Na Kredarico: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 13:
{{Proza|
Ni dolgo tega, ko sem krasnojasnega jutra korakal iz Kočevja proti vasi Cvišlerje. Vrhu klanca se ustavim pod staro tepko ter pogledam nazaj, proti mostu in dalje, dalje, kjer je planinski raj. Čim dalje gledam, tem jasneje se mi zdijo začrtani visoko v ozračju obrisi gore. Kaj vidim, kaj gledam? Gledam, mislim, saj mi je tako znana ta podoba, oblika te gore! Pa ne, ko bi bil to Triglav? Da, zares, bil je Triglav, katerega je pač težko zazreti s prostim očesom, ker je vedno megleno. Naslonil sem se ob tepkino deblo in gledal nepremično, kakor sokel, ki se zazre v svoj plen. Ali telesno oko je kmalu opešalo in gledal sem bolj z duhom, kot s telesom, gledal predivni
Povsod lepo, doma najlepše, slove stari pregovor. Zato ne more umeti nihče pesni: „Nazaj v planinski raj!“ Kdor ni bival v planinskem svetu, kogar najlepše ure niso potekle pod planinami ali na planinah, kogar oko se ni zagledalo in zaljubilo v gole pleše snežnikov, v zelene rovte, kogar uho se ni navadilo najlepše prirodne godbe: žuborečih studenčkov, šumečih gorskih potokov in gromečih slapov, ta se bo posmehoval in obsojal onega, ki hrepeni nazaj, predbacival mu celo neznačajnost, nemožatost, natolceval, da ni mož po poklicu, ne človek po volji božji. Ali moti se oni, kdor trdi in sodi tako.
Vrstica 33:
Torek je bil krasen poletni dan. Ujasnilo se je popolnoma. Obiskaval in srečaval sem znance. Vse je govorilo o Triglavu – o novi kapelici. Še celo preprosto ljudstvo, ki trdovratno trdi: „Gora ni nora, tisti je nor, ki gre gor“, celo to se je zanimalo in marsikdo je sklenil, da gre na Kredarico. Šlo bi jih bilo še več, da so imeli čas.
V sredo zjutraj pogledam skozi okno na Triglav. Divno – veličasten prizor! Solnce je zlatilo s prvimi žarki glavo „snežnikov kranjskih siv'ga poglavarja“. Nobene meglice ni bilo na njem. Pod njim so še spale planine in manjše gorice, zavite v jutranji mrak. Le on, ki zre preko njih, le on je že zagledal solnce, pozdravil zlato dete, in njegov sneg in njegovo plešo je objela rožnoročna zarja. Za njim se je razpenjalo sinje nebo, ki je bilo po nekodi temno, pa so je zopet drugodi prešinjali in po njem prelivali prameni mavričnih barv. Cel Triglav je bil kakor naslonjen na temno-modro ozadje, kakor na platno vdahnjena slika, katero je ustvaril umetnikov čopič z vso skrbnostjo in spretnostjo, z vsemi bojami, sencami in svetlobami. Pa saj je lahko taka – ker jo je ustvaril Mojster od veka!
Še bi bil gledal in gledal, toda ni bilo časa; treba se je bilo opremiti za pot. Brat je privlekel veliko vrečo, mati so jo pa napolnili z jestvili. Pomašili so na vrh še svojo staro, častitljivo veliko ruto, da bi me ne zeblo na gori. Ko je bilo vse vrejeno, pokropil sem se po stari domači šegi z blagoslovljeno vodo. To stori pri nas vsak, kdor
Vrstica 50 ⟶ 49:
Uverili so se o istinitosti reka, da gora pred človekom raste. Med prvimi seveda tudi ni bil g. Aljaž. Kdo bi mu zameril? Leta imajo svoje zakone in pred par dnevi je bil na Triglavu. Ko bi ne bil dosti moder in premeten ter navihan kot ovnov rog, bil bi gotovo sameval. Toda mož je muhast in ve, da ni dobro, če je človek sam: Vae soli, qui, nun aciderit, non habet levantem se! Ali zato se ni bilo bati. Zakaj kdor stopa tako premišljeno kot on, tako
