Kvišku: Razlika med redakcijama

| avtor= Fran S. Finžgar

| opombe=

| licenca= javna last

| spisano= 1899 (DiS)

»A, gotovo, gospod baron! Ah, veste, da se dolgočasi na kmetih?«

 

 

»Torej poslovite se čimpreje s častniki in pojdite za njo!«

»Sedaj umem, kaj se pravi:

 

 

Mehanično je nato prijela za ročnik solnčnika, katerega ji je ponujal Ante, in zopet molčala. Na obrazu se ji je brala globoka melanholija.

»Da bi bili brez svobodne volje — nikakor! Toda razmere, okoliščine, zapreke, nasprotstva, — to so faktorji, katerim se tolikokrat klanjamo in delamo to, kar nam ni po volji, kar nam ne ugaja. Sicer bi se lahko uprli, a naša volja je največkrat preslaba za to. Mnogokrat je pa strast v nas tako silna, da ne slušamo nasprotnega mnenja treznega razuma, in tedaj smo res igrača valovja, katero nas navadno uniči, ako se pravočasno ne streznemo in ne iztrgamo iz vrtinca.«

 

 

»Jutri pride moj brat Adolf; jurist je kot vi; morda ga celo poznate, saj je bil prvo leto na Dunaju.«

»Sedaj študira v Gradcu.«

 

 

»V Trstu!«

»A vedno si pravil, da tudi ženske ljubiš jedino le materijališko, praktično, da se ljubezen ne spočne vsled osebnosti, ampak vsled razmer, vsled denarja, dote.«

 

 

»Nocoj, kaj ne! — A jutri?«

»Lepo te prosim, ali misliš, da sem slepar?«

 

 

Ladičevi sofizmi so zapredli Lacingerjevo misel kakor pajek muho. Ali bil bi jih raztrgal in se gotovo izmotal iz njih, da ga ni tri glad, ni mučila beda in se za teden dnij ni upal dobiti od nikoder pomoči. Zmagal ni v tem boju Ladič, zmagal je glad. Tešil se je s tem, da ne trpi čast Ande, ne njegova, saj vse ostane tajno. Še jedenkrat je pogledal sliko, še jedenkrat jo poljubil vroče in strastno, potem je izginila v žepu Ladičevem.

»Draga moja, o tem ne morem še govoriti. Saj veš, da ga premalo poznam. Vedi pa dobro, da je ta korak, ki ga namerjaš, važen, da, da, prevažen za celo življenje, da, za celo večnost. Naj te ne izvabi baronstvo, naj te ne moti lepa zunanjost, naj te ne zapelje sladka govorica: Pri tem velja jedino pravilo:

 

 

Toda srce spoznati ni lahka stvar. Saj še svojega ne spoznamo z lepa: kdo bi spoznal tuje srce! Hipna strast še ni ljubezen; nekaj nagnjenja do kake osebe še ni ljubezen; prijetna zabava še ni odsev ljubezni. Torej vprašaš, če je srce za srce. A veruj mi, da tega ne zveš sama nikdar popolnoma —, ker Bog je, ki preiskuje srca človeška. Torej nikar ne žabi iskati svetlobe od zgoraj!«

Pokopali so Evfrozino na domače pokopališče, na katerem je že spalo dokaj žrtev ljubezni do bližnjega. Na vzglavje groba so prislonili belo marmorno pločico, na katero je vdolbel klesar križec, dan in letnico rojstva in smrti. In pod skromnim grobom brez piramide in obeliska, brez mavzoleja in epitafija, brez cipres in tuj sniva prah plemenitega srca sanje pravičnega.

 

 

Vreme je bilo trdovratno, sezona letovišč završena. Mesto vrišča in zvonkega smeha, mesto gospodičen in kavalirjev, mesto umirovljenih častnikov in uradnikov, skrbnih mamk in jezičnih tetk, je hojeval tu in tam star služabnik po vrtih in vilah, zapiral in zabijal okna, izkopaval po vrtu gomolje georgin, obvezaval tuje, pripogibal vrtnice, kot bi vesoljni živi vrt in bučno hišo vsnival in pokladal v zimsko postelj. Iz življenja se je rodila smrt, iz vrišča molk, iz vile zimski grob. Kjer je drdrala prej gosposka kočija, kjer so jahali 'vitezi', kjer je dišal parfum, tam je škripal neroden koš krompirja, tam je gonil pastir na travnike, tam je rataj tiral plug na njivo.

»Ali so ti všeč čipke pri posteljnini?«

 

 

In zopet je bil nekaj časa molk. Lotar je brnel naprej svojo pesem, Margita se je pogledala v zrcalu, pogladila si brez potrebe lase na čelu in vtaknila zrcalo zopet v elegantno rujavo potno torbico.

Prebrala je je. Na njeno lice je tedaj legla mrzla topost, njene ustnice so se stisnile bolj kakor prej, njeno oko je ostalo suho, ko so odnesli krsto iz hiše. Margita je zvedela iz pisma Lotarjevo izpoved, da ji je zapravil skoro vse in da je ostalo komaj toliko, da bo živela s sinom nesrečnega očeta.

 

 

<center>***</center>