Bore mladost: Razlika med redakcijama

| avtor= Janez Mencinger

| opombe=

| spisano=Preskeniral Matjaž Rebolj iz <i>Slovenskega glasnika</i> 1862, popravljal [[Marko Limbek]]. '''Popravlja Sašika.'''

| vir= http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/bore_mladost.pdf

„Zdé se mi malo bolj bledega obraza, vendar zdravi so, ranjke gospé pa vendar pozabiti ne morejo. Tudi v Logu biti jih ne veseli. Silijo nazaj v Ljubljano."

 

 

„Vidi se jim na obrazu, da so zdravi. Zjutraj precej ko vstanejo in zvečer pred mrakom sedé v pisarnici, sicer pa postopajo od zgornjega do spodnjega kladiva."

Mirko ogenj zapazivši obleče se berž, stopi v družinsko sobo, pokliče Gregorja, ki je, tacih neviht navajen, mirno spal. Ukaže mu, konja osedlati; in jezdi ž njim potem na griček zraven vasi, s kterega se odpre pogled na vas, v dolini okrog reke Mostnice ležečo. Tam sta Gregor in Mirko pod obilnim dežjem stojé in kmalu do kože premočena, gledala, kako se je širil požar, kako je rastel njegov kervavi plamen proti gasečim oblakom, in zatemnoval bliske nad vasjo švigajoče.

 

 

„Glej, Gregor", odgovori Mirko, „kaki veličanski je pogled, kako silne moči tukaj razklada vseobsežna narava, in ti hočeš, da bi se midva uborna človečika vtikala v naključje vsemogočne osode."

„Take resnice, kakor je ta bila, je bolj prav, da se zamolčé. Ali v mestu res ni priložnosti bilo, govoriti čisto resnico?"

 

 

„Nesrečni človek, tedaj sam nosiš in sodiš svoje misli in namene?"

Čez uro je stal Mirko med gospodom in ognjiščem, in ne smem reči, ds bi se bil radoval. Imela sta stare pogovore o večkrat pretehtanih rečeh: ker starček bolj počasi misli in bolj v spominih nekdajnosti živi. Tak pogovor se pa ne vjema z iskrenostjo mladenča, kteremu se misli naglo razversté, preden so do konca dognane, in kterega vodijo vsi upi in sanje v prihodnost. O polnoči premočena in do zdaj ne posušena obleka je bila Mirkotu vzrok, da je popustil gospoda v fužini in se podal na hrib za fužino; ker tam je edini most, da ga more prenesti na uni breg, dereče reke. Ta most je obokan čez ozki prepad, skozi kterega se Mostnica v nerazjasnjeni tmini iz kotla v kotel s puhlim šumom premetava. Mirko se je naslonil čez ograjo in pogledal v opotočno globočino, spustil je vanjo debel kamen, ki je trikrat ali štirikrat telebnil v globoko korito. — Grozen prepad, je izdihnil Mirko, koliko ljudi bi se trešilo v to globočino, ako bi bil zraven velicega mesta; med temi zdravimi ljudmi si pa nihče tukaj življenja ne jemlje. Unstran tega mosta in korit je Mirko stopil v lastni gozd debelega starega smerekovja, v kterem bi se kmalu bil zgubil, ker nikdar ga ni prehodil. Prišel je potem v ravnino na svoje polje; tu se je lahko prepričal, kako umno in koristno je gospodaril njegov mnogo obrekovani oče. Potrebljeno je germovje, odpravljene so groblje, in kamenje je pobrano z njiv, na kterih se smeja lepa ozimina. Milo ga je ganil pogled klopice za hribom pod gradičem, na kteri je moral v otročjih letih toliko ur sedeti zraven molčečega in zamišljenega očeta, in ni smel metuljev loviti ali šib rezati v bližnjem leskovju."

