Napake slovenskega pisanja: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| naslov= Napake slovenskega pisanja
| avtor= Fran Levstik
| opombe=
| obdelano=
| licenca= dLib
| spisano= Kmetijske in rokodelske novice, 1858.
Vrstica 20:
Vsak dan bereš, kolikor hočeš, stavkov tacih, da imajo pomožni glagol (hilfsverb) kmalo od začetka; ali dopovedovavnik (aussageverb) pa stoji deleč zadaj notri v deveti deželi tam pri Jakobu Žerjavu. Iz tmé izgledov edinega: — — „kakor ti angeljski mladenč, ki je vedno, tudi med strašnim vrišom in gromom kervave vojske, nedolžno serce, živo vero, terdno upanje, gorečo ljubezen do Jezusa, pokoršino do svete cerkve in hvaležno serce do svoje matere {{razprto|ohranil}}.“ „{{razprto|Ohranil}}“ je ravno {{razprto|trideseta}} beseda za pomoznikom: „{{razprto|je}}.“ To ni slovanski!)<ref> O tej napaki so govorile „Novice“ že {{razprto|večkrat}}. Naj bi častiti pisatelji naši zapomnili si to pravilo prav dobro, da bi treba ne bilo toliko popravljanja, pri kterem se še vendar prezre marsikrat kaj.</ref> Kdor noče meni verjeti, poslušaj kmeta, in beri dobre knjige druzih narečij. O grehih zoper slovnico (mladenč, vrišom) raje molčim; saj vem, za koliko sto pisateljev se je zastonj trudil ta in uni slovničar.
Slovenec, ako ne misli nemčiti, ne sme tergati pomoznikov: „{{razprto|sem, si, je, bi, bil, bom i.t.d.}},“ tudi ne okrajšanih oblik osebnega zaimena; „se, si, me, mi, te, ti, g a“ predeleč od dopovedovavnika; le malo stavkovih členov bi smelo biti vmes, ne pa cel stavek, posebno če je dolg, ali še celó po dva. S tacim so naši pisatelji bogati , na pr. „Pri tem pogovoru {{razprto|si je}} stari Vazil večkrat na skrivnem marsiktero gorko solzo, ki mu je po licu pritekla, {{razprto|obrisal}}“ Ali bi se ne moglo reči: „{{razprto|Obrisal}} si je večkrat na skrivnem stari Vazil pri tem pogovoru marsiktero gorko solzo, ki {{razprto|i.t.d.}}?“ Serb res da časi vrine klicavnik (vokativ), ki je skoraj nekoliko podoben samostojnemu stavku; ali to je le {{razprto|ena}} beseda, na pr.
{{razprto|Nemec}} govor {{razprto|končava}} z glagolom, {{razprto|Slovan}} ga sploh ž njim {{razprto|začenja}}, vzlasti kadar govorí v zdanjem času namesti preteklega, in tudi, kadar je stavek kratek, da nima {{razprto|razmér}} (umstände) in druzih {{razprto|sklonov}} pokornih glagolu (ergänzungen); potem se le verstí druge člene. {{razprto|Priloge}} (beiwörter) devamo v navadnem govorjenji pred {{razprto|imena}} (hauptwörter), in vsaka beseda, ki {{razprto|pojasnuje}}, naj stojí blizo {{razprto|pojasnjene}}. Razmére, ki značijo: {{razprto|mesto, vzrok, čas i.t.d.}}, in vse drugo, kar pojasnuje glagol, mora biti, kolikor more, blizo njega; časi pred njim, časi za njim. Le razmera, ki znači {{razprto|kakovost}} (art und weise), mora stati {{razprto|pred }}glagolom, ako je {{razprto|imenovavnik}} (subjekt) postavljen pred glagol ali pa v glagolu {{razprto|skrit}}; sicer je lahko tudi za njim; n. pr. „Pred pojedino {{razprto|na glas}} molijo za mertvega;“ pa ne: „pred pojedino molijo {{razprto|na glas}} za mertvega.“ „Saní {{razprto|hitro}} tekó;“ ne: „tekó {{razprto|hitro}} saní;“ vender je tudi prav: „sani tekó {{razprto|hitro}}“, ker tù stojí glagol za imenovavnikom.
Vrstica 77:
3. Tretja navada gerdega nemškovanja pak je, da kerčimo {{razprto|male stavke}}, devaje dopovedovavni glagol „{{razprto|nedoločivnik}}“ (infinitiv). Tako pišemo vsi: bodi-si Peter, bodi-si Pavel. Vzlasti le-ta germanizem nam je v obili časti; rekel bi, da najbolji naših pisateljev še skoraj ne vedó, da to je neslovenski.
Ne mislim, da naj se nedoločivnika tako ogibljemo. kakor Serbje, ali celó Bulgarji, ki ga dan danes uže več nimajo; gotovo je pa vender, da pri nas nikoli ne sme in ne more stati namesti {{razprto|celega stavka}} po nemški navadi. Kmeta sem dobro poslušal, in vidil sem, da nimamo veliko nesamostojnih glagolov, ki ga hočejo imeti za sabo. Ti so: „{{razprto|hoteti, moči, morati, smeti, dati }}(lassen), {{razprto| želeti veleti, ukazati, zapovedati, začeti, nehati, braniti, upirati, vreden biti, željen biti. spodobno biti, nimam kaj, nimam kam, nimam za kaj (za čim),}} in morda še kaj — pa malo — druzin. Toda pri mnozih med temi rabi kmet poleg nedoločivnika skoraj še {{razprto|raje}} vezico: „da“. Iz tisuč izgledov, kako naj se ne piše, berimo samo kake tri: „Skoraj bi se bil tako deleč spozabil, {{razprto|mu kroglo v serce poslati.}}“ Tú je vsa misel malega stavka cisto nemška. Dobro vem, da bi te kmet tako govorečega debelo pogledal, ker bi ne vedil. kaj praviš. Imelo bi se reči: „Skoraj bi se bil toliko spozabil, da bi ga bil kmalo v serce vstrelil.“ Dalje: „Olgo vedno veselo viditi, tudi Vazil serčnejši postane“; namesti: „tudi Vazil je bil serčneji, ker je Olgo vidil vedno veselo.“ Tukaj bi še Nemec ne djal: „Die Olga immer froh {{razprto|zu sehen}}, wurde auch Wasil herzhafter.
Beli Krajnci stavijo po serbski navadi namesti pogojivnega naklona v preteklem času, pogojivnik sedanjega, na pr. „{{razprto|Da grem}} jaz v mesto, gotovo bi me ne bilo več
4. Ne smemo tacih stavkov devati {{razprto|v terpivni naklon}} (leideform), v kterih stoji potem imenovavnik v ro-divniku s predlogom „od.“ Nihče ne pravi:
Vem, da se bere tudi v starem: „Iskusit se {{razprto|ot dijavola}}“ (um vom teufel vetsucht zu werden), in več tacega; ali to je zasejano iz gerškega. Rusi pri takej priložnosti rabijo {{razprto|sami}} storivnik, tako sploh tudi Čehi; Poljci, bolj poptujčeni, devajo časi, posebno pri živih osebah, rodivnik s predlogom: „{{razprto|przez}}.“ Pa ne spominjam se, da bi bil kaj tacega bral v serbskih narodnih pismih, razun dveh namer: „To ni magla od Boga poslana;“ in pa: „Nije rodjena {{razprto|od oca i majke}}.“Ali ta dva oba izgleda sladita po cerkveni slovenščini, ako ne rečem, da v zadnjem predlog : „{{razprto|od}}“ bolj znači mér),<ref>{{razprto|Mér}} i. žensk. sp. die {{razprto|richtang}}. V Laščah pravijo: v ktero {{razprto|mér}} je tekel? {{razprto|Méroma}} je {{razprto|beiläufig}}, ako je govorjenje od {{razprto|velikosti in prostor}}. na pr. „kolika {{razprto|meroma}} je palica? Kako {{razprto|meroma}} bučele sedé?“</ref> {{razprto|od k od}} je rojena. Prosti Serb govorí po duhu našega jezika le vedno raje v delavnem naklonu; se vé da se učeni poprijemljejo terpivnega, obračajo se po ptujcih. Vedno bi se moralo našim južnim bratom na uho trobiti: Pustite ptuje blago; učite se jezika iz svojih neprecenljivih pesmi; iz njih zajemajte; berite jih noč in dan. da jih boste umeli! Naj imajo vaši poetje krasne pesmi, zložene po duhu izobražene Evrope, ktera njih je vredna jermenje odvezati Kraljevičevim ? Žalost in nevolja obhaja človeka, ako bere serbskih in ilirskih pisateljev poezije, ki so jih skušali peti po národovem duhu. Kako omledno je večidel vse! Zakaj? Zato ker so ptujih misli tako polni, da ni več prostora za domače.
