Popotni spomini: Iz veselih časov: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.048:
Dunaju, ki se jih je pa s svojim rudečim šotorom
kmalu odkrižal.
Trsta mi ne kaže popisavati, ker nam je pred
kratkim
in natančen popis mesta in njegove zgodovine.
Omenjam le posebnega slučaja, ki se nama je pripetil,
ko sva hotela obiskati drugo jutro arzenal.
Šla sva takoj po zajtrku v Lloydovo palačo po
vstopnice. Ker sva bila nekoliko prezgodaj prišla, čakala sva na hodniku uradnikov, ki so prihajali počasno
drug za drugim.
Ko že hočeva vstopiti v pisarno, pride za nama
v predsobo laški dijak, ki naju precej pozdravi in
ogovori: »Siate anche voi studenti?« Ko mu pritrdiva,
poda nama veselo roko, pove svoje ime, katero
sem pa v istem hipu že pozabil, ter pristavi:
»Bene adesso partiamo insieme!« Dobro, dejala sva,
pa pojdemo skupaj; se ve da drugam, kakor v arsenal,
še mislila nisva.
Vstopimo. Lah naprej. Hitro je bil pri uradniku
ter mu začel kakor klepetec nekaj pripovedovati,
česar nisva prav nič razumela. Midva sva pa pokorno
stala za vratmi ter čakala, kako se bo ta
stvar izšla.
Uradnik posluša potem pa popraša: »Abbiate
documenti?«, na kar vsi pokažemo spričevala. Pregledavši
jih, pristavi nemški, da bi bilo vendar
dobro, ko bi radi varnosti imeli potne liste seboj.
A vendar ni dalje ugovarjal ter bil pripravljen dati
nam vstopnice v arzenal, kakor sva menila midva.
Pristavi pa še kar mimo gredé: »Wissen sie, in
Alexandrien ist ganz anders, als aber bei uns!«
Ko začujeva ime Aleksandrije, spogledava se
začudena, ne vedoč, kaj to pomeni. Uradnik videč
najine zmedene poglede pritrdi prejšnjo izjavo: »Ja,
ja, glauben sie mir; ich habe Erfahrung genug!«
Moral sem ga torej uprašati, kako meni z Aleksandrijo. Nato pove, da je najin kolega naročil tri
vožnje listke do Aleksandrije na ladiji, ki opoludne
odpluje proti Afriki.
Kaj debelo naju je gledal, ko mu poveva, da
je najina »Aleksandrija« za enkrat le Lloydov arzenal.
Nato nama pokaže — seveda malo nejevoljno —
drugo pisarno, kjer so se nama izpolnile želje. Lah
naju je po strani gledal, ko sva šla iz sobe; kaj si
je moral misliti: ali je imel naju za bebca, ali
midva njega. Lojze pa mi je dejal, ko sva bila zopet
prosta: »Lej, lej, kako znava laško! Lahko naju
prodajo za pet funtov kamenja, pa ne bova nič
vedela.«
Drugi dan zapustiva Trst ter se napotila peš
skozi bogate vinograde proti Občini. Z ondotnega
hribca je prekrasen razgled, kakor jih je gotovo le
malo na svetu. V ozadju se dvigujejo ponosne sive
glave julijskih planin, ki prehajajo polagoma v
nizko gričevje v — neraven Kras, kateri je pa uprav
tu dokaj rodoviten in ugaja posebno vinski trti. Po
pravici se zove ta okolica »kraški raj«. Proti jugu
se razprostira nezmerno morje, ki se na obzoru
spaja z nebesnim obokom. Po mirni gladini pa plavajo
ladije semtertja, kakor labodje po mirnem ribniku.
Celo mesto leži pred nami z mogočnimi cerkvami
in krasnimi stavbami. Zadaj je pa obdajajo
zeleni vinogradi in umetni vrtovi, kakor bogato nakičen
okvir.
Potem greva dalje proti Nabrežini. Ker je bila
silna vročina, počakala sva nekoliko v Št. Petru ob
kozarcu rzkega terana. Star oštir nama je tožil, kako
je slaba letina, ker je velikanska suša. V celi vasi
ni bilo drugod pitne vode, kakor v njegovem vodnjaku; a še v tem le za-to, ker jo je vsak dan
pripeljal z Nabrežine, kamor teče od tržaškega vodovoda.
»Pa kaj se če«, pristavi šaljivo. »Saj so si
Kraševci sami vzrok, da ni vode.«
»Kako to?« prašava začudeno.
»I, Kristusu so se zamerili nekoč, ko je potoval
po zemlji s sv. Petrom. Takrat sta prišla tudi v
naše kraje ter nekje prenočila. Sv. Peter obesi potno
torbo na lesen klin ter gré spat. Kraševci so bili
pa radovedni, kaj ima noter in so pogledali. Prijeten
duh suhega plečeta jim udari v nos. Niso se
mogli premagati in povžili so okusno večerjo in
okradli sveta gôsta. Da je pa ostala teža nespremenjena.
napolnili so torbo z lesom. Drugo jutro se
napotita Kristus in sv. Peter dalje. Ko je trla lakota
Petra, zaprosi Gospoda, da si odpočijeta pri
studencu in okrepčata s plečetom. Toda čudo! Peter
privleče iz torbe mesto okusnega mesa trd les. Začel
se je hudovati nad zlobnim ljudstvom. Kristus ga
pa potolaži: ′Le potrpiva. Ker so jedli ukradeno
meso, naj bodo pa za kazen žejni'. Tedaj so se prijeli
sušiti studenci in še sedaj trpé žejo Kraševci
za hudobno krajo.«
Bila je krasna noč, ko smo drdrali po prelepi ravnini ob obrežju proti Tržiču (Monfalcone). Fantastično so se dvigala drevesa v luninem svitu, ki je samotno plavala po nebesu ter lila bledo luč na mirno morsko planjavo in zelene trate. Dolgo bi bil opazoval, kako beže drevoredi, vinogradi, vile in sela mimo nas — a premogel me je spanec, bil sem pretruden in kmalu me je zazibalo drdranje vlaka v sladek sen. Za nekaj časa, ko smo se že bližali Gorici, zbudi me kričanje najinega sopotovalca v sosednem oddelku. Nosil je v rokah eden čevelj, a drugega ni mogel dobiti. Plazil se je pod klopi, gledal po policah — vse zaman — čevlja ni bilo.
| |||