Žrtva ljubosumnosti: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 376:
„Povej mi vendar, Branko, kaj pa imaš na srci, da si tako izpremenjen. Kakšne bolečine te pa tarejo, da si vedno tako malobeseden, tih in zamišljen? Od dne do dne pojema vidno tvoja ljubezen do mene, od dne do dne se mi bolj odteguješ, me preziraš, me ne pogledaš več. Reci, kaj sem pregrešila, govori, zakaj sem zaslužila, da ravnaš tako brezčutno z menój!"
 
Globoko v srce so segale možu te besede. Vida se :ranmu je zdaj prvič usmilila. Menda pa 'vendar ni •vsevse to resrés, kar si on v svojej raz- burjenostirazburjenosti in strasti o njej domišljuje! In Čeče bi bilo to vse le gola, prazna Sumnjasumnja, in ona, njegova Vida . . . resrés nedolžna?!
 
Take misli utešijo njegovo strast, in on postaja mirnejši. Kar .z 6110éno besedo bi jej vse povedal, kar na enkrat bi jej, Vi‘evse svoje bolečine razkril, ako bi le s tem izruval iz dna svojega srca enega Črvačrva, ki gloda na njegovih Obistiliobistih noč in dan. In Branko pristopi k svojej ženi, prime jo za desno roko ter jame govoriti:
 
n Glej„Glej, Vida, enkrat mora na dan, kar me teži. Odkar je prišlo enoóno krasno darilo za Grozdanko v mojo hišo, niniamnimam več mirilmirú. Nepoznat kragulj mi kljuje srce od: zore do mraka, od mraka do dne. Mislil sem, da bodo te bolečine nehalonehale. ,Skušal sem jih zadušiti in zatajevati, ali zastonj. Še hujše me skelijo in pečejo,,. Neznosno pa mi je vse posta- jalopostajalo, ko se je vrnol — moj nekdanji tekmec ter začel za tebejtebój hoditi in te pri vsakej priložnosti zalezovati. Kedar koli je s tebajtebój govoril, krva- velokrvavelo mi je srce. Večkrat sem ti že hotel to zabraniti, ali zopet mi je prišlo na misel, da ni treba poštene žene nikdar svariti ter jo k zvestobi „silitisiliti. A priti sem hotel stvari do jedra. Opazoval sem tebe in njega. Skušal sem ga zasačiti na skrivnem s teb6jtebój, a tedaj gorjegorjé njemu in — tebi!"
 
Til umolkne Branko. A oči so mu žareče iskrile;, pesti je stiskaval, s celimcélim životom se zravn6zravná, in udari z nogo ob tla, kakor .da bi hotel reči: „Njemu stopim kakor črvu na vrat, a tebe poženem kakor zvito kačo od hiše."
 
Vida se je sicer stresla od groze pred strastnim možem, a njena » duša in vest bila je mirna. Njeno solzno nkčokó, je gledalo Branku zvesto in odkritosrčno v bledi obraz. Mirno in samosvestno mu .odvrne tedaj žena :
6*
 
„In si li se že prepričal, Branko, opazujóč me skrivši, da si mi delal krivico s svojim neljubim obnašanjem? Moj globoki ženski čut mi žališ, ako si domišljuješ, da jaz na kaj pregrešnega mislim, Čezče z njim, poštenim človekom, govorim ! Zakaj bi ne smela jaz,' poštena zakonska žena, govoriti s svojim mladostnim znancem in prijateljem? Ali je to kakšen greh in prelom zakonske zveze ? ! — Ti se hudo pregrešiš nad men§j menój, svojo ženo in Grozdankino materjo, ako o meni in o mojej lju- bezniljubezni do tebe tako slabo in nizko sodiš. Gorj§Gorjé možu , ki ne zaupa več svojej ženi ter misli, da jo mora zalezovati zatčzató, da bi jo pregrehe obva- rovalobvaroval. ZeŽe til na zemlji si tak mož s svojimi strastmi samemu sebi in , drugim peklo in neznosno trpljenje nakoplje !"
85
 
