Gozdarjev sin: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 1.042:
nečem ga, če bi mi bilo tudi precej iti ob beraški
palici po svetu.«
»Kako se je pa vender tako spozabil ta Kranjec,
da je potegnil s tistim potepuhom. Mar naj
bi bil šel z drugimi naprej, ko so tu podelali«,
vtaknil se je v govor Miheljev hlapec Martin, ki je
sedel pri njih.
»Kaj ne poznaš Poc Hanze? Če ta koga dobi
v mrežo, potem ga ne izpusti z lepa. Janez, ta pa
le za njim sili. Kdo bi si bil mislil, da je ves neumen
na lov. Meni koj od začetka ni bilo kaj prav,
da je Poc Hanza vedno vanj tiščal. Pa sem si mislil,
fant je že sam pameten. Če prav gre ene krati
z njim, naj ima veselje. Kdo bi si bil mislil, da
bo tako prišlo.«
»Streljal je rad, streljal, že od mladih nog«,
omeni otožno Gozdar. Hudo je moralo biti očetu,
ko je to čul o sinu. Toda svoje žalosti ni hotel in
smel pokazati. Težilo ga je posebno še, ker mu je
zmerom neki notranji glas velel, da bi bil lahko
zaprečil vse nezgode, ko bi bil Janezu prepovedal,
da ne sme ed doma, posebno pa s Surgo ne. To je
dalo povod, da je vprašal:
»Ali ni bil še nekdo drugi z Janezom, neki
Surga, kakor smo mu pravili na Kranjskem.«
Ko Mihelj čuje Surgovo ime, vsplamte mu oči
in od jeze zarudi v obraz; s pestjo pa jezno udari
ob mizo, da so odskočili kozarci:
»Surga, Surga, to ti je vražji človek! Ko bi
tega ne bilo, bi bilo mogoče vse dobro. Jaz sem
ga imel poprej za poštenjaka in prav prijatelja sva
bila. A sedaj sem ga pa spoznal, kakov lisjak da je.
Ta žleza pretkana je podpihoval Janeza in odvračal
od dela, da je potlej za njegove denarje pil, če je
revež s trudom ubil kakega jelena. Okoli podjetnika
se je pa lizal in hlinil toliko časa, da ga je postavil
za to, da je nekaj pazil na druge, če prav so morali
vsi nanj paziti, da jih ni okanil. Se ve, da je
le sam postopal, ko ni bil za nobeno rabo. Jaz sem
mu dajal cel mesec zabelje, moke in pa česar je
hotel, pa mi ni krajcarja dal. Gospode je baje tudi
hotel opehariti, a se je opekel, slepar grdi. Sedaj
pa sedi zaprt. In prav se mu godi! E, da bi še
enkrat prišel gori k nam, jaz bi mu drugače pokazal.
Prav ta je tudi Janeza izdal, jaz stavim konja,
da je tako. Kako bi sicer vedeli tako na tanko, kje,
na kateri planini, v kateri koči da sta skrita?«
»Taka je, midva tudi tako praviva,« pritrdita
za jedno Martin in drvar, ki je sedel pri njem.
»Tisti človek ti je naredil za denar vse. Da se
je le njemu dobro godilo, in da je mogel pijančevati,
pa je bil vesel. Če bi druge zavoljo njega tudi
na meh drli, to mu ni bilo nič mari.«
V tem stopi v sobo Rezika. Z ruto je pehala
sneg raz sebe in z nekam boječim glasom pripovedovala,
da je čula, ko je šla po vode, od daleč
vriskanje in upitje lovcev, in da se boji, da bi ne
bili Janeza ujeli.
Vsi se iznenadeno spogledajo. Gozdarju je jelo
srce nemirno utripati. »Kaj če ga pripeljejo tod
mimo? Gledati bodem moral sina, vklenjenega kot
hudodelca, ki ga peljejo pravici v roke. In ko me
Janez zagleda ter izpozna očeta, ki ga je premalo
trdo imel, ali me ne bode pogledal z očitajočim
očesom, češ, jaz nisem imel pameti, morali bi jo
imeti vi toliko več, in jaz bi ne bil nikoli zašel na
tako pot. Ne, tega pogleda ne bi moglo prenesti
očetovsko srce, ki je vender zmerom gorelo za ljubljenega
edinca ter mu želilo edino le srečo.«
Popraša torej ves v skrbeh Miheljna, ki je
nekako pomilovalno potresal z glavo ter nekaj pred
se mrmral:
»Ali se bodo lovci kaj ustavili tukaj? Če pridejo
noter in če peljejo vjetega Kranjca, tedaj se
moram jaz skriti, da me ne bode videl.«
»Kaj pa, da ne gredo mimo gostilne, posebno
v takem vremenu ne. Če so res koga vjeli, tedaj
bodo od veselja hoteli vse popiti, če jim je pa izpodletelo,
hladili bodo zopet z vinom svojo jezo.
Saj morajo biti v kratkem tu. Pri oknu bodemo
videli, če Janeza peljejo, in tedaj se ti še vedno
lahko skriješ. Če ga pa nimajo, ostaneš lahko tukaj.
Nihče ne bo vedel, da kaj veš o Kranjcu in da si
ga prišel iskat.«
Potem vstane Mihelj od peči ter gre proti oknu.
.Aha«, pravi, ≫že gredo. Le poglejte jib! Toda,
Bog bodi zahvaljen, prazni so. Jaz sem koj rekel,
da takih tičev, kakor sta ta dva ne bodo ujeli. O,
to jim privoščim!«
V tem pa že zaškripljeje vežna vrata in lovci
ropotaje ter neobtesano kolneč vsi sneženi vstopijo
v sobo, postavijo palice in puške v kot, ter vsi na
enkrat silijo k peči, da si ogrejejo mrzle ude.
Naši znanci se j im umaknejo, in ko prinese
Mihelj pijačo na mizo, prične izpraševati, kako je
bilo, da 8ta jim zopet ušla.
| |||