Popotni spomini: Iz veselih časov: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 249:
potekali in vže je bil pred dvermi ponedeljek —
28. malega srpana — katerega dne sem imel odriniti
dalje proti Reki.
strinič; kaj ko bi šel tudi jaz. Za jedno lahko obiščem
slavno božjo pot Trsat ter si ogledam prelepo
Opatijo. Gospoda S. in
da gresta tudi doli in me vabita, da se jima pridružim,
ker
Rečeno — storjeno! V ponedeljek smo sedeli
štirje potniki veselo razgovarjajoč se v kupeju osobnega
vlaka, ki je drdral od Šenpetru proti jugu
preko lepih ravnic, pa se zopet zvijal po soteskah.
Nebo je bilo tistega dne jasno modro kakor
drag safir, in po njem se je peljalo žarko solnce,
ki je plamenelo in sipalo svoje žgoče žarke na
zemljo, da se je rastlinje kar svedralo.
Ko smo dospeli na zadnjo postajo pred Reko
— Voloska — zaprl sem širno morsko plan, ki se
je raztezala pred nami ter se tam med Cresom in
obrežjem zopet zoževala. Vesel, zavzet in
privel Grke iz Perzije na obal Črnega morja.
Sedaji se nisem mogel nikedar nagledati morja,
po katerem so plavale ladije in ladijice z belimi
jadri, kakor lepo labodje po mirnem ribniku. Kar
naenkrat smo bili v mestu in treba nam je bilo izstopiti.
A na kolodvoru je bilo vse živo; vse pisano
najraznovrstnejših obrazov, in zanimivih noš. Tu
so tiščali v nas ogoreli »fachini« v pisanih mornarskih
srajcah in malih čepicah, da bi nam nesli
prtljago. Tam je stal velikan temnega obraza, s
turškim fezom na glavi, kadil mirno svoj čibuk ter
nam molče nudil svojih nožičev, pip in druge drobnjave.
A poleg teh je bilo mnogo potnikov in čakalcev,
ki so veselo pozdravljali prišlece — a zopet v
raznih jezikih. Hrvat je stiskal roko svojemu prijatelju
ter nekam otožno zavil svoj kratki, a lepi
pozdrav: Bog! — okrajšano za — Bog te živi.
Italijani so klepetali, kramljali in bili glasni, kadar
je to obično pri teh vročekrvnikih. Madjar pa jo je
robil v posebnem tonu in tempu, kakor je tek njegovega
konja v stepi.
A vendar se mi je posrečilo, da sem izmed
množice ugledal prijatelja, po katerem sem toliko
hrepenel, katerega že nisem videl leto in dan. Gorko sva si segla v roke in tedaj so doneli tudi slovenski
glasi na tujih tleh.
Za jedno sem se tudi ločil od svojih sopotnikov,
s katerimi smo se domenili, da se drugo jutro snidemo
na parobrodu, ki nas povede v Opatijo.
Veselo sva stopalo v notranje mesto ter se menila
in pogovarjala vse vprek. Mnogo sem popraševal
o raznih stvareh, zakaj Reka je precej zanimivo
mesto — kakor je zanimiva njena zgodovina.
Do leta 177 pr. Kr. so prebivali svobodni Liburci
ob Kvarnerskem zalivu. Glavno mesto je bilo
Tarsatika, na razpotju trgovskih cest, katerih prva
je vodila v močno Akvilejo, druga pa v bogato
Siscijo. Ali tistega leta je prišel rimski konzul
Klavdij s svojim ladijevjem v Kvarnerski zaliv, spoznal
ugodno lego Tarsatike, naskočil utrjeni grad
ter si upokoril Liburce. In od tedaj je bila Reka
važna rimsko naselbina. Še danes zove ljudstvo po
tradiciji najjužnejše okrogli stolp trsatski — rimsko
kulu. —
V VIII. veku se prvič zove ta naselbina pri
Pavlu dijakonu — Fluvis. Takrat so pa že stanovali
le tam Slovani — Hrvatje. Karol Veliki je hotel
spraviti tudi to važno hrvatsko pristanišče pod svoje
zmagoslavno žezlo. Poslal je zato leta 799. svojega
vojskovodjo Eriha, da osvoji Trsat. Uname se ljut
boj, v katerem pa niso bili samo Franki poraženi,
marveč pal je tudi njih vojvoda Erih.
Bila je krasna noč, ko smo drdrali po prelepi ravnini ob obrežju proti Tržiču (Monfalcone). Fantastično so se dvigala drevesa v luninem svitu, ki je samotno plavala po nebesu ter lila bledo luč na mirno morsko planjavo in zelene trate. Dolgo bi bil opazoval, kako beže drevoredi, vinogradi, vile in sela mimo nas — a premogel me je spanec, bil sem pretruden in kmalu me je zazibalo drdranje vlaka v sladek sen. Za nekaj časa, ko smo se že bližali Gorici, zbudi me kričanje najinega sopotovalca v sosednem oddelku. Nosil je v rokah eden čevelj, a drugega ni mogel dobiti. Plazil se je pod klopi, gledal po policah — vse zaman — čevlja ni bilo.
| |||