Na Barju (Josip Jošt): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 960:
»Mlin? Črček, kaj si še pravi? Govoriš, kakor da je to tak za kavo! Moj mali Pepec je žće našel, da na Ljubljanici še otročjega mlinca ne more postaviti.«
»Skoro bi ti zameril — govori vendar pametno! Jaz bom le kupil Kranjčev mlin na Hribu! Pa sem mislil, da bi me ti podprl, Gantar.«
»Veš, tole je: jaz nisem bogataš — pa ne vem, kako bo šlo! Imam svojih skrbi preveč, kako bi nosil še druge.«
»Vem, vem! — Pa stopiva kam, k »Belokranjcu«, da se še pomeniva!«
Gantar se je namrdnil; po Starem trgu so pravkar odpirali prodajalne, ozirali so se gorindol, pa so bili vsi ljudje strašno megleni in so hodili kakor muhe na jesen. Še naglemu vozu so se komaj ognili in polna soteska jih je bila. Redkokje so z oken gledale ponosne blazine, skuštrane sobarice so si pomigavale iz nadstropja v nadstropje. Po mestu je slovesno zvonilo, kakor bi bil umrl sam knez in sporočil milijon revežem, da jim ni treba po ulicah preobračati in pobirati papirja in pazno iskati nečesa po kotih. — Izza ovinka so odmevale sijajne fanfare — mar se poslavlja junaška vojska?
Po dveh stopnicah sta stopila v krčmo, dol v zaduhlo gostilno, zabito, da ni bilo prav nikogar notri. Pač! Za mizo je smrčal nebodigatreba in imel razgaljene prsi, eno nogo na tleh. Za durmi se je zvijal oguljen pisač, z zmečkanim ovratnikom, kravato je snoči izgubil in krmižljav je bil ko kilav muc; nihče ga ni naprosil in najel, da do smrti muči uboge amerikanske citre — menda ne čaka beraškega beliča, da se vnovič napije!
Tiste cvileče citre! S kakim veseljem bi mu jih razbil na buči — en kos bi odletel za peč, drugi na trotoar! Morebiti bi se prikazala kri, če se še ni vtopila v vinu!
»Lepo te prosim, ali naj greva plesat, ko sva sama človeka?« Črček se je zarežal. »Gantar, čeprav ga nisva pridelala; pa ga le poskusiva! — Kaj, meniš, bi se Kranjc dal? Ponuja mi!«
»Ne bodi neumen! Dolgove si zopet naprtiš, še nove. — Kranjc te pa lepega jutra požene še s tvoje zemlje. Še jaz se bojim zaradi onih poltisoč. Če napraviš to, je prav kakor da greš češnje trest! Ko si ne zaslužiš mrzle vode pri tem.«
»Hm? hm!«
»Resnica! Čez noč ga ne prodaš za par sto več, če ga še kupiš tako drago. Še mene slečeš zraven. —«
»Ne boj se, Gantar —!«
»Vseeno! Vsako ima roke proti sebi obrnjene kakor svetnik. Jaz denarja nisem ukradel! Poglej, ves dan zabijem in vso noč, pa dobim komaj za par podplatov, za cele škornje še ne! Pa kakšen križ imam še z otroki — saj ti lahko povem, pa napravi, kakor hočeš! Brat Tine v Trnovem — saj ga poznaš, Ažmana — me je tudi vprašal za nekega poroka! In še njemu ne morem pomagati — ki je moj brat! Iz tega itak ne bo nič — on ni lahkomiseln.«
»Kaj jaz sem nemara?«
»Nisem rekel tega, ampak jaz se držim svojega, brat pa svojega. Vse ne more živeti od vode. Zastonj, ako premišljuješ!«
»Jaz sem že gledal, kako bi prišel s teboj v sorodstvo, Gantar.«
»No, jaz nimam časa. —«
Vrgel je na mizo dvojačo in odšel.
