Na Barju (Josip Jošt): Razlika med redakcijama

na grič povede otroka in mu pokaže, kako se vije

po ravani srebrn pas in se izgubi nekje za mestom.

Voda, voda — zdaj bobneča in rohneča, zdaj

zopet mirna in pokojna, tu živa in čista ko kristal,

sinjih valovih, kako se iskrijo v njih biserne zvezde

in odseva jasna luna v polnočnih urah.

Kako plavajo čolni — kako plavajo vesele ribe.

Pogledaš — že je čoln ob Čurnovcu in po taktu

ploskajo vesla. Ne ena kapljica ne skoči čez steno

— izkušeno se giblje roka in pod veslom se kopičijo

vrtinci.

»Čujte — nekdo je ustrelil!« zakliče Anže in

bistro pogleda očeta. »Dajte me tukaj počakati, kar

precej se vrnem!«

»Pojdi, pojdi!« ga je zavračal oče; toda sin je

že obrnil čoln k Čurnovcu. »Nikar ne hodi — ni

»Nikar ne verjemite, da bi on tako zgodaj pokal!

Če ni raca, je ne ustreli — teh pa zdaj ne sme.

še nekoliko — tako! Še malo! No — zdaj pa počakajte,

da vidim! Če ni vrag, si dam glavo skuhati!«

»Ali zdaj nimava časa! Kdaj sva pa v Rakitni!«

»No, za eno minuto — pravim!«

Vse je napravil naenkrat: izpustil veslo in segel

pod mreže po puško, skočil na travo in privezal

čoln za šibko vejo.

»Misliš, da te bo čakal, če je bil Marčun!«

Anže tega že ni več čul; stekel je ob Čurnovcu

in se izgubil v grmovju.

Pa sede Ažman na desko in posluša, kaj bo.

A še kobilica se ne oglasi v travi — brazda je

je vendar pognala ribica nad vodo in jo prav malo

razburila.

»Ti tudi meglo loviš!« jo je ogovoril ribič in

potrpežljivo čakal, kdaj se prikaže še ena.

Da bi poskočila laket dolga!

Najmanj pol metra visoko naj bi se zagnala, da

bi cel val brizgnil za njo — bela trebušina bi se

kačjem pastirju ali pa po trnku! Tudi, a redkokdaj!

Le če si ribič skrit za jelševjem in kukaš skoz zelenje,

pričneš z drugim, se že kaj obesi — če nič drugega,

pa žaba, ki je videla, da nekaj pleše pod vodo.

je skupaj, po sto, in prav nič ni vode, da bi se urh

zmočil in poskusil, ali še zna plavati.

Izpod ruše pririje neokretni rak, prav kakor

srednjeveški vitez podkovan in zakovan do grla; za

njim še eden, dva — bhu! Menda jih povodni mož

vodi na pašo! In prav res, da je zadišalo po rakih.

Pa sulci in karpi! Plemenita ščuka, pa še kak

lipan in ostriž!

Kdo je srečnejši od ribiča? V ponedeljek gre,

pa se vrne v četrtek popoldne, edini potomec staropravnih

— za njim hodi ogromen ribji vlak, da se trgajo

»saki« in potapljajo čolni. In nad Barjem ga kličejo

Kaj mu je zapustil oče? Namesto graščine ponižno

streho z vsem ribištvom in vso bogatijo —

prve veverice, ki jo je zmagoslavno odnesel z Rožnika,

pa do ponosnega orla izpod Grmade.

Naj gre kamorkoli, povsod sliši bistro šumenje

domačih vod, povsod vidi, kako se sveti na Barju

na glavi, krog ledij težak staroslovenski pas iz lesketajoče

zlatnine. —

Takšno je Barje v solnčnem zahodu. —

In neveste ni treba iskati v deveti fari. Sama

je prišla nekoč k hiši, že takrat pridna mati, da pogleda,

oglušni godbi — valovanje jasne vode je najslajša

pesem, njeno bobnenje in drvenje najlepša melodija.

