Wikivir

Na Barju (Josip Jošt): Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
1.389 urejanj
Redakcija 76312 uporabnika MajaAŠ (pogovor) razveljavljena
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
1.389 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vrstica 876:
In oče skrbi in misli! O vsaki stvari se mu vriva prepričanje, da je na kakršenkoli način v zvezi z njegovim razmišljanjem, in da mora o vsem preudarjati.
 
VlaknilVtaknil je levico v suknjo in pokašljal, pa krenil po nasipu. Neznosna enoličnost, naj pogleda sem ali ljatja. Dolgočasne vrste drevja, nanizanega v nedogled kakor rebra onégove kobilice. Izgubljajo se nekje v prahu — zakaj tu ni mehke trate in goste ruše, da ležeš na praznik popoldne in si oddahneš za ves teden, za dva, tri! Da se ne motiš, da žari iz tal opojna toplota in ti zlepa ne da vstati; žari
menda iz sredine zemlje in se razliva v trudno telo,
da bi zaspal in se ne zbudil do sodnjega dne. Za
Vrstica 908:
Za otroke! Oj, ki niti rodna kri noče teči kakor tvoja, izpita zdaj in zvodenela; ko se ona usta nočejo izpovedati kakor tvoja, ki so se posušila v izkušenosti, v besedah in molčečnosti; in um se je zresnil v modrosti in pravičnosti. Kako to, da me ne ume sin? da me ne sluša in ne uboga?
 
Skozi ozko ulico se je preril in se ustavil pred sijajnim dvorom, pa se zamislil. — Bi dejal, da je to cerkev — pa ne zapojejo line, da bi si zatisnil ušesa; zvonov ne dozreždozreš in ne strehe — oboje je zraslo nekam v nebo ka-li, če to ni megla. — In vrt — kot da se zaveš na pisani loki.
 
A kaj vse to! Kaj vsi živahni trgi in raznobojni bazarji, vsi sajasti spomeniki in dolgočasne ceste. — Za vse zlato ne požene na kamnu ena sama bil, ne toliko, da bi si obrisal koso in jo nabrusil, da bi pela kakor srebrni zvonček.
Vrstica 914:
»Zdaj sem prišel zopet enkrat!« je z močnim glasom povedal doli pod stopnicami.
 
»Že vidimo,« so ga samolastno zavrnili gospodje hlapci. »Kaj se niste srešalisrečali nekje? So že šli.«
 
»Srečal sem se pač z marsikom, Honza! Šli so? Dobro!«
Vrstica 958:
Gantarju se ni dalo mnogo besedičiti.
 
»Mlin? Črček, kaj si še pravi? Govoriš, kakor da je to tak za kavo! Moj mali PepecPepe je žćeže našel, da na Ljubljanici še otročjega mlinca ne more postaviti.«
 
»Skoro bi ti zameril — govori vendar pametno! Jaz bom le kupil Kranjčev mlin na Hribu! Pa sem mislil, da bi me ti podprl, Gantar.«
Vrstica 1.002:
Neznansko lepo je zadišalo po gorkem in svežem kruhu! Stisneš ga pod pazduho in pod debel suknjič, ki je pozimi in poleti enak ter prijetno greje, in usta imaš neprestano mokra; zadrl bi zobe v vlačno sredico in hrustal zagorelo skorjo.
 
Gantar je stpilstopil k dolgi mizi.
 
Kruhek, rumenkasti in žoltozapečeni, lep hlebec te je, ne, samo dobra polovica, lep krajec, kakor včasih na ponočnem nebu. Še kadi se od tebe kakor nad razbeljenim poljem. — Morebiti si zrasel na moji njivi, in zdaj te moram odkupiti za par beličev, da ne omagam na težavni poti.
 
Da ne stopiš s trdo nogo na drobtinico! Izpahne se ti stegno in nikdar več ne boš gledal zoreče pšenice in ne boš čul, kak prijetno praskeče zlazozlato polje v poldanskem solncu!
 
Stoj! na tla je padel kos! Poberi ga spoštljicospoštljivo in ga poljubi, ne zametaj ga, da se na stare dni ne pokoriš za svojo prevzetnost!
 
Koliko jih je, ki bi se ti s solzami zahvalili za trdo skorjo, pa je niso videli že dolge dni! Trpijo glad in ne vedo, da si se ti že prenasitil vsega.
Vrstica 1.034:
Tam sedi na groblji, poosebljena moč in žilavost. Izpod suknje se mu smeje vsakdanji kruh, vabljivo rumeni in slastno diši. Levico je uprl v široko koleno in resasto brado — pa šele ondan jo je obril in porezal! — leseni prsti, ogromna dlan, koščeno zapestje. Več ni videti, a je dovolj, če pogledate na povešene brke in brazgotine po čelu — povsod odločne poteze, izklesane v polstoletju.
 
