Mrtva srca (1902): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 6.846:
== XX. ==
Dvajseto poglavje.
In ko uia nam odbije,
C^Crna zemlja nas pokrije;
Kdo bo se po nas povprašal?
Kdo se z nami bo ponašal r
Simon Jcnko\
VVelser je res vse uredil. Ker ni bilo glede
sekundantov mnogo izbire, se je delil s Krušičem
v ta posel. Potem pa se je odpeljal v Lukovec,
kjer je poiskal vojaškega zdravnika, ki naj bi
bil za vse slučaje navzočen pri dvoboju. Tudi
je preskrbel tamkaj potrebne samokrese. Kratko
rečeno, grof VVelser se je posvetil tej stvari s
tistim toplim navdušenjem, ki ga je po njegovem
mnenju zahtevala pred Bogom in pred ljudmi!
Največ preglavice mu je napravljal prostor, kjer
13*
naj bi se izvršil dvoboj. Po dolgem posvetovanju
in premišljevanju sta si izbrala gospoda sekundanta
nižavski tolmun, ki je bil tedaj zamrznjen
ter je služil gospodi v drsališče. Originalni grof
Welser je nasvetoval, naj bi se streljalo med
drsanjem, češ, da bi se stvar prekrvavo ne
končala in, da bi imeli kaj izgovora pri roki,
če bi jih motili med bojem. Dogovorilo se je,
da se bodeta nasprotnika na različnih mestih
spustila na led in da imata potem premeriti
zamrznjeno vršino po njeni dolžini trikrat gori
in doli; kjer bi se srečala, tam naj se streljata.
Vsakemu se je dodelila pravica trikrat streljati;
po šestem strelu pa je boj končan, ne glede,
ali je tekla kri ali ne. Mali grof je bil precej
ponosen na to svojo idejo, trdeč, da takšnega
dvoboja svet še nikdar ni videl!
Ko so na Nižavi domači ljudje legli k
počitku, je zapustila naša družba tihi dvor.
Najprej je odšel Krušič z Malcem in zdravnikom.
Viktor je škripal med potjo z zobmi in neprestano
preklinjal; morda se je bolj hlinil,
negoli se je srdil v resnici. Morda pa je hotel
s togotenjem samo prikriti strah, ki mu je legal,
smrtnemu mraku enak, po prazni duši. Vsaj
baron Krušič je bil prepričan, da je tako.
Welser in Filip sta prišla šele nekaj časa za
onimi. Filip je bil v nekaki ekstazi: notranji ogenj
mu je plamenel iz pogledov. Stopivši na dvorišče
pred Nižavo. je vprašal zamolklo:
— 197 —
«Ali bi ne bilo krasno, umreti za mater
svojo ?»
«Kaj besedičite o smrti?» odgovori grof
dobrovoljno, 'kaj besedičite o smrti? Mislite l i ,
da bo res tekla kri? Rad bi poznal strelca, ki
bi zadel v tajili okolnostih! Malo se bodeta
izprehodila in malo popokala, pa bo dobro vse!»
«Lepa smrt bi bilaU dihne Filip sam v sebi,
«in lepše bi praznega svojega življenja končati
ne mogel. Sicer pa pravijo, da je Bog pravičen.
Dati bi moral svinčenki moji pot, ki vodi v
n j e g o v o srce!»
Gosta megla je pokrivala krajino, ko so
stopali od Nižave po poti v gozd. Skoraj se ni
videlo korak pred se! Sneg je ležal po vejevju
in tuintam se je usipal na tla, da se je culo,
kakor bi kdo hodil po šumi. Nekje je lajal pes
in na vasi se je razlegalo petje, kar je zamolklo
in melanholično zvenelo semkaj v samotni log.
Pred tolmunom seje ustavila ponočna družba.
Sekundanta sta določila, da ostane Filip na
mestu in da ima Malec odriniti na gorenji
konec tolmunov. Da se je obliki ustreglo, so
poizkušali oba sprijazniti. Niti Malec, niti Filip
ni bil voljan odjenjati. Krušič je odšel nato s
prvim po ledu ter kmalu izginil v gosti megli.