Tako živiš in umreš v svojem poklicu, in ne

moreš si očitati v poslednji uri, da si se ga kdaj sramoval

in nisi bil zadovoljen z njegovimi bridkostmi. —

Morebiti se ga je kdaj sramovala tvoja rahločutna

žena, ko jo je povprašal imenitni tujec po zdravju

in sreči. —

živeti —.«

Zardela je, ker se je bala, da bi se neznanec

ne smejal in rogal njenemu nizkemu stanu, ki jo

se ni posmehoval — on sam je iskal sreče, pa je

ni mogel najti v razkošju in izobilju. — Ni hotel

nezmernost in uživanje — vse zemske sladkosti

in nesreče. —

V čolnu je ležala dolga mreža z malimi tovarišicami

za rake, vrečica z brašnom — tudi čutara

veslo za rezervo in še druge ribiške insignije.

Slednjič se je splašil ptič in sprhnil iz vrbja,

na travniku je jel postrgavati kosec, pa prav blizu

že pode s travnika na travnik in mu kosijo travo,

da se ne more skriti razen v grmovje.

Ribič Tine se je naveličal ždenja. —

»Anže-e!«

Zaklical je in vstal, da se je čoln zagugal.

»Anže-e!«

Kam neki je šel? In že pol ure čakam. —

Uprl je veslo v mehki breg, da se je snela veriga

z veje in padla v vodo — čoln se je odmaknil

reki se je prizibal širok brod, prav zvrhan kamenja,

krepka fanta sta se skušala z vodo.

»Hej, fanta! Sta mar že srečala ribiča?«

»Že, stric. Tistega, ki ima eno nogo krajšo,«

pravi eden.

— K kam se vama tako mudi, Petričeva?«

»He — mudi, mudi! Da nisva zadnja med

zadnjimi!«

»Sveta še ne bo konec in Bog je še vedno

nekdanji. —«

»Pa midva ne, oče!«

»Povejte Anžetu, naj pride v svate!« je zaklical

krmar Jakopič in se uprl ob kol, da ga je

komaj izdrl iz blata, ki ga je slučajno našel. »Čas

je že. —«

»Je prestar, Anže. —«

»Seveda — tisto bi rada, tisto! Haha — Še

kaj več?«

»Pozdravite jo, oče, veste! Pa ne zamerite —

o Binkoštih sva plesala. —«

»Lažeš, mrcina!« je zavpil ribič za njima, ko

sta ušla nizdol.

In ona kupola, ki jo je nekdo poveznil nad

vodo od brega do brega, se noče prav nič razširiti

belkasta. Toda vendar se ta koprena giblje in preliva

se v njej, kakor po tolmunih. —

Zdaj se je oglasil Anže.

»Oče, kje pa ste?«

»Hoj! Brž, brž! Saj sem dejal, da ni nič! —

Sem že tu!«

V resnici je pa šele zaokrenil čoln in ga pognal,

»Kaj Vas roka ne drži pri miru, ko se vendar

»No, kaj je bilo, kaj? A? Vrabci, ne? pa kavke?

Kaj nisi čul, da sem te klical? Saj nisi mogel biti

daleč!«

»Tja do broda sem šel, do tistega jagneda.«

»Kakšno reč pa nosiš?«

da dajte počakati. No.«

Stopil je v čoln in odložil puški, potem pa poprijel

veslo, da sta drsnila navzgor.

»Kako si jo pa dobil, a? Ni bilo vredno toliko

časa za tako šklenfo.«

»To ni vredno nič, ampak fant naj se obriše.

Se mi je zdelo, da mora biti tisti Marčunov Polde,

pa je res bil, ta strigalica!«

Oče se je začudil.

»Pa kaj, vraga, je streljal, saj ni nič videl v

takem vremenu; pod nos mu pa ni prišlo!«

že sam povedal.«

»Pusti ga, zlodeja, ko nimaš drugega, ko jezo

si nakoplješ. Bodi pameten!«

»Nikar ne govorite! Če mu že Vi prizanesete —

ste mu že dovolj — naj se enkrat opeče. Saj išče!

