodnost so nam slovanski je-
ziki najbliži; tudi za prevode najmanj
nevarni.
Z ozirom na znatne jezikov so nam
^Jk 223 ž3
Nemci in Lahi nsgbliži. Ne v6 človek
skoro, ked6 bi med omikanci prevode
bral, ko po pravici rajši po izvirnikih
seže. Francozki in angleški pre-
vodi imajo že veči pomen za naše
razmere.
Prestavljalcem* pa ravno ti relativno
po zemlji in narodoslovno oddaljeni na-
rodi toliko večo previdnost polagajo na
serc6 zaradi kulturnih predmetov, še bolj
pa zaradi oblike in razlike v nggvišem
f)omenu jezikovega živ^enja.
Zat6 je boljše tuje izdelke, ki imajo
[udi Z8L naše potrebe vzgojevalno moč
v sebi, po obsegu predelovati.
Po taki poti Slovencem s podukom
več koristimo; ob enem se nevarnosti
prevajanja ognemo in tak6. vsaj po čutu
zavertimo po domače, kar je v tujem
duhu izdelanega. §e cel6 gledč na stavke
smo \x) taki poti srečnisi, ker tudi stavki
hočejo ono dolgost imeti, ki je domači
omiki in domačemu slogu primerna. Sicer
pa čem bolj se sč svojo zmožnostjo po-
našamo, tem večo pravico ima narod
tirjati domačih izdelkov.
Nikogar ni mogoče prisiUti, da si nauke
za|X)rani v isti obliki, v istem razverš-
eevanji, v katerem mu jih izročujejo.
V tem biva individualna moč, da vsak
[>o svojih notranjih močeh reči spre-
jemlje in predeluje.
Individualnost je tudi v narodih ; kot
taki si tudi oni na sploh duševno hrano
pripravljajo, če jo jim tudi neprimerno
delč. Ker pa jih hočejo pisatelji vzgoje-
vati, in ker tirja vzgoja pripravnih potov,
treba je, da jim duševne izdelke takč
prirejajo, da se samim ni treba še po-
sebej mučiti. Vidi se torej, kako oni
pisatelji pravo terdijo, ki priprosto
prevajajo, kar iz tujega prevajajo,
kedar koli jim je le za predmet, ne pa
za tujo obliko. Le absolutna popolnost
tuje obUke, ki je tukaj kozmopolitičiiega
pomena, daja pravico, zamenjavati tujo
obleko z enakoveljavno domačo.
Po vseh težavah, izjemah in pogojih,
s katerimi smo dovoljepje za prevode
omejili, mora dobivati hrepenenje po do-
mači vzgoji, po domačem poblaževanji
z domačimi močmi vedno večo veljavo.
Tako prizadevanje mora prevode kerčiti
leto za letom, in kar jih nastane, mo-
rajo kazati v izvirnikih ali absolutno do-
veršenost in vsaj relativno notranjo
vrednost ali pa neizogibno potrebo za
natančne razmere današnjega narodovega
razvoja.
Narod slovenski ne dela prav, ako iz-
virnih dobrih del ne podpira; najrajši
to navado obeme proti neprimčrnim,
brezpotrebnim in slabim prevodom. Tako
se bo v svojo korist in v svarilo proti
daljnjim brezpotrebnostim maščeval.
S tem priporočilom smo, kakor upamo,
bistveno končali pravdo o prevodih.
Na Dunaji^ meseca aprila 1878.
Franci Podgornik.
| |||