Kakor' prorokuj§čprorokujóč govorila je Vida zadnje besede. Svojemu 'možu pa je gledala med tem nepremično v oČioči, kakor da bi ga hotela že s samim pogledom prepričati, da jo je krivo sumničil. Po kratkem molku pa nadaljuje Vida z izpremenjenirnizpremenjenim in pros§čimproséčim glasom:
Vida se je sicer stresla od groze pred strastnim možem, a njena » duša in vest bila je mirna. Njeno solzno nkč, je gledalo Branku zvesto in odkritosrčno v bledi obraz. Mirno in samosvestno mu .odvrne tedaj žena :
 
„Daj mi, Branko, nazaj svoje zaupanje. Vrni mi ljubezen, ktero si mi nekdaj daroval. Stori zopet mene in sebe srečnega. Iztrgaj iz srca neopravičeni, prokleti sum, ki podjeda tebi in •menimeni življenje ter' naju spravlja ob mir in pokoj. ZatipajZaupaj meni, svojej ženi, in Grozdankinej ma- terimateri, zaupaj ženskej zvestobi!"
„In si li se že prepričal, Branko, opazujčč me skrivši, da si mi delal krivico s svojim neljubim obnašanjem ? Moj globoki ženski Čut nal
 
Izgovorivši pa prime moža za roko, pogleda mu milo in ljubko s solznimi očmi v obraz ter ga iskreno poljubi. In Branko je bil premagan, on je bil ukročen. Mirno, a odločno odgovori nató svojej tovaršici:
ako si domišljuješ, da jaz na kaj pregrešnega mislim, Čez njim, poštenim človekom, govorim ! Zakaj bi ne smela jaz,' poštena zakonska žena, govoriti s svojim mladostnim znancem in prijateljem? Ali je to kakšen greh in prelom zakonske zveze ? ! — Ti se hudo pregrešiš nad men§j , svojo ženo in Grozdankino materjo, ako o meni in o mojej lju- bezni do tebe tako slabo in nizko sodiš. Gorj§ možu , ki ne zaupa več svojej ženi ter misli, da jo mora zalezovati zatč, da bi jo pregrehe obva- roval. Ze til na zemlji si tak mož s svojimi strastmi samemu sebi in , drugim peklo in neznosno trpljenje nakoplje !"
„Dà, hočem ti zaupati, Vida; izruvati hočem iz svojega srca ves sum in strast, ki je do sedaj odločevala vse moje mišljenje in dejanje. Pozabiti hočem na vse, kar sem pretrpel, odkar tebe in — njega poznam !
 
A zató zahtevam, da ti ne pogledaš in ne govoriš nikdar več z mladim grajščakom. Tú na mestu mi moraš priseči, da bodeš držala to svojo obljubo, dokler živim. Zakaj sicer se bojim, da bi se utegnol v znova vzkipelej strasti spozabiti, in bi me ti storila — morilca na njem !"
Kakor' prorokuj§č govorila je Vida zadnje besede. Svojemu 'možu pa je gledala med tem nepremično v oČi, kakor da bi ga hotela že s samim pogledom prepričati, da jo je krivo sumničil. Po kratkem molku pa nadaljuje Vida z izpremenjenirn in pros§čim glasom:
 
Zvesta žena priseže natč,nató svojemu možu, kar je Zahtevalzahteval, in pristavpristavi:
„Daj mi, Branko, nazaj svoje zaupanje. Vrni mi ljubezen, ktero si mi nekdaj daroval. Stori zopet mene in sebe srečnega. Iztrgaj iz srca neopravičeni, prokleti sum, ki podjeda tebi in •meni življenje ter' naju spravlja ob mir in pokoj. Zatipaj meni, svojej ženi, in Grozdankinej ma- teri, zaupaj ženskej zvestobi!"
 