Hudič! sem rekel; zdaj si boš zapomnil! Pa mu

pomerim tja v hrbet.«

»Pa ga menda nisi menil oplaziti?«

le ne obrne, sem ga odpravil prav po vojaško. — Če

stojite gori za Sv. Krištofom pri smodnišnici na straži

Kakor bi ga strela, je pogledal in kar padel na kolena,

pa začel prositi: Anže, nikar! Pusti me, saj

Puško strani! — Bled je pa bil ko smrt! —

Tako! sem rekel — roke na hrbet, če ne, te ustrelim

Zdaj se pa izgubi, odkoder si prišel, se bova že videla!

— Ej! kako jo je ubral!«

»Vražja šivanka, ki ne zna drugega, ko cunje

krpati!« Oče se je razjezil.

»Pa kaj je streljal, ko se nikamor ne vidi?«

»Če ne drugega, pa vrano ali raco — kaj pa

njemu mar! Videl nisem nič — pa je tudi menda bil

sam, saj drugega lumpa tu ni! — Par mesecev bo

zunaj!«

Vseeno se je oče zamislil.

»Zgaga slinava — saj Vas je dovolj vlekel!« je

trdil Anže.

priznati.

»Na Binkošti in Telovo je on jedel karpe in

jerebice, Vi pa kislo zelje. —«

»Naj bo, hudir! Njegov oče je bil ravnotak.«

»S Poldetom sva na Telovo še skupaj pila —

seveda, on se je rinil k meni, drugače pa le gleda,

kako bi dobil Metko! Pa je rekel ta cigan: Anže!

bova še! sem rekel; on je pa le mislil, da bova

plesala.«

Od Ljubljane je zadonel šentjakobski zvon, kakor

bi se zibal kje pod vodo; zapiskala je piščal in

videla Ižica, kako priteče odnekod. — Kosec je

brusil koso.

Prav tedaj je počilo nekje za Ljubljanico.

»Kaj hudirja!«

Komaj je Anže zarobantil in nagubančil čelo, je

iz megle priletelo svinčeno zrno in neznatno, s poslednjimi

močmi mu je butnilo v brado, pa odletelo

v čoln.

»Ste videli?« se je prestrašil Anže. »V brado

mi je ustrelil.« Z levico si je otrl brado.

»Ustrelil? Kdo?«

Oče je pogledal izpod čela, da se prepriča. Zavzel

se je — prešinilo ga je ono nepopisno čuvstvo,

slokonogih gizdalinov — pa so odkrile vse, kar je

hotel povedati tihi trpin izza Malega Grabna.

In zato se je zdaj domala prestrašil!

je priletelo.«

»Veš, Anže, če ni bilo po nesreči! Mar bi ti

bil Poldetu tako posvetil — he! Klek — kakšen je

bil že njegov, oče. —«

»Vem. —«

»Da, da! V cerkvi — ampak zdaj bo zamera!

Pa za tako reč!«

Anže se je razhudil.

»Bodite pametni, ata — pustite, bova že napravila!«

»No — da ti dopovem! Marčun — če bi ga

bil ti videl — je kar tako-le delal v cerkvi: hav —

še v cerkvi — da! Viž — pa to ni prav! — In še

ko je poldne zvonilo, je molil tam na njivi prav na

vsi okoli mene! — Pa je padel na kolena in vrgel

klobuk na zemljo — zraven je pa študiral, kam bo

ga pehajo iz pekla nazaj, ker je bil prehud slepar

in goljuf in tat!«

»Ha — Metka!« se je zasmejal Anže svojim

mislim.

»No — če ti rečem, da še enega poštenega in

pravičnega žeblja ni imel v čevljih! Enkrat je pri

povrniti vsem, kolikor sem jih osleparil — ko sem

potem sam berač! — Viž!«

»In Polde bi zapil še hlače raz sebe!«

Pa sta se zopet spomnila Metke, brhke Metke,

ki ne bo nosila vode suhi šivanki, Marčunovemu

Poldetu.

Nekje je utripalo drobno srce, zvesto in gorko,

mlado in veselo. — Ob potoku se je trudila sključena

čoln in čudno se mu je mudilo, da ne ostane poslednji

med poslednjimi.

