|
Kakor pri drugih narodih, prikazovali so se tudi pri nas prevodi in bodo se še rodili. Eni se jih veseleveselé, drugim niso po godu. Eni jih odobrujejo iz teh vzrokov, ravno iz istih vzrokov in drugih jih pa drugi zametajo. Ni pa vse enako, kako o njih mislimo. Prevodi tratijo čas onim, ki jih napravljajo, in segajo v žep onim, ki jih kupujejo.
po godu. Eni jih odobrujejo iz teh vzrokov, ravno iz istih vzrokov in drugih jih pa drugi zametajo. Ni pa vse enako,
Prevodi hočejo tudi delovati na narod duševno enako izvirnikom. Potreba je torej vedeti, s kako pravico smemo književnost bogatiti s prevodi. Poveršne in aforistične misli pa tu nič ne zaležejo. Stvar moramo načelno ogledati in načelno uterditi. Le takó bomo večnim prepirom tudi tukaj vrata zaperli in prostor pridobili za druga pogajanja.
kako o njih mislimo. Prevodi tratijo čas
onim, ki jih napravljajo, in segajo v žep
Prevodi leposlovnih proizvodov niso tako redki, kakor vednostnih del. Ravno zató se spodobi najprej leposlovnemu listu o prevodih izpregovoriti. Prašanje je pa skupno za vsa duševna dela; ne verže ga deliti : naj torej enkrat leposlovni list za vednostno skupnost prostor pripusti. »Zvon« se je načelno prevodov branil; on ima tedaj še posebno dolžnost, svoje vzroke povedati, ako noče očitanja slišati, da samovoljno postopa. Kajti mnenja slišimo za prevode in proti njim.
onim, ki jih kupujejo.
Mi po takem ne bomo naukov podajali, kakó se prevodi snujejo, pač pa pogoje, dobiček, škodo in vrednost povdarjali, ki izvirajo iz takih duševnih sredstev.
Ko bi govorili le en jezik, in ko bi imeli vsled te enojnosti tudi v pismu le en svetovni jezik, gotovo prevodov ne bi bilo treba. Vse proizvode, ki so pisani ali tiskani, bral bi lahko celi svet; bilo bi vse za vse. Pa tudi tedaj bi nikedó ne mislil na prevode, ko bi imeli narodi enako bogato književnost po vsebini in po obliki. Prevodi nam hočejo tedaj pomagati s tem, česar sami nimamo. Oni prevodi, ki se na to stran pregrešajo, ne prinašajo nam nič novega, pač pa nas slepé z nepotrebnim blagom. Že sama ta resnica nas opominja, kako moramo vedeti, česar še sami nimamo.
Vzroki, zakaj niso vsi narodi književno enako bogati, so raznoteri. Za nas so najprej znameniti oni, ki tičé v posebnostih vsakega naroda.
Posebne narodne lastnosti dajejo tudi književnosti posebno lice, ki se razločuje od drugih. Od te strani nam ugajajo najbolj oni prevodi, ki imajo svoje izvirnike pri sorodnih narodih. Narodi, ki so nam le od daleč ali pa prav malo v rodu, za nas nimajo lahko pripravnih izvirnikov. Vendar moramo tukjg duševna dela dobro ločiti. Proizvodi so namreč dveh verst. Eni imajo več narodne kervi v sebi, nego drugi. Kakor so nekatere strani občečloveške, tedaj lastnina vseh narodov, ravno takó so tudi eni proizvodi bolj mednarodni, tak ó rekoč kozmopolitični, drugi pa imajo poleg te splošnosti še specifične narodne lastnosti.
Veda obsega resnice, ki niso navezane na noben narod. Kar je enim belo, ne smé drugim černo biti. Vednostni oddelki se tedaj ne pregrešujejo proti narodnim posebnostim. Ta zakon pripušča sam na sebi prenesti vso védo iz izvirnikov enega jezika v druzega. Kar ima leposlovstvo vednostnega v sebi, tudi ni proti temu zakonu.
Prevodi hočejo* tudi delovati na narod
duševno enako izvirnikom. Potreba je
torej vedeti, s kako pravico smemo knji-
ževnost bogatiti s prevodi. Poveršne in
aforistiene misli pa tu nič ne zaležejo.
Stvar moramo načelno ogledati in na-
čelno uterdhi. Le tako bomo večnim
prepirom tudi tukaj vrata zaperli in
prostor pridobili za dmga pogajanja.