Vrstica 129:
Dolencem gré tedaj hvala, da so {{razprto|začeli}}; potlej pa so Gorenci stopili na perste, in zadušili vse druge svoje rojake zato, ker je bilo med njimi učenih glav, posebuo duhovnih, dosti več kakor med Dolenci, kar je skoraj še zmirom tako. Vračali so iz knjig vse, kar se ni slišalo nad Ljubljano, bodi si prav ali napek. Umaknilo se je obilo dobrega in lepega, kar ne rabi samo Dolenec, ampak vsi ljudje po tistih krajih, koder naš jezik še ni tako oskrunjen. Še le v poznejih dobah so začeli nekteri dolenski pisavci čutiti se, da imajo domá jezik dosti čisteji in bogateji od književne gorenščine; zatoraj so se poprijel! mnogoterih oblik, poprej do dobrega zaverženih. {{razprto|Dolenski}} govor je zaklad našega jezika v {{razprto|oblikah, besedah in prigovorih}}; posebno je proti hervaški meji čezdalje čisteji. Kako lepa je tudi {{razprto|notranjščina}} po nekterih krajih! Tam naj bi se učili pisarji, kjer se imajo kaj, in kar se tam bolj prav rabi, to je gotovo tudi vredno, da se tako piše, ko bi vesoljni svet zavpil, da ne. Kader se našemu književnemu jeziku dajó pravila, nam je {{razprto|Dolenca}} in {{razprto|Notranjca}} na pričo poklicati, in kar ona dva poterdita, mora veljati več ko gorenska svojeglavnost.<ref>Šembrano hude litanije? nam Gorencom bere gospod pisatelj! Pa naj bo! Saj res nismo celó brez vse krivde.</ref> {{razprto|Vuk}} uči — in res je tako — da v jeziku, dokler nima še književnosti, dokler nima še za terdno ugotovljene slovnice, ni nobena beseda {{razprto|provincializem}}, da je le {{razprto|prav}} narejena iz domače ko-renike. Slovenec nima še književnosti; naša {{razprto|slovnica}} tudi ni še prav za terdno ugotovljena; od {{razprto|skladovanja}} se nam skoraj še le komaj sanja: toraj ne moremo reči: to in to je provincializem; pa ako je kaj med nami vredno tega imena, gotovo ga je gorenski „š“ namesti „šč“, ker to je nasprotno vsemu slovanstvu!
8. Gerdo grešimo v {{razprto|sestavah}}, zlagajo po nemški navadi ime (hauptwort) z {{razprto|imenom v ime}} tako, da ostajete razun vezne čerke „o“ obé besedi pri starem, na priliko „{{razprto|parobrod, paro voz, parosklada, slavohram, psalmopevec, drevored, verozakon, polnomesec, polomesec, kolodvor i.t.d.}}
Vse to verhovatimo proti svojstvu preubozega jezika večidel tako slabo, da največi jezikov modrostnik brez pojasnila dostikrat še ne ve, kaj bi se rado povedalo. „{{razprto|Kolodvor}}“ je res okrogla, sama na sebi lepa beseda, pa vender napek zložena. Slišal sem kmeta, ki bere „{{razprto|Novice}}“, kako se je neukretno pripravljal, preden mu je prišla iz ust, pa še zmirom na robe izgovorjena. Morda bi se bolje reklo: „{{razprto|voznica}}?“ Saj tudi pravimo: „{{razprto|senica, kolarnica, drevarnica i.t.d.}}“ Posebno takrat človeka spreleti jeza, kader bere take besede, ki se slišijo {{razprto|vsak dan vsaka posebej}}, pokvarjene po {{razprto|novapisateljski}} rabi, na pr. „{{razprto|v malo travnu, velikoserpanu i.t.d.}}“ Pre-čudo je, da še nihče ni pisal: „{{razprto|sirovomaslenoposodoobroč!}}“ Vsaj brez potrebe naj bi ne sestavljal, kdor še za potrebo ne zná! Ravno tako nepotrebno je zveriženo tudi: „{{razprto|polnomesec, polomesec.}}“ Vprašanje: kako bomo pa djali: „{{razprto|der halbmond}} kämpfte mit dem {{razprto|kreuze}}?“ Odgovor: „{{razprto|Turci}} so se bojevali s {{razprto|kristjani}}.“ Vedno prepevajo Serbje turške boje, pa še noben slepec se ni oglasil {{razprto|o polomescu}}, in nikdar se ne bo, dokler bo prosti Serb prosto serbski mislil in govoril. Moramo li vedno {{razprto|prenašati}} ptuje misli od čerke do čerke iz ptujih besed?! Kdaj se bomo prepričali mi Slovenci, da pisatelj, preden vzame peró med palec in kazavec, mora znati misliti v jeziku, ako ga hoče pisati?
Vrstica 135:
Kako dela pa kmet, ki nemškega ne govori, kader mu je treba imena takej reči, kterej daje Nemec sestavljeno besedo? Poslušajmo ga! Nemec velí: „{{razprto|wagenrad, mühlstein}}“, — a Slovenec: „{{razprto|kolo pri vozu, mlinski kamen}}“; pa ne: „{{razprto|vozokolo, mlinokamen}}“ po novi {{razprto|skazonavadi}}! Nemec govori dalje: „{{razprto|windmühle}}“, naš kmet pa: „{{razprto|veternik}}<ref>„{{razprto|Vetcrnik}}“ ni: „{{razprto|diebsschlüssel}}“, kakor ima gospod {{razprto|Drobnič v besednjaku}}; ampak {{razprto|diebsschlüssel}} je „{{razprto|vetrih}}“ iz nemškega: {{razprto|dietrich}}</ref>, {{razprto|veterni malen, malen na sapo, na veter}}“; Serbje po nekterih krajih pravijo tudi: „{{razprto|vetrogonja}}.“
Iz tega se učimo, da se v tacih namerah govori na štirí načine:
1. Jemljemo več besed, in ž njimi dopovedujemo to,
kar Nemec samo z eno, kakor: „{{razprto|kolo pri vozu; pero
za pisanje}}.“ Saj vem, kaj bodo rekli nekteri: blagor
Nemcu, ki lahko sostavlja, kar če, in kakor če! Odgovarja
se: izviren jezik mora imeti tudi kaj izvirnega v sebi, zato
se loči jezik od jezika; sicer bi ne bil nobeden več izviren.
Tudi pa je gotovo, da slovenščini, ki je {{razprto|prebogata s
končnicami}}, nihče ne more očitati uboštva zavoljo sostav,
in nikoli nihče bi ga ne čutil, ne očital, ako bi mi
ne znali nemškega, ali vsaj tudi svoje bolj umeli. Pa kaj,
ko dosti pisarjev slovečega imena še ne zna {{razprto|sklanjati}}, ne
{{razprto|sprezati glagolov}}! Kolikrat se bere: „{{razprto|prinešen,
uleži se}}“, namesti: „{{razprto|prinesen, ulezi se}}!“<ref> Opomniti moram, da se je vrinil pri tiskanji v 6. listu na.44. strani v „{{razprto|napake slovenskega pisanja}}“ pogrešek: „{{razprto|prinešen}}”, namesti: „{{razprto|prinesen}}.“ Ta glagol spada v 1. obliko, in njegov nedoločivnik je: „{{razprto|prinesti}}.“ Ako se mu odbije zlog: „{{razprto|ti}}“, ostane: „{{razprto|prines}}“; temu se za delež je terpivnega naklona pridene: „{{razprto|en}}“, in potem je: „{{razprto|prinesen}}“. pa ne: „{{razprto|prinešen}}.“ {{razprto|Prinesen}} so djali stari Slovenci, in tako se čuje še dan danes povsod po slovenskem — le malokje med {{razprto|Gorenci}}, pa{{razprto| v Ljubljani}} morda ne; vender pa menda nikoli nikjer nihče ne pravi: krava je „{{razprto|napašena, pomolžena}}“, in glagola: „{{razprto|napasti, pomolsti (pomolzti)}} “ spadata tudi v 1. obliko, ravno ko: „{{razprto|prinesti}}.“ Sliši se pa tudi „{{razprto|prinešen}}“ menda zato. ker ima ta glagol v 4. obliki: „{{razprto|nositi}}.“ Če tukaj nedoločivniku odbiješ: „{{razprto|ti}}“, ostaja: „{{razprto|nosi}}“; temu se pristavi: „{{razprto|en}}“, in deležje bi imelo prav za prav biti: „{{razprto|nosien}}“; ali: „{{razprto|si}}“ se stopí v „š“, zato: „{{razprto|nošen}}.“ Temu enako je: „{{razprto|prošen, košen, hvaljen, hranjen i.t.d.}} “ Napek je tudi: „{{razprto|poželjenje, hrepenjenje}}“. namesti: „{{razprto|poželenje, hrepenenje}}“, ker „{{razprto|želeti, hrepeneti}}“ spadata v 3. obliko. Se-li tukaj nedoločivniku odbije „{{razprto|ti}}“, ostane: „{{razprto|žele, hrepene}}“; temu se pritakne: „n“, (ker: „e“ je uže pri glagolu), in potem je: „želen, hrepenen. “ Nepotrebni pogrešek je kriv nepotrebne opombe; zato naj se ne zameri, da premlevam reči, ktere bi pač moral vediti sleherni pisatelj, pa jih vendar ne vé.</ref> — Prav za prav tudi nismo tako uredni v sostavljanji, kakor se misli
sploh, pa to le iz same nevednosti.
2. Jemljemo {{razprto|prilog z imenom}}, kakor: „{{razprto|mlinski kamen, kuhinjska dekla, kravja dekla i. t. d}}.“ Časi izpuščamo ime, ter govorimo sam prilog, vzlasti pri osebah ženskega spola, na pr. „{{razprto|kuhinjska, kravja, hišna i.t.d.}}“
3. Iz korenike ali stebla narejamo s končnicami ime, na pr. „{{razprto|veternik, volár, konjár}}.“
4. Delamo tudi Slovani sostave. Ali nimamo besed: „{{razprto|kolovoz, kolovrat i.t.d.}}?“ Kdo pravi, da niso dobre? Serb ima poleg stotine druzih: „{{razprto|bogomolja}}“ (bethaus).
