Gozdarjev sin: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 725:
in posebno še za reveže. Gospôda ima tako vsega
preveč.«
»Ni tako ne, Janez! Gosposka nam prepoveduje,
in moramo jo ubogati. Če hočeš sam sebi
prav, poslušaj me in pusti Poc Hanzo. Ta te bo
zapeljal, da boš vse življenje nesrečen. Koliko je
bilo že postreljenih in pobitih zaradi lova!«
»Beži, beži, ženska strahopetnost! Ko bi bili
vsi možaki taki, kakor ste ve, potem nas tista hudirjeva
gosposka s svojimi beriči ogloda do kosti!
Kaj meniš, človek se ne sme kar tako dati v kozji
rog goniti. He, dosti jelenov bodeva še pobila s
Hanzo, in vsi lovci me ne zalezejo. Saj sem samo
zato gori prišel, ker sem slišal, da je tu dosti divjačine.
Se vé, ker ste vsi Štajerci za nič, razven
Poc Hanze. Zvedeli boste, kaj kranjski Janez zna!
Zdaj pa pojdi in prinesi nasušilno rjuho! Grem na
seno spat. Surga je pijan kot dež. S tako veho ni
nikamor, da bi se hodilo v gozd.«
»Saj v veži visi ena, pa jo vzemi. — Janez!
Še enkrat te prosim, ubogaj me, če hočeš sebi
prav, sicer se boš še kedaj z žalostjo spominjal
mojih besedij — in — —«
»E, brrr — babje klepetanje,« hitel je Janez.
Budila se mu je svarilna vest in zajedno je občutil,
da imajo besede dekletove posebno moč do njega.
In bil je vroč boj v srcu, v katerem je pa zmagala
strast, da je žaljivo odgovoril skrbni svarilki.
»Kako ti gre jezik nocoj! Kje si se naučila?
Še za gospoda bi bila dobra. Lej, lej, vsak bi me
rad učil in svaril, posebno pa ženske. Mislil sem,
da so samo naša mati tako sitni, ker so že stari,
pa ste mlade prav take!«
Rezika ga ni dalje poslušala. Žalostno se je zasukala
in šla v kuhinjo pomivat posodo. Ko bi bil
kdo šel za njo, opazil bi bil, kako si je otrnila skrivaj
solzo s predpasnikom ter vzdihnila:
»Ima ga že v mreži hudobni Hanza, pritepeni.
Ne bode nehal, da ga izvodi popolnoma od dela,
da se revež ne bo smel pokazati med ljudi.«
Sočutno srce je imela. Zakaj poznala je dobro
usodo tatinskih lovcev. A smilil se ji pa še nikdo
ni tako, kakor uprav ta Janez. A sama ni vedela
zakaj.
Kmalu potem je prikolovratil Janez iz hiše.
Tudi njemu se je nekoliko poznala obilna pijača;
večkrat se je celó opotekel po veži. Vzel je rjuho
ter že prijel za kljuko vežnih vrat. — A na enkrat
se obrne, kakor bi mu šinila posebna misel v glavo,
in stopi tja pred kuhinjska vrata ter vošči Reziki
lahko noč in »pa nikar ne bodi huda!« — Morda
se je kesal, da jo je razžalil. Pa je šel spat.
== IV. ==
Pri gozdarjevih je bilo vse tiho, kar je Janez
odšel. Čeprav je popred rad zapuščal dom ter se
plazil po planinah, vrnil se je vender vselej kmalu
domov. A sedaj ga ni bilo. Mati je pogosto jemala
sina v misel in smilil se ji je jedinec, da se mora
potikati po svetu, ko bi vendar lahko drugače bilo.
Vse priglavice, vse ostre besede sinove in njegova
trma, vse je bilo pozabljeno. Niti misliti ni mogla
na napake svojega sina. Preveč ga je ljubila, predobra
mati mu je bila.
Poleg teh težav je mučila skrbno materino srce
bridka skrb: kaj bo z njegovo dušo? Saj je vedela,
da se kot skrivač ne sme prikazati med ljudi, torej
ne more nikakor v cerkev. Na tihem je molila za
sina, in marsikatera solza se je skrivaj prikradla iz
očesa ter porosila velo materino lice.
Ko je sedela zimske večeri pri kolovratu, ter
je mož ležal pri peči, govorila je tako rada o Janezu.
Calo očitati je hotela Klemenu, da bi ga bil
lahko doma obdržal in mu ubranil, da ne bi šel
na tuje.
Toda Klemen ni bil nič kaj zadovoljen z njenimi
pritožbami. Če prav ga je morda samega malo
skrbelo, skušal je vendar ženo utolažiti, češ, saj ni
tako kakor meniš. Saj so drugod tudi pošteni ljudje.
Za fanta je pa le dobro, da pogleda malo po svetn.
Bode vsaj kaj izkusil ter se izpametoval.
Tako je potekla dolgočasna zima naši zakonski
dvojici.
A ni bilo še dovolj, da sta pogrešala sina.
Prišle so še druge šibe nad Gozdarjeve.
Leto 48. je bilo kaj nemirno za Avstrijo.
Upori in rovanje proti prestolu se je pričelo
na vseh krajih. Posebno so se skušali iznebiti pokorščine
do Habsburžanov Italijani v Pijemontu.
Izpolnilo se je torej, kar je napovedoval Surga Doseljanom,
da bode vojska zoper Laha. In res so
kmalu vedeli prebivalci tihe zagorske vasice, da je
na »Plemontezarskem rebelizem.«
| |||