|
20
sOlnee'''!!!!!'''solnce na modrem nebu ; njegove besede so doneledónele ljubo in sladko na uh6uhó, kakor žubori vodica v čistem potoku skakljaje navzdol po okroglem kamenčji črez hrib v plan.
NocejNocój ga naj priČakujem pričakujem! Nocej nmNocój naj povemmu povém, ali čutim dtzá-nj v srci kaj dekliške ljubezni ! NocejNocój mu naj razodenem , ali še tli v mojej duši iskrica one mladostne ljubavi, ki je naju nekdaj otroka še osrečevala ?!"
Pri teh mislih se deklica zravna, in neka groza spreleti njeno telo. Ona, se strese na celem životu, -kakor da hibi se bila prestrašila zadnjih besed in njih pomena.
„Ne, tega ite ine! Ljubezni ne čutim nobene do njega v srci in jo tudi ne bodem! Moje .isrcesrce je edino le Branku odločeno. Le zăzá-nj gorim, . le zzá-nj hoČernhočem živeti !
Ako bi line]imel moj Branko le nekaj one ljubezni v srci do mene, kakor Vekoslav, ako bi mi on le nekaj udauostiudanosti kazal, oklenola, bi se ga za celoceló svoje. 'življenje ter bila srečna, ce16ce1ó srečna z :njim:-. Ali sedaj se ga bojim, če ga tudi ljubim, — strašim se' ga, če mu tudi darujem srce in (Ing° dušo!
Danes je kakor divji in zbegan hitel od crkve doinrdoimú. SeŠe pogledal me ni. Neznosno mu je bilo videti , da me 'spremlja grajŠ6akovgrajščakov sin in da moja lepota tudi pri gospodi nekaj veljălveljá — Zakaj me pa ni on po- čakalpočakal v gruči onih mladenČevmladenčev, ki so stali pri crkvenem izhodu? ! Ali me ne ljubi več, ali se me sramuje ? ! — Že tri leta obstaja skrivilaskrivna ljubezen med nama, ali nikdar mi še ni zinol besedice, da goji njegovo srce gorečo ljubav do mene!
A zadnji čas pa, ko je 'doge'došel Vekoslav d.omil domú, izogiblje se Branko vidoma mene in njega. Kaj pomeni to ? — Ali je iskra njegove ljubezni do mene, ugasnola," in se njegova udanost izpremenila v zaničevanje in sovraštvo ?! — Kteremu naj tedaj zatipamzaupam, njemu ali —"
„Meni," konča moški glas zadnje besede , ktere je deklica na pol glasno govorila pred se, menečmenéč da je sama.
„Meni zaupaj, le meni," Šeše ponavlja enkrat znani glas, ki ga je Šepetalšepetal v temi — naš Branko. Tiho se je bil priplazil k oglu ter po- slušalposlušal deklico., ki je mrmraje tožila o svojej osodi, a le zadnje besede je bilo Branku možno razumeti.
Prestrašena skoči Vida po konci ter odvrne vsa prepadena: „Ali si Ti, Branko? . . ... To je pa kaj novega, da prideš zopet enkrat k. nam ... Tebi naj •tedajtedaj zaupam, praviš? — Saj me ne maraš več. SeŠe celeceló izo- giblješizogiblješ se me. Zastonj so Te danes .iskale pri crkvi moje oČioči!"
„Iskale so mene, ali našle so nekoga drugega," pristavi pikro mla- deneČ ter nadaljuje : „Zdi se mi, da se je ogenj Tvoje ljubezni do mene ohla.dil, odkar se Ti • ,drugi dobrikajo in prilizujejo! Sev6ila gosposko
| 