Ako bi dans ta dan kdo prišel k našemu pisatelju, in rekel mu: brate! „{{razprto|bethaus, windmühle, spinnrad}}“, lej tega nimamo Slovenci; kako se bo to djalo v sostavljenih besedah? za terdno sem prepričan, da bi mu odgovoril: „molitvodom, vetromlin, predokolo}}.“ Zdaj pa poglejmo, kako si jih je naredil {{razprto|sam jezik}}, in primerimo jih z nemškimi!
„{{razprto|Bethaus}}“ ima v sebi dve misli (begriffe): {{razprto|moliti in hiša}} (djanje in mesto); vsa beseda znači tedaj {{razprto|hišo}}, kjer se moli (namreč: {{razprto|Bog}}). Tudi „{{razprto|bogomolja}}“ ima dve misli: {{razprto|Bog in moliti}}; vsa beseda znači naredbo nalašč zato, da se Bog moli. Nemec si {{razprto|Boga}} le misli, pa ga ne imenuje; a Slovan si ga misli in tudi imenuje; zato pa mesta ne imenuje, ampak le misli si ga. „{{razprto|Spinnrad}}“ ima tudi v sebi dve misli: {{razprto|presti in kolo}}; tedaj: {{razprto|kolo}} za {{razprto|predenje}}. „{{razprto|Kolovrat}}“ ima ravno tako dve misli: {{razprto|kolo}} in {{razprto|vertiti se}}, to je: orodje, ki dela {{razprto|s kolesnim vertenjem.}} Res je tacega orodja mnogo, zato je „{{razprto|spinnrad}}“ bolje od naše besede; vender pa {{razprto|kolo}} ne more presti, preden se {{razprto|vertí}}. Misel, ktero Nemec veže h kolesu, vidimo, da je še le nasledek tiste, ki jo veže Slovenec. Ravno tako je „{{razprto|windmühle}} in {{razprto|vetrogonja}}.“
Iz tega se učimo: ako nočemo , da bi se našemu jeziku godila krivica, ne smemo vselej sloveniti nemških sostavljenk od čerke do čerke; ampak vzame naj se misel (begriff), ki je {{razprto|gotovo in nerazvezljivo}} zedinjena z nemško besedo, akoravno je Nemec {{razprto|ni zaznamoval}} v sostavi, ker si jo mora človek misliti {{razprto|pred}} tim, kar dopoveduje nemška beseda, ali pa morda še le {{razprto|pozneje}}. Namesti: „{{razprto|parobrod}}“ bi se lahko naredilo: „{{razprto|parogon}}“, ali tudi: „{{razprto|parogonja}}“ po serbski besedi: „{{razprto|vetrogonja}}.“ — Dalje se učimo, da naj se ogiblje sostavljanja, kdor nima jezika pod košem.
Slovan se derži pravil, kader sostavlja, in sicer:
Sostave z veznico razpadajo {{razprto|v štiri}} verste, in sicer pod:
A.
a) {{razprto|Ime z imenom}}; zadnje ime ohrani samo steblo, sklon pak in pomen ima prilogov, na pr. „{{razprto|kozoglav, a, o, zlatoust, zlatorok, zlatolas, zlatorun }}(srb.) {{razprto|svilorun }}(srb.), {{razprto|zlatokril }}(srb.) {{razprto|zlatorep}} (Lašč.), {{razprto|kosorep = gesttzt}} (Lašč.), {{razprto|srebropen = silberschäumig}} (staročeski), {{razprto|zlatopesk}} = goldsand führend (staročeski), {{razprto|vekožyzen, = {{razprto|ewig}} lebend (staročeski), {{razprto|volkodlak}},<ref>Ta beseda je bila nekdaj gotovo le prilog.</ref> {{razprto|kozonog, psoglav}}.“<ref>Nikomur se ne morejo priljubiti sostave, kakoršne so na pr. te: „{{razprto|srebronožičen}} (silberfüssig), {{razprto|limbaroramen}} (lilienarmig, prav za prav: λενxωλενος). Pustimo: „{{razprto|limbar}}“. pišimo raje, kakor govorimo: „{{razprto|lilija}}“, enako druzim Slovanom. Uže je bil opomnil g. {{razprto| Hicinger}} v „Novicah“. kar je tudi res, da „limbar“ ni druzega, kakor: „{{razprto|lilienberg}}.“ Pravimo namreč: „{{razprto|limbarska}} (Dolenec tudi: {{razprto|liberska}}) {{razprto|gora}}, namesti: „{{razprto|lilienbeška}}“ , in berž so menili pisatelji, češ hvalo Bogu! limbar je slovenska beseda za: „{{razprto|lilijo}}.“ Gredoč naj tudi opomnim, da nimamo besede za: „{{razprto|arm}}“ (brachium). „Rama“ je le: {{razprto|achsel}}, tedaj ne: „{{razprto|para odideta ramo v rami}}!“ Stari {{razprto|Slovenci}} so djali: „{{razprto|mišica}} (der arm), in Serbje pravijo še zdaj. Bere se v staročeskem tudi: „{{razprto|paža}}“ (der arm), to je naša: {{razprto|pazha (pozuha)}}. Ali mi govorimo samo: „deti kaj {{razprto|pod pazho}}; voditi koga{{razprto| (za) pod pazho.}} “ V serbskem je: „drže njega za oba {{razprto|pazuha}}“ Iz tih izgledov se kaže, kakor da bi „{{razprto|pazha}}“ ne bila samo „achselhöhle (uchse) “ , ampak časi skoraj tudi „oberarm (lacertus). </ref>
Vidi se, da jemljemo v take sostave najraje
Ako se pridene za moški spol končnica „
b)
Zopet nahajamo tukaj narveč imen {{razprto|telesnih udov}}, pa tudi prilog
Nektere tacih sostav dobivajo prilepek:
Namesti {{razprto|priloga}} se jemlje časi tudi kaka druga beseda, njemu sorodna, kakor:
α) {{razprto|Glagolova korenika z imenom v prilog, redko v ime}}, na pr. „{{razprto|vertoglav, klapouh}} = von herabhängenden ohren (Lašč.), {{razprto|stermoglav}},<ref>„Sterm“ je prav za, prav {{razprto|korenika}}, vzeta glagolu: {{razprto|stermeti}}; pa zdaj je uže prilog. </ref> {{razprto|serborit, mencorit (Lašč.), motoroga}}“ (nekako motovilo, pa tudi les, ki je zanj pri zvonu privezana verv).
β) {{razprto|Deležje}} (mittelform) {{razprto|preteklega časa}} terpivnega naklona z {{razprto|imenom v prilog}}, na pr. „{{razprto|vitorog}} = von gewundenen hörnern (srb.), {{razprto|zvitorep}} = schlau, durchtrieben (Lašč.)
γ) {{razprto|Deležje zdanjega časa z imenom v prilog}}, na pr. „{{razprto|cvetečeličen}}“
δ) Zaime: „{{razprto|sam}}“<ref>Beseda „{{razprto|sam}}“ je časi {{razprto|čislo}}, časi pa {{razprto|zaime}}; v obeh pomenih se jako rada sostavlja.</ref> z imenom v prilog, na pr. „{{razprto|samovoljen, samokolen}}“ =reinräderig; te pervotne sostave pri nas ni slišati, ampak navadna je le beseda iž nje narejena: „{{razprto|samokolnica}}“ = schubkarren.
ε) Zaime: „{{razprto|svoj}}“ {{razprto|z imenom v prilog}}; večidel ima pritiklino: „n“ pa ne vselej, na pr.: „{{razprto|svojeglav}} in {{razprto|svojeglaven; svojevoljen}}.“
ζ) {{razprto|Čislo}} (zahlwort) {{razprto|z imenom v prilog}}, pa tudi {{razprto|v ime}}. Za prilog se jemlje večidel, pa tudi ne vselej, prilepek: „n“, še celó: „{{razprto|ast}}“, za ime časi: „a“, tudi: „ec“, na pr. „{{razprto|enólik}} = gleich gross (Lašč.), {{razprto|dvadneven, trileten, samook}} = einäugig, {{razprto|samorog, samorogast}} = einäugig ({{razprto|samorogasta}} in {{razprto|samoroga}} krava, Lašč.), {{razprto|Triglav, trinog, stanoga}} = tausendfüssel) , {{razprto|Staglav }}= centiceps (staročesko osebino ime), {{razprto|stoklas}}, po Dolenskem tudi: {{razprto|stéklas, šestogubec, šestoper}} = von sechs blättern (srb.), {{razprto|šestokril}} = von sechs flügeln (srb.), pa tudi: {{razprto|šestokrilen, samorog}} (ime), pa tudi: {{razprto|samoroga}} in {{razprto|samorogec}}“ = einhorn (Lašč.)
