Mrtva srca (1902): Razlika med redakcijama

mnenju zahtevala pred Bogom in pred ljudmi!

Največ preglavice mu je napravljal prostor, kjer

naj bi se izvršil dvoboj. Po dolgem posvetovanju

in premišljevanju sta si izbrala gospoda sekundanta

ponosen na to svojo idejo, trdeč, da takšnega

dvoboja svet še nikdar ni videl!

Ko so na Nižavi domači ljudje legli k

počitku, je zapustila naša družba tihi dvor.

mu je plamenel iz pogledov. Stopivši na dvorišče

pred Nižavo. je vprašal zamolklo:

da bo res tekla kri? Rad bi poznal strelca, ki

bi zadel v tajili okolnostih! Malo se bodeta

izprehodila in malo popokala, pa bo dobro vse!»

ne mogel. Sicer pa pravijo, da je Bog pravičen.

Dati bi moral svinčenki moji pot, ki vodi v

n j e g o v o srce!»

Gosta megla je pokrivala krajino, ko so

stopali od Nižave po poti v gozd. Skoraj se ni

videlo korak pred se! Sneg je ležal po vejevju

kakor bi kdo hodil po šumi. Nekje je lajal pes

in na vasi se je razlegalo petje, kar je zamolklo

in melanholično zvenelo semkaj v samotni log.

Pred tolmunom seje ustavila ponočna družba.

Sekundanta sta določila, da ostane Filip na

tudi ondi vse pripravljeno, je vzel samokres

Welserju iz rok in se lahno spustil na led.

nam, če smo Vas žalili danes. Bila je

šala in pijani smo bili. Sicer pa merite pod

noge, če hočete kaj zadeti.«

Podala sta si roke. Ko je Filip odplul v

nočno meglo, je sedel grof IVelser k zdravniku

na posekano deblo in dejal rahločutno:

»Dober človek je videti! In niti trenutek

ga ni preobdal strah! Skoda, da ni vojak.

Bog, kaj hočemo! Življenje žene svoje valove

in nas meče tjainsemkaj!»

Zapalil si je cigaro. »Sedaj pa čakajmo,

da prične pokati. Tri sto vragov, tacega dvoboja

vol, ta Malec ničesar zadel ne bode!

Moj Bog, kakšni ljudje so danes že častniki!«

Ko mu zdravnik, ki se je nerad vteknil v

to stvar, ničesar ni odgovoril, je umolknil še

piš zazibal veje, se mu je usul sneg za vrat,

da je moral glasno zakleti.

Filipu se je pomirilo valovje razburjene

duše, ko se je spustil po ledu v gosto meglo.

Kratko življenje se mu je dozdevalo vendar

tako dolgo in zavest, da je dospel sedaj morda

h koncu trnjeve poti, mu je napolnjevala hladilno

vroče srce. Stopila mu je pred dušo

v sovraštvu proti človeku, ki je z zlobno roko

oskruniti poizkušal gomilo najčistejše ženske,

Trše je oklenil samokres z roko in napenjal

je moči očesne, da bi prodrl megle

zagrinjalo, ki mu je prikrivalo zločinca, smrti

posvečenega. Naposled se mu je prikazala črna

ki je počivala nekje v lesu, se je dvignila in

zamolklo kričeč zapustila kraj ponočnega boja.

slepoto!« vzdihne Filip. Senci enak se je izluščil

tedaj Viktor iz meglenega zatišja ter —

za streljaj od mesta — šinil mimo. Opazivši

Filipa se je zaničljivo zasmejal.

»Slabo si meril, bratec! Morda bom jaz

bolje!« Ustrelil je, da se je napravil goreč žarek

predenj na led, potem pa odskočila in

se žvižgaje izgubila v šumi.

»Smrtni dih je bil to!« reče Filip žalostno.

Oni je bil že davno izginil. Tudi Filip odrine

Filipa, izpregovori zamolklo: »Proklicano je

mraz! Glejta, da končata to šalo, sicer se prehladimo

»Neb

Ali Vas nič ne zebe, sem od gorovja vleče,

kakor bi hotelo človeku odbriti meso od kosti!*

»Mraza ne čutim!»

Na [ to se Filip obrne in takoj je zopet

sam sredi megle. Morda se je bila megla že

potezah. Samo dve okni sta mračno brleli v

megleno noč pričaje, da v gradu še ne spi vse.

ni močib Že poprej mu je silil v dušo temni

obup in že poprej, ko je menil, da ga je usoda

Cul ga je Viktor in sprožil orožje proti njemu.

Ni že mogel doseči veje. Padel je na koleno,

potem pa z obrazom na led, kjer je obležal

kakor mrtev. Ko je oni dospel bliže, je lila kri

zdajci so prihiteli tovariši. Vzdignili so'zadetega

bojnika in zdravnik je preiskal rano.

mi lehko umrje v rokah! Kam naj ga spravimo?«

kaj, vraga! Tu ga vendar ne moremo

puščati, da bi poginil na mrazu kakor pes!«

ga na Višavo. Ta je tudi bliže negoli Nižava.

