Med dvema stoloma: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 601:
Imela je namreč svoje misli in včasi človek najrajši premišlja na samem.
== XII ==
V velikem uljnjaku pri Kolodeju je bilo samo letos dve sto novih rojev. Torej je oh lepem vremenu, kakršno je bilo v nedeljo popoldne, pred panji tako gosto šumelo čebel v zraku kakor črn oblak. V sredi tega oblaka izletajočih in s paše priletajočih čebel je stal stari Luka Kolodej, z eno roko držal pipo v ustih, drugo pa v žepu imel in široko razkoračen gledal venomer v panje pridne živalce.
»Opikale te bodo,« reče Pridan, ki okoli uljmjaka pride, a bolj pri strani postoji.
»Kajpak!« odgovori Luka, a se ne gane.
Po tem moževskem pozdravu in odzdravu oba soseda vsak na svojem mestu obstojata mimo; vendar je Luka Kolodej močno sam pri sebi ugibal, kakov bes je prinesel Pridana ob tej uri k njemu — Pridan je pak premišljal, kako bi začel o tem govoriti, kar je bil namenjen; sicer ni bil nikdar za besedo v zadregi, črtal je celo časopise, ali današnja stvar je bila bolj sitne vrste.
»Tobak sem doma pozabil,« reče Pridan in dvakrat loputne po stegnih, da je drobni denar v žepih bahato zažvenkljal.
»Na!« Rekši, vrže Kolodej svojo irhasto mošnjo tobaka iz oblaka čebel ven proti sosedu. A ker je bil pri tem z roko zamahnil, zažene se mu ena čebelica v lase in raje jezno, da bi do kože prišla. Skočen stari Luka uide iz roja ven, ali sovražnica ga podi in ne odneha, preden mu žela ne pusti v čelu.
»Te je? Te je? Kaj sem ti pravil,« vpije Pridan, pristopi in z veščo roko potegne sosedu želo iz kože.
»Med imajo, pa se boje zanj, zato so hude,« reče stari Luka hladnokrvno, kajti njegove čutnice so bile vsega vajene.
»I mene! Veš, da je stari pregovor, da so čebele hude zato, ker so ženske. Trot nima nobeden žela. Le ženska pika. Kakor so nas pikale naše, saj veš, bog jim daj nebesa. A smo jih vendar radi imeli, ženske, ko smo bili mlajši, vedi ga vendar …« smeje se Pridan.
»Beži, beži!« posvari ga starejši sosed.
»E, kaj se boš delal, kakor da bi bil od nekdaj mrzel. Kar tiho bodi. Tako je bilo in bode. In je še, Luka, tako je še!«
»Kaj?« vpraša z začudenjem oni.
»Ne mislim tebe ali sebe; ali poglej: ti imaš sina, ta že gleda, kako bi ... in nu, kaj ti bom pravil, saj veš.«
»Nič ne vem. In pazi naj se. Komaj je otroške hlače sezul fant.«
»Kajpak! Jaz pa rečem, če ga prej oženiš, bolje storiš. Če ga pa nečeš, potlej ga pa v strah vzemi, veš, ker jaz nečem, da bi-doli okoli mojih oglov hodil. Povej mu to.«
»Okoli ...?«
»Moje hčere, no, če že moram sam povedati,« zahuduje se Pridan osorno, kakor da bi mu bil sosed Luka bogzna kako krivico storil.
»Moj fant?« zavzame se ta.
»Tvoj, tvoj!«
»Pu-u!«
»Nu, veš, takega ga ni na svetu, da bi jaz svojo hčer za njim lučal. Ti stori, kar hočeš. Vem, da te ni še volja gospodarstva prepustiti mu. Ali za zdaj mu lahko prepustiš malin.«
»Komaj je domov prišel.«
»Hitro je, hitro. Ali baš zato ni, da bi odlagali in cincali. Kar se hitro začne, mora hiter konec imeti, pravijo, drugače se ne skonča dobro. Meni samemu ni po volji, da je tvoj sin že zdaj tako brž k meni snubit prišel, in še brez tebe. Stori, kar moraš.«
Luka Kolodej je glavo povesil in venomer gledal v eno travico, a molčal. Sosed mu je govoril nadalje, a on je premišljal in molčal. Videlo se mu je, da mu cela stvar ni pogodu, vendar povedal tega ni, ker sosedu nasproti je bil previden, kajti duševno je bil Pridan nad njim, to je vselej čutil in zato se je med vsemi samo tega soseda nekako bal.
