Redakcija: 12:05, 19. september 2011 uredi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj →‎III. Kletev zavrženega srca ← Starejše urejanje		Redakcija: 12:43, 19. september 2011 uredi razveljavi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj →‎IV. Pohojeni biser ... Novejše urejanje →
Vrstica 1.549: Živo se spominjam one noči. Blizu polnoči je bilo. Ob postelji je še gorela luč, moja roka je trudno držala Tolstega roman „ »Vstajenje"«. Oči so me že skelele, več nisem mogel brati, a zaspati tudi nisem mogel. Ob voglu mojega stanovanja Vrstica 1.565 ⟶ 1.566: cigareto, iskreno želeč, da bi me omamil nikotin. Tedaj je zaškrtal električni zvonček nad posteljo. ~~„Saj~~»Saj sem vedel!"« sem vzkliknil in v trenutku sem bil pri vratih in odprl oknice. Nadpaznik prisilnice mi javi, da želi bolni Frice z menoj govoriti. ~~„ Takoj!"~~ »Takoj!« Za par minut sem že hitel čez široko dvorišče za trdimi koraki nadpaznikovimi. Vrstica 1.576 ⟶ 1.580: Nebo je bilo pa jasno in zdelo se mi je, da je iz samega ledu. ~~Sla sva po koridorih mimo trudnih straž,~~ Šla sva po koridorih mimo trudnih straž, ki so se zavijale v težke burnuse in v klobučinastih škornih hojevale pred vrati, da Vrstica 1.587 ⟶ 1.592: ker so se ji zdela na kvar, in jim je pritisnila za celo življenje znamenje — ničvrednežev. Pred vrati bolnice sva se ustavila toliko, da je bil odrinjen zapah in odklenjene ključavnice. ~~„Sedaj Vas ne potrebujem!" sem velel~~ »Sedaj Vas ne potrebujem!« sem velel spremljevavcu. Stopil sem v veliko sobo, sredi katere je visela izpod stropa luč, zasenčena z zastorom, na katerega je naslikala roka bogvedi katerega siljenca okorno nekaj okraskov. Deset bolnikov je bilo v sobi. Večina so spali. Le pri vratih tisti me je topo pogledal. Vrstica 1.605 ⟶ 1.614: grozna kletev. Stopil sem prijazno do njega; on je pa skril obraz v odejo, in izpod nje sem čul zopet škrtanje z zobmi. . .. Ker se ni nihče ganil, sem šel po prstih skozi sobo do bolnice siljenčkov. Rahlo sem odklenil in za seboj zopet zaprl. V kotu na postelji je sedel Frice. Oči so mu bile vdrte in komaj komaj je dvigal Vrstica 1.614 ⟶ 1.625: izsesano, ustnice brez krvi, roke voščene in sam skelet. ~~„Frice, kako ti je? Slabo, kaj ne?"~~ »Frice, kako ti je? Slabo, kaj ne?« ~~„Strah me je!"~~ ~~„Strah? Česa se bojiš?"~~ »Strah me je!« ~~„Tako strašno nekaj hrusta in škriplje.~~ ~~Smrt gre po mene. Ali ne?"~~ »Strah? Česa se bojiš?« ~~„Ne boj se, Frice! Veter tuli in brije!"~~ ~~„Ni veter! Veter nima zob!"~~ »Tako strašno nekaj hrusta in škriplje. Smrt gre po mene. Ali ne?« »Ne boj se, Frice! Veter tuli in brije!« »Ni veter! Veter nima zob!« Veliki navihanec, ki je z desetimi leti dozorel za prisilnico, je bil otročje-najiven. Posmejal sem se mu. Brzo je opazil smeh in bil je razžaljen. Majčkena rdečica mu je podplula obraz. »Nalašč ne verjamete?« Trudno glavo je naslonil na zid in me gledal z mrtvimi očmi. »Verjamem, verjamem, Frice, da si čul. A pravim, da si se motil. Ali pa si slišal iz sosednje sobe hreščanje, kjer spijo drugi bolniki.