Prpkleta stvar to!«

Popolnoma je že bil pomirjen in sedaj se

je že čutil junaka, ki je srčno premagal v slavnem

boju! —

Na Višavi še niso spali, pričakovali so še

gospoda, ki je bil v Soteski. Nastalo je silno

da naj gredo na Nižavo, kjer imajo več prostora,

več postelj. Pristopil je s svetilnico bliže.

Obledel je kakor zid in jecljaje je vprašal:

bilo?«

pozno v noč. Ni še mrtev in morda se mu še

pomaga, če ga vzamete pod streho!*

ste ga prinesli, da pri nas umrje? Kdo naj bi

se ustavljal volji božji! Nesimo ga v posteljo!

Tu naj umrje! Oj, ti preljubi Bog, oj, ti preljubi

Bog! Urša!*

Pričel je klicati svojo ženo, ki je trepetaje

prihitela.

»Za pet ran božjih, sam se je ustrelil!*

In Urša se je takoj spustila v jok in klicala

vse svetnike na pomoč.

Potem so ranjenca odnesli v gorenje sobane

in ga položili v posteljo. Zdravnik je

z molitvijo preganjala grozo, ki jo je napadala,

če se je ozrla na bledi obraz bolnikov. —

Proti polnoči se probudi Filip.

Bilo jo je strah in mrzel pot ji oblije čelo.

Nekaj časa se bolnik ni genil. Mirno ležeč na

mestu je obračal kalne oči po sobi in po stenah.

Končno se mu je vprl pogled na steno, kjer

je visela neznatna podobica.

Plašno je pristopila starka ter vprašala

si žejen! Ali ne moreš zaspati, pozno je že?>

slabi luči sem videl — samo za trenutek se

mi je zdelo! — Moj Bog, daj mi podobo

semkaj!»

Snela je zaprašeno podobo s stene in mu

jo dala. Z obema rokama je pograbil po njej:

pred pogledom!«

Posvetila je bliže. Dolgo je zrl na podobo

in nemirno je ječal vtem, z roko pa si je

bi zabraniti hotel, da bi mu v tem trenutku ne

odtekla srčna kri.

in dozdevalo se ji je, da se mu že napravljajo

po zračnem obrazu znaki bližajoče se smrti.

našega gospoda! In ko se je ustrelila, je ležala

ravno v tej sobi na mrtvaškem odru! Nihče je

ni prišel kropit! In ravno tam, kjer imaš ti

glavo, je ležala tudi njena glava tisti dan. Sveče

velik greh je to in pravijo, da zanj ni odpuščanja

ni na tem/ ni na onem svetu!»

Videlo se je starki, da je rada govorila,

da bi si s tem pregnala grozo, ki jo je neprestano

nadlegovala. Sicer pa brez dvojbe ni

vedela, o čem govori. —

mati je Vašega gospoda?«

»Mati, prava mati! Ali nosila se ni kakor

gre materi. Vendar, čemu bi govorila o tem!

usmiljenja vredni revček moj! Zaspi/, zaspi!

Revček, hov/hov!»

Z velo roko mu je pogladila čelo. Silno je

bilo vroče to čelo in čutila jej- kako mu je

je postalo zopet motno in kalno. Otemnela mu

je tudi zavest.

umreti mi bode! Tam v kotu se že napravlja

rumen oblak in angel, ki ima peruti od čistega

zlata, me kliče in vabi, naj pridem! In lilije cveto

okrog njega! — V ozadju pa se vije svetega

slovanstva sveta reka, mogočna modra Volga/

in cvetoče lipe ji senčijo pisane obale! — V

začudenemu svetu, daje Krist vstal! — Kako je

krasno vse to! —»

Zatisnil je oko. Pod oknom se je podrla

tedaj skladalnica drv, da seje čul mogočen ropot.

me puste tu, ko umira!»

mi hočeš skazati veliko dobroto?*

bi bolnik, ki ima le trenutek življenja še, rad

govoril ž njim. Bolnik, ki' tako težko, tako

bridko težko umira!*

stopnicah korači in morda pride semkaj!*

Urša je hitela k vratom. Res se odpro in

v sobo stopi Bogomir Lesovej s starim Jernejem.

izpregovoriti. Dolgo ga je opazoval oni, potem

pa dejal zamolklo:

da le za kratek čas. Podajte mi roko!*

Ko mu je podal roko, je vprašal Filip:

— mati!«

Z onemoglo roko mu je ponudil podobo,

ki jo je Bogomir Lesovej takoj spoznal. Ni mu

je prijel njegovo roko ter jo položil sebi na

vroče lice, potem pa je šepetal predse:

• Nun das siifie Bild erblichen

J^in ich ganzlich nachtumhijllt.«

S poslednjo besedo je odplaval duh Filipa

Tekstorja v neizmerno večnost! K o pa je Bogomir