»Anže, o kresu, razumeš, o kresu se popeljeva

k stricu, za tvoj god! Veš? Pa obaramo najlepšega

sulca!«

Niti zase ne uganeš, kaj šele za koga

drugega. — Storil bi toinono.

Gantar je postal nestrpen in ni se mu

zdelo prav, da je delavcem odkril skrivnost.

Fant — takšen bo kakor Miha ali Gašparon —

ali pa Honza, da bi sproti pil Ljubljanico! In komaj

barake in palače, umazane ceste in smrdljive steze

— vse, tudi te dolge vrste dreves, Grad. — Kje

Že je stal v čolnu, da se povrne domov; pa se

je nakrat zopet spomnil vsega:

In še tega je zmožen! Mi bi pa doma stradali!

On sedi kje s tovariši in se smeja mojemu trpljenju

— za moj denar, za moje žulje. —

Pa mu je svetovalo nekaj, naj gre k bratovi

ženi! Čemu? Ko mu je bilo jasno, da ga ondi pač

ni. —

Kaj, če bi mi ponudil prgišče sam cesar in

se obleči v svilo in na prste si natakneš briljante. —

Kaj bi? Vzel bi in bi se odel v prtenino.

Ali tako! Če štejem vse korake, jih ne seštejem

— pa sem priboril drobtinico, in še te bo zdaj

konec. —

Vidite — enkrat je nekje okusil družbo, pa se

je izpremenil menda čez noč. In ko bi trdil, da je

mizo in se ondi pobrati s psom. — Pa pes je moder

in se napije iz potoka. —

Fant vstane in ne reče: Povprašam, ali je sosed

še živ! Gre pa pogledat, kje so fantje in dekleta,

da se vrne čez dve noči.

Na potu so se igrali paglavci in poganjali frnikule,

pa se skavsali in cukali za lase.

V vsako roko bi prijel dve glavi in potrkal ž

njimi kakor s tobakovim mošnjičkom! —

In nihče ne pohajkuje! je menil. Še oni na pristanu

se gibljejo, kolikor treba, da si vsaj zaslužijo

ne moreš! Od srda so ti oledenele žile — sploh ne

čutiš, kako prestopajo noge v neznani moči. —

Pa nikjer se ne širi omamni duh pokošenega

sena — da te razvedri in duši v opojni sladkosti.

Smejali bi se ti, smejali, ker te ne poznajo.

Srečna hišica ribičeva, ki nisi nikoli videla bobolesti

in tuge. —

»Ako bi bil en človek podoben drugemu, bi

bilo dobro. Tako pa — ni treba, da bi ti vse to

Tako je — in jaz naj čakam, pa čakam! Ti ga ne

poznaš, fanta!«

»Pa odkod se je vzel, Gantar? Kakor da ni

»Skoro bi mislil, da se je res rodil iz tujega

greha, toda saj veš, kako je!«

Pač nima kakega greha nad seboj? je pomislila

svakinja; da ga zdaj Bog kaznuje s fantom. Kako

nego jok in stok — nikoli miru in nikjer! Nazadnje

pa taka smrt. —

»Da, Gantar, Bog ve, kakšen je zdaj svet! Kakor

da ne znamo več živeti! Če pomisliš, kako se že

mi ubijamo, da ne tiščimo zob v steno! Da, vidiš!

Moramo!«

»Mi moramo, seveda! Ali kaj, ko se ti držiš in

se boriš za grižljaj, drugi ti ga pa raznašajo!«

Svakinja je vzdihnila.

»Ah, da — blagoslova ni, sreče ni! Ne rečem,

da bi ti moralo leteti kar na kup: skopuh tudi nisi,

le en prst ali en zob, je vse telo brez moči —

tako je, da!«

Če morda fanta ni izklel, ko je bil še desetleten

paglavec? se je vprašala. Zdaj pa prihaja nanj v

gotovih dneh in se mu pozna kletev! Kako pa tudi

gleda! Ali —

»Vse skupaj je neumnost, Ana!«

Ana se je preplašila, kakor da je on rekel, da

ni sveta.