„Bog daj, da bi prinesla moja prisega ljubi mir in srečo v našo hišo! — Ako bi mogla otroka samega pustiti, šla bi rada nocój k polnočnicam, da si izprosim mir in blagoslov za najin zakon v tistej crkvi in pri tistem oltarji, kjer so naju na veke združili. Ali glej, Branko, idi ti z materjo k polnočnicam, ker jaz od deteta ne morem. Saj lahko sama varujem dom in otroka. Pot je sicer nocój temna, ali posli bodo že dobro svetili, da vidita lažje hoditi. Tudi tir je že tako uglajena, da ni treba po visokem snegu gaziti."
Izgovorivši pa prime moža za roko, pogleda mu milo in ljubko s
solznimi očmi v obraz ter ga iskreno poljubi. In Branko je bil prema-
gan, on je bil ukročen. Mirno, a odločno odgovori natč svojej tovaršici :
„LQ, hočem ti zaupati, Vida ; izruvati hočem iz svojega srca ves
sum in strast, ki je do sedaj odločevala vse moje mišljenje in dejanje.
Pozabiti hočem na vse, kar sem pretrpel, odkar tebe in — njega poznam !
A zatč, zahtevam , da ti ne pogledaš in ne govoriš nikdar• več z
mladim grajščakom. Til na mestu mi moraš priseči, da bodeš držala to
svojo obljubo, dokler živim. Zakaj sicer se bojim, da bi se utegnol v
znova vzkipelej strasti spozabiti, in bi me ti storila — morilca na njem !"
Zvesta žena priseže natč, svojemu možu, kar je Zahteval, in pristav:
„Bog daj, da bi prinesla moja prisega ljubi mir in srečo v našo
hišo ! — Ako bi mogla otroka samega pustiti, šla bi rada nocčd k pol-
noČnicam, da si izprosim mir in• blagoslov za najin zakon v tistej erkvi
in pri tistem oltarji, kjer so naju• na veke združili. Ali glej, Branko, • Idi
ti• z materjo k' polnočnicam, ker jaz od deteta ne morem. Saj lahko
sama varujem dom in otroka. Pot je sicer nocčj temna, ali posli bodo
 
Možu je bil ta predlog jako po volji. In ko je že uro pozneje ża- Čelozačelo zvoniti navdilj, Odpravijoodpravijo se Branko, stara mati Jera in posli k pol- nočnicampolnočnicam.
že dobro svetili, da vidita lažje hoditi. Tudi tir je ž& tako uglajena, da• ni treba po visokem snegu gaziti."
 
„Pa lahko•lahko hodita, Branko in mati," govori Vida na pragu stoj§častojéča odhajajočemu možu in materi. „Ne pozabita moliti tudi za-me eden:, ali dva očenaša. Je-li, Branko, da bodeš molil prav iskreno in pobožno za najino srečo in mir božji ? Lahko hodi in misli na-me, Branko. Lahko noč in srečen pot !"
Možu je bil ta predlog jako po volji. In ko je že • uro pozneje ża- Čelo zvoniti navdilj, Odpravijo se Branko, stara mati Jera in posli k pol- nočnicam.
 
Izgovorivši pa objame žena svojega moža in ga v slovo prvprav goreče poljubi. Dolgo je še zrla Vida za svojim Brankom. Stoprav ko se skrije luč, ,ki jim je svetila v crkev, stopi žena v hišo ter zaklene vežna vrata za seb§jsebój. NathNató pa razpostavi vse lepo po sobi in popravi pri jaslicah, kar še ni bilo v redu.
„Pa lahko• hodita, Branko in mati,"• govori Vida na pragu stoj§ča odhajajočemu možu in materi. „Ne pozabita moliti tudi za-me eden:,ali dva očenaša. Je-li, Branko, da bodeš molil prav iskreno in pobožno za najino srečo in mir božji ? Lahko hodi in misli na-me, Branko. • Lahko noč in srečen pot !"
 