« Frice me je gledal zdržema z mrtvimi očmi, kot bi s pokopališčnega vogla gledala vame naslikana smrt. Prijel sem ga za roko, da bi zbudil v njem zaupanje. Roka je bila mrzla in polita s tistim potom, ki oblije človeka tedaj, ko se bori zadnji plamenček življenja s smrtjo. »Frice, slabo ti je, kaj ne? Ali hočeš kozarček konjaka?« Pokimal je. Nalil sem posodico. Tresoča roka je segla po nji hrepeneče, kakor bi se dvignila iz morja roka potapljajočega in segla po slamnati bilki, da si otme z njo življenje. Močna pijača ga je nekoliko pokrepčala. »Povejte mi, ali bom res umrl?« »Nič se ne boj, Frice, saj si pripravljen, in na svetu te itak ne čaka nič dobrega!« »Saj bi rad umrl, ko bi samo še enkrat videl, kako sije solnce zunaj ječe« ... Po njegovem licu se je razlila tolika bolest in se zasvetilo tako gorko hrepenenje, da nisem mogel za čas govoriti, in moja duša je čutila njegovo žalost. Počasi so se mu zaklopile oči, izpod njih je pripolzela solza, in zazdelo se mi je, kot bi bil ugasnil. »Frice, ali boš zaspal? Zdaj lahko grem, kaj ne?« »Ne, ne, ne smete iti!« S tresočo roko je iskal moje, da bi me pridržal. »Saj bom pri tebi. Le miren bodi!« »Bogve, ali oče imajo delo ... ali so mati še lačni?« ... Debelejša solza mu je pritekla po obrazu. »Nikar ne skrbi! Gotovo imajo službo oče in mati imajo dosti kruha; gotovo sta preskrbljena.« Neverjetno me je pogledal in zopet naslonil glavo na zid. Obsedel sem tiho pri njem in gledal vanj — v nesrečno žrtev, ki jo je rodil boj za obstanek. <center>* * </center> Dve leti poprej je bilo. Frice se je vrnil iz šole, z veliko slastjo je použival kos kruha in prigrizaval jabelko. S komolci je slonel na kolenih matere, ki je šivala prav zanj novo perilo. Mati je bila šibka, v obrazu je ležalo nekaj gosposkega, in njeni prsti so bili tanki in prozorni. Večkrat je pogledala Frica, ki je neprenehoma izpraševal in hotel vedeti stvari, o katerih sama ni vedela večkrat odgovora. In tedaj je vprla velike rjave oči v oko svojega edinca, in radost ji je žarela v očeh, velike misli so se ji snovale o lepi bodočnosti tega otroka. Vrata se trdo odpró. Oče. To ni bila njegova ura. Vračal se je iz tovarne navadno točno ob sedmih zvečer. Njegova obleka je bila sicer sleherni dan zamazana, a obraz je bil čist, brez megle, brez težkih, temnih oblakov. Danes pa se ga je mati prestrašila. Obraz je bil jezen, obrvi namršene ... Fricu ni prinesel nič s seboj. Neljubo ga je pogledal in vrgel jopič na posteljo, sedel za mizo in strmel skozi okno. Materi je zastalo delo. Zadrhtela je po vsem životu, srce ji je burno zaplalo in glas se ji je tresel, ko je zaprašala: »Kaj se je zgodilo?« »Pripravi mi lepšo obleko! Bomo že pokazali tem vragom!« — — Frice se je prijel materi za krilo in hitel z njo v sosedno sobico. Nikoli še ni videl očeta takega, nikoli ga še ni slišal kleti. Žena je molčé slušala in mu znesla na posteljo pražnjo obleko. »Pa umiti se moram tudi, ne? Ali bom tak!