Redakcija: 09:44, 23. september 2011 uredi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj →‎VI. ← Starejše urejanje		Redakcija: 09:55, 23. september 2011 uredi razveljavi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 1.339: najrajši vprašal Tone; pa ni maral, ker je že naprej vedel za odgovor: »Sram? Mene naj bo sram, morostarja? Preživljajo meščani mene ali jaz sam, ali ti, ali kdo? Kdaj Vrstica 1.346 ⟶ 1.347: upa imenitno napravljena. Sam delam, pa tudi hodim tak!« In zares je bil Gantar takšen: sapa se mu je lovila v srajco, da so se mu za pasom napihovali mehurji, prav ko da ga hočejo zanesti nekam kvišku. —•— Samanasebi sta dvignila drogove in zavozila na reko — ob levem bregu proti Vrhniki. »Tamkaj delajo,« je pokazal Gantar z glavo naokrog, »jaz pa stojim tu kakor božji volek na koncu veje, in gledam v zrak, kdaj začnejo padati cekini iz oblakov —« Tone ni niti za hip izpremenil obraza — molčal je in zbiral besede in izraze. In počasi, zateglo in jedrnato je nadaljeval oče: »Okoli sveta bi bil lahko pribrodil, tolikokrat sem že premeril to vodo, pa ne pridem dlje kot do Ljubljane! Pa sem veroval, da se lepega jutra zadnjikrat vozim tod, in začnem nato kaj drugega.« Pridržal je nevesele misli in čakal. »Zavoljo mene delajte, kakor Vam ljubo.« Fantova nespamet ni Gantarja prav nič vznemirila. ~~...~~ ~~222~~ »Očeta nisem poznal nikdar; ampak rajni stric mi je dejal: Jože, je dejal; tebi se bolje godi ko Vrstica 1.378 ⟶ 1.387: žal, da sem tak. — Kranjcu že vržem enkrat tisto pest v zobe, ali kdaj bo to, tega zdaj ne vem.« ,»Jaz Vam ne bom dolgo napoti — sem že sklenil svoje.« »Kaj si sklenil! Bedak govori tako — mož ne!« »No, pa ne! He!« »Da! — ~~i\žman~~Ažman je danes govoril o nekem posojilu. Ali njemu gre predobro in se ne bo lotil nič slabega! Črček mi je pa klatil o nekih mlinih — tak ~~profetač~~profetáč in ~~besedač~~besedáč! Za takšne stvari nisem neumen; zase bom že napravil, da me ne bo nihče klel. In zdaj — ti dobiš dom le, če boš pameten.« »Dozdaj sem bil še vedno — kolikor mislim.« Oče je uprav poravnal poleno na ognju in je tedaj ostrmel; pa se je razžalostil kljub skritemu gnevu. V vojaškem kopališču je plavalo nekaj glav in gagalo in prhalo krog čolna. Mali graben se je precejal skoz široko mrežo, ki se ni zgenila; in ni bilo čuti, da se je ujel som. RA tuintam se je pognala kvišku ribica in se je razposajeno prekopicnila v zraku. In po vsej širni Ljubljanici se je kopalo in bleščalo čudovito gorko solnce pa se je zdaj prelivalo v neznatnih valčkih in je žgalo in žarelo. Barje — ni ga bilo videti kakor na ravni ploskvi, zakaj blizu in daleč je trepetala lahna sopara pa Vrstica 1.406 ⟶ 1.425: zdajpazdaj jeknilo, zapelo in zavriskalo, zašumelo in zaropotalo. Pa je izpregovoril Gantar: »Fant!« je dejal, zakaj v turobnosti ni rabil drugega izraza, »jokal se boš za to, kar si zdaj rekel; jokal se boš! Pa pokoril se boš, ker si tako govoril z menoj, starim kmetom.« »Kako pa naj govorim drugače?« »Moj Bog!« je moral vzdihniti oče in je trudoma zakril žalost; »tako delajo zdaj ljudje — ne, otroci delajo tako. Ko bi ne bilo greh, veš, bi se jaz do smrti kesal, da sem tvoj oče! In rajši bi bil —« Rajši bi bil — je hotel reči, pa ga je bilo dejansko sram izraziti svoja čuvstva — rajši bi bil šel na romanje in na kolenih hvalil Boga, da sem ostal fant in služim najslabšemu gospodarju. Tako pa je čez malo časa našel pot in povedal s trdimi zlogi: »~~Otrok~~Otrôk ni prida — pa je!« R pri tem je pozabil na Jakca in Pepeta.▼ ▲RA pri tem je pozabil na Jakca in Pepeta. »Čemu bi kdo ponepotrebnem govoril — saj me ne poznate.« Oče se je porogljivo zasmejal: »Da jaz tebe ne poznam? Kaj nisi ti moj sin? Kaj?« »Sem,« je odvrnil Tone nekoliko domišljavo, nekoliko lahkomiselno. »Pa Vi me ne poznate; a tega Vam ne morem razložiti. Boste že videli, kako!« Obmolknila sta naenkrat. RA starcu je venomer zvenelo po glavi nesrečno vprašanje: Zakaj? zakaj? — In ni ga mogel razvozlati s pridom in uspehom! Vrstica 1.438 ⟶ 1.470: novo, čeravno je stopilo predenj že davno, in še vedno nerešeno. Zakaj? Zakaj ne morem razumeti niti lastnega otroka? Kaj ni v njem oni namen, ki sem mu ga hotel zapisati v kri že takrat, ko fanta še ni bilo nikjer? Kako da se mu je izneveril? Zakaj ni postal tak ko jaz? Tam je zapazil, da je povodenj visoko umazala travo in grmovje; na temnih vejicah se je nalepilo Vrstica 1.449 ⟶ 1.484: stala bi očetu uprav do pasu — in naj bi pokrila Toneta, naj bi ga. »Jaz sem tak človek,« se je zdramil Tone in glas mu je bil brezčuten; »za kar sem se odločil, Vrstica 1.455 ⟶ 1.491: tega tudi ne maram. Da bi moral kdaj Vam očitati: Takega ste me vzredili!« »Kaj govoriš fant?« Napel je sluh, da se prepriča, ali so te besede res prišle iz Tonetovih ust. Je v njih plemenitost ali zaničevanje bornega domovja? »Nikoli me niste radi imeli, sicer bi me ne bili odločili za kaj takega.« »Kaj si rekel?« je presenečeno, z gnevom in bolestjo vzkliknil; nevedoma je nakrat vzdignil drog, Vrstica 1.466 ⟶ 1.506: kljub svoji teži, voda je pljusnila vanj, ogenj se je raztresel in zmočil, brodarja sta malone zamahnila v reko. Še Tone je ~~strme~~strmé pridržal hlod — čoln je jel plavati z vodo! In oba sta se iznenadena zavedla in začela veslati. Počasi, ko polž sta se plazila po strugi. Starec je mimogrede popravil ogenj in pogledal Toneta: nazunaj ni bilo zaslediti izpremene! Nekoliko

Na Barju (Josip Jošt): Razlika med redakcijama