Moja duša vasuje: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.070:
Ipse liberavit te de laqueo venantium ... <ref>Gospod te je otel iz zanjke zlobnežev ...</ref>
== V. Mara ==
V aleji je zbujala splošno pozornost ...
Gizdalini so natikali monokle in
spešili korake za njo. Gruče častnikov so se izzivajoče in predrzno
ozirale v njene jasne oči; ko je ponosnih
korakov odšla za pet kostanjevih debel
dalje, še ni nihče okrenil glave. Šele ko jo
je množica šetalcev skrila in je bilo videti
le še bujno-prožno se gibajoče cvetje širokega,
modernega slamnika, šele tedaj je zamrmrala
gruča hkrati isto vprašanje: „Kdo
je ta?. . ."
Ona je pa šetala s prijateljico, ki je bila
komaj senca njene elegance in lepote, dalje
in dalje. Kamor je dospela, povsod triumf,
povsod očaranje. Zadrhtel je celo majev
vzduh, oblil jo z dehtečim vonjem akacij,
in drevesa so zatrepetala in vsula nanjo
ljubezenski sneg pomladnega cvetja.
In v njenem srcu je tudi zacvetela pomlad
s silnim vonjem in hrepenenjem . . .
*
Sedemnajsto leto je bila dovršila. Dala
je slovo institutu in se vrnila v mesto k
stari teti. Roditeljev ni imela več. Bila je
sirota. Prav zato je bilo menda v njenih
prsih tako tesno, tako valovito. Zdelo se
ji je, da je edino teta, ki jo ljubi. A ta je
bila prestarokopitna, maloizobražena. Mare
ni umevala. Včasih ji je Mara pričela pripovedovati
visoke sanje svoje domišljije;
njeno lice je ožarelo, iz srca so hoteli na
dan valovi nerazumljivega hrepenenja — a
vselej je s silo zaprla vrata, udušila kipeče
besede, nasmejala se teti, stisnila jo k sebi
pa ji rekla: „Kaj ne tetka, kako sem neumna!"
—
„Čenčica, čenčica!" je brbljala teta, in
dobre oči so plavale v radostni rosi, njeno
srce je bilo ponosno, in v prečutih nočeh
je teta pogosto modrovala, kaj neki da bo
iz tega dekleta, ki govori tako modro, tako
čudno učene stvari, da je ni razumeti.
Zato je Mara od dne do dne bolj zaklepala
svojo dušo. Od narave je imela
vcepljeno nezaupnost do vsakogar. Imela
je učiteljice: zdelo se ji je, da jo ljubijo.
Vzgojiteljice so bile nekatere kar zaljubljene
vanjo. Večkrat je začela z njimi govoriti v
prostih urah intimno, iz duše so ji silile
tajne skrivnosti. Gledala je vselej z velikimi
rjavimi očmi vprašujoče v njihovo lice —
a preden je bila iskrena, se je ustrašila,
hipoma umolknila, goste črne obrvi pod
visokim, belim čelom so se skoro naježile,
ustnice je stisnila pa hitela h klavirju, kjer
je udarila najdivjiše akorde — ali pa se je
naslonila na okno ter brezizrazno gledala
na vrt, na ulico, na nebo . . .
„Plačana ljubezen!" Tega se ni mogla
otresti. „Radi me imajo, da, radi — zakaj?
Nekaj denarja imam in moj varih je točen
mož, ki vestno in dobro plačuje zame. Da
sem sirota — kako malo bi me vsi ti ljubili!
Tako malo kakor Tero, kateri iz vsakega
koščeka kruha doni: Tu imaš — vbogajme!".
. .
Tako je vzcvela bujna roža, duševno
bolj izobražena kot njene tovarišice, ki so
v počitnicah slonele na vročih maternih
srcih, ki so hitele s svojci od zabave do
zabave. Zabava Marina je bila knjiga; srce
pa, ki jo je ljubilo, je bilo mrzlo in pokojno,
globoko pod rušo — v grobu matere. Tja
je zahajala pogosto vasovat in polslišno je
šepetala v grob najgloblje skrivnosti dekliškega
srca, polslišno, da ne bi veter njenih
skrivnosti odvel med ljudi s plačano ljubeznijo,
polslišno, da ne bi predramila mamice
v grobu — saj matere spe tako rahlo, neprenehoma
skrbeča ljubezen jim ne da brezskrbnega
počitka . . .
| |||