Nobene sostave niso tako negotove, kakor te: v slovenskem nimajo nektere nič veznice; nektere jemljo: „o“; beseda: „{{razprto|stanoga}}“ pa ima srednji spol množnega števila, kar je bilo menda starim Slovencem vselej navada, kader so delali sostave s čislom „{{razprto|sto}}.“ Serbje de vajo: „o“, pa tudi „e“ na pr. „{{razprto|trostruk}} = dreifach, {{razprto|troleten, tregodišnje}}“ (vino); primeri naše: „{{razprto|stéklas}}!“
B.<ref>V zadnjem sostavku naj se popravi: „{{razprto|vekožizen}}“, namesti: „{{razprto|vekvžyzen}}“ „{{razprto|pazuha}}“ namesti: „{{razprto|pozaha}}.“</ref>
V to versto spadajo:
a)
Namesti priloga se
α) {{razprto|Čislo z deležjem preteklega časa terpivnega naklona v prilog}}, na pr. „{{razprto|edinorojen, pervorojen.“
β) {{razprto|Čislo z čislom v prilog}}, na pr. „{{razprto|samodeseta}} = zehnfach <ref> Prav za prav: {{razprto|selbzehnt}}; serbske pesmi: „{{razprto|Somosedmi}} us planinu podje“; t. j. on pa šest druzih. </ref> (Lašč.), {{razprto|samostotero}} = hundertfach (Lašč.), {{razprto|samodrug}} = selbander (pri belih Krajncih je „{{razprto|samodruga}}“ = noseča), {{razprto|samoedin}}“ = ganz allein (Lašč.), kar bi Metličan djal: „{{razprto|sam samcat}}.
b) {{razprto|Prilog z imenom v ime}}, ktero dobiva potem prilepek, na pr.: „{{razprto|hudolesovina, staroputina}} = spuren eines alten weges (srb.), {{razprto|hudournik}}.“ Nekam derzno je narejena beseda v serbskih pesmih: „{{razprto|bojnokopljanik}}“ = schlachtenspeerschwinger.
C.
Vrstica 360 ⟶ 215:
Semkaj spadajo:
a) {{razprto|Ime z glagolsko}} (večidel čisto) {{razprto|koreniko v ime}}, na pr.:
Časi imajo take sostave prilepek: „{{razprto|ec, nik, a, je, ina}}.“ Pred pritiklinama: „{{razprto|a, ina}}“ se topé soglasnice: „{{razprto|k, s“ v: „č, š“ i.t.d.}}, na pr. „{{razprto|čudotvorec, loncovezec, slamorezec, konjedirec, lokostrelec}} = bogenschütze (Japelnovo sv. pismo), {{razprto|vodopivec}}<ref>Besedi: „{{razprto|lokostrelec, vodopivec}}“ imate v glavni besedi res {{razprto|glagolsko ime}}, ki je, posebno: „{{razprto|pivec}}“ — po naključji — {{razprto|navadno tudi samo zase ravno v tem pomenu}}; ali vender ste obe sostavi ravno tako dobre, kakor: {{razprto| „slamorezec, konjedirec, loncovezec}}.“ Morda bi se dobila še ktera taka? Vidimo pa. da {{razprto|enozložna}} (einsilbig — nota bene!) glagolska {{razprto|korenika}} s pristavkom „ec“ znači {{razprto|delavno osebo. Drugačnih}} izgledov te verste slovenski jezik {{razprto|nima!}}</ref>, {{razprto|ranocelec}}<ref>Ne: „{{razprto|ranocelnik!}} “ Tako bi se imenovala kaka {{razprto|zél}}, ki {{razprto|céli}}, tudi kak drugačen {{razprto|lék}}. Slišal sem babo, da je rekla: grah je „{{razprto|bolnočrevnik}}“, zato, ker po njem boli črevo (terbuh); gotovo namesti: „{{razprto|črevobolnik}}“; saj tudi pravimo: „to vino je {{razprto|bolnoglavo}} in {{razprto|glavobolno}}.“ Tacih sprememb je dovolj celó v nesostavljenih besedah, na pr. „{{razprto|človek je pijan}}; pa tudi {{razprto|vino je pijano}}“ = berauschend. „{{razprto|Človek je lákom}}, pa tudi {{razprto|blago je lakomo}}“ = leicht absatz findend.</ref> = wundarzt, {{razprto|kolovoznik, bogorodica = (φεοπόχος){{razprto|voj(e)voda, knjigonoša}} = briefträger (srb.), {{razprto|glasonoša}} (srb.), {{razprto|ručkonoša}} (srb.), {{razprto|vodonoša}} (srb.), kravajnoša <ref>„{{razprto|Knjigonoša, vodonoša}}“ {{razprto|i.t.d.}} značijo osebe {{razprto|moškega}} in {{razprto|ženskega}} spola.</ref> (srb.), {{razprto|bogomolja}} (srb.), {{razprto|srdobolja}} =kuga (srb.), {{razprto|vetrogonja}} (srb.), {{razprto|bratoljubje}} (Preš.), {{razprto|červojedina, volkostečina}}“ = ein versammlungsort liederlicher personen (Lašč.)
Iz tega delamo, časi celó brez pervotnih sostav, {{razprto|priloge}}, sostavljene iz {{razprto|imena}} in {{razprto|glagolove korenike s}} prilepkom: „n“; tudi tukaj se topé soglasnice, na pr. „{{razprto|glavobolno}} (vreme, vino), {{razprto|gromonosen}} (Koseski), {{razprto|glasonosen}} (staročeski), {{razprto|zlatonosen}} = goldführend (strčsk.), {{razprto|blagodejen}} = hold (strčsk.), {{razprto|čudotvoren, pravdozvesten}} = das recht bestimmend (strčsk.), {{razprto|pravdodaten}} = das recht gebend (strčsk.), {{razprto|slavodaten}} (te sestave nisem bral nikjer, pa {{razprto|Koseski}} je praviloma naredil iž nje: {{razprto|slavodatka}} = hymne), {{razprto|kolovozen, carostaven <ref>Bere se: „knjige {{razprto|starostavne in carostavne}}“ (gesetzbücher); gotovo je le zadnje izvirno. Prosti Serbje sami več ne vedo; kaj je ta beseda; poslušaj: „uzeše knjige {{razprto|carostavne}}, i čatiše (iž njih?) velike {{razprto|molitve}}.“</ref> (srb.), {{razprto|vratolomen}} = halsbrecherisch (srb). {{razprto|bogomolen}} = gern betend (Lašč.), {{razprto|bogoslužen}} = fromm (Lašč.), {{razprto|bogougoden <ref>Bral sem temu na lik v naših starih pridigah: „{{razprto|bogoneroden, bogonerodnost}}“ (gottlos, gottlosigkeit).</ref> = gottgefällig (srb,), {{razprto|gromopočen}} (Kos.) {{razprto|kervomočen}}.“<ref>Ti prilogi bi imeli stati precej za sestavljenimi imeni s čisto glagolovo koreniko; ali tudi sestavljena imena s prilepki spadajo tjekaj. </ref>
Vidimo, da v te sostave se posebno rada jemljeta glagola: „{{razprto|nositi}}“ in „{{razprto|dati}}“; dalje, ako se končava korenika na samogiasnico, da se deva med-njo in med prilepek časi: „va“ (vodopivec), časi: „t“ (pravdodaten), časi: „j“ (blagodejen).
b) {{razprto|Ime z glagolovo koreniko v prilog}}, meni je samo znano: „{{razprto|ritopaš}}“, pa tudi: „{{razprto|ritopašen}}“ (človek) = ein schwelger (Lašč.)
c) {{razprto|Prilog z glagolovo koreniko v prilog}}, in sicer:
α) Brezi prilepka, na pr.: „{{razprto|stermogled}}“ (Lašč.), {{razprto|gerdogled, slabovid}} = schlecht sehend (Lašč.), {{razprto|zloguk}}“ = übles redend (srb.); pa le-ta beseda je zdaj uže ime, ter znači =r unglücksprofet.
Pri nekterih te verste tudi ni {{razprto|pervotnih sostav}}, na pr. „{{razprto|tihotapec}} = schleicher, {{razprto|gostosevci}} = die plejaden, {{razprto|živopisec}}“ = málar (rus.)
β) S prilepkom: „n“, kakor: „{{razprto|malojeden}} = wenig essend (Lašč.), {{razprto|malopriden}},<ref>„Priden“ je korenika. vzeta glagolu: „{{razprto|priditi}}; {{razprto|pripriditi}}“ = erwerben (Lašč.)</ref> {{razprto|radodaven}}<ref>Ne: „{{razprto|radodaten}}“, na lik besedi: „{{razprto|pravdodaten}}?“</ref> = freigebig (Lašč.), {{razprto|sladkosnéden}} = naschhaft, {{razprto|blagoglasen}}.“
Namesti priloga se jemlje tudi zaime: „{{razprto|sam}}“ {{razprto|z glagolovo koreniko v prilog}}, pa tudi {{razprto|v ime}}; časi {{razprto|ima}} prilepek, časi ga {{razprto|nima}}, na pr. „{{razprto|samohran}} = sich selbst nährend (srb.), {{razprto|samopaš}}, tudi: {{razprto|samopašen}} — zügellos (Lašč.), {{razprto|samorašč}} (na Dolenskem), pa tudi: {{razprto|samorastov}} = z urwüchsig (Lašč.), {{razprto|Samotež}} = allein ziehend (iz: {{razprto|sam}} in {{razprto|teg-nem}}), {{razprto|samogolten}} = gefrässig (Lašč.), {{razprto|samouk, samostan, Samorod}} (staročesko osebino ime), {{razprto|Samobor, samokres, samostrel, Samo kov}}, menda: eisenhammer ? (mestno ime v Bulgarii), {{razprto|Samojed}}“ (narodovo ime; kaj znači prav za prav?)
Pri nekterih te verste tudi ni {{razprto|pervotnih}} sostav, ampak še le {{razprto|iž njih narejene}} besede imamo, na pr.: „{{razprto|samosevec}}“ = kar se samo zaseje (posebno krompir), {{razprto|samoderžec}} = monarch, {{razprto|samostvoritelj}}“ = on, ki se je sam ustvaril (strsl.); toda le-ta gotovo ni jeziku po godi, ker je silo dolga.
