Mrtva srca (1902): Razlika med redakcijama

in sedaj poginiti ter pasti navzdol v gomilo, v

kateri spi vsa priroda smrtno spanje. Vidiš,

tako snežno polje je sedaj srce moje! Nad njim

pa se dviguje črni vran temnega obupa in se

počasi, ali neprestano preletava tja in sem!

Sam s sabo nositi bolest! Ni mi mogoče.

K tebi, prijatelj dragi, se hočem zateči. Morda

se mi o\%kča srca težko breme, če se ti izpovem,

kako je bilo!

Povestnica minulega življenja mojega ti je

vsaj nekoliko znana. Moj poslednji list, ki sem

pisal sem ti o rdečem cvetu, ki sedaj ne počiva

več na srcu mojem, pisal o žarnih njenih pogledih,

sirene sladko petje in s svojim revnim čolničem

plul proti smrtonosni skalini, kjer se je moral

sladko petje in zategadelj nisem opazil nevarnosti,

zategadelj sem menil, da jadram po mirni

je kakor ladja, ki se s polomljenimi jambori,

raztrganimi jadri in brez krmila, _>$težka na

površju se držeč, povrača k pobrežju! Tako je

to naše življenje. Danes solnce, jutri deževje!

Ali sedaj poslušaj, kako je bilo!

Nekaj dni po dvojnem ženitovanju na

Nižavi (o katerem sem ti tudi pisal), sem se

za trdno sklenil današnji dan izreči odločilno

vprašanje. Vidiš, takšen bedak sem bil tisti dan!

Grofa Antona in kontese ni bilo doma.

Doma sem torej dobil samo kneginjo. Ravno

objemala najmanjšega črviča v prahu! In z mano

naj bi ne imela usmiljenja?

Ko sem pri njej vstopil, je sedela v stolu

tik peči^ Zavita v starodavno obleko in v obilo

obrazek, ki ji je tičal globoko med ramami.

Vsa srečna je bila, da sem prišel.

Bogomir! Ljub gost se je oglasil v tej zimi in

grof Anton in kontesa Lina sta mu hitela naproti!

Povsod ]te puste megle! In mraz je tudi,

silno mraz! Ali^Vas ne zebe, dragi moj?»

Sedel sem tik nje, poljubil ji vdano velo

roko in ji pritrdil, da je res mraz in da me

pogleda. Vse to je množilo srčnost v meni!

Vdano sem ji zrl v ljubeznivi obrazek. Že mi

je silila odločilna beseda na jezik in že sem ji

hotel govoriti o srčnih svojih upih, a zopet mi

se je porodila v stari obitelji Palfvjevi in da ji

je bil soprog knez Teanski!

pač tudi prav počasi teči dneva trenutki, ko

»Pač mi je dolgčas tuintam, svetlost,« odgovorim

branjem si kratim čas. Poprej pa sem lazil po

zelenih logih in užival krasoto prirodino!«

že nisem gledala! In morda jih videla več ne bom!«

Na skrivnem si je obrisala solzo iz očesa.

»A čemu se ne ženite, ubožec moj?« vpraša

tako živeti kakor puščavnik! Ali dandanes ni

več mladih deklet, ki bi se možiti hotela, hi! hit*

Sedaj je napočil trenutek, da sem skoraj moral

govoriti!

»Mladih žensk je na izbiranje, svetlost!« sem

korak in človek ne ve, kaj bode potem prinašala

prihodnjost! To je ravno, to je ravno!«

pri tem se je svetlost tako milobno smejala —

«kdo bode tako boječ! Kakor čujem, imate

obitelj. Pravilo se mi je, da je Višava lepa posest

in da Vas prištevajo najimovitejšim našim

vidite, čemu se torej ne ženite?«

Gregor Lesovej, praded Vaš, drugače vrste junak,

mL hi! Oj, ti časikoj, ti časi!«

Hvaležno sem poljubil roko! Prišel je bil

torej trenutek! Tiho, boječe sem izpregovoril:

breme. In le Vaša izborna prijaznost in materinska

ljubeznivost, če se smem tako izraziti,

bodem vse, če mi blagovoljno dovolite,

da smem nadaljevati »

In odprla se mi je duša in pričel sem

govoriti, kako mi je ona od tedaj, ko sem jo

videl prvič, zmagala srce, kako se me je polastila

ljubezen in da pravzaprav samo zavoljo

nje zahajam semkaj; tudi sem govoril o svojih

upih in kako živim v veri, da me tudi ona

ji je vzplamenel žar sovraštva. Obledel sem in

tresoče vprašal:

domači kontesi?« je izpregovorila ostro. Tudi

glas ji je bil trd kakor jeklo in ni pričal o

nikaki dobrotljivosti več.

naši hišni. Pametna, dobro vzgojena deklica je

in časih sem si dejala, da bi to bila žena za

yas, kakor si je le želeti morete!«

Hudobno, ironično je govorila in kakor strele

so mi udarjale njene besede v revno moje srce.