Tu pa si je Filip pripel železje na nogo in, ko
je legak žvižg z druzega konca oznanjal, da je
tudi ondi vse pripravljeno, je vzel samokres
Welserju iz rok in se lahno spustil na led.
— 198 —
«Gospod Tekstor!« izpregovori Welser, »odpustite
nam, če smo Vas žalili danes. Bila je
šala in pijani smo bili. Sicer pa merite pod
noge, če hočete kaj zadeti.«
Podala sta si roke. Ko je Filip odplul v
nočno meglo, je sedel grof IVelser k zdravniku
na posekano deblo in dejal rahločutno:
»Dober človek je videti! In niti trenutek
ga ni preobdal strah! Skoda, da ni vojak.
Zdi se mi, da se nismo prav nosili danes! Moj
Bog, kaj hočemo! Življenje žene svoje valove
in nas meče tjainsemkaj!»
Zapalil si je cigaro. »Sedaj pa čakajmo,
da prične pokati. Tri sto vragov, tacega dvoboja
še ni bilo! To pa vem, da ta tepec, ta gorjanski
vol, ta Malec ničesar zadel ne bode!
Moj Bog, kakšni ljudje so danes že častniki!«
Ko mu zdravnik, ki se je nerad vteknil v
to stvar, ničesar ni odgovoril, je umolknil še
grofWelser. Tudi ga je pričelo zebsti in,ko je
piš zazibal veje, se mu je usul sneg za vrat,
da je moral glasno zakleti.
Filipu se je pomirilo valovje razburjene
duše, ko se je spustil po ledu v gosto meglo.
Nočna tišina je vplivala na strasti v njem, da
so se vsaj na videz pomirile in polegle. Ko se
je lahno zibal po ledu in so mrzle sape hladile
vroče mu čelo, so ga obšli takoj rahlejši spomini.
Kratko življenje se mu je dozdevalo vendar
tako dolgo in zavest, da je dospel sedaj morda
- 199 —
h koncu trnjeve poti, mu je napolnjevala hladilno
vroče srce. Stopila mu je pred dušo
podoba nje, ki ga je nekdaj v bridkostih porodila.
Nikdar do sedaj se je ni tako živo
spominjal, kakor ravno danes, ko je morda stal
pred groba vrati. Gledal je v duhu milobni
njen obraz in zdelo se mu je, da mu niti najskritejša
črta ni neznana na tem obrazu! Obšla
ga je hipno sladka zavest, kakor da se je ravno
ločil od nje; kakor da je še nedavno slonel
ji na ljubečih prsih; kakor bi še občutil vroče
poljube, ki mu jj.b. je — gotovo v solzah —
pritiskala na otročja usta; kakor bi bil še ravno
koprnel pod pogledi, ki so mu časih nasproti
žareli iz njenih oči! V vzorni krasoti je gledal
Filip Tekstor v duhu svojo porodnico tisto noč
in kamorkoli je obračal oko, se je razpršila
siva megla in mu razkrila milobno njeno lice.
Preobdalo ga je kesanje in sam sebi je očital,
kako li je mogel za en hip dvojiti o njej, ki
je tako rekoč brez madeža živela in gotovo
tudi brez madeža umrla! Takoj se ga je polastila
slepa strast, in vse, kar mu je dihalo in
živelo v razdraženi duši, dihalo in živelo mu je
v sovraštvu proti človeku, ki je z zlobno roko
oskruniti poizkušal gomilo najčistejše ženske,
ki je kdaj hodila pod božjim sdlncem.
• Lopovb je siknil, «ti moraš umreti!«
Trše je oklenil samokres z roko in napenjal
je moči očesne, da bi prodrl megle
— 200 —
zagrinjalo, ki mu je prikrivalo zločinca, smrti
posvečenega. Naposled se mu je prikazala črna
proga sredi megle. To mora biti! «Naj umrje,
preklicano to bitje!» Strastno dvigne orožje,
pomeri in jzproži. Mogočno je odmeval strel v
daljno noč. Pri žaru smodnikovem je opazil,
da je streljal v temno deblo, v drevo stoječe kraj
tolmuna! Moral je zadeti v vrh, kajti zašumelo
je v vejevju^ in sneg je padal k tlom, da se je
nesrečnemu strelcu pobelila obleka. Tolpa vran,
ki je počivala nekje v lesu, se je dvignila in
zamolklo kričeč zapustila kraj ponočnega boja.