»Kaj je neumnost? A?«

Zamahnil je z rokami in se okrenil proti mestu.

»Čuj, nikar še ti ne obupaj zaradi takega vzroka!

Kaj ti meša glavo taka reč!«

Z odprtimi ustmi je poslušala, kaj bo odgovoril,

in se je oprla na motiko.

Ni vedel, kaj je dejal; preveč mu je vrelo po

glavi in besede je le bruhal iz sebe, da je kar hroplo

nekje v prsih kakor voda pod zemljo.

»Kako naj ne! Dobro me poglej, ali nisem

shujšal zadnji čas za par let? Ko nimam nikdar

in nobena stvar ni več na svojem mestu. Prislonim

Vstanem, in že vidim, kako gre fant k sosedu, ali

pa je ravnokar prišel od bogvekod in si žvižga, če

še more — če mu niso kje zmedli glave lumpje in

falotje! Tako je vsak teden in nihče ni vesel!«

»Pet krav se ne dobi za groš, veš; in to tudi

ne more dolgo trajati,« je z zaupanjem trdila Ana,

»— do jeseni.«

»Makari gre od doma — in bo prav!«

Prizadeval si je priti do prepričanja, da je tako

najbolje. Kradoma se je selilo v srce prav rahlo

upanje. —

Vstaneš, ko je zora še daleč za gorami, in ves

dan zreš vedre obraze; ni velike skrbi in zadušljivih

misli. Vsa poljana žari in se giblje, prerojena in

zbujena — zlati se klasje in šumi.

Ali nagloma se je vrinil dvom in veselje je izginilo

kakor mavrica — prav kakor da se je bolniku

muki — mesto nadeje je vzklila bojazen, strah pred

prihodnostjo. —

Hodiš, pa ne veš, kam in kako! Komaj si si

opomogel od truda in napora in si premagal hipno

ustvariš nov svet — pa se je premaknil en steber

in vsa slikovita stavba se je zrušila v prah.

Po tolikih izkušnjah je zavladala nezaupnost

in malodušnost. —

Pa ni dejala svakinja Ana, da to ne bo večno

trajalo?

Saj še bije srce in moči so iste ko prej, nekoliko

razrvane in potrte; zbereš in poživiš jih, poglej

— česa še želiš? Zbral si nekdanje sile, pa se dokoplješ,

kamor hočeš. —

Tako si veroval in obupaval — in vendar je

poleg zaupanja ostala iskrica neodločnosti: šel bi,

a kako?

Kako bi dospel do tega in tega? šepeče nekaj,

in v duši ti za vedno ostane skrivna bol — in ne

odpodi je jasen dan, še manj pa svetli srebrniki.

Kaj to, če je pravkar zadonela sem od Tržaške

ceste divna koračnica in bije ob Grad in Golavec —

ko pa le za oddih pozabiš nase, da se brž nanovo

zaveš vsega. —

Brezkončni drevored se potaplja v lahni sopari

poldanske vročine — še pevci so zanemeli v nenavadni

migota nad zemljo kakor v nepregledni stepi, razbeljeni

in žareči, da se vnema vsak hip suho bilje.

stopinje, da čimpreje pozdraviš nizki krov. In vendar

nisi zaznal, da te je pri teh korakih objela neugnana

pozabil, če bi le mogel, na vse križe in neugodnosti

težkega življenja.

Jurača že ni bilo nikjer; pest plev so pustili

konji na produ. A ostali delavci so še skladali in

zlagali, hropli in kleli. Samo Petričev Jakopič se je

ozrl na Gantarja.

»Kaj že greste?«

»Grem — čas je!« je odvrnil pomirjen, pa se

hkrati spomnil, da je sam in ne more iti. Obrvi so

vanj. Pod orjaškimi škornji so zahreščali drobci

kamenja, v kolibi je vse ostalo nedotaknjeno.

»Poizkusim sam!« je ponosljal. Naj se goni okrog,

vrag nehvaležni! Izgubil se ne bo, ker je lump in

prefrigan. Nihče ne zajoka po njem!