Dva žandarja prideta mimo, pozdravita župana Pridana in obstaneta. Luka Kolodej je kot bogatin imel od nekdaj nekovo posebno spoštovanje pred temi čuvaji javne sigurnosti, zato jih je vselej z vinom in slanino pogostil. Tudi danes ni umanjkal, dasi ni tako prijaznega obraza delal kakor druge krati.
== XIII ==
Nikolaj je, ko je v šolah bil, pridno učil se tega, kar je imel učiti se dolžnost, a tudi sam je mnogo čital, torej je bil iz samouka izobražen bolj, nego bi bil kdo pričakoval od njega, ki je vedno v svobodi in obilici živel in ni roditeljev imel, kateri bi ga bili zmožni v tem nadzorovati in priganjati.
Ko je torej od dne do dne bolj zapazil, da njegova nevesta, Tončka, tega in onega še ne zna, sklenil jo je sam »izobraziti« in mislil, da se bode od njega naenkrat vsega naučila.
Mogoče je, da ga je nagibalo to, da je videl, ko je gospica Luiza mnogokrat bila pri njej, razloček med njima. Primerjal je duševne zmožnosti ene in druge in je do želje prišel, da bi to in ono njegova Tončka tako razumela ali pa morda še bolje kakor ona mestna gospodična.
Kot dober domoljub, to se ve, da je najprej bral z njo slovenske pesnike in boljše novele.
Pa tudi tuje literarne stvari ji je razkazoval in razkladal. Njegovo naukovanje je bilo sicer brez sistema in brez temeljitosti, česar pa on ni opazil. Ona ga je pridno poslušala, dasi ni mogla včasi prav razumeti, čemu je to potrebno za srečno življenje, včasi pa celo ni razumela, kaj hoče ljubi s svojim ukom. A ker je od njega prihajalo, bilo ji je vendarle vse lepo, vse prav.
Ni bil prav zadovoljen, če ni brzo vsega razumela in v spominu ohranila, kar ji je takega pripovedoval, a ni pomislil, da je bil morda on slab učitelj ali pa da je deklici manjkalo dovolj znanostne podloge, da bi bilo možno ono razumljenje.
Enkrat ji je razlagal, kaj je »ideja«, lovil primerne izraze od tu in od tam, prav razumljivo in temeljito. Ali na koncu je videl, da ga je bolj z očmi nego z ušesi poslušala. Tedaj je pač malo nevolje pokazal, ali ona se mu je tako ljubo nasmehnila in s poljubom nevoljo mu odvzela.
Da Tončka v izobraženju ne bode dosegla svoje gosposke prijateljice, to se mu je kmalu gotovo zdelo, a domišljal se je pregovora: če ima ženska preveč v glavi, ima premalo v srcu.
Dobro srce pa je prva stvar pri ženski, brez tega nič in nič. To je bilo njegovo istinito in prvo prepričanje in s tem se je tolažil, če se sme tukaj sploh o kakovi tolažbi govoriti.
== XIV ==
Pridan je bil Nikolaju povedal, da je z očetom govoril zaradi ženitve, pa da ni bil protiven.
Stari pa sinu o tem več tednov ni nič omenil, kar je bilo temu najljubše, ker ni si mogel misliti, kako bosta s trdim očetom o takih mehkih rečeh govorila. Kmalu je videl.
Sedela sta po večerji še vkup.
»Tako, ti se ženiš, pravijo,« začne stari.
Nikolaj zardi, a nič ne odgovori.
»Mudi se ti res!«
Zopet molk, ker sin ne odgovarja, misleč: to naj le stric naredi z očetom.
»Zato ker si star in se ti je treba bati, da bi skoraj nobene ne dobil!« nadaljuje starec čez nekaj časa.
Zopet molk.
»I, kaj vendar misliš?«
Nekaka jeza poprime sina, da vstane in reče: »če menite, da se naj ne, ne bodem se in konec je, jaz nisem silil.« Hoče oditi.
»Počakaj! Kaj ne moreš malo posedeti? Naspal se boš že! Budi te nihče. Zamudiš nič, kaj ne bi počakal?« Nikolaj sede.
Zopet oba molčita. Stari bobna po mizi ter primajuje s sivo glavo, sin na sveči dolgo prižiga cigaro.
»Ne. A ti ne smeš že zdaj tako odločno proti meni postavljati se. Glej, ljubica moja mala, kaj bode še kasneje iz tebe, ko bodeš moja žena, če mi že zdaj zanikavaš.«
Ona zmaje z glavico, a odgovoriti ne more. Tiha, nevidena, zatrta solzica ji zarosi oko.
| |||