»Hvala Bogu! Ta človek je norec, pač norec! Mlin — denar: pol posestva — ženitev. — Norec! Dokler bom lahko brodaril v Ljubljano — nikoli!«
Res je zaklel naglas in pljunil za seženj.
»Kadar bom posedal pred cerkvami — Bog varuj — ne, ne —! Dokler bom mogel v Ljubljano — tako dolgo bom še vedno Gantar!«
Neznansko lepo je zadišalo po gorkem in svežem kruhu! Stisneš ga pod pazduho in pod debel suknjič, ki je pozimi in poleti enak ter prijetno greje, in usta imaš neprestano mokra; zadrl bi zobe v vlačno sredico in hrustal zagorelo skorjo.
Gantar je stpil k dolgi mizi.
Kruhek, rumenkasti in žoltozapečeni, lep hlebec te je, ne, samo dobra polovica, lep krajec, kakor včasih na ponočnem nebu. Še kadi se od tebe kakor nad razbeljenim poljem. — Morebiti si zrasel na moji njivi, in zdaj te moram odkupiti za par beličev, da ne omagam na težavni poti.
Da ne stpiš s trdo nogo na drobtinico! Izpahne se ti stegno in nikdar več ne boš gledal zoreče pšenice in ne boš čul, kak prijetno praskeče zlazo polje v poldanskem solncu!
Stoj! na tla je padel kos! Poberi ga spoštljico in ga poljubi, ne zametaj ga, da se na stare dni ne pokoriš za svojo prevzetnost!
Koliko jih je, ki bi se ti s solzami zahvalili za trdo skorjo, pa je niso videli že dolge dni! Trpijo glad in ne vedo, da si se ti že prenasitil vsega.
Lep krajec koruznega kruha — gladka skorja, sladka sredica — kaj je v primeri s tem žolti cekin? Imenitno je okrogel, svetel in bleščeč — na eni strani krasna krona z biseri in briljanti, na drugi ponosna ptica. A le vgrizni to trdo stvar, in ne podaljšaš si življenja za minuto.
Še vedno stoje na bregu revni drevoredi — na pristanu se je malo izpremenilo.
Na rtiču pod gradaškim mostom je krakovski ribič razvesil dolge mreže, krašene in obrobljene z okroglimi kamni; pred Prule se še ni videlo, tudi ne ob Gradašci ali kam drugam. Sempatja so pričebljale brezzobe branjevke, bosonogi paglavci so se prašili po cesti ko vriščeči vrabci.
Pri člnih so preklinjali delavci, da se čimpreje zapišejo vragu za kres. Gubasti, strgani so škornji, zavihane hlače in zakrpane, srajca umazana in razpeta; prsi kakor stoletna hrastova skorja, roke obtolčene in dlani — lopate!
In dvigali so skale in hropli so in sopli, razjarjeni nad silno težo in razvneti od zgodnjega napora.
»Hoó — ruk!«
Razkrečili so se železni prsti, uprle in napele so se grčave mišice — spačil se je obraz in srdito so podlegale oči, nekdo se je pridušil, kost je zahreščala. In ko stojiš na bregu, se ti nevede skrči pest, sapa zastane in ustnice se stisnejo — prav kot da sam pomagaš na enem oglu in ti drsijo po čelu debele kaplje, skoz obrvi se cedijo v oči in pečejo in žgò — pa ti le oddaleč gledaš in se ne upehaš za siromašno večerjo.
Pa se smejejo in šalijo, govorijo resno in modro, a niso videli pol sveta in niso prebirali učenih knjig. Tako so zrasli v svoji modrosti in prerostosti, v delu ali v oprezovanju, pa mrejo neznani in neobjokovani, v pomanjkanju in brez potomcev — pač, potomcev je obilo in vsi podedujejo enako siromaštvo.
== IV. ==
Toneta ni bilo pri čolnu, najbrž se je mudil v mestu. Gantar bi pomagal vzdigovati in skladati, prhal bi in napenjal bi se kakor oni tam, a nihče ga ni najel in mu ne poreče »bogplačaj«. On je že storil svoje.
== V. ==
| |||