Cesar in roža: razlika med redakcijama

dodanih 6.306 zlogov ,  pred 10 leti
brez povzetka urejanja
(Nova stran z vsebino: <!-- Vstavljeno s popolnim pomočnikom -->{{naslov|naslov=Cesar in roža|poglavje=Zlata bralka, zlati bralec|avtor=Bina Štampe Žmavc|spisano=Urša Grm|izdano=Društvo Bralna ...)
 
<!-- Vstavljeno s popolnim pomočnikom -->{{avtor|zadnja_zacetnica=Ž|ime=Bina Štampe Žmavc|leto_rojstva=2011|wikipedija=Bina Štampe Žmavc}}
{{Wikipedija|Bina Štampe Žmavc}}
 
== Cesar in roža ==
 
Živel je cesar, ki si je veliko raje kot zaklade v zakladnici ogledoval svoje vrtove. Poznal je vsako cvetico v njih, vsak odtenek rožne barve in vonj vsakega cveta.
Ko se je zjutraj prebudil, je kar v sami srajci tekel v rastlinjak, da bi videl, kaj novega je v njem vzklilo in zacvetelo čez noč.
In če se je kdaj zgodilo, da ga je dvor čakal s kosilom, je bilo prav gotovo zato, ker se je predolgo mudil med rožami na vrtu.
Cesarja je zlasti veselilo, če je našel kakšno novo cvetico, ustvaril novo barvo cvetov ali nov rožni vonj. Če je torej hotel kdo cesarja prav posebno razveseliti, mu je namesto dragulja raje poklonil rožo, kakršne še ni imel v svojih cesarskih vrtovih.
Kar niti ni bilo tako enostavno, saj je bilo tam že toliko raznovrstnih cvetic, da sta jim le cesar sam in stari dvorni vrtnar vedela vsa imena.
Nekoč se je zgodilo, da je cesar dobil v dar cvetico žametnico, ki ga je popolnoma pre-vzela. Bila je skromna in lepa, žametna na otip in podobna majhnemu soncu. Cvetela je dolge mesece, vse tja do zime, in ni bila prav nič zahtevna glede zemlje, v kateri je rasla. Skratka, bila je skoraj popolna, če ne bi imela ene same, a za cvetico nikakor ne nepomembne hibe — imela je zelo neprijeten vonj. Vsakič, ko jo je cesar pogledal, mu je od radosti zaigralo srce in vsakič, ko jo je poduhal, je krmežljavo nagubal nos.
»Nekaj je treba storiti,« je sklenil cesar. Zatopil se je v vrtnarske priročnike in zaposlil svoje dvorne vrtnarje, da so hiteli po vsem svetu iskat dišeče sorodnike žametnice, ki mu je tako prirasla k srcu. Na dvor so vsak dan prihajale nove in nove sorte žametnic iz vseh koncev sveta. A nobena ni imela nič bolj prijet-
nega vonja kot cesarjeva žametnica.
Ko bi našel vsaj eno, ki bi dišala! Ali skoraj dišala!« je vzdihoval cesar in trmasto vztrajal pri iskanju.
Potem pa je nekega dne z daljne Kitajske prispela k cesarju še ena žametnica. Cesar jo je poduhal in presenečeno kihnil. Imela je čisto prijeten vonj.
»Lej no, saj skoraj dišiš!« je veselo vzkliknil cesar. »A kaj, ko so tvoji cvetovi krmežljavi in brez vsake ljubkosti, ki se spodobi za žametnico!« je razočarano ugotovil. Potlej je začel premišljevati. Tuhtal je in tuhtal in se nazadnje domislil. Oprašil je svojo ljubko žametnico z njeno krmežljavo sorodnico z daljne Kitajske. S semenom, ki ga je dobil, je potlej zasejal velikansko polje v cesarskih vr-tovih. Zdaj je moral samo počakati, kaj se bo zgodilo. Ah, kako težko je cesar čakal na to, da bodo semena žametnic vzklila!
»Potrebujem eno samo pravšnjo rastlinico, eno samo ...!« si je mrmral cesar in strogo nadzoroval plevel na posejanem polju žametnic.
Končno so iz zemlje pokukali prvi sejančki.
»Zdaj bo, kar bo!« je dejal cesar in dan za dnem opazoval bohotno rast žametnic v cesarskih vrtovih.