« Zopet nobene besedice, a v trenutku je bilo pripravljeno umivanje. Mož se je naglo preoblekel, zahteval nekaj denarja in odšel brez slovesa. — — Žena je obstala pri vratih in v groznih slutnjah gledala po stopnicah, dokler niso utihnili njegovi koraki. Potem je bolj omahnila kot sedla k mizi, sklenila roke, pogledala proseče v podobo Žalostne Matere božje in zaihtela ... Frice je ihtel z materjo ... Precej pozno zvečer se je vrnil oče in privel s seboj dva človeka. Frice se ju je silno bal in iz druge sobice plašno gledal divja obraza. Oče je zahteval pijače. Bil je že nekoliko vinjen. Žena je zopet slušala brez ugovora in brzela po stopnicah v bližnjo gostilno, da naglo ustreže možu. Frice je gologlav tekel za njo. Mož in oba neznanca so sedeli v pozno noč. Govorili so grde besede, često so kleli, srd in sovraštvo so sipali na vse ljudi; ónadva sta hujskala moža in mu slikala nebesa, če bo stanoviten ... Žena je v gostilni izvedela, da delavci v tovarni štrajkajo in da je kolovodja — njen mož ... Navidez malomarna, brez čuvstva v licih, je hitela z vinom domov. Kolena pa so se ji tresla, strašna slutnja ji je stiskala srce, in tujca v sobi sta se ji zdela kakor dva rablja, ki sta prišla z golim mečem, da zakoljeta tako lepo, tiho domačo srečo — — — — — — — — — — — Minulo je štirinajst dni, tistih strašnih dni, ki so se vlekli kakor večnost, ki so pogoltnili zadnji novec, v katerih so mladi ženi pobledela lica, oči od joku zardele, v katerih je bil Frice večkrat lačen in nikdar od očeta ljubkovan, često pa ozmerjan s trdo besedo. Iz tovarniškega dimnika se je zopet začel valiti črni dim, kolesa strojev so oživela. Zvonec je zopet klical oddihe in delopuste. Izboljšali so delavstvu plačo, silno malo sicer, a doma je gledal stradavec skozi okna — morali so na delo, zakaj obetane podpore ni bilo. Prišli so - vsak je stopil na svoje mesto, prijel za orodje in zdelo se jim je, kot bi bila pretekla dolga doba velikih nad, ki se jim niso izpolnile. Krik otrok po kruhu je razdrl zračne gradove ... Vsi so prišli — tudi Fricov oče. Vsi so prijeli zopet za delo — tudi oče Fricov. Vsi so smeli delati — le njemu se je s trdo besedo odreklo delo in se mu pokazala vrata — njemu, ker je vodil stavko ... Kakor bi ga kdo s silnim sunkom prebudil iz težkih sanj, tako je gledal krog sebe in proseče vprašal tovariše: »Ali dovolite to? Zakaj se ne dvignete za me — svojega voditelja, ki vam je izvojeval priboljšek? Vi imate boljši kruh — jaz naj pa gladu ginem?« ... Njegove oči so švigale in begale po tovariših — ti so pa molčali in zrli zamišljeno vsak v svoje delo. Skrivaj ga je srečal pomilovalen pogled — a on je moral odhajati brez dela in kruha. Železna kolesa so brezčutno svičala, in ko so se zaprla za njim težka vrata tvornice, bilo mu je, kot bi ga pognali lastni otroci v prognanstvo, ga sunili na cesto, da bo povožen in pohojen kakor črv ... <center> * </center> S tistim nesrečnim dnem se je naselila sloka in bleda žena, koščenih rok, vdrtih lic in lačnih oči v stanovanje pred kratkim tako srečne delavske družine — prišla je strašna gôstija — beda. Frice je hojeval poslej v šolo brez zajtrka. Suha žemljica je bila njegova večerja. Mati je bila vedno žalostna, njene oči zaplakane, oče ga ni več božal, ni mu nosil boljših prigrizkov. Njegov obraz je vpadal, po dnevi je polegal, šel često po mestu iskat dela, a se vračal brezuspešno, in vselej je tako zoprno zadišalo po žganju v sobi, kadar se je vrnil ... Lepo junijevo jutro. Otroci so hiteli rdečih lic v šolska poslopja. Frice je pa stopal lačen, da se je tresel. Njegova obleka je bila zanemarjena; mama ga ni več snažila in čedila, kakor nekdaj. Snoči tudi suhe žemljice ni dobil. Pot ga je privedla mimo prodajalke kruha. Kako je to dehtelo in vonjalo! Mehki hlebčki, rmeni štruklji — in cele skladovnice jih je bilo. Frica je vleklo h kolibi, šel je desetkrat mimo, pa se je zopet vrnil. Ura je bila osem. Ni je čul. Samo eno žemljico ali en štrukeljček! Kako bi bil srečen! Pa so mu vstajali nauki matere, Mojzesa je videl z resno brado in ostrim pogledom, kako je držal table in kazal s prstom na VII. zapoved. Frice se je oddaljil od kolibe. Pa so mu klecala kolena in zavidal je matere in gospodinje, ki so stopale k skladom kruha in polnile košarice in cekarje, da dobé njih sinčki in hčere, vrnivši se iz šole, dober prigrizek. »Sedaj-le ... Frice!« ... Gneča je bila velika krog prodajalke. Skoro ni mogla vsem postreči. Prsti so se razširili na lačni Fricovi roki — kar sami od sebe. Tresli so se in z nepremagljivo silo ga je privleklo do kolibe. — Še en kratek boj ... »Nikar!« — Frice je stisnil prste, in v roki je obstal lep štrukeljček ... Kakor bi ga nekaj zaskelelo konec prstov, tako se mu je zdelo. Zbežal je s s kruhom ... Revež ni znal krasti. Prodajalka ga je z ostrim očesom hitro zapazila, pričela kričati in teči za njim; odurne priimke so sipala njena usta, klicala je stražnike na pomoč ... Frice se ni zavedel, kaj se prav za prav godi, ko ga je že držala roka stražnikova in ga sirovo tirala h kolibi, kjer mu je bil vzet štrukelj. Gneča ljudstva se je nabrala, na trgu. Samo radovedne oči, zasmehi, vzkliki: »Seme, semensko!« »Tat!« »Tako mlad!« »Aha, sin tistega puntarja!« »To je zalega!« ... Takih besedi Frice še ni slišal nikoli. Jokati ni mogel. V goltu ga je nekaj davilo, tresel se je kot šiba, knjige so mu padale iz rok, ko ga je tiral stražnik po ulicah ... Kaznovan je bil samo v šoli. Pa od tega dne ni videl prijaznega lica. Součenci so ga kazali s prstom, učitelj ga je presadil v zadnjo klop — — kjer je apatično in brezdelno presedel cele ure. V mladi duši je vstajalo silno sovraštvo do ljudi; spočela se mu je zavist in začel je tiho kleti, dasi se je zgražal ob teh besedah, ko je videl, kako jedó součenci maslene štručke in okusni kruh. <center> * </center> Doma je bilo vse narobe. Sobe so bile oropane. Vse je bilo poprodano, le najpotrebnejše je ostalo še v stanovanju. Pa tudi stanovanje so morali zapustiti — stanarina je potekla — denarja ni bilo. Preselili so se v zaduhlo pritlično sobico, ki je bila bolj klet nego stanovanje. Mama je šivala noč in dan staro obleko, da je zaslužila nekaj za živež. Za Frica se ni nihče več mnogo brigal. Nikdar ni bil vprašan, zakaj ga ni bilo tako dolgo domov, ali je bil v šoli ali ne ... Zato je Frice začel opuščati šolo. Sovražil je vse součence, sovražil učitelja. Hodil je iz mesta, klatil se po polju, iskal živeža na nedozorelem sadju. Nekoč naleti na tri dečake. Bili so nekoliko starejši od njega. Kurili so v gozdiču in pekli kokoš. Ko se jim približa, ga obkolijo in mu zažugajo, da