|
Vida in Ti sta si že dolgo na roko. Vsi vemó, da se rada vidita, in jaz sem trdno prepričana, da te dekle v istini tudi ljubi. Že kot otroka sta se rada imela, in Vajina otroška ljubezen še tudi v mladeniških letih živi.
Moja in rajnkega Tvojega' očeta — Bog mu daj lahko — iskrena želja je bila, da pride Vida k nam za sneho. BoljgeBoljše gospodinje od nje 'ne, moregmoreš dobiti nikjer im daleč okrog. Bogata resrés da ni, ali ona je pridna, in to velja dandanes več nego bogastvo. Tudi prebrisane glave je, ,in ona bode s svojini bistrim očesom gospodarstvo • izvrstno vodila. Ali tudi dobro srce ima to dekle, a to je za srečen, zakon neobhodno potrebpotreba. Če se jej' pa kdo včasih prilizuje ter se jej skuga,skuša prikupiti;, teinutemu 'pa ni • ona kriva. , Saj ne more ona sama nič zatezató, .dajda je' lepa. Krasne deklice so pa vedno mnogim skušnjavam podvržene. Desetkrat večja pa je Čednostčednost lepega dekleta, ki se svojim 'prilizovalcem ,ustavlja, ,kakor pa krepost .onih deklic, nki•,ki nimajo v ,svojem življenji nobenih '.Skagnjavskušnjav Pretrpetipretrpeti!"
„To je vse prav, 'Matimati," odvrne Branko., ki se je bil med tem Ž6žé pomiril. „Ali jaz ne morem trpeti, da govori tolikrat Vida -z mladim grajgČakomgrajščakom in hodi celeceló od crkve sama ,''z njim. Strašna slutnja-Se niese •me poloti, kedar jo koli vidim Vekoslavom. Mojega' srca se polasti neka '..notranja bolest, in to mi greni celocélo življenje. V teh svojih bolečinah pa se., 'celeceló bojim, da bi se znal enkrat spozabiti, in reči Vam moram, mati, da bi že bil mladiča ugonobil, ko bi vedel, da si moja duša s teintem činom ne nakoplje vnebevpij6Čegavnebóvpijóega greha!"
„Bog Te obvaruj takih mislij, Branko;, in sveta, mati božja! Kam si zabredel v svojej togoti in jezi ! Pomisli, da Čuvačuva najvigjinajvišji sodnik nad nami, Branko. Bog ne zadeni, na kaj takega le misliti!!" .
„Vi lahko govorite, mati, ker ne poznate mojih belečin, ker ne véste, koliko in kako trpim. Po céle noči ne morem zatisnoti očesa, tako me dostikrat peče in skelí tú v prsih. Vedno pač mislim, da me Vida le navidezno rada ima, a v resnici pa da je udana, svojemu mladostnemu znancu in prijatelju Vekoslavu. Že kot otrok me je čestokrat prezirala in dajala onemu prednost, ne meni. A Bog ne daj, da b1 tudi mojo mladeniško ljubezen, mojo pravo moško ljubezen tako povračala. Jaz vém, da je Vida lepa, kakor nobena deklica tu blizu ne , ali ravno njene prevelike krasote se bojim. Dostikrat sem slišal, da je ženska lepota že marsikterega moža v nesrečo spravila, in tako bi lahko i mene in tudi — njo !
„Vi lahko govorite, mati, ker -ne poznate mojih belečin , ker ne veste, koliko in kako trpim. Po cele noči ne morem zatisnoti očesa, 19
Zatorej se pa grajskega mladiča kolikor mogoče izogibljem. Če vidim njo govoriti z njim, izognem se obéma, da me ljubomorna strast ne prevzame in si sam nesreče na glavo ne nakopljem. A zdaj imam tega dovolj. šeŠe danes hočem storiti vsemu konec. Proti večeravečeru grem kar k Mohoričevim in bodem takoj z njo in njenim očetom govoril odloČrioodločno besedo!"▼
tako me ,dostikrat peče in skeli til v prsih. Vedno pač mislim, da me Vida le navidezno rada ima, a v resnici pa da je udana , svojemu mladost- nemu znancu in prijatelju Vekoslavu. 'Že kot otrok • Me je, čestekrat
„To je edino, kar Te reši vse nadloge in vsake nesreče," pritrjuje mu mati. „Tudi jaz bi že rada imela sneho v hiši. Saj vidiš, da se že staram. Moje moči pojemljejo od dne do dne. Dve leti že sama s Teb6j ,Tebój gospodarim , a to ni kaj si bodi, biti ob enem gospodar Min gospodinja tako velikemu posestvu.▼
prezirala in dajala onemu prednost, ne meni. A Bog ne daj', da::b1, tndi mojo mladeniško ljubezen', mojo pravo moško ljubezen tako povračala.