«Bog je protivnik moj in udaril me je s
slepoto!« vzdihne Filip. Senci enak se je izluščil
tedaj Viktor iz meglenega zatišja ter —
za streljaj od mesta — šinil mimo. Opazivši
Filipa se je zaničljivo zasmejal.
»Slabo si meril, bratec! Morda bom jaz
bolje!« Ustrelil je, da se je napravil goreč žarek
po megli. Čutil je Filip, kako je treščila svinčenka
predenj na led, potem pa odskočila in
se žvižgaje izgubila v šumi.
»Smrtni dih je bil to!« reče Filip žalostno.
Oni je bil že davno izginil. Tudi Filip odrine
proti gorenjemu koncu tolmuna. Ondi se je
tiščal baron Krušič pod kostanjem ter prezebal,
da se mu je treslo po vsem životu. Opazivši
Filipa, izpregovori zamolklo: »Proklicano je
mraz! Glejta, da končata to šalo, sicer se prehladimo
vsi. A l i niste zadeli?«
— 201 —
»Neb
«Torej brzo nazaj in glejte, da ste srečnejši!
Ali Vas nič ne zebe, sem od gorovja vleče,
kakor bi hotelo človeku odbriti meso od kosti!*
»Mraza ne čutim!»
«Sreča Vaša! Lahko nočb
Na [ to se Filip obrne in takoj je zopet
sam sredi megle. Morda se je bila megla že
bolj razvlekla v tem, morda se je pa tudi oko
bolj privadilo nočnemu mraku, ali gotovo je,
da je Filip dospel na mesto, kjer se je videlo
do Nižave. Kakor skozi nežno t a n č i c o je gledal
na tihi dvor, ki se mu je kazal v površnih
potezah. Samo dve okni sta mračno brleli v
megleno noč pričaje, da v gradu še ne spi vse.
»Tam je Meta!« zaječi Filip, «in spati ji
ni močib Že poprej mu je silil v dušo temni
obup in že poprej, ko je menil, da ga je usoda
udarila s slepoto, je otemnela vzorna podoba
materina v trpeči mu duši. Dvojba mu je pretresala
duha in sedaj ga zagrabi z železno
pestjo misel, da morda Viktor ni legal in da
bi ga Meta vendar ne bila tako neusmiljeno
pehnila od sebe, če bi se ne dvigalo nekaj
med njo in med njim. Zavest grozne nesreče
ga obvzame in zapustiti ga hoče življenje! Z
onemoglo roko zagrabi vejo, ki se je v zraku
nad njim razprostirala. Ravno tedaj poči strel.
Cul ga je Viktor in sprožil orožje proti njemu.
Ni že mogel doseči veje. Padel je na koleno,
— 202 —
potem pa z obrazom na led, kjer je obležal
kakor mrtev. Ko je oni dospel bliže, je lila kri
izpod ležečega protivnika in po ledu se je videl
teman curek, ki se je vil dalje in dalje. Strah je
prošinil Viktorja. Pričel je klicati na pomoč in
zdajci so prihiteli tovariši. Vzdignili so'zadetega
bojnika in zdravnik je preiskal rano.
«Živ je še, ali zadet je nad srcem! Vsak hip
mi lehko umrje v rokah! Kam naj ga spravimo?«
«Na Nižavo ne!» odgovori Malec boječe.
«Ce umrje, potem je izkaženo ženitovanje!«
«Kam pa?» vpraša zdravnik srdito, «svetujte
kaj, vraga! Tu ga vendar ne moremo
puščati, da bi poginil na mrazu kakor pes!«
«Veste kaj,» pravi na,Jo Maleo, «nesimo
ga na Višavo. Ta je tudi bliže negoli Nižava.