D.
V to
a) {{razprto|Ime}}, tudi {{razprto|prilog z glagolom v nedoločivniku v glagol}}, čigar pomen je potlej {{razprto|povikšan}}, bodi si {{razprto|v dobro}} ali {{razprto|v slabo}}, na pr. „{{razprto|blagosloviti, slavosloviti}} = hochpreisen (rus.), {{razprto|gostožiliti}} = zwitschern; plappern wie kinder (Lašč.), {{razprto|blagovoliti, bogosprijeti}} = komu roko podati pri slovesu; ali pa, kader se pride iz daljnih krajev domú (Lašč.)<ref>Tudi v {{razprto|Koritkovi}} zbirki ima ena pesmica naslov: „{{razprto|bogosprijeinanje}}“ Starec iz Loškega potoka mi je pravil, da je to nekdanje Dolenkam navadno pozdravljanje, ktero popisuje {{razprto|Valvazor}}.</ref> {{razprto|dragoceniti}}.“ Slišal sem celó: „{{razprto|strahopezdeti}}“<ref>Ali pa morda: „{{razprto|straha“, to je: od straha}}?</ref> (Lašč. — sit venia verbo!)
Delamo tudi iz tih {{razprto|imena}} in {{razprto|priloge}}, kakor: „{{razprto|blag oslov, dragocen“ i.t.d.}} Kaže, da bi nekdaj bilo tudi v navadi: „{{razprto|blagodariti, (blagoroditi?), volkosnedati}}“, morda tudi: „{{razprto|rogoviti}}“, ker se govoré prilogi in imena: „{{razprto|blagodaren}} =z dankbar (srb.), {{razprto|volkosnedež}} = habgieriger (Lašč.), {{razprto|blagodar, rogovila}}“; ali morda so pa le-te besede narejene brezi pervotne sostave, kakor je tudi serbska: „{{razprto|dragokup}}“ = der theuer gekaufte.
{{razprto|Opomba}}. Bere se celo {{razprto|ime z deležjem preteklega časa terpivnega naklona v ime}}, na pr. „{{razprto|kuroglašenje, kuropenje}}“ (hahnensang), oboje staroslovenski; zadnja se nahaja tudi v {{razprto|posvetnih pismih}}, kamor je najberže prišla iz {{razprto|cerkve}}, in sodil bi, da to ni po domače zloženo, ker je nekam dolgo, in „{{razprto|glašenje}}“ in „{{razprto|penje}}“ navadno zunaj sostav. Res, da Rusi imajo in {{razprto|staroslovenske cerkvene knjige}} vse polno tacih in še mnogo mnogo daljih; toda pri njih in pri {{razprto|starih Slovencih}} mora človek varovati se, da ga ne prevari, ker te je mnogokrat gerščina zapeljala iz pravega pota, Ruse pa {{razprto|stara slovenščina in nemščina}}; primeri barbarsko besedo: „{{razprto|nočleg}}“ = nachtlager, herberge (rus.)! Lepše pak je in gotovo jeziku po volji, ako se {{razprto|ime}} sostavi {{razprto|z deležjem preteklega časa delavnega naklona v ime}}; kaj da tacih je le malo, na pr. „{{razprto|letorasl}}“ (namesti: „{{razprto|letorasti}}“, strsl.), to je: mladika na veji ali terti, kolikor je {{razprto|zraste}} v enem {{razprto|letu}}. Ravno tako je tudi zložen slovenski priimek: „{{razprto|Mesosnèl.“
Naša slaba pisanja ni samo zavoljo tega taka, kakoršna je, ker se ne učimo jezika tam, kjer izvira iz pravega studenca, namreč kmetu iz ust — nekteri se ga ne učé ne kmetu iz ust, ne iz knjig, pa vender pisarijo —; tudi ne zavoljo tega, da besede vse presamovoljno kujemo in pleteničimo — kakor tako, da je le — brez kake primere, brez dovoljnega znanja: temuč krivo je zmesi in šušmarije tudi to, da besede, ki so jih neukretni pisatelji druzih narečij za silo neukretno zverižili in vrinili v jezik, brezi preudarka jemljemo, in po njihovem izgledu zopet {{razprto|nove}} nepremišljeno klepljemo, vzlasti v {{razprto|pesmih}} in v {{razprto|tehniških rečeh}}. Tù se časi naletí prava babilonščina! Daravno je sedanji vek, posebno Slovanom, {{razprto|jezikoslovni}}, med nami vender še ni dosti mož, ki so jeziku segli do kórena; celó tako deleč smo jo zaórali, da pri nas nekteri {{razprto|klasiki}} (?) za terdno mislijo, češ pisava slovenskega jezika nikakor ne more biti ne lepa, ne „vzvišana“; pesem nikakor ne more imeti prave poezije v sebi, če vse polno besed v gerbastih sostavah ena druge cuco-ramo ne nosi; če ni vsaj četertine zaplat ukradenih družim narečjem.
Nektere sostave tudi {{razprto|kerčimo}}, in sicer na {{razprto|dva}} načina:
a) {{razprto|Od spredaj}}. {{razprto|Odbijamo}} namreč {{razprto|ločivni besedi pervi zlog}}, tudi {{razprto|še kako čerko več}}, ali pa celó {{razprto|vso}} (loč.) {{razprto|besedo}}; to delamo posebno mi Slovenci, na pr. „{{razprto|nograd}} (vinograd) <ref>„{{razprto|Vinograd}}“ je sicer stara, splošno rabljena beseda; pa vender ne vém, je li prav zložena, kakor hoče imeti slovenščina? Berž ko ne so jo naredili pisarji. Enaka je: „{{razprto|vrtograd}}“ (vert, strsl.)</ref>, no rez, tudi: {{razprto|noraz}} (vinorez = rebenmesser, dolensk.), {{razprto|štogubec}} (šestogubec, Lašč.), {{razprto|inorog}} (jedinorog = einhörnig, strsl. Dobrowsky), {{razprto|pust“ (mesopust z = z fasching.)
b) Na sredi, in sicer na{{razprto| štiri}} načine:
α) {{razprto|Izpuščamo vezno čerko}}, na priliko: „{{razprto|medved, medjed }}(medojed), {{razprto|mocvirje, močvirje}} (močevirje), {{razprto|vojvoda}} (vojevoda), {{razprto|Ljudmila}} (Ljudomila), {{razprto|starmali}} (staromali, adj. = zwerg, srb.) {{razprto|stremglav}} (strmoglav = z preceps, strsl. Dobrsk.), {{razprto|kravajnoša}} (kravaljenoša, = person, welche bei einem festmahle die gerichte (kravalj) aufträgt, srb.) Tù je izpuščena veznica, in zavoljo blagoglasja tudi čerka „lj“ spremenjena v „j.“
β) {{razprto|Odbija}} (vzlasti Slovenec) {{razprto|ločivni besedi zadnji zlog}}, ali {{razprto|zadnje dve čerki}} zavoljo blagoglasja, ali pa zato, da ni beseda predolga, na pr. „{{razprto|debekožniki}} (debelokožniki = taka jabelka, Kopitar), {{razprto|grenkožen}} (grenkokožen, Lašč.), {{razprto|mertud, mertudnica}} (mertvoudnica), {{razprto|kurnos}}“ (po mislih Dobrowskyga namesti: „{{razprto|krnos}}“, in to namesti: „{{razprto|krnjenos}}“, adj. = naso mutilus.)
γ) {{razprto|Odbijate}} se {{razprto|prilogu zadnje dve čerki}} (pri ženskem in srednjem spolu, pri moškim samo {{razprto|ena}}); potem se pa dela sostava {{razprto|iz priloga in imena}} (v serbskem), na priliko: „{{razprto|hristogranje}} (hristovo granje = nekaka zel, srb.), {{razprto|dubodolina}}<ref>Da to ni sostavljeno iz imen: „{{razprto|dub}}“ (hrast) in: „{{razprto|dolina}}“; da tedaj ne znači: „{{razprto|eichenthal}}“. uči uže samo to, ker v serbskih pripovedkah šaljivo stojí: „{{razprto|dubodolina}}“, namesti: „{{razprto|golida}}“ = melkgelte.</ref> (duboka dolina = tiefthal, srb.), {{razprto|Jutrobog}}“ (jutrov bog); ali so pa še berže popačili pisarji to besedo, kakor tudi: „{{razprto|černobog, belo bog}}“, namesti: „{{razprto|černi? beli bog}}“; — „{{razprto|bratučed}}“ (bratovo čedo = geschwisterkind, srb.) Serb rad jemlje steblo stare besede: „{{razprto|čedo, čad o}}“ (kind), ter ga meče konec imena, in potem s tako sostavo znači {{razprto|množje ljudí, pa tudi {{razprto|žival}}; a to steblo mu ni več „{{razprto|ime}}“, ampak le „{{razprto|prilepek}}“, na pr. „{{razprto|momčad, pastorčad, paščad}}“ = hunde {{razprto|i.t.d.}}<ref>Ali morda je „{{razprto|ad}}“ le prilepek?</ref> Ali nima tudi pri nas te rabe korenika: „zél“? V {{razprto|Metelčici}} stoji: „{{razprto|robzel}}“ (robida); {{razprto|v Mojstrani}} pravijo: „{{razprto|gramzel-še“ = preisselbeere. Vé še kdo kaj tacih?