varno in polagoma, tisti ne bo padel. Tedaj recimo, da ne velja: „gorje samotarju“, pač pa: dolgčas mu bo. Ali vedel si je dobro pomagati. Če ga je prehitela družba za lučaj, hitro je poklical tega ali onega, pokazal na kako pečino, na kak razjeden vrh, na ozko kozjo stezico preko gore, in takoj je družba zvedela interesantno dogodbico iz gorskega, pastirskega in lovskega življenja. Morda zna gospod tudi „turistenlatein“ – o tem se nismo mogli kar mimogrede prepričati, in če zna, naj zna, saj se je šolal v črni latinski šoli, torej bi bilo celo nazadnjaško, ako ne bi bil poleg zlate, srebrne, železne in cerkvene latinščine proučil tudi moderno – recimo električno turistovsko latinščino. V tem ko smo mi zijali v tiste skale in si slikali v živi domišljiji, kako je lovec z eno nogo stal v zraku, z drugo visel za povegran žebelj v kvedrastem čevlju na skali, z levico se držal za trhlo korenino, v desnici pa nesel ne vem koliko centov težkega gamsa ter vriskal, da so majerce v dolini takoj pristavile k ognju krope za obaro – v tem je pa gospod Jakob priromal do nas, in smo jo zopet skupno risali po grapavi poti. Tako nam je dolgotrajna pot vendar minevala hitro, zabavno in veselo. Vse je bilo veselo; najprvi so bili kar židane volje, ter so nam često jukaje dajali poguma. Prišedši vrhu Gubâ je bila težavna pot prestana. Po peklu je pot zložna in prijetna. Napeta je prav malo, večkrat se obesi celo navzdol, da se človek gredé oddahne in z lahka prehodi hujše strmine. Tedaj sem si mislil: Če bi bila pot v pravi pekel tako dolgočasna in dolga, tedaj bi vražiči v peklu imeli ubogo malo posla, da bi ljudi mučili in vršili obsodbo nad onimi, ki so si izbrali pot v pekel.
Pri Dežmanovi koči smo se sčakali in si dali postreči s pivom. Pot od todi do Kredarice je dolga še eno uro. Šli so vsi po stari poti čez sneženo polje. Le trije smo se osokolili in šli po novi poti, katera šele bo – sedaj še ni. Ko nas je g. Aljaž videl, takoj nas je oštel, češ, kedo se mi bo ubil, potem bom pa jaz zaprt. No, pa smo jo vendar
srečno prekobacali do koče. Ko bo pot dodelana, bo veliko ugodneja in krača od stare. Velika pridobitev bo to, ker se ne bo hodilo tako dolgo po snegu. Zakaj če je sneg tal, premočijo se črevlji, potem te pa zebe. Ako je pa zmrzlo, preveč drči, in treba je vsekavati stopinje, da se more varno hoditi.
Ko smo priplezali skozi steno pod Kredarico, pozdravila nas je v vetru ponosno plapolajoča narodna trobojnica. Veselo in ponosno smo zavriskali na vrhu Kredarice, da se je razlegalo po Triglavskem pogorju na jutro in večer, na poldne in polnoč; mnogoštevilna jeka pa je odmevala in razglašala naš vrisk, vzradovano se igraje z zvokom, kakor da bi bilo celo skalam všeč, da nosijo svoje, domače ljudi. Od nasprotne strani so se nam odzvali drugi hribolazci, ki so šli deloma proti koči, deloma pa že plezali po malem Triglavu, da dospejo na vrh Triglava pred solnčnim zahodom. Vrnili so se šele ob pol osmih z vrha in vsi jednoglasno hvalili divni razgled. Drugi smo pa ostali pri koči in si najprvo seveda ogledali kapelico. Vsak je slovesno in pobožno snel klobuk in ves presenečen stopil v sicer majhno a toliko bolj skrivnostno gorsko svetišče. Z altarčka nas je ljubeznivo pozdravila Lurdska Marija. Koliko kipov smo že videli, gotovo lepših in dragocenejših. Toda takih čustev, takih gorko pobožnih mislij nam ni nobena še vzbujala.
Imeniten in glasovit je Triglav zaradi cvetke zvezde, zaradi pečnic, planik. Ali s tem kipom je dobil Triglav zvezdo vseh zvezd, zvezdo Danico, dobil prenežno planiko – Brezmadežno Spočetje, dobil ponosno planiko, ki je priklila iz Jesejeve korenine, vzrastla visoko, kot cedra na Libanonu, dobil cvetko pečnico, kraljico vseh cvetk, kraljico iz rodu Davidovega, kraljevo hčerko, dobil cvetko, ki je kljubovala bolj kot planika vsem viharjem – kljubovala preganjanju, kljubovala uboštvu, kljubovala v nedosežni ponižnosti celo smrti lastnega otroka in se ni zgrudila, ko je sveta kri Odrešenikova, kri, ki ima svoj vir v njenem materinem srcu, ko je ta kri škropila s križa Njo – kri najboljšega sina škropila najboljšo mater!