Prpkleta stvar to!«
Popolnoma je že bil pomirjen in sedaj se
je že čutil junaka, ki je srčno premagal v slavnem
boju! —
Na Višavi še niso spali, pričakovali so še
gospoda, ki je bil v Soteski. Nastalo je silno
vznemirjenje, ko so brezzavestnega Filipa prinesli
pred vezni prag, zahtevajoč, naj bi ga
sprejeli pod streho. Prihitela je družina ter se
takoj z velikim hruščem razpršila, opazivši, da so
prinesli mrliča. Stari Jernej se je izgovarjal, da ni
gospoda doma, da ne sme sprejeti nikogar in
da naj gredo na Nižavo, kjer imajo več prostora,
več postelj. Pristopil je s svetilnico bliže.
\
— 203 —
«Kdo pa je vendar?«
«Lipe z Nižave!«
Obledel je kakor zid in jecljaje je vprašal:
•Kaj mu je bilo, za božjo voljo, kaj mu je
bilo?«
«Sam se je ustrelil,* odgovori Malec nesramno,
«in tam doli na ledu smo ga dobili,
pozno v noč. Ni še mrtev in morda se mu še
pomaga, če ga vzamete pod streho!*
• Sam se je končal! Sveta Marija! In semkaj
ste ga prinesli, da pri nas umrje? Kdo naj bi
se ustavljal volji božji! Nesimo ga v posteljo!
Tu naj umrje! Oj, ti preljubi Bog, oj, ti preljubi
Bog! Urša!*
Pričel je klicati svojo ženo, ki je trepetaje
prihitela.
• Lipe z Nižave je,Urša5 In sam seje ustrelil!*
»Za pet ran božjih, sam se je ustrelil!*
In Urša se je takoj spustila v jok in klicala
vse svetnike na pomoč.
Potem so ranjenca odnesli v gorenje sobane
in ga položili v posteljo. Zdravnik je
zavezal rano kakor je vedel in znal; ali bolniku
se ni hotela vrniti zavest. Ko je nižavska
družba odšla, je ostala sama Urša pri njem in
z molitvijo preganjala grozo, ki jo je napadala,
če se je ozrla na bledi obraz bolnikov. —
Proti polnoči se probudi Filip.
•Jezus Marija, sedaj gleda!* .zdihne starka.
Bilo jo je strah in mrzel pot ji oblije čelo.
— 204 —
Nekaj časa se bolnik ni genil. Mirno ležeč na
mestu je obračal kalne oči po sobi in po stenah.
Končno se mu je vprl pogled na steno, kjer
je visela neznatna podobica.
«Urša,» je izpregovoril z veliko težavo,
«pojdi semkaj in pomagaj mi, da se vzdignem!«
Plašno je pristopila starka ter vprašala
bojazljivo: «Kaj bi rad, Lipe? Ali te boli? A li
si žejen! Ali ne moreš zaspati, pozno je že?>
«Urša!> je zastokal in pokazal s tresočo
roko proti steni. «Daj mi podobo semkaj! Pri
slabi luči sem videl — samo za trenutek se
mi je zdelo! — Moj Bog, daj mi podobo
semkaj!»
Snela je zaprašeno podobo s stene in mu
jo dala. Z obema rokama je pograbil po njej:
«Prim,ekni luč bliže! Tema se mi hoče napraviti
pred pogledom!«
Posvetila je bliže. Dolgo je zrl na podobo
in nemirno je ječal vtem, z roko pa si je
tiščal prsi, kjer je imel globoko rano, kakor
bi zabraniti hotel, da bi mu v tem trenutku ne
odtekla srčna kri.
«Urša, ali veš, kdo je to?«
«Kdo je to?« je ponavljala Urša jecljaje,
in dozdevalo se ji je, da se mu že napravljajo
po zračnem obrazu znaki bližajoče se smrti.
«Kdo je to T. Kaj bi je ne poznala! Mati je
našega gospoda! In ko se je ustrelila, je ležala
ravno v tej sobi na mrtvaškem odru! Nihče je
- 205 —
ni prišel kropit! In ravno tam, kjer imaš ti
glavo, je ležala tudi njena glava tisti dan. Sveče
so gorele okrog nje, pa nihče je ni prišel
kropit, ker je bila sama sebe umorila! Prav
velik greh je to in pravijo, da zanj ni odpuščanja
ni na tem/ ni na onem svetu!»