 

 

 

Čez tri ure se odmaja pisana ladja od verta pod gradičem. Čverst mladeneč se je v vesli vpiral, da ste se krivile; in ladja je naglo bežala od kraja, da je voda okoli nje šumela, in v vertincih za njo igrala. Sred ladje je pa sedel Mirko v plašč zavit, kot bi bolehal, pogled pa je imel obernjen proti sivim goram, ki s stermimi stenami gradijo večerno stran jezera, in v sredi zakrivajo imenitno Savico. Jezero je bilo gladko kot zerkalo, in podoba gorá in oblakov se je zibala z ladjo vred pred očmi. Oko se komaj naveliča gledati, kako gore rastejo in padajo, kako se z oblaki sprijemajo, in zdi se človeku, kakor bi ladja visoko v zraku plavala nad živimi gorami. Komaj pol ure se je čolnič zibal, ko ga čversti brodnik pripodi do polotoka, ki v zadnjem koncu jezera vanj precej daleč moli stermo brežino. Mirko stopi z ladje, in naglih korakov se zgubi v germovje, za kterim na solnčni trati stoji nov uljnak s prijetno na skalo kraj jezera postavljeno uto, iz ktere se pogled razprostira od zvonika Jereškega, ki stoji kakor mejnik zgornje doline Bohinjske, do Savice mogočnega slapa, ki se tukaj iz daljave vidi bolj visok in se z belim vodenim stebrom bolj krasno odlikuje od stovine sežnjev visoke stene plavega apnenika. V ti uti sedé je risala gospodična Rozalija ravno neki slap v nasprotni gori, ki je nocoj vodo dobil, in bo jutri že vsahnil; pred gospodičino je pa ležal veliki Turk, zvesti hišni in gospodičin varh. Zarenčal je, ko je čul stopinje v germovji, pa prijazno je primahal naproti, ko je zagledal znanega gospoda.

„Tudi meni se včasi milo stori pri sercu", odgovori Rozalija, „toda jaz vem vzrok. O Mirko, ako bi si večkrat pogledal v serce, tudi ti bi vedil vzrok; in če bi večkrat po meni prašal, spoznal bi, kak strah mene muči. Nesterpna tesnoba me obhaja, ako mislim na najino zvezo. Zdi se mi, da se najina ženitev vedno oddaljuje, da bi morala do nje priti čez čern brezen, v kterem meni ali tebi pogin žuga."

 

 

„Ljuba Rozalija, odpodi si iz glave prazni strah, ne veruj v sanje. Ako je nama namenjena srečna zveza, kmalu se bo dopolnilo, ako ni, prisiliti je ne moreva. Vzroka pa ne vem, po kterem bi nama bila nesreča namenjena."-„Ta nesrečna vera v naključje in tvoja prederznost, bojim se, bo razderla najino ljubezen."—„To vero sem si pridobil po dolgem težkem premišljevanji življenja, in v tolažilo mi je v vseh težavah; tako sem se je navzel, da je ne morem popustiti. Kar pa prederznost imenuješ, to ni prederznost, temuč nerazložljiv nagib ljubezni, kteremu ustavljati se ni mogoče. Ta mi je nocoj dal silno moč, premagati dereči hudournik. Danes sem zopet bolj boječ, kakor serčen. Ne vem, kako je to: vse radosti in terpljenja ljudi, vse slavne naredbe, vse krasote naravine ne premorejo mojega serca premakniti iz navajene mlačnosti. Ne poznam veselja in žalosti, ne kesa in zadovoljnosti. Kadar me, pa kaj od tebe hoče odločiti, vname se mi v sercu tako ognjena strast, da bi se zoperstavil največi sili. Vsa notranja moč, kakor dalje je spala, toliko silneje se predrami. Kedar se pa ta ogenj zopet vleže, ne čutim več, da nosim serce v persih."

 

 

„Smem li morebiti vprašati, koliko let sva zaročena?"

„Koliko let služiš v tem gradu?"

 

 

„Tedaj boš vedil kaj več povedati o moji materi?"

„Meniš?" upraša Mirko počasi, in Gregorja pogleda, kakor bi se čutil zadetega.

 

 

„Je mar veselje naj više, kar doleti človeka?"

„Malo smo zaukali, gospod. Na vaše povelje je pa zopet vse tiho."

 

 

„Gospod, v tacem vremenu ne najdete človeka, da bi se upal na jezero. Poglejte nad sabo oblake."