Ta cvetka se je presadila na goro, in ginila je in ginila bo ob njej snežna belota v velikem vencu nanizanih planik, ginila pred Njeno čistostjo, plameno rudeči kobuljci so le megleni odsvit Njene neizmerne ljubezni do Boga in do nas, sinjejasne očnice in azurni svedrci so komaj dih Njenega, kot nedozorno morje globokega upanja.
Vrstica 83 ⟶ 79:
smo se vsi vgnezdili.
Toda jaz sem imel smolensko smolo. Ob meni je spal korenjaški mož precejšnje peze in dobršnega obsega čez pas. Zdi se mi, da je ta mene ubogo malo poznal. Mislil je bojda, da sem sila imeniten človek. In ker je bržkone kje bral, da se taka plemenita in bogata mast usniva in uspiva z godbo, zato mi je pričel gosti na uho in vleči dreto, da je bil moj ušesni bobenček, ki je vajen večne, mrtvaške nočne tihote, zares v nevarnosti, da poči. Nekaj sem godrnjal in svaril, ali vse zastonj. Mož je imel fiksno idejo. Zato sem ležal kot trudna klada čuječ do dveh. Potem sem pa vstal in šel nazaj v obednico, kjer sem sprožil brata in Pekovca. Udarili smo jo nad kónjak in črno kavo. To me je pa tako naudušilo, da sem se skobalil na pegaza ter prejezdil par ruskih – pardon! – ritmiških vrst. Nosil me je ta perotni konjič prav drage volje. Res da sva dirjala „mit verhängten Zügeln“, ali meni je bilo to všeč. Zakaj odkar se je ta rogač nasrebal Rinže, odpovedale so mu peroti in vesel sem, da mi pelje počasi škripajočo leseno galejo. Morda sem tega tudi sam vzrok. Precej prve dni, ko sem prišel na to nemško oazo, položil sem mu nemške detelje ter ga zajahal po kolesnicah: „Klagelieder am Rinžeflusse“, ki nekoliko dišé po tistem svetobolu, katerega so stokrat prekleli modrijani ter nasuli nanj veliko mogilo brez nagrobnega spominika. Da še mene ne pogazi ta mora, zato sem tiho in pravim stojično mrzlo: Nil admirari!
V tem, ko sem pisal pesmici, zavrel mi je Pekovec prežganko in takoj po zajutrku grem – dan zvonit. Ko se oglasi mili zvonček, vzbudi se vse po koči. Vsakega je ganil ta klic, ta presunljivi zvočni glas, ki je plaval v tiho, rano jutro preko sivega, mrtvega skalovja ter prvič od vekov tudi v tej pustinji, tudi temu večnemu snegu klical angeljski pozdrav: „Ave Maria!“ Kolikokratov smo peli dijaki „Zvonikarjevo“, kolikokratov peli in ponavljali!
Vrstica 97 ⟶ 91:
Zakaj ta prizor, ko smo stali vrhu Triglava in gledali pod sabo speče doline, speča mesta in vasi, katere je še zibal tihi Morfej ter pokrival s tankimi meglenimi zavesami, ko je vladala krog in krog nervozna tihota, ko je na zatonu vzplamtevala danica in zopet ugašala, kot svetilka, kateri zmanjkuje reje, ko je še jedenkrat zbravši zadnje moči zažarela, kot bi z vso silo hotela še videti to božje solnce, to prekrasno dete, pred katerim mora bežati in toniti že toliko vekov, ko je luna prebledela, začarana solnčne lepote – ta prizor, pravim, je bil tako veličasten, tako mogočen, pa tako skrivnosten in ljubezniv, da smo stali in molčali kot okameneni ter gledali nepremično in neutrudno, a se nismo mogli nagledati. Kdor ima količkaj smisla za naravno lepoto, komur tli v srcu le majhna lučica vere, on ob takem prizoru bolje umeva ono Pavlovo trditev: Ideo inexeusabiles sunt — — Kdor iz teh del, iz te lepote ne spozna lepote Stvarnikove, ta se ne bo mogel jedenkrat zagovarjati – inexeusabilis est! Če bi ne bilo nič drugega vrhu Triglava, kot samo ta prizor, če bi ne videli druge krasne panorame gorá, gričev in dolin, jezer, rek in morja, če bi vsega tega ne bilo, vreden je ta prizor, da se človek znoji zanj dva dni plezajoč na Triglav in vračajoč se nazaj. Žal, da ne traja ta krasni prizor dalje. Zakaj solnce kmalu izgubi svojo temnožolto barvo, postaje vedno svetlejše, da ga ni moč gledati. Mavričen pas se poizgublja, zarja gine in kmalu je pred nami megleni svit jutranjega solnca.
