Wikivir

Žrtva ljubosumnosti: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
Vrstica 50:
Vida je bila prav živahno dekletce. Nje ni nikdar manjkalo v omenjenem društvu. Včasih jo bivala i po céle dni v Pontonijevej grajščini. Tam je imela vsega dovolj kakor lastni grajščakovi otroci. Mladina je igrala po svoje med sebój in se dobro imela.
 
To veselje je bilo sicer nedolžno, ali v mladej Vidi je vendar vzbujalo nekaj ponosnega. Hči ubogih starišev se je začela nad druge kmetske otroke povzdigovati. Že v mladosti si je bila ona svesta svoje lepote. Ali temu se ne smemo čuditi; kajti domača in tuja gospoda v grajščini je rada in očito pred otroki govorila o Vidinej krasoti ter jo sploh „lepo Vido" imenovala. Vsled tega pa si je mlado dekletce že domišljavalo,• kar itak otroci radi storestoré, da jej je odločeno — visoko, gosposko življenje. Zatorej se jej je tudi med vsemi domačimi pesnimi najbolj ,priljubila pesen o mladej in lepej Vidi. Povsod in vsel.ejvselej jo je popevalapopévala z neko čudne'čudno navdušenostjo :
 
„Hvala, hvala, lepa Vida! Kaj si želela, si ,dobila;
Kaj si želela, si ,dobila;
Bila prosta si deklica,
Zdaj pa .svetla boš kraljica!"▼
 
Ta elitčtut Se vsadi Vidi že.' v 'prvih dekliških letih' v srce, in on jej je tudi. ostal, dokler se ni.:'•pozneje pozneje kot odrastla deklica prepričala • 6. nje- govejnjegovej ničnosti.▼
Bila prosta si deklica,
 
Naravno. je bilo «tedaj, da je mlada Vida Pontonijevega • Vekoslava viževiše cenila nego sosednega Branka ter . se le prvemnprvemu dobrikala in prili- zovalaprilizovala. A tudi otrok ima čut ljubezni v ebi sebi; tudi otroka boli preziranje. fankoBanko jo'je imel rad , svojo. mlado tovarŠico. A spoznavši, -da ona rajŠ1,-rajši z rajščakovimgrajščakovim sinom igra nego z njim,. kinatskimkmetskim otrokom, jel je sovražiti vojega tekmeca. čestokratČestokrat je' to mladega dečka tako užalilo, da je po- liativšipopustivši igro in družbn;:--:‹Šeldružbo, šel od PontonijovihPontonijevih sam domddomú. 'A na Pbtlipoti se eje 'Vlagalvlegal v travo ter. jokal , sam ne vedevedé zakaj. Če ga joje pa 'mati pe-= ragalapovprašala, od kod ima tako objokane oči, tedaj pa je molčal fantek,.. a;nat6 enató se skrivši 'še hujše razjokal.,▼
▲Zdaj pa .svetla boš kraljica!"
 
Vse to pa je poganjalo v Branku kalikalí sovraštva do grajščakevega, inain in odločevalo ves Brankov značaj. Dečko je 'postajal tih in malo- esedenbeseden. Nikdar ni sevedasevéda govoril odkritosrčno o uzroku svoje žalosti in ugetuge, teniVečtemveč vse je zakrival in zatajeval, ' kar ga je koli Žaliložalilo. Zatorej '8se je pa tudi izogibal druge otroške druŠbedružbe, domišljujaČdomišljujóč si vedno, da ga ovsod'"povsod prezirajo. Ostajal je tedaj Branko bolj !sam zazá-se ter ni nikdar innegomnogo maral za tovaršijo.▼
▲Ta elit Se vsadi Vidi že.'v 'prvih dekliških letih' v srce, in on jej je tudi. ostal, dokler se ni.:'•pozneje kot odrastla deklica prepričala • 6. nje- govej ničnosti.
 