voljaIdi torej takoj dréve k Mohoričevim in dogovori se z njimi. Božič je hitro tukaj, in nató naj bode gostija. Če vidi dekle, da Te je resna volja to zimo oženiti se z njo, tedaj pa se bode , verjami 'niimi Branko, izogibala vsakovsake Tebi neljube tovargijetovaršije. Ti si potempotém prost vseh srčnih bolečin iiiin morečihmoréčih slutenj, in geše to zimo se začenja zdzá- ineme in Zdzá-te novo življenje!"▼Jaz vem,. da je Vida lepa, kakor nobena deklica tu blizu ne , ali ravno
Med takimi pogovori je popoldan hitro pretekel in prišel je večer. Branko geše pogleda k živini, ali jo vse ,yv ,redu ; kajti v nedeljo se posli radi zamujajo od doma, in gospodarju je geše teintem bolj treba ve,stneinuvestnem inu pazljivemu biti. NateNató pa se napoti polagoma s svojim velikim domačim psom proti Mohoričevim.▼
njene. prevelike 'krasote se bojim. Dostikrat sem sligal, da je 'Ženska lepota že marsikterega moža v nesrečo spravila, in tako' bi lahko i Mene
kazen,Na pragu. Mohoričeve hiše pa je ob tem času slonela temna prikazen, zvita v črno haljo. Bila je Vida. . ,Tesno se je zavijala v svojo ogrinjaČoogrinjačo, da se zime ubrani. Tužno je bilo danes deklici pri srci :-. CeloCélo popoldne je bila nekako zamigljenazamišljena. Vedno so jej prilizljive besede Veko- slavoveVekoslavove rojile po glavi. Da si pa razvedri temno čelo in '. ohladi vročo glavo, gre ko se je storila noč, na hišni prag in ondi premišljuje na samem svojo osodo in o svojem bodočem življenji.▼in tudi --- njo !
„Kaj naj storim? Ali mu smem verjeti?! ... Za ženo me hoče vzeti, — tako mi je danes zagotavljal — ako mu darujem svoje srce. Vse hoče zá-me storiti, vse žrtvovati, ceó svoje življenje hoče zá-me tvegati, — dá, tako je govoril. In njegove oči se iskrile kakor zlato solnce na modrem nebu; njegove besede so dónele ljubo in sladko na uhó, kakor žubori vodica v čistem potoku skakljaje navzdol po okroglem kamenčji črez hrib v plan.
Zatorej se pa grajskega mladiča kolikor mogoče izogibljem. Če
vidim njo govoriti z njim, izognem se obema,, da me,ljubomorna strast
▲ne prevzame in si sam nesreče na glavo ne nakopljem. A zdaj imam tega dovolj. še danes hočem storiti vsemu konec. Proti večera grem kar k Mohoričevim in bodem takoj z njo in njenim očetom govoril odloČrio
besedo !"
,,To je edino,. kar Te regi vse nadloge in vsake nesreče " pritrjuje
inn,mati. „Tudi jaz bi že rada imela sneho v higi. Saj vidig, da se že
▲staram. Moje moči pojemljejo od dne do dne. Dve leti že sama s Teb6j , gospodarim , a to ni kaj si bodi, biti ob enem gospodar M gospodinja
tako velikemu posestvu.
Idi torej takoj dreve k Mohoričevim in dogovori se z njimi. Božič
je hitro tukaj, „in nate naj bode gostija. Če vidi ,dekle , daH.Te, je resna
▲volja, to zimo oženiti se z njo, tedaj pa se bode , verjami 'nii Branko, izogibala vsako Tebi neljube tovargije. Ti si potem prost vseh srčnih bolečin iii morečih slutenj, in ge to zimo se začenja zd-ine in Zd-te novo
življenje !"
Med takimi pogovori je popoldan, hitro pretekel in prigel je :v,eČer.
▲Branko ge pogleda k živini, ali jo vse ,y ,redu ; kajti v nedeljo se posli radi zamujajo od doma, in gospodarju je ge tein bolj treba ve,stneinu pazljivemu biti. Nate pa se napoti polagoma s svojim velikim domačim
psom proti Mohoričevim.