Logične sestave v leposlovnih proizvodih tedaj so mednarodno imetje, katerega se morajo posluževati umetniki vseh narodov enako.
Prevodi leposlovnih proizvodov niso
tako redki, kakor vednostnih del. Ravno
zat6 se spodobi najprej leposlovnemu listu
o prevodih izpregovoriti. Prašanje je pa
skupno za vsa duševna dela; ne verze
ga deliti : naj torej enkrat leposlovni list
za vednostno skupnost prostor pripusti.
,Zvon* se je načelno prevodov branil;
on ima tedaj še posebno dolžnost, svoje
vzroke povedati, ako noče očitanja sli-
šati, da samovoljno postopa. Kajti mnenja
slišimo za prevode in proti njim.
Pa tudi vsebina leposlovnih del je na mnogokako stran kozmopolitična. Lirika čute izrazuje na način, kakoršen je bistveno vsem narodom enak. Lirika tedajni prijateljica enim narodom in sovražnica drugim. Zato ji načelno ne smemo braniti, ako se preseljuje v prevodih od soseda do soseda. Kar ima ona narodnih življev, je malenkost.
Mi po takem ne bomo naukov ix)da-
jali, kako se prevodi snujejo, pač pa po-
Drugi leposlovni proizvodi pa imajo že posebnosti kulturne. Zatorej se ne dajó preoblačevati v tujo obleko brezpogojno. Tu torej vidimo meje, katerih nam ni prekoračevati, ako nimamo drugih posebnih vzrokov.
goje, dobiček, škodo in vrednost povdar-
jali, ki izvirajo iz takih duševnih sredstev.
Kar doma zrase, ugaja domačincem najbolje. Po takem bi bili prevodi najnaravniši, ako jim iščemo izvirnikov pri najsorodniših narodih. Leposlovne oblike so, kakoršne so v igrah in romanih, imajo v imenovani meji vsebino, bodi-si ožega ali širjega družbinskega obsega, kakoršna je naši naravi, našemu mišljenju in čutjenju najbolj znana. Sorodnost se poprime najlaže sorodnosti.
Noša je današnji dan med omikanim svetom mednarodna postala. Ali z nošo ne moremo primérjati duševnih del, ki imajo narodno lice. Duševna dela so bolj izvor tudi narodne notranjosti ; ta se ne dá samovoljno odstranjevati. Zato se ne moremo šemiti s prevodi, ki so nam zaradi narodne izvirnosti oddaljeni.
Ko bi govorili le en jezik, in ko bi
imeli vsled te enojnosti tudi v pismu le
Leposlovna dela, ki obravnavajo narodne posebnosti, ne morejo drugemu narodu ugajati, ki je tudi poseben, če je zares narod. Mi nismo Italijani in Nemci, še manj pa Francozi in Angleži po bistrosti in čustvu. Smešimo sami sebe, ako hočemo blažiti se s posebnostmi, samo drugim narodom lastnimi. Le kar imajo ti narodi zares kozmopolitičnega, je tudi za nas, ker na zadnje smo poleg druzega tudi mi še ljudjé.
en svetovni jezik, gotovo prevodov ne bi
bilo treba. Vse proizvode, ki so pisani
Mi torej nismo proti prevodom; kažemo pa na pogoje, pod katerimi prevode edino odobrujemo.
ali tiskani, bral bi lahko celi svet; bilo
bi vse za vse. Pa tudi tedaj bi nikedo
O prevodih za glediščne igre bi bil potreben še poseben pogovor. Opominjamo zaresno na to stran, da poklicani te naloge ne pozabijo. Drugače se bo zgodilo, da se bodo tujci našemu slepemu posnemanju smijali, in tudi pametni domačinec bode moral milovati tako početje.
ne mislil na prevode, ko bi imeli narodi
enako bogato književnost po vsebini in
po obliki. Prevodi nam hočejo tedaj po-
magati s tem, česar sami nimamo. Oni
prevodi, ki se na to stran pregrešajo,
ne prinašajo nam nič novega,^ pač pa
nas slep^ z nepotrebnim blagom. 2e sama
ta resnica nas opominja, kako moramo
vedeti, česar še sami nimamo.