Dostavila je ošabno, ponosno, kakor prava

kneginja:

zelo izpozabila! A če se je izpozabila, potem

poslušajte, kar Vam govorim! Že pol stoletja

čepim tu v stolu, hroma, onemogla, kakor novorojeno

Ali sedaj sem se utrudila! Z -Bogom, dragi moj

gospod Lesovej! Z'Bogom!«

Bil sem odpuščen, odpuščen v veliki nemilosti!

Poparjen in pobit sem zapustil sobo.

malo in veliko, kar mi je po moji domišljiji

pričevalo o njeni ljubezni. Preplula mi je duha

rešilna misel. Kaj mi hoče sodba te stare ženske,

ki s svojim zastarelim mišljenjem, s smešnim

svojim plemenitaškim ponosom korenini še v

minulem stoletju? Takim ljudem so jemali glave

se časi izpremenili! Da me le ona ljubi; njo

samo sem sklenil vprašati, naj ona sama razsodi!

niti upov., niti prihodnjosti, kakor jih nima

cvetje, če se je sredi zime po umetni poti

izvilo iz osrčja materi zemlji! Morebiti je tudi

ljubezen moja taka, brez upov, brez prihodnjosti!

stopali navzgor po stopnicah. Najprej me je

opazil mladi človek. Meneč, da ne umejem, kaj

Grof Anton je pogledal proti meni. Na

obrazu sem mu bral, da ni bil razrados^en, ko

me je ugledal na tem mestu.

»Kdo je? Moj Bog, nadležen sosed, ki

se nam vsiluje v hišo. Pri kneginji je časih,

da se razgovarja ž njo. Saj veste, da mora

zmeraj kdo biti pri njej!«

Prišli so k meni. Grof Anton je lahno

odzdravil mojemu poklonu.

Po gozdu morajo biti slaba pota. Tudi se mi

zdi, da je nekoliko južno vreme!« Le težko je

sem moral prav občutiti, kako neprilična mu je

moja navzočnost danes.

Mladi aristokrat, ki je bil s svojo spremljevavko

v tem tudi dospel na vrh stopnic, me

smešen. S potnim čelom sem stal tu pred družbo

in sam nisem vedel, kam naj obrnem pogled!

»Seznaniti vaju moram!« je dejal grof

lahno in malomarno, kakor bi to seznanjenje

bilo nepotrebno tako, da se ni takoj prvi trenutek

spomnil na to.

»Magnat grof Erdoedy! Gospod Lesovej,

naš sosed!« Lahno je nagnil glavo magnat grof

Erdoedy, a meni se je zdelo, da me opazuje

z nekakim zaničevanjem.

»Velika mi je častb Pri teh besedah, ki

sem jih zamolklo izpregovoril, se je ujelo oko

je bil mrzel, kakor bi me videla danes prvič

v svojem življenju.

»Grof Erdoedv nas je obiskal,- je nosljal

pričakovali. Zaročen je s konteso in sedaj hočemo

določiti, kdaj bode poroka. To pa nam napravlja

dela in skrbi! Z Bogom, gospod Lesovej!«

Odšli so. Kontesa ob roki mladega magnata,

sladko se nasmtjhajoč. Znan mi je bil ta pogled

otroka sva pač, gospod Lesovej!« Ali od tistega

dne sta bila minula jedva dva tedna!

»Čuden človek je to,» j e govoril magnat odhajajoč,

Te besede je govoril zopet francoski. Hišni

gospodar je odgovoril tudi francoski: »Kaj

hočete, grof? Na deželi ne smemo na tehtnico

polagati vsacega, s katerim občujemo!«

»Dal da!» je pritrjeval ta.

oni — »da ne pride več v Sotesko, ako'Vam

njegov obraz ni povšeči!«

Te besede sem še čul. Potem sem taval

po stopnicah navzdol. Vse se je sukalo krog

meni in le ena misel me je navdajala: strani,

strani v daljni svet!

To je zgodovina mojega mrtvega srca!

Ako bi bil imel več moralične podlage, ne bil

bi zapravil dosedanjega življenja svojega. A sedaj

je razpravljeno!

Porodil sem se sredi malega naroda in

slovanska kri se mi pretaka po žilah. Užival

temveč tudi zrak, ki veje nad njo. Mi

pa zdihujemo pod prekletstvom sedanjosti!