Njegovo 'sovraštvo do Vekoslava je stoprav takrat ponehalo, ko je, grajščak Pontoni svoje otroke v mesto v šolo-peslal poslal. Sedaj je bila mlada Vida brez svojega »kraljih,„kraljiča" in jela se je zopet zanimati za; kmetskega svojega tovariša ter igrala z njim. A kedar koli jo prišel grajščakov dijak na počitnice doinddomú, tedaj pa je imel naš Branko Žalostnežalostne čase; kajti njegova prejšnja tovaršica ni sedaj več marala zazá-nj:. IliAIn slabih- astnostijlastnostij iiini bila Vida še kot odrastlo dekle' celeceló izgubila!▼
▲Naravno. je bilo «tedaj, da je mlada Vida Pontonijevega • Vekoslava viže cenila nego sosednega Branka ter . se le prvemn dobrikala in prili- zovala. A tudi otrok ima čut ljubezni v ebi ; tudi otroka boli preziranje. fanko jo' imel rad , svojo. mlado tovarŠico. A spoznavši, -da ona rajŠ1,-z rajščakovim sinom igra nego z njim,. kinatskim otrokom, jel je sovražiti vojega tekmeca. čestokrat je' to mladega dečka tako užalilo, da je po- liativši igro in družbn;:--:‹Šel od Pontonijovih sam domd. 'A na Pbtli se e 'Vlagal v travo ter. jokal , sam ne vede zakaj. Če ga jo pa 'mati pe-= ragala, od kod ima tako objokane oči, tedaj pa je molčal fantek,..a;nat6 e skrivši 'še hujše razjokal.,
 
VseDolge je že obstajala tajna, 'a goreča ljubezen med Brankom in Vido. Vse je govorilo o ,njiju kot o:zaročencih: ,zaročencih. Vida ni sicer zakrivala svoje iskrene • ljubezni do premožnega Cvetkovega sina ;, ali Branko ni nikdar proti živej duši niti besedice zino1zinol o 'svojem srčnem Čutučutu do Vide. Zakaj, on, si: ni bil svest Vidine zvestobozvestobe. Bal se je, da se mu deklica izneveri, ake' se jej zopet dobrika mladi grajŠČa•grajščak Vekoslav. Branko je 'potnavalpoznaval slabe lastnosti krasnih deklet, ki so v obče jako pristopilapristopna lepiinlepim in -Pri- lizljivireprilizljivim besedam, visokih gospodov!▼
▲Vse to pa je poganjalo v Branku kali sovraštva do grajščakevega, ina in odločevalo ves Brankov značaj. Dečko je 'postajal tih in malo- eseden. Nikdar ni seveda govoril odkritosrčno o uzroku svoje žalosti in uge, teniVeč vse je zakrival in zatajeval, ' kar ga je koli Žalilo. Zatorej '8 je pa tudi izogibal druge otroške druŠbe, domišljujaČ si vedno, da ga ovsod'"prezirajo. Ostajal je tedaj Branko bolj !sam za-se ter ni nikdar innego maral za tovaršijo.
 
In Branko se ni motil v svojih slutnjah. Vekoslav je došel domd,domú 'dovrŠivši pravoslovne studijostudije. Imel je ,ostati hozčrez zimo domadomá. A baš to zimo je mislil naš Branko prevzeti ,gospodarstvo ter se oženiti s svojo:, Vido. .A čim bližje je prihajala, žimazima, ,tem manj je zorel sklep v Brankovem srci:,. »aDà, Branko je postajal nedolOčennedoločen, sumničav in ljubosumen. VosVes zamišljen je hojeval 9o1iokoli. „ Z nikomer ni govoril, prihajal je bled, sploh se je videlo, da mu nekaj srce teži. Vzlasti današnjo nedeljo je bil pobitega srca. Goreče je molil v' erkvicrkvi, naj ga Bog reši vseh hudih slutenj. Ali on ni našel danes nobenega' tolažila. Vedno 'mu joje plavala pred očmi podoba , lfteroktero je gledal sinoči. Videl je, kako prijazno je v .mraku pri studenci govorilgovoríl Vekoslav z Vido:. Gledal je, kako nežno jej je ;mladi -graj§čak'grajščak i3;oda1poda1 roko in napeslednapósled Šeše deklico objel okoli pasdpasú ... In 'to bi' naj "bila njegova nPVOsta.nevesta, 'to njegova ---— žena ? !▼
▲Njegovo 'sovraštvo do Vekoslava je stoprav takrat ponehalo, ko je, grajščak Pontoni svoje otroke v mesto v šolo-peslal. Sedaj je bila mlada Vida brez svojega »kraljih," in jela se je zopet zanimati za; kmetskega svojega tovariša ter igrala z njim. A kedar koli jo prišel grajščakov dijak na počitnice doind, tedaj pa je imel naš Branko Žalostne čase; kajti njegova prejšnja tovaršica ni sedaj več marala za-nj: IliA slabih- astnostij iii bila Vida še kot odrastlo dekle' cele izgubila!
 