ga obesijo na hrast, če le besedico zine o tem, kar je videl. Spočetka se jih je Frice bal. Ko jim pa pove vse, kaj je in kako mu je, so sklenili z njim prijateljsko zvezo. Dobil je bedro pečene kokoši, in povedali so mu, kam naj jutri pride. V gozdu je bila majhna duplina. Tam je bil brlog mladih tatičev, tam je bila poslej šola Fricova ... Ko je izostal prvo noč in stražil pri nekem hlvu, kjer so kradli piščeta, mu je bilo neznosno. Zdelo se mu je, da so se gibala tla pod njim, da se odpira peklo, da čuje rožljanje verig. Ob vsakem hrestljanju ponočnega hrosta je zadrgetal, klic skovirja ga je vznemiril, da je hotel bežati ... Prebil je prvi poskus. V jutru je zaplapolal ogenj, in Frice se je najedel po davnem času do sitega — najedel okusne pečenke. Sedaj ga ni več skrbelo. Le doma se je nekoliko bal. Ko je potožil tovarišem strah, so ga naučili pretkano laž, in s to naučeno lažjo se je opravičil doma ter dobil dovoljenje, če ga rabijo pri onem kmetu, da lahko še gre pomagat na polje, kadar hoče ... Frice je bil svoboden — svoboden, pa vendar tako žalostno ujet v zanke hudobnih tovarišev ... <center> * </center> Za pet mesecev je pa stal ubogi Frice pred sodiščem. Ko je izvedel sodbo — devet mesecev v zapor — mu je posijalo z vso mogočno lučjo v dušo bridko spoznanje. Sesedel se je na zatožni klopi in pričel jokati solze izgubljenega sina. Verjeti ni mogel, da je resnica, kar se godi.» Mama, moja mama!« je donelo po sodni dvorani; ljudstvo je mrmraje odhajalo, sodniki so urejevali akte, njegovega joka ni poslušal nihče ... Zaprla se je za njim celica in začel je živeti one strašno življenje, katero mu je izpilo ves mozg. Ljubeznive besede ni slišal več. Kletev je bila hrana njegovi duši, psovanje — namesto materinskega ljubkovanja; ostudne reči je moral poslušati, o groznih grehih je izvedel med tovariši, ki so se smejali s satanskim smehom njegovi — nedolžnosti. Ne — ne — z njimi on ni mogel! In radi tega sovraštvo, pikanje, zaničevanje! Če se je pritožil, dvignilo se je sto glasov zoper njega, in bil je on, ki je zakrivil vse — drugi so bili nedolžni. Klonila mu je glava, pobledela so lica, oči so se mu skrile globoko pod čelo. Jed mu ni dišala, žalost mu je objela dušo in v tihih nočeh so se kopale te bolne oči v solzah ... Minuli so oni meseci ... Svobode ni bilo. Iz ječe v ječo — v prisilnico. Železni paragrafi so ga tirali dalje, da zadosti pravici do zadnje nitke. To ni bil deček — to je bila smrtna senca. Za nekaj dni si je sicer za spoznanje opomogel. Sumljiva rdečica je pobarvala bledi obraz — pa to je bila le iskra, ki je z zadnjo močjo zažarela — potem je pa umrla za vedno ... <center> * *</center> Po strehah je cvilil vihar tisto noč. Frice se je zdrznil pred menoj na postelji. Smrtni boj — — Posinele ustnice so poljubile razpelo, iz mrtvih oči je pritekla zadnja solza. Vračal sem se zamišljen čez mrzlo dvorišče. — Biser, pa pohojen v lužo! Truden sem legel in ga blagroval z Davidom: Ipse liberavit te de laqueo venantium ... <ref>Gospod te je otel iz zanjke zlobnežev ...</ref> <references/> [[Kategorija:Fran Saleški Finžgar]]

Moja duša vasuje: Razlika med redakcijama