δ) {{razprto|Glavni besedi}}, ako je njena {{razprto|perva čerka samoglasnica, odbijamo}} časi {{razprto|to samoglasnico}} zastran lepoglasja. To sem slišal govoriti v besedi: „{{razprto|samodin}}“ (samoedin, Lašč.) Bere se tudi v serbskem: „{{razprto|crnoka}}“ (crnooka) {{razprto|djevojka}}.
Kažejo nam te sostave, da naš govor ne čisla predolgorepih besed; vender pisarjem ni svetovati posnemanja, ker se je bati, da bi nemarno strigli, kakor bi jim skočilo iz peresa, bodi-si prav ali napek. Saj vemo, da {{razprto|nekteri}} naši književni možje rabijo z jezikom ravno kakor uni tesár, ki ni vedil, kaj bi naredil iz lesene klade, ki je ležala pred njim; ali bi naredil klop ali malika? Naj se ne misli, da sem preveč rekel; saj komur so naši pesniki znani, ta ve, da se bere: „{{razprto|nagnuj}}e“ namesti: „{{razprto|nagiblje, nagiba}}“; „{{razprto|pljam}}“ namesti: „{{razprto|poljem}}“ ({{razprto|plati}} = ausschöpfen {{razprto|i.t.d.}}); „{{razprto|počilo}}“ namesti: „{{razprto|počitek, pokoj, počinek}}“ (dolensk.); vse to pa samo, da bi se ustreglo slabim stikom na koncu slabega verza, in pa tudi iz nevednosti v jeziku. Človek bi menil, da je „{{razprto|počílo}}“ kaka priprava, kako orodje za počitek, kakor: „{{razprto|motovilo, cedilo, kresilo, šilo}}“ {{razprto|i.t.d.}}. {{razprto|i.t.d.}}. Največim napakam se mora prištevati med nami tudi {{razprto|besedno skopljenje}}. Časi verhovatimo v sostavah gomilo verh gomile; časi pa kosorepimo, da je groza! Bere se: „{{razprto|porom}}“ namesti: „{{razprto|romanje“; „trenut}}“ namesti: „{{razprto|trenutje“; „objimo}}“ namesti: „{{razprto|objemimo“; „pit}}“ namesti: „{{razprto|pitje“; „sut}}“ namesti: „{{razprto|posip}}“ (kakor: {{razprto|zasip}}, Lašč.); dalje: „{{razprto|hran}}“ namesti: „{{razprto|hram, hramba, shramba, hrana}}“ (sam ne vem, namesti ktere le-tih?); „{{razprto|gan}}“ namesti: „{{razprto|gibanje“; „sjaj}}“ namesti: „{{razprto|sijanje}}“; „{{razprto|naras}}“ = anwuchs {{razprto|i.t.d.}}. Posebno zadnja je strélensko knjakasta; celó čerko: „t“ je revica od korenike zgubila. Ravno v to versto gré tudi: „{{razprto|znam}}“ namesti: „{{razprto|znamenje}}“; „{{razprto|plam}}“ namesti: „{{razprto|plamen.}} “ Rabil sem, dobro vém da, uže sam ktero tih; ali za to vender ne bom djal, da so za kaj. S tim pa zopet ne bodi rečeno, da bi se ne smelo nikdar nič narediti v jeziku, nikdar ne smela nobena korenika vzeti v ime; sme se, toda po analogii naj se ozira! Saj tudi kmetje pravijo: „{{razprto|mèt}}“ = der wurf, (prišel mi boš na mèt“ = du kommst mir in den wurf, Lašč.); „{{razprto|bér}}“ namesti: „{{razprto|branje}}“ (dans imajo bučele {{razprto|dobro bér}}, Čatež); „{{razprto|kop}}“ namesti: „{{razprto|kopanje}}“ (v no-gradu, dolensk.); „{{razprto|rez}}“ namesti: „{{razprto|rezanje}}“ (dolensk.); „{{razprto|sév}}“, tudi: „{{razprto|séva}}“ namesti: „{{razprto|setev}}“ (ajdova sév, ajdova seva, dolensk.), „{{razprto|kóv, i}}“ = das beschläge; „{{razprto|rast}}“ {{razprto|i.t.d.}} Zapomni pa naj se, da te korenike so večidel ženskega spola; „{{razprto|lov, a}}“ (die jagd) je mošk tudi v serbskem; a „{{razprto|lov, i}}“ (der fang) je zopet ženskega široko po dolenskem (dans je {{razprto|dobra tičja lóv}}). — Jezik ni kar bodi; ne smé ga vsakdo po svoje ugnetati in keršiti — jezik ima terdna pravila, ima gotove meje; uči se, išči, ali pa v kot verzi pero! — Vender pa slovenščina le vedno {{razprto|raje pripoveduje z glagoli in prilogi to}}, kar drugi jeziki z {{razprto|imeni}}; tega naj bi vzlasti {{razprto|g. g. prestavljavci}} ne pozabili! Kako morajo človeka boleti ušesa, ko bere: „{{razprto|dvoriše gospodiša c. kr. mavtnega položiša!“ t. j.}} amtsplatz der {{razprto|k. k.}} zoll-legstätte.
{{razprto|Prélaz}} z vezanja {{razprto|na zlaganje}} (sostave brez veznice) delajo take {{razprto|sostave}}, ki jih narejamo {{razprto|iz besed, ktere se govoré pri kacem poslu}}, da se ž njimi potem {{razprto|znači djanje ali reč}}; tudi se daje osebi, ki ima rada te besede na jeziku, {{razprto|smešen priimek}}. Pri tih se vezna čerka časi deva, časi ne. Tako je v serbskem narejeno: „{{razprto|bogoraditi}}“ (šaljivo namesti: „{{razprto|beračiti}}“), ker berači pravijo: „podelite {{razprto|Boga radi}}“! (zavoljo Boga). Slišal sem ženo, da je rekla: „{{razprto|hudoletnik}}“ tacemu , ki je prosil za {{razprto|hudo léino}}. {{razprto|Prešerin, „bogmej}}“ veli Hervatu. ker često govorí: „{{razprto|Bog me!}}“ Tudi Serbje imajo besedo: „{{razprto|bogmati se, bogmanje.}}“ Slovenec pravi: „{{razprto|pridušiti se, priveriti se}}“, to je reči: „{{razprto|pri moji duši, pri moji veri.}}“ Slišal sem tudi uže, da so „{{razprto|pridušec}}“ rekli možu, ki se je rad pridušal. Tako je: „{{razprto|mirbožati se}}“ (srb.) to je, poljubiti se o božiči in govoriti: „{{razprto|mir božji!}}“ Dalje: „{{razprto|dobrodošna časa, dobrodošnica}}“ (srb.) = der bewillkommuungstrunk, ker se govori: „{{razprto|dobro došao!}}“ Po tem potu je gotovo tudi narejena beseda serbska: „{{razprto|danguba}}“ (zeitverlust), in češka: „{{razprto|neznabog}}“ (heide). — Tacih sostav še Nemci nimajo. Je-li še ktera v njih jeziku razun glagola: „{{razprto|bewillkommen?}}“
II. Slovan zlaga brez veznice. Tako se dela v naslednjih namerah:
a) Serbje imajo časi v pesmih sostave „{{razprto|za nevolju}}“, na pr. „{{razprto|studen — kamenje, Stambol — car, jelen — rogovi, star — Juga Bogdana“ i.t.d.}} Taka je tudi naša: „{{razprto|žal— beseda.}}“ Tih sostav se jezik nič kaj ne brani, daravno so neslovanske. Serbe je zapeljala analogija turških in druzih {{razprto|ptujih}} besed, na pr. {{razprto|meneviš — čakšire, mor — dolama, samur — kalpak i.t.d.}}“; nas pa nemški prilogi pred slovenskimi imeni, kakor: „{{razprto|avfrihtik — ljudje, lustik—tovaršija, lindek —beseda“<ref>Govori se tudi: „{{razprto|lindek —jezik}}“ (eine fertige zunge); „{{razprto|beseda mu lindek teče“; „{{razprto|lindek izgovarjati“; po enih krajih menda tudi: „{{razprto|lindek — miza}}“ (glatter, ebener tisch; celó Bulgarji neki da imajo to besedo. Začeli so jo v zadnjih časih pri nas rabiti nekteri za: „{{razprto|horizontal}}“; pa ne vem, je-li slovanska? Čudno je, zakaj se ne sklanja? </ref> i.t.d.}}
b) Zlagamo {{razprto|velivnik}} (imperativ) z imenom v{{razprto| ime}}. Tako je zloženih mnogo {{razprto|staroslovenskih, ruskih}} in {{razprto|serbskih osebinih imen}}, kakor: „{{razprto|Jezdimir, Kazimir, Vladimir, Vladislav, Strezibor, Pletikosa (srb.). Serbsko narečje ima še dan danes na prebitek tacih besed, na pr. „{{razprto|kažiput (zeigefinger), {{razprto| visibaba}} (schneeglöckchen), {{razprto| nazovibrat}} (pseudobruder), {{razprto| nazovimrtvac}}“<ref>Pa vender sem vidil na prodaj serbsko knjigo po imenu: „{{razprto|Stepan lažni car}}“ (pseudo-zar)! Povsod enako se učimo pisarji svojega jezika!</ref> (scheintodter). Vzlasti smešnih priimkov je dovolj: „{{razprto|gaziblato (smešen priimek kacega nizkega vradnika, ki se šopiri); {{razprto| izderilijeska}}“ (kerngesunder kerl, dem der haslinger (des korporals) nichts anhaben kann, {{razprto| Vuk}}) {{razprto|i.t.d.}}. Slovák pravi: „{{razprto|kratiknot}}“ = lichtschere, prav za prav: „{{razprto|kürze den docht.“ Slišal sem tudi med nami: „{{razprto|podrezibaba (sitna baba, ki vsako reč {{razprto| dreza}}), {{razprto| lézibaba}} (stara baba, ki uže komaj {{razprto| leze}}); {{razprto| čakibirt, strezibirt}} (kerčmar, ki ljudí {{razprto| čaka in streže}}); {{razprto| nepridiprav}}“ (nerodna {{razprto| reč}} ali tudi {{razprto| človek}}, ki nikamor prav ne pride); gosp. {{razprto| Drobnič}} ima v besednjaku: „{{razprto|bežistéza}}“ = flucht über hals und kopf. Tudi Nemci so imeli nekdaj veliko tacih; zdaj so se pa opustile; malo se jih bere: „{{razprto|springinsfeld, saufaus}}“, in pa morda še ktera.
c) Zlagamo s {{razprto|predlogi}} tacimi, ki imajo le po {{razprto|en zlog}}. Samo predloga: „mimo“ in: „{{razprto|preko}}“, daravno imata {{razprto|dva}} zloga, časi nahajamo v sostavah, pa v našem narečji ne; v serbskem je: „{{razprto|Arap prekomorac}}“; „da ga živa želja {{razprto|mimoidje}}“ (mini). Govorili bomo le o nekterih predlogih.