Skrivnostna tihota nastane pot§mpotém v izbi. Le ura na zidu je mo- tilamotila to mrtvo tišino. Sedaj pa poklekne Vida k svojej ljubej Grozdanki, ki je spala kakor angeljček v zibelki. Nežno je dihalo dete. Božji mir se je razlival nad njim, ? ,angeljska nedolžnost mu je odsevala z lica.
Izgovorivši pa objame žena svojega moža in ga v slovo prv goreče poljubi. Dolgo je še zrla Vida za svojim Brankom. Stoprav ko se skrije luč, ,ki jim je svetila v crkev, stopi žena v hišo ter zaklene vežna vrata za seb§j. Nath pa razpostavi vse lepo po sobi in popravi pri jaslicah, kar še ni bilo v redu.
 
Nekaj Časačasa pogleduje srečna mati z vidnim dopadenjem svoje dete in ga nap§slednapósled iskreno poljubi. Nat6Nató vstane in govori sama sebčjsebój:
Skrivnostna tihota nastane pot§m v izbi. Le ura na zidu je mo- tila to mrtvo tišino. Sedaj pa poklekne Vida k svojej ljubej Grozdanki, ki je spala kakor angeljček v zibelki. • Nežno je dihalo dete. Božji mir se je razlival nad njim ? ,angeljska nedolžnost mu je odsevala z lica.
 
„Ne v§mvém, kaj nimi je. Zdi se mi, da sem' srčna, najbolj srečna ženska na svetu. Hvala Bogu, da se je povrnol zopet zakonski mir v moje in Brankovo srce. — Ali ne v§mvém, kaj je to ! Nekaj me teži v prsih. Zdi se mi, kakor da bi •mimi sapo zapiralo. Ali je to' +trah strah, ali ka-li? Bog si ga sam , kaj je to ! Saj sem že bila večkrat saina•sama doma„domá, ali nikdar me še ni taka groza obhajala, kakor nocčjnocój. In vendar je sveti božični večer, ko se je rodil naš odrešenik, ki je prinesel mir ljud§mljudém na zemlji!"
Nekaj Časa pogleduje srečna mati z vidnim dopadenjem svoje dete in ga nap§sled iskreno poljubi. Nat6 vstane in govori sama sebčj
 
Ali Vida ni našla mirtimirú. Neka notranja tesnoba jej je krčila in stiskavala srce. A da si prežene ta neljubi čut in razvedri temne misli, jame, prisedši k mizi, kjer je • c§locélo noč luč gorela, čitati iz svetega evangelja.
„Ne v§m, kaj ni je. • Zdi se mi, da sem' srčna, najbolj srečna ženska na svetu. Hvala Bogu, da se • je povrnol zopet zakonski mir v moje in Brankovo srce. — Ali ne v§m, kaj je to ! Nekaj me teži v prsih. Zdi se mi, kakor da bi •mi sapo zapiralo. • Ali je to' +trah , ali ka-li? Bog si ga sam v§ , kaj je to ! Saj sem že bila večkrat saina• doma„ ali nikdar me še ni taka groza obhajala, kakor nocčj. • In vendar je sveti božični večer, ko se je rodil naš odrešenik, ki je prinesel mir ljud§m na zemlji!"
 
Ali Vida ni našla mirti. Neka notranja tesnoba jej je krčila in stiskavala srce. A da si prežene ta neljubi čut in razvedri temne misli, jame, prisedši k mizi, kjer je • c§lo noč luč gorela, čitati iz svetega evangelja.
 
Zamakneno je brala Vida iz te priljubljene knjige, ki daje dušnim bolnikom mir in pokoj. Nikdo je ni motil nocčj. Dete je mirno spavalo, in tedaj se je mogla globoko zamisliti v zlate besede sv. pisma. In r§s, njeno srce je postajalo zopet veselo in mirno. Vsa prejšnja, nezapopadna groza je izginola iz njene duše. Kako pa tudi ne? Saj je ponovila nocčj trdno zvezo zakonske ljubezni med Brankom in seb§j. Prišli bodo zopet veseli Časi, in ona bode kakor prej srečno živela s svojim Brankovi. in svojo milo Grozdanko !