V žaru juga: Razlika med redakcijama

== I. ==

 

V lepoti solnčnega dne žari hrvaška Riviera. Pesem lepote in moči, se širi ponosna Adrija pred očaranim pogledom. Preliva se svetla gladina, hité parniki, belé se jadra. V daljavo za srečo ... Ob obrežju se giblje čolnič, se vrača truden v varni pristan. Zamišljeno štrlé sive skale iz prozornega, plitvega dna. Po njih brizgajo bele pene, krog njih se gibljejo podvodnice, plavajo ribe, se širi težak obmorski vonj. Drevje ob poti od Opatije do Ike se sklanja nad klopi, spušča svoje veje, posluša pluskanje valov, jim odgovarja z rahlim šepetanjem. O trudnih srcih govoré valovi, o srcih, ki so iskala miru ob velebitnem morju. Ko se je igrala Adrija, krotko dete, v znožju ljubljenih bregov, ko se je dvigala razbesnela ... Mir so iskala trudna srca, ali jih je upokojila, Adrija, tvoja pesem? ... Šumé valovi, šepeče drevje: kje je mir? Odgovorite, sanjave palme in magnolije, odgovarjaj, cvetno razkošje juga! Molčé palme in magnolije. Krasnocvetne lirijode zró na viseče veje otožne betunije. Prelomljena vejica rožmarina toži, pestro cvetje gredic odgovarja, kje je mir, sreča ...

 

Prijazne, s trto ovenčane hišice po bregeh okoli Opatije pozdravljajo krasne stavbe zdravilišča. Sneženobeli oleandri stražijo vhode, lavorjevi gaji senčijo poti. V parku vabita smreka in hoja bolnika v svojo senco, na vrteh se diči cvetje in drevje, iz vseh delov sveta. Tu vene palma od Nila pod tujim solncem, tu se trese zlatolistna trepetlika, širi mango orjaške liste. Čista lilija se sramuje žarečega cvetja tropičnih krajev, deviška kala se skriva, sanja. Nad cvetnim krasom se zibljejo veliki pestri metulji, med cvetnim krasom se sprehaja mladi svet. Vetrič zaveje od morja ... Razkošni vonj, pozdrav sreče, napolni zrak.

 

 

Po zidu so sedeli opaljeni sinovi Učke. Klobuk v rokah, glavo nagnjeno. Z glavo in z nogami so sledili glasu cerkvene pesmi. Pod lipo sta stala dva belo oblečena gospoda, pred cerkvenimi vrati nekaj nališpanih žensk. Pregibale so ustnice, rožljale z rožnimvencem, njih misli pa so bile bogvekje. Motil jih je tudi glasni pogovor dveh tujcev pod lipo. Nevoljni in radovedni ženski pogledi so hiteli do cerkve k njima. Naj bi govorila tujca, ko bi jih one razumele! ... Pa onadva sta godla nekaj skozi nos, se norčevala morda iz ženske pobožnosti. Težko če ne. Saj je pogledoval mlajši hudomušno na nje, si gladil plave, na krtačo postrižene brčice in govoril s porogljivim glasom in obrazom. Debeli, silno se poteči stari gospod se je brisal, stokal, hohotal. Ženske so postajale nevoljne. Stara, z zlatom navešena Kastavka je zamrmrala: „Uh! kako rugalo je taj konte!“ Priletna, životna in širokolična gospa v sivi svileni obleki, pa je pošepetala svoji, precej nerodno, polmestno napravljeni sosedi: „Vidiš Žefka – tako se obnašajo grofje pri maši ...“