Vzroki, zakaj niso vsi narodi književno
enako bogati, so raznoteri. Za nas so
najprej znameniti oni, ki tič6 v po-
sebnostih vsakega naroda.
Posebne narodne lastnosti dajejo tudi
književnosti posebno lice, ki se razločuje
od drugih. Od te strani nam ugajajo
najbolj oni prevodi, ki imajo svoje iz-
virnike pri sorodnih narodih. Narodi,
ki so nam le od daleč ali pa prav malo
v rodu, za nas nimajo lahko pripravnih
izvirnikov. Vendar moramo tukjg du-
ševna dela dobro ločiti. Proizvodi so
namreč dveh verst. Eni imajo več na-
rodne kervi v sebi, nego drugi. Kakor
so nekatere strani občečloveške, tedaj
lastnina vseh narodov, ravno tak6 so tudi
eni proizvodi bolj mednarodni, tako
rekoč kozmopolitični, drugi pa imajo fx)leg
te splošnosti še specifične narodne last-
nosti.
Veda obsega resnice, ki niso navezane
na noben narod. Kar je enim belo, ne
sm6 drugim čemo biti. Vednoslni od-
delki se tedaj ne pregrešujejo proti na-
rodnim posebnostim. Ta zakon pripa^ča
sam na sebi prenesti vso včdo iz izvir-
nikov enega jezika v druzega. Kar ima
leposlovstvo vednostnega v sebi, tudi
ni proti temu zakonu.
Logične sestave v lef)oslovnih prow-
.RAJA'
PRISEGA
(^jk 175 dtS)
vodih tedaj so mednarodno imetje, kate-
rega se morajo posluževati umetniki vseh
narodov enako.
Pa tudi vsebina leposlovnih del je na
mnogokako stran kozmopolitična. Lirika
Me izrazuje na način, kakoršen je bis-
tveno vsem narodom enak. Lirika ted^g
ni prijateljica enim narodom in sovraž-
nica drugim. Zato ji načelno ne smemo
braniti, ako se preseljuje v prevodih od
soseda do soseda. Kar ima ona narodnih
življev, je malenkost.
Drugi leposlovni proizvodi pa imajo že
posebnosti kulturne. Zatorej se ne daj6
preoblačevati v tujo obleko brezpogojno.
Tu torej vidimo meje, katerih nam ni
prekoračevati, ako nimamo drugih po-
sebnih vzrokov.
Kar doma zrase, ugaja domačincem
najbolje. Po takem bi biU prevodi naj-
naravniši, ako jim iščemo izvirnikov pri
najsorodnisih narodih. Leposlovne ob-
like so, kakoršneso v igrah in romanih,
imajo v imenovani meji vsebino, bodi-si
ožega ali šiijega družbinskega obsega,
kakoršna je naSi naravi, našemu mišljer^u
in ču1jeiyu najbolj znana. Sorodnost se
poprime najlaže sorodnosti.
Noša je današnji dan med omikanim
(Dalje
(Dalje
svetom mednarodna postala. Ali z nošo
ne moremo primerjati duševnih del, ki
imajo narodno lice. Duševna dela so bolj
izvor tudi narodne notraiyosti ; ta se ne
dd samovoljno odstranjevati. Zato se ne
moremo šemiti s prevodi, ki so nam za-
radi narodne izvirnosti oddaljeni.
Leposlovna dela, ki obravnavajo na-
rodne posebnosti, ne morejo drugemu
narodu ugajati, ki je tudi poseben, če je
zares narod. Mi nismo Italijani in Nemci,
še mai^ pa Francozi in Angleži po
bistrosti in čustvu. Smešimo sami sebe,
ako hočemo blažiti se s posebnostmi,
samo drugim narodom lastnimi. Le kar
imajo ti narodi zares kozmopolitičnega,
je tudi za nas, ker na zadi\je smo poleg
druzega tudi mi še ljudje.
Mi torej nismo proti prevodom; ka-
žemo pa na pogoje, pod katerimi pre-
vode edino odobrujemo.
O prevodih za glediščne igre bi
bU potreben še poseben pogovor. Opo-
minjamo zaresno na to stran, da pokli-
cani te naloge ne pozabijo. Drugače se
bo zgodilo, da se bodo ti\jci našemu sle-
pemu posnemanju smijali, in tudi pa-
metni domačinec bode moral milovati
tako početje. Franci Podgornik.
prih.)
a pojdimo dalje.
| 