Gozdarjev sin: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 397:
le sin, njena kri. In ljubila ga je, kakor more
le mati ljubiti edinega sina.
»Ne bode ga, Janez vam ne bo nosil puške«,
zarežal je sin na očeta. »Rajši vidim, da je vse
drobno, kakor da bi me vlovili tisti zelenei beriški
ter me vtaknili v vojaško suknjo. Zmerom bom hvaležen,
da sem hodil po gostilnah. Sinoči sem si jo
izmislil, — in tako bom tudi storil.«
»Kaj si boš izmišljeval, revež! Priden bi bil,
pa ubogal, bi ti pa ne bilo treba ničesar ogibati.
Saj toliko imamo še, da bi te lahko prepisali na
posestvo, pa bi bil mir. Ker si tako začel, tudi
dobro, kakor si postelješ, tako bodeš spal. Če ti izročim
gospodarstvo, me poženeš prvi dan po svetu
z malho, kakor pritepenca!«
Oče je malo odjenjaval. Vedel je, da se s trmoglavim
Janezom ne dá mnogo opraviti z grda.
»Le imejte sami to beračijo«, hudoval se je
Janez. »Kedaj sem vas pa prosil ta-njo? Sedaj je
še nočem ne. Da mi ne bote oponašali, da nisem
nikjer bil, bodem pa šel od hiše kar prej mogoče.
Veste, na Štajersko grem drvarit, pa je. Tam me
ne bodo izvohali beriči, če so od samega vraga, in
denarja si bom prislužil, da bo kaj!«
»Kaj boš hodil okoli«, rekla je mati, ki se je
bala za sina. »Doma bodi in ubogaj, bode pa vse
prav.«
»Kaj mu bodeš branila? Naj le gre, kamor
hoče! Doma nama tako ne koristi nič. Mogoče, da
ga sreča kje pamet, če pa ne, bolje je, da takega
sina ni doma, da nama ne dela sivih las in pa sramote
na stara leta. Le vleci se, kamor hočeš, da
bodeš spoznal, da je denar v trdih pesteh, in da
ga ne bodeš po nepotrebnem zapravljal in zabijal.«
»S kom pa pojdeš gori, če si res tako svojeglaven«,
vpraša mati.
»S kom neki? Surga me popelje v Štajerje, ki
mi je tudi to nasvetoval. On vé za dobro delo, in
pa jezik razume.«
»S Surgo! O Bog ti meni pomagaj«, zažalosti
se mati. »S tem človekom ne pojdeš na pravo pot.
Ta te bo zapeljal, da se boš pogubil na duši in na
telesu. Oh, ne bodi neumen in ubogaj me, pa ne
hodi od doma!«
»Taki ste! Pred me gonite, sedaj mi pa branite.
Jaz sem se naveličal že vsega. Jaz grem, pa
s Surgo, da veste.«
Vstal je jezno od mize ter ni čakal skupne
molitve. Šel se je preoblačit v podstrešno sobo.
»O, da morava imeti takega sina«, toži Mina
svojemu možu. »Bog naju tepe ž njim. Saj pravim,
vsak ima svoje križe, moji so pa le najtežji.«
»A, beži, beži, kaj boš tožila in zdihovala.
Midva sva storila svojo dolžnost; če naju ne uboga,
kedo more kaj. Velik je dovolj, da bi bil lahko pameten.
Če noče, naj pa sam trpi. Saj sem rekel:
Kakor si bo postlal, tako bode ležal.«
Naša zakonska dvojica je vstala od mize. Oče
je šel na vrt privezovat drevesca, mati je pospravljala
po kuhinji.
Janez je prišel po stopnjicah iz svoje sobe —
preoblečen. Čez rame mu je visela torba. Šel je v
sobo ter si odrezal kos kruha. Potem je snel puško
s trama ter jo vtaknil v vrečo, da je bilo bolj na
skrivnem. V veži je vzel dereze in težko okovano
palico.
»Kam greš zopet?« vpraša ga mati. »Niti en
dan ne moreš biti doma.«
»Kam neki bom šel? Mislite, da bom beračil
po poti na Štajersko. Moram vendar ubiti kako
zverjad, da ne bom šel z praznim žepom na pot,
kakor deseto dete od hiše. Vi mi tako ne boste ničesar
dali, ker sem se vam tako zameril.«
»O Janez, Janez, ...« pričela je mati. Pa
trdovratni sin je ni poslušal. Hitro je odšel ter se
zavil proti gori. Nemara je težko gledal solze, ki
so porosile materino oko. Srce ni bilo še povsem
pokvarjeno. Slaba vest ga je vznemirjala.
| |||