Tako je dozorelo življenje v delu in robovanju — zakaj zdaj moreš reči: DovolDovolj je za vsekdar?
 
Je stala ondi hišica na trati, osamljena v ponižnosti in enoličnosti. A ni človeka nikjer? Dim je ugasnil; na pragu ni stopinje, mah ga je obrasel na debelo; po oglih in oknih se vzpenja slak — vsenaokrog je žalostna puščava: ni polena, da se obraniš ščenetu.
Vrstica 1.104:
»Če bi jaz tako pil kakor vi, bi že zdaj, že zdavnaj vam pomagal skladati kamenje.«
 
»Ne sponašaj nam ga,« si je opomogel Miha. »Kaj to, če nismo kmetje kakotkakor ti — zato pa delamo vse, kar nam kdo dá, delamo. Poglej, danes zlagam to-le — Jurač, strela, potegni, sicer prevrnemo še voz — jutri bom najbrž tudi, potem bom pa kje nosil premog. Kaj hočeš! Če ne dobim dela, kaj morem? K tebi ga ne grem iskat!«
 
»Tako je,« je potrdil oni v čolnu. »Za življenje premalo, za smrt preveč. Ampak žalosten nisem nikoli, buzarada! Kaj, Gantar! Jaz te sicer ne poznam.«
Vrstica 1.126:
»Miha ima prav, Miha; ne ti, Gašparon!«
 
»Morebiti! No, ti, Gantar, moraš to vedeti, jaz pa ne. Ko nisem mogel v vseh letih priti do nišesarničesar — zdaj menda tudi ne bom. Kdo bi se menil za to. Hehe! Kar je —.«
 
Zavalil je skalo po čolnu in ravnodušno žvečil čik.
Vrstica 1.136:
Ravnodušno je pripovedoval Miha, Jurač si je v presledkih požvižgaval.
 
»Pa sem bil od maldihmladih nog lump, tedaj še večji nego danes. Saj veste, da so bajtarski otroci satani v primeri s premožnimi. Sami vidite, da mu ne smete stopiti na nogo, bajtarjevemu smrkovcu, takoj se zanj poizkusi mati, ki je bila sama taka. Zdaj bi jo morali spoštovati, mater, pa je ni več — ona nas je lahko vzredila. Ha — ampak nekoč sem jo izkuhal! Služil sem za pastirja pri Novem mestu; pa sva s kmetom peljala vino v Kandijo — eno uro daleč. Zdaj — tisto leto je pa bila suša; v Kandiji nisva mogla brž dobiti vode, sem pa jaz kar dal volom drož, ki so tam ostale. Hoj — in voli so se opijanili in so skakali bolj ko midva! Kmet se je še smejal! No — in blizu Kandije sva izgubila zadnji del voza — pravzaprav sem bil le jaz, gospodar je ostal še za čas v Kandiji — sredi poti sem pustil prednji del in domov sem srečno pridirjal z ojesom! Pomislite! In gospodar me je pretepel do smrti, kočarja; kar je ostalo, je opral oče! Tako — in jaz sem kratkomalo ušel v svet!«
 
»Oj ti Miha!« so se gromovito hohotali težaki.
Vrstica 1.184:
Z nogo je odrinil čoln, da se je napela veriga, in se je obrnil po nasipu. Razkačil se je, da ni znal, kdaj in kako! Še krajec koruznega je nevoljen stisnil pod suknjič.
 
Kako je nebo visoko, jasno in modro, še nikdar ni bilo takšno! Nikjer ni videti začetakzačetka, še manj pa konec — in povsod enaka barva, svetloba, in le na obzorju, kakor ob zgodnji zarji, obledela. In to, kar se zliva na zemljo, to je ogenj, ki žge in pali. Zato vsakdo tako beži in teče, vse nekam drvi, da se dela prah; da oglušno buči in hrumi. Ne vidiš, da bi kje počivale roke v brezdelju.
 
»Ha! Da bi te!«
Vrstica 1.218:
»Če ni za tistimi visokimi okni eden onih, ki sem sanjal o njih? Najbolj je zijal od vseh in še brcnil me je — neznansko dolge noge, zadaj nekje ozke škarje, pa prav polizana glava!« —
 
Gantarju se je hopimahipoma razsvetlilo.
 
»Vse to nekaj pomeni, da! Pa kaj? — Z doma me hočejo pregnati, z doma, ki ga obdelujem z ljubeznijo, stradam zanj z vdanostjo.
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Na_Barju_(Josip_Jošt)«