Nikogar ni bilo na vodi; na obrežju so kričale

prulske perice in pod vrbjem so počivali brodiči,

rjava in belozelena barva je odsevala pod njimi.

Gantar je razpel roke in slekel suknjič, pa ga

izdaleka zagnal na krmilo; zavihal si je rokave,

in segel še dlje — pa se je čoln le zazibal in Gantar

je skoraj omahnil čezenj.

Osel! je zarentačil. Saj nisem danes prvič tu,

da ne bi znal!

In res je bil hipoma pozabil, ko je mislil na

vse kaj drugega nego na to.

Kakor medved je potegnil čoln h kolu, izbil

kavelj in veriga mu je zrožljala pod noge. Nenadoma

pa je naenkrat zaneslo prednji konec in ga je obrnilo

pred Prule — voda je zašumela.

Tako bo šlo!

Razvnel se je, da sam ni vedel, kdaj. Začudil

se je, da je tako neumen in ne zna z mesta. Predjal

je hlod na levo, pa se je komaj premaknil za dlan!

Prav tedaj je prišel na pristan Tone; smeje je

kadil cigareto in tiščal roke v hlače kakor bogataš!

zaklical.

»Prokleti cigan! Ali si vendar prišel?«

Strašno ga je pograbilo, da je moral zakleti; z

vso močjo je sunil v globočino, da mu je voda oškropila

bi bil zagnal drog v Toneta, da mu zazmerom zaveže

jezik.

»Če Vam ni prav, pa grem še nazaj! Do večera

me še čakajo.«

»Fant, ti si pijan; razumeš? Seme ti vražje!«

»Saj sem se kmalu vrnil, ne?«

»Ti duša izdana! Mar boš ti najel delavce za

to, kar sem zamudil zaradi tebe? Ha?«

Oče je vpil, res je vpil in se razkačeno oziral

na pristan. Težaki so dvigali glave, brodnik Tona

se je vstopil prav široko in poslušal.

»Kje imaš moko?« je zahreščal mož, da je

jeknilo na vseh straneh. »Kje jo imaš, kaj? Ti nisem

dal pet kron? In še za vrečo sem ti dal, ti pasjeglavec!

Kam si spravil vse to?«

Tone se je brezskrbno nasmehnil in sunil z nogo

v prod.

»Ali zdaj nimaš jezika, da bi povedal? Kam si

zabil tolar? Fant —«

Zmedlo se mu je krmarenje; pa se je vendar

obrnil proti pristanu, da doseže kol in priveze čoln.

»Oče, saj veste, da včeraj nisem bil prav nikjer.

Vso nedeljo sem prespal, da sem danes šel z Vami.«

»Seveda si jo prespal, pa le, ker si bil v soboto

tak kot čep — zgaga ničvredna. Kaj meniš, da je

vsak dan tvoj?«

»Nekaj sem vendar zaslužil danes? Prej sem

Vam rekel za požirek —«

»Ha, zaslužil si? Ko si še v čolnu zaspal!«

Na bregu so postavali ljudje, kakor da se njim

na čast odigrava ta pogubna tragedija — nihče ni

ki se mu mudi proti Krimu z večjim navdušenjem,

kot da išče severni tečaj.

Prav brez vzroka se je vmes vtaknil brodnik

Tona.

»Kaj, kaj! Čemu se srdite, mož?«

»Molči, ki se nisi nikdar pečal s poštenim delom,

pa ne veš, kaj se pravi trpeti! Meni se je zgodila

krivica — ti pa molči! Vidiš, da bo fant ravnotak

nepridiprav kakor ti! Ali pa kakor ti-le, oni-le!«

Pokazal je na delavce.

