Pegam in Lambergar (Fran Detela): Razlika med redakcijama

Sredi meseca junija je stala cesarska vojska pred Radovljico, ki jo je branila precej močna celjska posadka. A ni se mogla ustavljati dolgo. Mesto je padlo; cesarski so je utrdili iznova, preskrbeli z živežem in vojaki pod poveljstvom Gašparja Lambergarja in spremili cesarja do koroške meje, kjer ga je pričakovala vojska koroških stanov, da mu pomaga in pridobo celjsko last po Koroškem.

 

 

<poem>

Tako je res storil:

Prišel je na pir.

S. Jenko.

</poem>

 

Bil je lep poletni večer, ko je jezdil Gregor na strani Krištofa Lambergarja v družbi mnogih drugih vitezov proti domu. Sreča mu je sijala z obraza. In kaj bi ne, ko mu je šlo vse tako pogodu! Ko se je poslavljal od Žige Lambergarja, ga je bil poprosil, da naj dovoli patru Benediktu, da ostane do smrti v Gornjem gradu, in preprosil ga je bil. Kako prijetno družbo bode imel Gregor in kako veselo živel kot poveljnik! Krištof ga je popraševal, kako bi se dal najlaže napasti samostan, a Gregor je komaj odgovarjal, utopljen v sladke misli. Tovariši pa so bili glasni in dobre volje, da se je vojna tako hitro končala, in da gre cesarju vse tako lepo izpod rok. V Radovljici so hoteli prenočiti pri Lambergarjevem sorodniku.