Ko smo se že nagledali, privije se po grebenu malega Triglava dolga vrsta – do 70 hribolazcev, ki so stopali zdržema drug za drugim, počasi, varno in premišljeno. Vse je bilo tiho. Le dobro okovani čevlji so ropotali in škripali po kamenju. Ko smo jih opazovali z vrha, zdelo se nam je, kot bi se selila družina mravelj, ki lezejo v gosjem redu čez bel kamen. Zdi se tudi vsakemu, ako gleda hribolazce na poti čez mali Triglav in od tod čez greben na veliki, da je pot strahotno nevarna, težavna, da skoraj nemogoča. Toda, ako si sam na poti in če si dosti trden v glavi, ni nikake posebnosti.
Ta vrsta se je premikala počasi, a stanovitno proti vetru. Tu smo jih sprejeli z gromovitim „živijo“, odvzeli jim slovensko zastavo ter jo obesili vrhu Aljaževega stolpa, da je mogočno zavihrala v jutranji sapi. Pred stolpom so se zbrali dovški pevci in zapeli najprej: Triglav moj dom!
Vrstica 116 ⟶ 109:
Ko tako mislim in modrujem, prikaže se lepa vrsta ljudij, ki so šli po poti z Velega Polja na Kredarico. Izposodim si kukalo, da morda koga spoznam. Gledam, gledam in lovim posameznike. Aha! Sedaj le! To je črnorizec, to je Anton, moj dragi prijatelj. Da, da, on je. Hoja njegova, postava njegova – pa suknjač je. To bo on! Težko sem pričakoval, da so prišli na Kredarico. Najraje bi jim bil stekel nasproti. Gorko sva si stisnila desnici s Tonetom ter šaleč pozdravljala in povpraševala drug druzega. Bila sva zopet skupaj, skupaj vesela in razposajena, kot nekdaj. Med prišleci sem pozdravil še par znancev, med njimi tudi gospodično Kristino, s katero sva jedno leto skupaj bistrila bistriških otrok glavice.
V tem ko smo nekoliko ,gablovali‘, povabi nas zvonček, da se prične blagoslovljenje kapelice. — Duhovščina je že bila zbrana pred kapelico, njej na čelu preč. gosp. dekan Novak. Ljudstvo je privrelo, pobožno se odkrilo in vidno ginjeno prisostvovalo pobožnosti. Ne gre se zato, da bi ponavljal besede slavnostnega govornika gosp. kanonika Sušnika, da bi natančno opisal red ali slovilo blagoslova, ne, vsaj to je taisto tu in tam. — Ali učinek in vtisek je gotovo nekaj izrednega, nekaj velikanskega! — Ko si videl vrhu teh skal duhovnike v svečeniški, obredni obleki, ko si videl, kako se je poredala cela družba v pobožne pare in glasno molila rožni venec, ko te je zadela sveža kapljica blagoslovljene vode, ki se je utrnila v solncu kot morski draguljček, utrnila z živo rudeče slečeve vejice, ko so zadoneli nad skalami navdušeni,
Po prvi sv. maši je bila še jedna, med to pa in zadnjo daritvijo smo prebrali te-le pesmice, zložene na Kredarici:
Vrstica 302 ⟶ 295:
Ko smo se odpočili in nekoliko pogasili žejo, ubrali smo pot pod noge ter šli hitro do Mojstrane. Tam smo že nekatere dobili. Kako je bilo temu ali onemu pri srcu, ali bolje, pri nogah in podplatih, tega ne vem. Ali toliko vem, da smo poleg vseh užitkov profitirali na Triglavu vsi pravo Polifemovo žejo. Služinčad je tekala in begala s polnimi vrči ječmenovega soka, a vedno je bila že potoma oropana zaklada in redko je prišla do cilja. Na postaji smo se poslovili. Drugi so se odpeljali z vlakom, jaz sem dobil kolesarsko družbo in se peljal ž njo še tisti večer v Belo Peč. Tam sem hudomušno ozmerjal svojega dragega mi žlahtnika g. Naceta, ker se je raje doma na solncu grel kot martinček in lenobo pasel, kakor da bi bil šel na Triglav.
Drugo jutro sem se vračal po Dolini domov ter sem potoma inšpiciral hribolazce ter jih prašal za „junaško zdravje“. Ali dobro so bili mnogi zdelani in trudni.
Ta je tožil za vročino v glavi, oni za bolečinami v stegnih, drugi zopet za solnčnim pikom, nekateri so se pa kar zaprli in ležali, da še blizu nisem mogel.
| |||