Popotni spomini: Iz veselih časov: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
Vrstica 215:
to ime; a eden odgovori: »Ne vemo, kje je to.«
 
„Na»Na, tu ga imaš"«, pravi moj tovariš. „Gotovo»Gotovo
mora biti še daleč, ko še imena niso nikdar čuli."«
Pa sva se smejala in šla dalje. Zdaj pa pride naproti
prihuljeuprihuljen berač, z oguljeno malho ter naju
poprosi za božji dar.
 
„Tega»Tega vprašajva"«, menimménim ja«jaz, „berači»berači vse oblazijo;
morda je čul vendar kedaj kaj o Bači."
„Nomorda oče,je stečul slišalivendar kedaj imekaj ,Bača'",o vprašaBači.«
 
»No oče, ste slišali kedaj ime 'Bača'«, vpraša
tovariš.
 
„I»I, kaj ga ne bi slišal"«, di berač, vtikajoč podarjen
novčič v žep. „Ni»Ni tega Bog ve koliko, kar
sem bil gori 1"
„Ali hi prišla midva še nocoj do tje?"
 
„Tega pa ne. Jutri, če sta kaj dobra pri nogah,
„Ali»Ali hibi prišla midva še nocoj do tje?"«
pa že prideta, že."
 
„Tega»Tega pa ne. Jutri, če sta kaj dobra pri nogah,
pa že prideta, že."«
 
Potem nama je označil natančno pot, da nama
ni bilo treba na novo popraševati.
 
Hodila sva in hodila, da je bilo že vsega preveč,
a zaznamovane gostilne vender ni bilo, ob kateri
je nama bilo zaviti na desno, v vas, katere ime
sem pozabil. ZeŽe sva mislila, da sva jo zgrešila.
Slednjič se vendar prikaže na ovinku iuin midva kreneva
z glavne ceste čez potok navkreber ter kmalu
dospeva do vasi, iz katere so uprav prihajali brdski
senoseki, ki so šli ukajoč in pevajoč s šopki nakičeni
v gorske senožeti. Sredi vasi je sedel cel zbor
golorokih mož iuin starih mamic, ki so pretresavali
in se pogovarjali o raznih stvareh. Ko so zagledali naju, potekla je govorica in otroci so se stisnili k
materam. Ko sva jih pa prijazno ogovorila ter se
jim celo pridružila, razvnela se je živahna govorica.
Bilo je polu osmih na večer, ko sva šla dalje.
Za pol ure dospeva v romantično okolico — vasi
sv. Lucije. Mnogo meščanov in gospode se je sprehajalo
v hladnem mraku ter uživalo vso dražost prelepega
večera v naravi. Prideva preko visokega mosta,
pod katerim čez grozne čeri bobni Soča, v vas ter
greva od gostilne do gostilne iskat prenočišča. Vse
zaman. Povsod jednak izgovor: „Imamo toliko
tujcev!"
„E, pa naj jih imajo. Pojdiva dalje. Noč bo
krasna, vsaj vroče ne bo. če pa omagava, umakneva
se že toliko s ceste, da naju kedo ne povozi!
Tako je menil tovariš, in šla sva veselo dalje.
Toda če prav je bilo jasno, noč je bila le
temna. Hodila sva do polu desetih, ne vedoč, kam
dospeva Konečno prideva v neko vas. Luči ni bilo
drugodi, kakor v veliki hiši, iz katere se je čulo
petje. Uganila sva, da mora biti gostilna.
Poskusiva torej tu, ali bi ne mogla ostati čez
noč. Gospodinja je bla precej pripravljena ter naju
je vedla v prijazno sobico. Utrjena dolgega pota
tiitro zaspiva.
Drugo jutro je bilo oblačno. Težke megle so
 
[[Kategorija:Fran Saleški Finžgar]]