Predlog: „k“ meni znan samo v dveh sostavah: kljubovati (menda iz: „{{razprto|k ljubu}}“ =z zu fleiss); kničemrati = verderben iz: „k nič“ (k ničemur), govori se namreč: „k nič sem; k nič me je del.“ Vidi se, da le-ta predlog v sostavi nima tolike važnosti, kolikoršno imajo drugi; za to se prav za prav ne more govoriti o njegovem zlaganji.
„Brez“ ima precèj veliko sostav; zlagamo ga le z {{razprto|imenom v prilog, redko v ime}}, na priliko: „{{razprto|bezposlen}}<ref>V serbskem je najpervo sostava : „{{razprto|bezposlen}}“; iz tega: „{{razprto|bezposlica}}“ (musse, tudi: müssiggänger); iz tega zopet: „{{razprto|bezposličiti}}“ (müssig gehen), in zopet iz tega: „{{razprto|bezposličenje}}“ (müssiggang). Lahko bi se pokazalo se več tacih izgledov, kako se iz dobrih sostav dalje nareja.</ref> = beschäftigungslos (srb.), {{razprto|brezdušen, brezzoba}} (baba), {{razprto|brezdno, bezzakonje}}“ = irreligion (srb.) {{razprto|i.t.d.}}. Več sostav ima: „{{razprto|raz}}“, ki je na Gorenskem še predlog. Zlaga se z {{razprto|glagoli}}, pa tudi z {{razprto|imeni v prilog }}ali {{razprto|ime}}, na pr. „{{razprto|razoglav}}<ref>Ta beseda ima čez analogijo veznico „o.“ </ref> {{razprto|razusten}} (velicih ust, Lašč.), {{razprto|razvraten}} (velicih vrat, Lašč.), {{razprto|rázsola}} (einsalzung, Lašč.), {{razprto|razviditi se}}“ = tag werden; pa ne: sich wieder sehen! {{razprto|i.t.d.}}
Huda muka vsim učenim slovanskim pisarjem je predlog: „{{razprto|pred}}, ki se le malo zlaga. Res da mi imamo v jeziku: „{{razprto|predpust, Preddvor}}“; ali to prav za prav ni zlaganje, kakor se bo pozneje dokazalo. Slovenec bi ne smel le-te besede sostavljati {{razprto|nikoli z glagoli}}, ampak z {{razprto|imeni}}, večidel neglagolskimi, pa le redko, in tedaj mora: „{{razprto|pred}}“ vselej kazati {{razprto|mesto, ćasa ne}}. Serbski slepci beraške pesmi, ki se pojó {{razprto|pred}} hišo („{{razprto|kućo}}“) imenujejo: „{{razprto|predkućnice}}“; Gorenec pravi: „{{razprto|préderje}}“, to je: preddurje = platz vor dem hausthore. Po tej analogii anti je prav zloženo: „{{razprto|predmestje, predgorje}}“; še celó: „{{razprto|predgovor}}“ ni ušesu neprijetno (kar stojí {{razprto|pred}} pravim govorom); ali kosmato in čisto napek je: „{{razprto|prednašati, predstaviti, predložiti}}, in iz tega: „{{razprto|predlog}}; <ref>Naj se mi ne očita, da rabim tudi jaz besedo: „{{razprto|predlog}}.“ Vem, da je napek narejena, čeravno je uže {{razprto|stara}}; ali nevšečno delo je {{razprto|kovati}} besede; tega me je ostrašil mnogi prežalosten izgled. Jako je treba in čas je, da bi se porazumeli možje, ki jezik {{razprto|znajo}}, in da bi dali naši slovnici terminologijske oblike narejene slovenščini po volji. Dokler ne bo tega, tako dolgo bo {{razprto|šušmaril}} vsak {{razprto|šušmar}} po svoje. Tukaj naj stoji tudi nekoliko imen {{razprto|starosl. slovnice}} iz {{razprto|Dobrowskyga}}: „{{razprto|slog}} (silbe), „{{razprto|ime}} (hauptwort), {{razprto|mestoime}} (?) (fürwort), {{razprto|glagol}} (zeitwort), {{razprto|pričastije}}(participium) , {{razprto|predlog}} (?) (vorwort), {{razprto|narečije}}, tudi: {{razprto|nadglagolije}} (umstandswort), s m z (bindewort), {{razprto|različije}}“ (artikel). Vse so po gerškem narejene.</ref> {{razprto|predpis}} {{razprto|i.t.d.}}“ Tacim sostavam nimaš primere v jeziku; tako se tudi ne sme delati! Vem, da se mi bo zavernilo: časi nikakor ni mogoče ogniti se jih; sila kola lomi! — Prazen izgovor! Le mislimo slovenski, pa bo s to tožbo utihnila še nektera druga! Kaj pa da se bere uže v starem: „{{razprto|hleb predloženija}}“ (schaubrod); ali to je {{razprto|grecizem}}, in {{razprto|grecizem}} je tukaj tudi rodivnik; dalje se bere: „{{razprto|predtéča (vorläufer), {{razprto|predvariti}} (praecedere), {{razprto|predglagolati}}“ {{razprto|i.t.d.}}. {{razprto|i.t.d.}}. Jaz menim, ako bi se potrudil kdo, in prevéjal vse grecizme v stari slovenščini, da bi mu ravno sostave dale zadosti opravka.
Zaverniti bi me utegnil kdo, da se govorí {{razprto|široko po dolenskem}} — še celó v {{razprto|Ribnici}}: „{{razprto|predjužnik}}“ = gabelfrühstück, po {{razprto|gorenskem}} pa: „{{razprto|predpoldnica, predkosilnica}}.“ <ref>Ne vémo: ali je {{razprto|predpoldnica}} ali{{razprto| predkosilnica}} znana {{razprto|Gorencom}}. Mi le vémo za {{razprto|kosílo}} (Frühessen), za {{razprto|južino}} (Mittagessen) in za {{razprto|malco}} (malo jed), ki je dopoldne {{razprto|pred}} južino in pa popoldne po južini.</ref> Znano mi je, in tukaj, posebno v besedi: „{{razprto|predpoldnica}}“ predlog res ne kaže {{razprto|mesta}}, ampak {{razprto|čas}}; ali opomniti pa je, da nikdar ne bo djal {{razprto|Laščan}}: „{{razprto|predj užnik}}“, temuč vselej: „{{razprto|dojužnik}}“, kakor tudi pravimo: „{{razprto|dopoldne}}“ (vormittag). Pozabiti se pa vender ne smé, da ima tukaj tudi Serb dve besedi, ravno ko mi, namreč: „{{razprto|doručak}}“ in „{{razprto|predručak}}“; zadnja je v {{razprto|Vukovem}} rečniku {{razprto|edina}} zložénka s tim predlogom, ker „{{razprto|predkućnice}}“ nima; bral sem jo le v ženskih pesmih. — Vse to nam kaže, da se jako rada ogiblje slovenščina tacih sostáv; in pisar mora ugajati jeziku, pa ne nagajati mu, če noče biti {{razprto|žavžar}}!
Dalje se ta {{razprto|predlog}} časi tudi zlaga s {{razprto|prilogom v prilog}}, pa ne prav mnogokrat; in to spada uže med polóvno zlaganje, o kterem bomo tudi govorili; na pr. „{{razprto|predlanski, predvčeranji}}“ {{razprto|i.t.d.}}; še celó sostáv sò {{razprto|zaimenom v ime}} jezik ne otresa; „{{razprto|prednamec}}“ (vorfahre) ni slovenščini zoperno.
