Mladim literatom: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 195:
__________
<references/>
==II==
Mnogo uspeha pričakuje „Dom in Svetovo“ uredništvo
od tegale predala: Mladim literatom. Saj veste, kje ga —
da se izrazim banalno — čevelj žuli: široka vrzel zeva med
starejšimi sotrudniki lista in med mladim naraščajem, ki nas
le pičlo podpira z duševnimi proizvodi. Posebno se to pozna
v poeziji in beletristiki. Vem, da me ta ali oni v tem hipu
s svetim gnevom v očeh gleda in drhti: Vest si izprašujte!
Pa to mi zdaj zaenkrat ne diši, prihranim si ta predmet
za post; zdaj bi bila moja skromna želja, kolikor hitro mogoče
izvežbati čvrsto komoanijo mladih literatov (kakor so
baš začeli v šolah vežbati kompanije mladih strelcev), da
bi se pred uredništvom mogel postaviti s kar mogoče praktičnim
uspehom. Toda pri vsakem vežbanju morata biti dva:
eden, ki vežba, in drugi, ki se da vežbati. Denimo, da bi
vežbeželjne učenci dobili, a kdo naj jih vadi v stihotvorstvu
in v beletristiki? Ali naj pričnem s principi poetike? Naj li
začnem razlagati metaforo, metonimijo in sinekdoho? Stavim,
da že pri besedi: razlagati — obide zona vsakega novinca
in bi mi vsi ušli. Najkrajše bi bilo, ko bi vas človek
peljal v delavnico kakega poeta. Longum iter per praecepta,
breve per exempla. Ogledovanja raznih tovarn so sedaj
na dnevnem redu: človek tam vidi pri vhodu surovino in ko
prehodi več ali manj prostorov z raznimi stroji, vidi na
koncu pred seboj isto surovino popolnoma predelano in
izpremenjeno — tvorniški izdelek. A to je križ, da umetniki
ne pusté vpogleda v svojo delavnico! No, pa morda kipar
ali slikar bi še pustil, da bi vstopili v njegov atelje, kjer bi
ga smeli gledati pri delu: nekoliko bi že dobili pojma, brez
dvoma, kako nastane kip ali slika. Pa sploh so slikarji in
kiparji mnogo človekoljubniši: saj vemo, da so otvorili po
vseh večjih mestih slikarske akademije, kjer se talent lahko
izuri. Torej brez zavisti izdajajo skrivnosti svoje umetnosti.
Toda pesniki? Mar prirede katerikrat kakšno razstavo svojih
pesmi? Ali da bi bila kje kakšna šola, kjer bi se mladi
poetje učili, kako se ta reč dela? Ali da bi bil kak pesnik
kdaj izdal to skrivnost, kako vendar zloži, spesni kako
pesem! Nisem še čul! Gre vam na izprehod, sam, zamišljen;
ko se vrne, sede k mizi, piše, piše ... in pesem je gotova.
Ali pa hodi po svoji sobi gor in dol in premišljuje; toliko
vidiš, da je v očeh neko posebno življenje in gorenje, a
drugega ne zapaziš nič. In čez nekaj časa bo sedel in napisal
verze. Glej skoz ključavnico, glej skoz okno ali kod
drugod skozi kakšno špranjo — vse zaman: pesnik je v
ateljeju svojem popolnoma zagrnjen! Od časa do časa ti prinese
vun bel listič, popisan s stihi, ki se čudiš njih lepoti.
A ti, nadebudni sin modric, ki koprniš, da bi ujel en
sam žarek iz tiste delavnice, že obupuješ? Hočeš že iti
proč! Postoj! Kaj ne vidiš, da se časih, za hip, zagrinjalo odgrne?
Ne vidiš čudovitih podob, ki se kakor v begu vrste
druga za drugo? Veš li, kaj so te podobe? To so pesniške
prispodobe ali metafore, plod fantazije, ki z njimi pesnik
izraža misli svojega uma. V tistem hipu, ko pesnik porabi
metaforo, nam odgrne vpogled v svojo delavnico.
Kako torej nastane pesem? Denimo sem Gregorčičev
„Zimski dan“, ker nam je v tem času najbližji. Morda je
nastal tako-le: Pesnik se izprehaja lepega zimskega dne pod
milim nebom, s katerega sije solnce brez gorkote. Kot temeljito
izobražen mož ima pesnik v svojem umu veliko globokih
misli, med drugimi tudi to, da je naša moderna kultura
sicer sijajna navidez, a kruta, brezobzirna, brez srca,
mrzla. Tako idejo si pridobi lahko vsak človek, če premišljuje
svet, čita časopise, gleda socialno bedo. Misel je
resnična, a zato še ni pesniška. Kako ji dati pesniško
obliko? Tu mora pa sodelovati pesnikova fantazija, prirojeni
dar; treba je abstraktno, nevidno misel vliti v plastične,
kipne podobe. Pesnik gleda, gleda ... Kako svetlo
sije to zimsko solnce, a brez toplote! V hipu pa mu združi
domišljija tidve predstavi: zimski dan je vidna podoba
moderne kulture, v obojem obilo svetlobe, a brez dobrodejne
gorkote, oboje mrtvo. To je jedro pesmi. Tako smo
za en trenutek pogledali v pesnikovo delavnico, v njegov
atelje, kjer smo videli v njegovi duši sliko zimskega dne:
sneg kot mrtvaški prt, solnce kot pokopna sveča, in
spodaj podpis: naša doba. Takoj nato pa se pesnik zopet
skrije in zagrne; kajti kako to svojo sliko izrazi v kiticah
in verzih in s kakšnimi besedami, to je zopet njegova
skrivnost.
Ako se hočeš torej s pridom učiti od pesnikov, beri
jih tako, da predvsem paziš na njihove metafore (slike,
prispodobe), in sicer da si jih kar najživeje predstavljaš.
Doslej najlepše metafore nahajaš v Homerju; tudi po lepoti
pesniških podob se ceni pesem. Tudi Dantejeva posebna
moč je v prekrasnih slikah. Naj te opozorim n. pr. kar na
XXVI. spev te številke Dom in Sveta: pesnik hoče izraziti
misel, da je videl v osmi grapi nebroj švigajočih plamenov,
ki so zli svetovalci v njih bili zagrnjeni; a zdaj glej, kakšno
lepo primero rabi, da misel pove v čutni, nam vidni obliki,
primero namreč o kresnicah (v. 25–30); in precej nato sledi
nova primera (v.34–40); pa že podlaga celega tega speva:
zli svetovalci, ki so grešili s svojimi zlimi jeziki, so ograjeni
tam v ognjene jezike — že ta slika je visokopesniška,
duhovita.
Take slike rodi iz sebe le živahna, od Boga dana fantazija.
In to je <em>tretji</em> znak pravega pesnika.
Ali jo čutiš v sebi tudi ti ?
Dr. J. Debevec.
[[Kategorija: Jože Debevec]]
| |||