Lepega dne so se žametnice končno razcvetele. Cesar je bil ves iz sebe od pričakovanja. Zdaj šele se je začelo pravo delo. Od cvetice do cvetice je bilo treba preduhati vso širno planjavo cvetočih žametnic, da bi med njimi našli vsaj eno, ki bi imela prijeten vonj in pravo obliko ter lepoto cvetov! Tako bi cesar prvi na vsem širnem svetu vzgojil žametnico, ki tudi po vonju ne bi zaostajala za svojo lepoto, skromnostjo in vzdržljivostjo.
Vznemirjenje je bilo velikansko. Ves dvor je bil na nogah! Ali točneje — na kolenih! Cesar, ministri in dvorni vrtnarji so bili od jutra do mraka na polju žametnic in se previdno po-mikali od cveta do cveta. Napenjali so oči in duhali, duhali, da so jih ščemele nosnice. Polju žametnic pa ni bilo videti konca, zato so jim priskočili na pomoč tudi cesarica in dvorne dame s kavalirji, služabniki in služabnice in celo godbeniki cesarjeve dvorne godbe! Ter seveda brez števila podanikov cesarstva od blizu in daleč! S spodrecanimi oblačili so se na kolenih, globoko sklonjeni, previdno pomikali rveta do cveta.
»Našel sem jo, veličanstvo!« je po treh tednih iskanja na kolenih vzkliknil mali vrtnarski vajenec.
»Našel jo je!« je šlo od ust do ust po neskončnem polju žametnic.
Cesar si je spodrecal oblačila in skoraj tekel, tako je bil razburjen. Sklonil se je k žametnici,
ob kateri je ponosno stal mali vrtnarski vajenec, in jo nestrpno poduhal. Nakremžil se je in razočarano zavzdihnil: »Nima pravega vonja — smrdi!«
Čez teden dni se je cesarici zazdelo, da je našla tisto, kar so iskali.
-Nima pravega cveta!« je razočarano ugotovil cesar. In iskali so dalje. Po tednih in tednih neprestanega iskanja je ostal le še manjši del polja z žametnicami. Dvorne dame so tožile, da jih bolijo kolena, kraljevi godbeniki, da jih je zaščipalo v križu od nenehnega sklanjanja k cvetovom žametnic, in cesarica je tožila, da ima od vohanja čisto rdeč nos!
Le cesar in stari dvorni vrtnar se nista prav nič pritoževala. Vztrajno sta bredla dalje med tisočerimi cvetovi žametnic.
Navsezadnje je ostal le še košček neraziskane velikanske planjave žametnic. Zdaj je celo cesarju malce pojemal pogum. Zavzdihnil je, pogumno stopil naprej in se sklonil. Potem se je sklonil še globlje in od razburjenja zadrževal dih ...
Ah, pred njim je cvetela najpopolnejša žametnica, kar jih je kdaj koli videl, in vrhu vsega skoraj čisto prijetno dišala. Cesarjev trud je bil končno poplačan.
»Pa sem te le našel, moja skoraj dišeča žametnica!« je vzkliknil cesar in tako globoko poduhal svojo lepo cvetico, da je imel nos čisto rumen od cvetnega prahu.
Cesar je kihnil in se široko nasmehnil čudovitemu cvetu žametnice.
»Vztrajnost našega veličanstva je poplačana!« je razglasil stari dvorni vrtnar in dvor si je z olajšanjem očistil in vzravnal utrujena kolena.
Naslednjega dne so na čast cesarjevi lepi dišeči žametnici priredili svečani dvorni ples. In - verjemite -, kljub utrujenim in pomečkanim kolenom je ves dvor veselo plesal do jutra. V Kraljevih vrtovih pa je na častnem mestu cvetela lepa, ljubka in skoraj dišeča žametnica ter razdeljevala cesarjevo srce.
Cesarju na čast so jo imenovali cesarjev cvet. Zaradi cesarjeve vztrajnosti, ki je bila zares cesarja vredna, so jo zdaj lahko sadili v svojih vrtovih tudi vsi drugi oboževalci lepe žametnice po svetu. In tako je bilo tudi prav in je tudi še dandanes.
40

urejanj