Pegam in Lambergar (Fran Detela): Razlika med redakcijama

 

Kako ji je tolklo srce, ko je v pomladanski noči začula iz spalnice zamolklo brenkanje! Mamica je spala v drugi sobi, ona pa še na pol bedela in premišljevala izprva prijetno presenečena, ali je resnica ali sanje. Zdramila se je in se prepričala, da se ne vara. Tiho je vstala, ogrnila si plašč in sedla na posteljo. Čutila je, da je Gregor pod javorom in da zre v njeno okno; a za nobeno ceno bi se ne hotela pokazati; vlekla pa je na uho, da ne bi preslišala nobenega glasu, ko je pričel pevec tiho in oprezno:

 

<poem>

Moje ne spi.

</poem>

 

Pevec je prestal, čez malo časa pa zopet začel brenkati krepkeje in hitreje, in zopet se je začul ljubi glas:

 

<poem>

Mladenke ne dam.«

</poem>

 

Zopet je obmolknil glas in lahno so še brnele strune; nenadoma pa so se burno utrgali zvoki, enako vzdihu trpečega človeka, in ni jih bilo več slišati. Natihoma se je približala Tajda oknu in pogledala oprezno po pevcu. Bala in nadejala se je, da ga zagleda. A trata je bila osamela in le široka javorova senca se je raztezala v mesečini. Pogumno je zdaj odprla okno, se naslonila in gledala v krasno noč. Porajale so se v mladi glavici nove misli brez zveze in soglasja, in ni se trudila, da bi jih uredila. Vdajala se je v prijetni poluzavesti raznim čuvstvom, ki so se vrstila in borila med seboj. Da ni huda na Gregorja, to je vedela; v svesti pa si ni bila, ali se kesa ali raduje, da je ni videl pri oknu.