Redakcija: 09:52, 18. oktober 2011 uredi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 10:17, 18. oktober 2011 uredi razveljavi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj →‎VI. Novejše urejanje →
Vrstica 1.371: globoko vse sosede: »Gozdar se je sinoči nevarno pobil.« == VII. == Odkar je izgubil Janez svojega tovariša, bilo njegovo stanje še žalostnejše. Poc Hanza je vedel sa vse kote in votline, za vsa varna skrivališča in pastirske koče, zato jima ni bilo težko prikrivati se zasledujočim lovcem. Tudi znancev je imel dovolj, kateri so mu nanosili potrebnega živeža in streliva, da jima ni trebalo trpeti lakote. Toda sedaj je bil sam, brez tovarišev, brez prijateljev, daleč od doma. Ko je premišljeval svojo nesrečo, spomnil se je solz svoje matere, katere je tolikokrat točila zanj, ker jej ni bil poslušen. O ko bi jo bil ubogal, kako srečen bi bil lahko! Ni bil še popolnoma pokvarjen. Še je tlelo v njem, kar je prižgala dobra mati v otroškem srcu. Ali strast, katere ni zatiral, kateri ni napovedal precej odločnega boja, zmagovala je v njegovi duši ter hipoma povžila z uničujočim ognjem vsako iskro poboljšanja in kesa. Ko se je probudil svarilni glas očitujoče mu vesti, vselej se je oglasil tudi hudobni duh ter mu posmehujoč šeptal v dušo: »Kaj se boš kesal! Kar je, pa je. Če bi bilo starišem kaj mar, pa bi po te prišli in bi te ne pustili, da stradaš in se potikaš todi, kakor gozdna zverjad.« Človek pa, ki takrat, ko besni vihar najhuje, nima zaslombe, nima pomoči ne pri svarilnem učitelju, ne pri ljubljenem pravem prijatelju, človek, ki pozabi iskati pomoči pri Njem, ki je vir vse tolažbe in neprodorni branik v vseh bojih — tak pač lahko pade pregloboko; polasti se ga obup, ki ga tira v brezno gotove pogube. In tako je bil že tudi Janez nekoč pripravljen, da bi poslal svinčenko skozi viharna prsa ter se hipno oprostil gladu, mraza in vednega trepeta pred zasledovalci. Ali uprav v odločilnem trenotju mu zašije sredi grozne duševne teme svarilni in rešilni angelj njegov, — spomni se namreč Rezike in njenih besedij. »Če me ves svet sovraži in zalezuje, ona mi bo gotovo pomogla in smilil se ji bom.« Tako je mislil in upal. Še tisti večer se odpravi proti Miheljnovi gostilni. Utrudilna pot, velik glad sta ga prisilila, da se je večkrat naslonil ob drevo ter si obrisal s čela potne kaplje. Dospel je, kamor se je bil namenil. Smrtna tišina je vladala krog in krog. Niti zvesti čuvaj, velik kodrast pes, ki je sicer vedno lajal po noči, se ni ganil v svojej uti. Janez gre tiho v drvarnico, prinese lestvo ter jo pristavi pod Rezikino okno. Potem se ozre še jedenkrat okrog, in ko se ni ničesar ganilo, stopi na lahko do okna, kjer varno potrka jedenkrat, dvakrat, ter pokliče: »Rezika!« Iz sobe začuje bolesten vzdih: »O moj Bog!« Okno se tiho odpre in Rezika mu proseče veli s trepetajočim glasom: »Beži, nesrečnež, če ne te vjemó. Cela druhal lovcev te nocoj pričakuje — —« Več ni mogla govoriti, le z roko je zamahnila, potem pa izginila v temi. Janez ni mogel ničesar potožiti in predno se je zavedel, kaj da mu je prav za prav velela, pridrvé iz zakotja lovci in divje hité nad lestvo, katero z vso silo izpodbijejo, in Janez pade na zmrzlo zemljo. Lovci planejo nanj kakor divji volčje nad zašlo ovco. Če prav je Janez skušal otresti se svojih nasprotnikov ter je marsikateri dobil znak njegove težke pesti na lice, zmogli so ga vendar in zvezanega tirali v hišo. Tu so ga posadili za vrata, zaničljivo in škodoželjno se mu posmehujoč, ter popivali do ranega jutra. Janez se je naslonil na steno, ugriznil se v ustnice in — molčal. Med surovo družbo je bil tudi Hiršov Pavle, ki je posebno pikal in zbadal Janeza. Uprav njegova navzočnost raztolmači nam lahko, kako je bilo, da so Janeza vjeli. Pavel je namreč dobro vedel, da mora Janez k ljudem, če se hoče preživiti v tolikej zimi. Ker pa kot tujec drugje ni mogel iskati pomoči, kakor pri Miheljnu, sklepal je iz tega, da bi ga ondi najbrže ujeli, ter bi se sam z lahka iznebil sitnega tekmeca. Šel je torej v Ljubno po lovce ter jim razodel svoj načrt. Ti so bili zadovoljni in posrečilo se jim je prvi večer zasačiti svoj plen. Ker se je pa krčmar Mihelj zelo počasi obračal ter kazal kaj mračno lice, zahtevali so lahkonoge točajke-Rezike, da bi jim stregla. Ko jo je šel Mihelj klicat, rekla je, da ne more, da je bolna. Mihelj je ni dalje silil. Še le rad je videl, da je imel izgovor, da so se lovci pred odpravili. In zares! Kako bi pač mogla zreti Janeza zvezanega in bi mu ne smela pomoči! — Kako bi prenašala surove šale in grde kletvine pijanih neotesancev! Položila je vročo glavo na belo vzglavje, katero ste porosili bridki solzi iz ljubezni potočeni po lepem lici. Ko se gospodar vrne in pove gostom, da ji je nekaj slabo, tedaj jezno zarenči Pavle: »Se ve, če je treba poštenim ljudem streči, je bolna. Če bi bilo pa treba s tem prokletim potepuhom vasovati, bi bila pa zdrava!« To je bilo pa Miheljnu že preveč. Poznal je predobro poštenost svoje jedinke, katero je tako zelo ljubil, — saj mu je bila popolen odsev prerano umrle blage žene, katera je zasadila zgodaj v hčerino srce duševnih vrlin, katere so zbog mnogoterega trnja in raznih nevarnostij razcvitale čudo krasno v duši preproste mladenke. Prepričan je bil, da ni nikdar vasovala, in da je tudi sedaj le sila prignala Janeza pod njeno okno. Zato je jezno topotnil z nogo ob tla ter se potegnil za njeno poštenje: »Še eno tako, pa te vlečem ven v sneg, da bodeš vedel, kedaj si kaj takega govoril. Tu sem jaz gospodar in v moji hiši mi ne bote obrekovali poštenih ljudij!« Janez se je hvaležno in nekako ponosno ozrl na Miheljna, češ, pravo si govoril.

Gozdarjev sin: Razlika med redakcijama