Na Barju (Josip Jošt): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.113:
Zdaj se je potihoma odpel mali čolnič in se odzibal ob bregu; pa ga dolgo nihče ni opazil.
Jurač je polglasno zažvižgal in ropotal po vozu.
In Gantar ni znal, kakšno čustvo mu je napolnilo mogočne prsi — ali bi jih pomiloval, ali zaničeval, delavce?
»Človek, kaj meniš, da si ti na boljšem, če imaš dom? Res, da imamo luknje po žepih, pa kaj? Ko bi ti poznal Miho! Kadar sediva dve uri pri Štancarici, se joče kakor otrok in se žalosti, ker nima — nevemčesa!«
»Pa kaj ti to mar? Pa kaj —!«
»Kaj to meni mar? Res! Čemu pa čenčaš, kako bi lahko imel posestvo, pa bi bil zadovoljen in kaj še vse! Tak bedak bi bil ko zdaj; nič manjši! Vsi smo taki!«
»Miha ima prav, Miha; ne ti, Gašparon!«
»Morebiti! No, ti, Gantar, moraš to vedeti, jaz pa ne. Ko nisem mogel v vseh letih priti do nišesar — zdaj menda tudi ne bom. Kdo bi se menil za to. Hehe! Kar je —.«
Zavalil je skalo po čolnu in ravnodušno žvečil čik.
Ljudje, obteženi z vsemi nadlogami, ljudje brez življenja, vrženi odnekod v pogubno mesto. Kako? Zakaj in čemu?
»Da bi bil jaz drugačen kot sem zdaj?«
Ravnodušno je pripovedoval Miha, Jurač si je v presledkih požvižgaval.
»Pa sem bil od maldih nog lump, tedaj še večji nego danes. Saj veste, da so bajtarski otroci satani v primeri s premožnimi. Sami vidite, da mu ne smete stopiti na nogo, bajtarjevemu smrkovcu, takoj se zanj poizkusi mati, ki je bila sama taka. Zdaj bi jo morali spoštovati, mater, pa je ni več — ona nas je lahko vzredila. Ha — ampak nekoč sem jo izkuhal! Služil sem za pastirja pri Novem mestu; pa sva s kmetom peljala vino v Kandijo — eno uro daleč. Zdaj — tisto leto je pa bila suša; v Kandiji nisva mogla brž dobiti vode, sem pa jaz kar dal volom drož, ki so tam ostale. Hoj — in voli so se opijanili in so skakali bolj ko midva! Kmet se je še smejal! No — in bliu Kandije sva izgubila zadnji del voza — pravzaprav sem bil le jaz, gospodar je ostal še za čas v Kandiji — sredi poti sem pustil prednji del in domov sem srečno pridirjal z ojesom! Pomislite! In gospodar ne je pretepel do smrti, kočarja; kar je ostalo, je opral oče! Tako — in jaz sem kratkomalo ušel v svet!«
»Oj ti Miha!« so se gromovito hohotali težaki.
Gašparon je zapazil, kako se je izmuznil čolnič proti šentjakobskemu mostu; nekoliko je še gledal iz megle.
»Haló, brodnik! Tona, brodnik! Čoln ti je ušel!«
Brodnik Tona se je bil neznanokam zagovoril s Krakovčanom — moj Bog! nebroj je misli, nebroj je ljudi pod svetlim solncem in nebroj vprašanj: kdo jih perešeta! Nihče jih ne razbere! Vsaka glava misli, vsakdo zida in podira. Nekdo je začel — nihče ne bo nehal.
Starec je poletel na »Cesarjeviča« — kako je prišel brod do tega imena, ko ni bil odet v dragoceno sobolovino, v zlato in žamet! In težai so se smejali neokretnemu »Cesarjeviču«, ko se je igrala z njim Ljubljanica; škodoželjno so besedovali.
»Naj dela kakor mi, lenoba! — Še kapljice ga ni, če le čvekam.«
Miha mu je vse privoščil! Trde so bile besede, skovane v pomanjkanju in stradanju — zato niso prizanašale, ker njim ni prizanašal nihče.
»Tako, no!«
Stopili so iz čolna, ko so ga docela izpraznili; zopet se je oglasil Miha.
»Torej zdaj, Honza!«
Kakor da priliješ večni luči olja, tako so možje oživeli; še Juračev rjaveč je pomagal z golimi ušesi in se ozrl na vodo.
Tedaj se je razdelilo neskončno morje — iz zemlje so vstale hiše, porasl je drevje; krasnejši ko kdaj prej se je odkril svet v solnčnem sijaju. Poglejte! In tam zadaj žari Barje — veličasten dan!
Pa kako da ni fanta? Toneta? Nemara —.
Kar prikradla se je skrb in se naščeperila.
»Kaj niste videli mojega fanta?
Vidva, Petričeva, sta ga pač našla še tu? Kaj se naj še mudim tod! In še naročilo sem mu dal!
Da bi ga pokrtačil sam črni!«
»Cesarjevič« je privlekel čoln.
»Tona — kam je šel moj sin?«
»Jaz mu nisem oče!«
»Zafrkavaš, ker ti nisem še dal čika ali grenkega! Vrag!
Kakor da mi graščaku robujejo sedmere soseske in mi polnijo shrambe in hrame!«
Z nogo je odrinil čoln, da se je napela veriga, in se je obrnil po nasipu. Razkačil se je, da ni znal, kadj in kako! Še krajec koruznega je nevoljen stisnil pod suknjič.
Kako je nebo visoko, jasno in modro, še nikdar ni bilo takšno! Nikjer ni videti začetak, še manj pa konec — in povsod enaka barva, svetloba, in le na obzorju, kakor ob zgodnji zarji, obledela. In to, kar se zliva na zemljo, to je ogenj, ki žge in pali. Zato vsakdo tako beži in teče, vse nekam drvi, da se dela prah; da oglušno buči in hrumi. Ne vidiš, da bi kje počivale roke v brezdelju.
»Ha! Da bi te!«
Gantar ni opazil, da so se mu stisnili zobje; ustnice so se podvile in pest se je pojeklenila! Udaril bi, da se zruši most — zaropoče in zgrmi v Gradaščico
== V. ==
| |||