Take podobe in misli so MUmu rojile po glavi, ko stopi danes iz crkve. On ni videl prijaznega sobicasolnca, ki je z gorkimi žarki oživljalo zemljo. On ni čutil, da se taje sneg in lijejo kaplje od strehe, 'kakor se solzisolzí njegovo ;Srcesrce vsled hudih, a nezapopadnih bolečin. Trpel je naš mladeneč neznosne boli v svojih prsih, a prenašal jih je junaško. Ne usta in umolklega grla glas, temveč le bled obraz in temen pogled je izdajal njegove srčne bolesti. Med terntem ko so drugi tovariši veseli pogledovali deklice priha- jajččeprihajajóče iz c•kvecrkve, slonel je on ob zidu crkvenem. Opazil je Vido, ko je stopila iz crkve. Srce mu je trepetalo. Čut veselja se mu zopet vzbudi v prsih, ko zagleda to krasno lepotico. Milo in otožno zre za njo. Njegovo oko se ne gane. Mirno kakor zid sloni, očí uprte na svojo ... nevesto. Izmed vse množice vidi le njo, njo samo!▼
Dolge je že obstajala tajna, a goreča ,ljubezen mod Brankom.in
 
▲Vse, '.je govorilo o ,njiju kot o:zaročencih: , Vida ni sicer zakrivala svoje iskrene • ljubezni do premožnega Cvetkovega sina ; ali Branko ni nikdar proti živej duši niti besedice zino1 o 'svojem srčnem Čutu do Vide. Zakaj, on,si: ni bil svest Vidine zvestobo. Bal se je, da se mu deklica izneveri, ake'se jej zopet dobrika mladi grajŠČa• Vekoslav. Branko je 'potnaval slabe lastnosti krasnih deklet, ki so v obče jako pristopila lepiin in -Pri- lizljivire besedam, visokih gospodov!
 
▲In Branko se ni motil v svojih slutnjah. Vekoslav je došel domd, 'dovrŠivši pravoslovne studijo. Imel je ,ostati hoz zimo doma. A baš to zimo je mislil naš Branko prevzeti ,gospodarstvo ter se oženiti s svojo:, Vido. .A čim bližje je prihajala, žima, ,tem manj je zorel sklep v Brankovem srci:, »a, Branko je postajal nedolOčen, sumničav in ljubosumen. Vos zamišljen je hojeval 9o1i. „ Z nikomer ni govoril, prihajal je bled, sploh se je videlo, da mu nekaj srce teži. Vzlasti današnjo nedeljo je bil pobitega srca. Goreče je molil v' erkvi, naj ga Bog reši vseh hudih slutenj. Ali on ni našel danes nobenega' tolažila. Vedno 'mu jo plavala pred očmi podoba , lftero je gledal sinoči. Videl je, kako prijazno je v .mraku pri studenci govoril Vekoslav z Vido: Gledal je, kako nežno jej je ;mladi -graj§čak' i3;oda1 roko in napesled Še deklico objel okoli pasd... In 'to bi' naj "bila njegova nPVOsta. 'to njegova --- žena ? !
 
17
 
▲Take podobe in misli so MU rojile po glavi, ko stopi danes iz crkve. On ni videl prijaznega sobica, ki je z gorkimi žarki oživljalo zemljo. On ni čutil, da se taje sneg in lijejo kaplje od strehe, 'kakor se solzi njegovo ;Srce vsled hudih, a nezapopadnih bolečin. Trpel je naš mladeneč neznosne boli v svojih prsih, a prenašal jih je junaško. Ne usta in umolklega grla glas, temveč le bled obraz in temen pogled je izdajal njegove srčne bolesti. Med tern ko so drugi tovariši veseli pogledovali deklice priha- jajčče iz c•kve, slonel je on ob zidu crkvenem. Opazil je Vido, ko je
 
•Stopila iz crkve. Srce mu je trepetalo. Čut veselja se mu zopet vzbudi v prsih, ko zagleda to krasno lepotico. Milo in otožno zre za njo. Nje- , govo ok6 se ne gane. Mirno kakor zid sloni, oči uprte na svojo . . . . nevesto. Izmed vse množice vidi le njo, njo samo!
 
A hipoma se strese, život mu trepeče, v obraz obledi. Kakor da bi ga bil strupeni gad piknol v nogo, odskoči zdaj Branko od zidd, pro- rine se skozi ,množico ter izgine hipoma ' iz' gneče. Tovariši ga stoprav zdaj zapazijo. Kličejo ga, ali on ne sliši njih glasil. Kakor brezumen hiti naglo naprej po stranskem potu prek polja navzdol proti domu.
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Žrtva_ljubosumnosti«