Na' pragu. Mohoričeve hige pa je ob tem času slonela temna pri-
▲kazen,. zvita v črno haljo. Bila je Vida. . ,Tesno se je zavijala v svojo ogrinjaČo, da se zime ubrani. Tužno je bilo danes deklici pri srci:- Celo popoldne je bila nekako zamigljena. Vedno so jej prilizljive besede Veko- slavove rojile po glavi. Da si pa razvedri temno čelo in'. ohladi vročo
glavo, gre ko se je storila, noč, na higni prag in ondi premigljuje na samem
svojo osodo ,in o ,svojem bodočem Življenji.
„Kaj naj storim? Ali mu smem verjeti? ! , . . Za ženo me hoče
vzeti, tako mi je danes zagotavljal.— ako mu darujem svoje srce.
Vse 1704 zd-me storiti, vse žrtvovati, ce16 Svoje življenje hoče zd-me tvegati, — dd, tako je govoril. In njegove oči se 'iskrile , kakor zlato
2*
kupovali raznih darov hi :majhnih lepotij, a rti sani pa nisi ',mislil na 46, da bi jej bil skazal kako nedolžno veselje."fl
„Jaz Pač tega ne Morem. Meni ni dano, da bi se prilizoval in dobrikal deklicam , najmanj pa takemu dekletu , o kterem mislim , da hode enkrat moja žena. Ktero dekle hoče priti na nage posestvo, to mora 'imeti ljuba,v ,do mene v srci ter čutiti čisto, nesebično ljubezen ,do svojega prihodnjega moža. A dobrikal in, prilizoval se ne bode Cvetkov Branko nobenej.i Raji pa ostanein sam. Tridi'brez žene se more'gospo- dariti. Bolje je, da se sa,m libijam, s posli in posestvom, nego pa , da hi si ge moral beliti glavo z nezVesto ženo !"
„Ti si stragen čudak, Branko. Daj si :vsaj nekaj dopovedati. Danes si kakor ogenj v strehi. Poslugaj me mirno in preudari,, ali imam prav ali ne.
Vida in Ti sta si že dolgo na roko. Vsi vemo, da Se rada yidita, in-jaz sem trdno prepričana, ',da Te dekle v istini tudi ljubi»:2e kot
otroka sta se rada imela, inVajina, otrogka ljubezenge tudi v.mladenigkili . ,
20
'''!!!!!'''solnce na modrem nebu; njegove besede so dónele ljubo in sladko na uhó, kakor žubori vodica v čistem potoku skakljaje navzdol po okroglem kamenčji črez hrib v plan.
Nocój ga naj pričakujem! Nocój naj mu povém, ali čutim zá-nj v srci kaj dekliške ljubezni! Nocój mu naj razodenem , ali še tli v mojej duši iskrica one mladostne ljubavi, ki je naju nekdaj otroka še osrečevala?!"
Prestrašena skoči Vida po konci ter odvrne vsa prepadena: „Ali si Ti, Branko? ... To je pa kaj novega, da prideš zopet enkrat k nam ... Tebi naj tedaj zaupam, praviš? — Saj me ne maraš več. Še celó izogiblješ se me. Zastonj so Te danes iskale pri crkvi moje oči!"
„Iskale so mene, ali našle so nekoga drugega," pristavi pikro mla- deneČmladeneč ter nadaljuje : „Zdi se mi, da se je ogenj Tvoje ljubezni do mene ohla.dilohladil, odkar se Ti • ,drugi dobrikajo in prilizujejo! Sev6ilaSevéda gosposko obnašanje ugaja bo1j neizkušenim deklicam, kakor pa odurno — kmetskega mladenča!"
21 obnašanje ugaja .bo1j neizkušenim deklicam, kakor pa odurno — kinetskega mladenča !" . • '
„Ti se motiš, Branke,'" odvrne mirno Vida. „Ti me krivo sodiš. Jaz s ne morem izogibati Vekoslava. Saj mi ni nič žalega storil. In če z men.6j govori, to pa tudi nič hudega ni, Za njegove sladke besede pa itak ne maram , in one ne najdejo nikakega odmeva v mojem srci. Danes se mi je res pridružil gred6Č, od crkve, ali to mi je bilo jako neljubo. Zakaj jaz vem, da svet ženske le po zvunanjem sodi in si pri vsakej priložnosti hitre o njih le najhujše stvari domiŠljuje.
|