Videlo se je starki, da je rada govorila,
da bi si s tem pregnala grozo, ki jo je neprestano
nadlegovala. Sicer pa brez dvojbe ni
vedela, o čem govori. —
«V tej sobi je ležala na mrtvaškem odru»
— reče Filip tiho. «In to je njena podoba ? In
mati je Vašega gospoda?«
»Mati, prava mati! Ali nosila se ni kakor
gre materi. Vendar, čemu bi govorila o tem!
Saj je že vse pozabljeno! In kaj tebi skrb, ti
usmiljenja vredni revček moj! Zaspi/, zaspi!
Revček, hov/hov!»
Z velo roko mu je pogladila čelo. Silno je
bilo vroče to čelo in čutila jej- kako mu je
tolklo pod sencem. Filipu je bila podoba odpadla
izmed onemoglih prstov. Nekaj časa je
molčal in oko, ki se mu je bilo poprej zjasnilo,
je postalo zopet motno in kalno. Otemnela mu
je tudi zavest.
«Urša,» je izpregovoril strastno, «vidiš,
umreti mi bode! Tam v kotu se že napravlja
rumen oblak in angel, ki ima peruti od čistega
zlata, me kliče in vabi, naj pridem! In lilije cveto
okrog njega! — V ozadju pa se vije svetega
— 206 —
slovanstva sveta reka, mogočna modra Volga/
in cvetoče lipe ji senčijo pisane obale! — V
visoki kremeljski baziliki ga gledamo častitljivega
starčka in s tresočim glasom oznanuje
začudenemu svetu, daje Krist vstal! — Kako je
krasno vse to! —»
Zatisnil je oko. Pod oknom se je podrla
tedaj skladalnica drv, da seje čul mogočen ropot.
«Moj Bog, spomin!* vikne starka. «In samo
me puste tu, ko umira!»
Filip se je zopet zavedel. «Urša,» ji reče,
«umrl bom morda takoj, morda jutri —! A li
mi hočeš skazati veliko dobroto?*
«Kaj hočeš, Lipe? Morda bi pil rad gorko
mleko ?»
«Pokliči gospoda! Lesoveja! Reci mu, da
bi bolnik, ki ima le trenutek življenja še, rad
govoril ž njim. Bolnik, ki' tako težko, tako
bridko težko umira!*
«V Soteski je!»
«Cul sem, da je ravno prišel domov. Po
stopnicah korači in morda pride semkaj!*
Urša je hitela k vratom. Res se odpro in
v sobo stopi Bogomir Lesovej s starim Jernejem.
Vse je bil zvedel in s prečudno grozo se je
približal bolnikovi postelji. Ničesar ni mogel
izpregovoriti. Dolgo ga je opazoval oni, potem
pa dejal zamolklo:
s« Gospod Lesovej, gost sem Vaš, a menim,
da le za kratek čas. Podajte mi roko!*
Ko mu je podal roko, je vprašal Filip:
«Legali mi ne bodete,če bom hotel vedeti resnico!»
«Ne, gospod Tekstor!«
«Na častno besedo Vašob
• Na častno mojo besedo!«
«Poglejte in povejte mi, je li bila to Vaša
— mati!«
Z onemoglo roko mu je ponudil podobo,
ki jo je Bogomir Lesovej takoj spoznal. Ni mu
mogel odgovoriti, zgrudil se je bolniku na posteljo
in pričel je ihteti kakor otrok. Oni pa
je prijel njegovo roko ter jo položil sebi na
vroče lice, potem pa je šepetal predse:
• Nun das siifie Bild erblichen
J^in ich ganzlich nachtumhijllt.«
S poslednjo besedo je odplaval duh Filipa
Tekstorja v neizmerno večnost! K o pa je Bogomir
Lesovej vzel svojo roko z lica mrličevega, je bila
mokra. Porosile so jo bile solze umirajočega!
== XXI. ==
| |||