»Gantar — da ti še ne bo žal te besede!«

ne znal domov, kakor ti! — Ampak vi ste ga izpridili,

fanta, vi ste ga zdelali! — Od česa pa vi živite,

ha? Tako čakate kakor pes, kdaj bo skoz ta ali ta

vrata priletela kost, da se spopadete zanjo!«

Zarenčali so, surove kletve so se oglasile povsod,

ljudje so se zakrohotali z vsem grlom.

skrbi, da bi se preživili po človeško! Ki ne

poznate ne matere, ne očeta, da bi vas bila vzredila

Vsakdo bo lahko pljunil vanj! Napol nag bo hodil

okoli, pa bo spal danes na gnojišču, jutri na smetišču.«

Težke so bile besede, težke kakor svinec.

ti-le postopači, ki zijajo in poslušajo, namesto da

bi šli in si zapomnili, kakšni so otroci dandanes! Kaj

zijate in poslušate?«

Zavpil je, da se je odnekod prikazal policaj;

nekateri gledalci so prestopili za korak, pa so se

in čoln se je odmaknil, vrv pa je čofnila v

vodo. In to se je ponovilo dvakrat.

nesnaga zapuščena! Ali si ti sploh moj sin? Kaj?«

Gašparon brezuspešno.

same jeze in trpljenja.«

In zopet mu je padla vrv v reko, pa je odplaval

čoln par korakov navzdol.

Tone brezbrižno in vrgel cigareto v vodo.

»Aha, zdaj me kličeš, prej te pa ni bilo, kakor

da si se pogreznil v pekel!«

Ni jima bilo mar za gledalce; nepotrebni frkolini

so se smejali; penzionist je prekrižal roke na hrbtu

v krutem pedantizmu, ki mu ni všeč najenostavnejša

oblika na človeku!

»Naj bo!« je zasopel Gantar in napel vse žile,

da je krenil pred Prule. In Tone ga je opazoval,

slame — sedeli so na vrhu in noge so jim odrevenele

bingljale sem pa tja.

»Oče, k tem-le grem!« je zavpil Tone in se

»Boš šel, da, boš! Pa kesal se boš!«

In oče je za trenutek pomislil: Ha, prav bi bilo!

Sam župan bi fanta »priporočil« z besedo! In dali

penila oba do vratu — tudi fant! In skakala bi seženj

visoko in se postavljala na glavo, dokler se ne naučita

po tleh! Prav bi bilo tako! — Pa bi odvezali

neukročenega žrebca in ga spustili v jahalnico, da

se utrudita do smrti!

»V škornje bi ti lila kri, veš!« je kriknil oče.

»Pa nikdar več bi se ne pregrešil nad očetom!«

»Oče, tu imate še dve kroni!«

Vnovič je zaplala jeza po Gantarjevih prsih. Na

ustnice mu je stopila pena; onemoglo je stisnil čeljusti,

Še v usta mu je silila slana voda in se pomešala s

peno.

»To že ni človeško!« je zastokal mož in šel

nekam po sapo. »Pa zakaj?«

Ni mogel priti do pravega zaključka. Nazadnje

se je domislil, da mora domov.

»Tak misliš pokončati še tisti dve kroni? Negodni

prihajač ali kaj! Tja gor pojdi!« je zapovedal

s hripavim grlom in pokazal proti mostu pa se obrnil

ob reki.

»Mar naj bom lačen ves teden radi tega —«

Zarobantil je in udaril ob tla s škornjem, da se

je zaprašilo.

Vsevprek so se podile po glavi nesrečne misli —

Za vsakdanji kruh toliko trpljenja in solz —

zajokal bi, pa se nisem naučil nikdar in ne bom znal

nikoli. A če bi se jaz ne jokal — moj Bog! otroci

bi se jokali vso žetev.

In nikoli ni Gantar zaznal toliko skrbi kot tedaj!

Pač jih je bilo dovolj vedno in povsod; a dosihmal

z lahkočo otresel druge, pa ga ni nobena mučila do

smrti. Tako je šlo dannadan —

Ali zdaj se je pojavila ena velika skrb, težka

in neznosna, — in hkrati ž njo še desetorice drugih,

vse obenem. In vsak pojav mu je vzbujal nebroj

misli, povsod so se mu ponujale —

in mu stiskala zobe in srce?

Prinesel je petindvajšček in ga zleknil v kolibo;

Tone pa je vendar že bil pripravil sredi čolna ognjišče