Predlog „{{razprto|med}}“ se zlaga z {{razprto|imenom v ime}}, časi s {{razprto|prilogom v prilog, z glagoli nikdar}} ne; pa tudi kaže le mesto. Slišal sem v jeziku samo tri take sostave: „{{razprto|medplečje, mednožje, medmášna}}“ žaba, to je, žaba ujeta med velicim in malim Šmarnom; pravijo, da se je dobro ž njo pokaditi, kader glava bolí. — Imamo tudi: „{{razprto|medgorje}}“; v serbskem je: „{{razprto|medjudnevnica}}“ = dnevi med veliko in malo gospojnico. Še celó sostava sò {{razprto|zaimenom}} ni neslovenska, na pr. „{{razprto|mednamec}}.“
d) Rekli smo uže, da imajo nektera imena časi {{razprto|predlogov pomen}}. Tudi s temi zlagamo večidel brez veznice, na pr. „{{razprto|križpotje, križempot, srédpost, (sréjpost)}} = mitte der fasten; {{razprto|sredpostna}}“ nedelja. Serb ima: „{{razprto|stramputica (stranputica) }}|“ = seitenweg. Navadna je v Laščah tudi sostava te verste z{{razprto| veznico: „sredozimci}}“, to je: godovi {{razprto|sredi zime}} (sv. Pavel {{razprto|i.t.d.}}.). Govori se: mraz je kakor {{razprto|o sredozimcih.}}
e) Zlagamo z {{razprto|nekdanjimi predlogi}}, in tudi z druzimi besedicami, kakor: „{{razprto|pra, pro, pre, pa, ne}}“ na pr. „{{razprto|praprot, (praded), prekupiti, prekupec, prebeg}} = profugus (srb.), {{razprto|parobek}}“ {{razprto|i.t.d.}}.
Na pol {{razprto|zložene besede}}, to je, ktere so le samo v nekterih sklonih sostavljenke, v nekterih pa ne. Semkaj spadajo:
a) Zloženke s čislom: „{{razprto|pol}}.“ Stari Slovenci so djali: „{{razprto|polunoštije, p o lunošt}}“<ref>„{{razprto|Polu}}“ je stari {{razprto|rodivnik}}. </ref> = mitternacht; tako sostavlja časi nekoliko druzih narečij še zdaj. Pri nas pa čislo: „{{razprto|pol}}“ k sebi jemlje ime v {{razprto|rodivniku}}; zatoraj take besede v našem narečji prav za prav tudi {{razprto|nimajo}} imenovavnika. Nemec pravi: „es ist mittag, mitternacht“; a mi: „{{razprto|poldne,polnoči je}}“, tudi: „{{razprto|poldan}} (gorenski), {{razprto|polnoč je}}“; v rodivniku: „{{razprto|do poldne, (poldneva), do polnoči}}“, tudi: „{{razprto|dopoldan}}“ (gorenski) v pomenu: vormittag; v dajavniku: „{{razprto|proti poldnu, poldnevu, polnoči}}“; v mestniku: „{{razprto|o poldne, polnoči}}“ (prav za prav: „{{razprto|o poli dne, o poli noči}}“), tudi: „{{razprto|o poldan}}“ (gor.); v storivniku: „{{razprto|pred poldnem, poldnevom, polnočjo}}.“ Ravno tako se rabi: „{{razprto|pol leta, polmesca}}“ (ne: „{{razprto|polomesec}}!“); še celó: „{{razprto|pol hleba, pol vedra}}“ {{razprto|i.t.d.}}; primeri izgled: „{{razprto|s pol hlebom}} ne prebom.“
Vidili smo, da v slovenskem beseda: „{{razprto|pol}}“ ne jemlje veznice, da se tudi ne sklanja;<ref>„{{razprto|Pola}}“ je v naših sostavah dostikrat prav za prav stari mestnik: „{{razprto|poli}}“, ki ga sèm ter tjè še rabimo, kakor: „{{razprto|o poli ene}}“ {{razprto|i.t.d.}}.</ref> ampak sklanja se le {{razprto|ime}}, posebno v {{razprto|dajavniku in storivniku}}, in samo takrat je vsa beseda gotova sostava. Tù pa ne bodi rečeno, da pisar naj vselej tenko gleda in tehta, kdaj bo pisal: „{{razprto|polnoči, poldne}}“ vsako besedo posebej, kdaj obe za eno; tù se ta reč le razlaga, kako je prav za prav. — Sliši se celó: „{{razprto|poldne, poldneta}}“, kar pa ni, da bi se posnemalo; vender se učimo tudi iz tega, da čislo: „{{razprto|pol}}“ {{razprto|ne jemlje}} veznice: „o“, ki so jo začeli, menda po nevednosti, {{razprto|v pisanji}} neslovanski rabiti, kakor kaže. najpervo {{razprto|Čehi}}, ki imajo mnogo tacih sostav, na pr. „{{razprto|poloobnažený}} = halbnackt, {{razprto|polooblý}} = halbrund {{razprto|i.t.d.}}.: pa vender govoré tudi še staro besedo: „{{razprto|polu}}“ na pr.: {{razprto|poloubratr} =. halbbruder (stiefbruder), {{razprto| poloubota} = halbstiefel, {{razprto|poloukruh}}“ = halbkreis; nektere delajo celó brez veznice, kakor: „{{razprto|polhubek}}“ = halber mund. Čehe so posnemali {{razprto|Rusi}}, pa le redko redko, na pr. „{{razprto|poloumje.}}“ {{razprto|Stara}} in tudi {{razprto|nova slovenščina}}, dalje {{razprto|polsko narečje}}, ako je {{razprto|Liude}}<ref>Imel sem pred sabo natis is leta 1811.</ref> porok, in tudi {{razprto|serbsko narodno slovstvo}} nikoli nima neslovanske veznice: „o. “
Mi v nekterih namerah še drugače govorimo, na priliko „{{razprto|pol od pol hleba}}“ = l/4 laib (Lašč.); „{{razprto|po poli sestra}}“ {{razprto|i.t.d.}}.
Čeravno: „{{razprto|poldne, polnoči, pol leta}}“ {{razprto|i.t.d.}}. prav za prav niso skozi in skozi sostave, vender se jemljó v stalo sostavam, še le iz njih narejenim, na pr. „{{razprto|dopoldanji, polnočni}}“; zato je prav zložena beseda: „{{razprto|polletje}}“ = halbjahr.
Vprašanje pa je, kako naj bi narejali učenim rečem take besede, ktere so v druzih jezicih sostavljene s čislom „{{razprto|pol}}“, in ktere tudi pri nas {{razprto|morajo}} biti, na pr. „{{razprto|halbkreis}}?“ — Veznice: „o“ ne gré jemati, ker vidimo, da je čisto neslovanska; rodivnika: „{{razprto|polu}}“ pa tudi ne, ker je pri nas uže iz navade. Menil bi, da take sostave, ako se jih ni ogniti, naj bi se narejale {{razprto|brez veznice}}, ker ne samo naše, ampak tudi še druga narečja tako delajo, posebno tedaj, kader se „{{razprto|pol}}“ sostavlja s tako besedo, ktera kaže {{razprto|čas ali število}}; pa tudi celó, ako beseda, s ktero je zloženo čislo: „{{razprto|pol}}“, števila ne kaže.
Izgledje perve verste: „{{razprto|poldne}}, pred {{razprto|polletom, polnoči; poledne}} (čsk.); {{razprto|poltora}} = anderthalb (rus.), {{razprto|polsedma}} (rus.); {{razprto| połdnie}} (polsk.), {{razprto|połdziesiata}}“ (polsk.) i.t.d.
Izgledje druge verste: „{{razprto|polkonj“? <ref>{{razprto|Anastazi Grün}}, ki je prestavil nekoliko slovenskih narodnih pesim v nemški jezik, ima na 57. strani eno, ki se ji pravi: „{{razprto|ein friedfertiger herr}}“, in zadaj v {{razprto|opombi}} k tej pesmi stoji: „{{razprto|polkonj}}“ = halbpferd. Nemški verz, v kterega ta beseda služi, je tak-le:
<poem>„Ich komme her vom neunten land,<br>Ein volk, halb menseh, {{razprto|halb pferd}} ich fand.“<br></poem>
Zdaj pa sam ne vem, ker te pesmi v slovenskem nikjer nisem mogel dobiti, ali je v {{razprto|originala}} res: „{{razprto|polkonj}}“; ali je gosp. {{razprto|prestavlj avec}} napek razumel? Tudi je mogoče, da tisti, ki je to pesem ljudstvu iz ust zapisal, morda je sam prenarejal in popravljal. Kdor jo ima, naj bi jo dal natisniti, ker je iz več ozirov {{razprto|zeló branja vredna}}.</ref>= halbpferd (slovenski). Pravil mi je nekdo, da Slovenci po enih krajih tudi pravijo: „{{razprto|polmesec, polképa}} = halber klumpen, {{razprto|polbrat, polsestra}}.“ Ali je res? Kdor vé, naj bi se oglasil. Dalje: „{{razprto|polhubek}} (čsk.); {{razprto|połbrat}} (polsk.), {{razprto|połchłop}}“ = ein verschnittener (polsk.). Celó stara {{razprto|slovenščina}}, pa menda le v pismih {{razprto|novejše dôbe}}, ima: „{{razprto|polkružije}}“ = halbkreis (Dobrowsky).<ref>18. listu „{{razprto|Novic}}“ piše gosp. {{razprto|Levstik}} o zlaganji s predlogi, da se govori po Dolenskem: „{{razprto|predjužnik}} =: gabelfrühstück, po Gorenskem pa: „{{razprto|predpoldnica, predkosilnica}}.“ Zraven besede: „{{razprto|predkosilnica}}“ stojí opazka slav. vredništva, da ne vé, ali je znana ta beseda Gorencom. Za besedo: „{{razprto|predpoldnica}}“ nisem porok (morda je kakemu drugemu iz Gorenskega znana?); beseda: „{{razprto|predkosilnica}}“ je pa navadna po vsem Gorenskem, posebno od Kranja do Bleda. Poljancom, to je, prebivavcom okoli Št. Jurja in okoli Kamnika je menda ptuja. V Lučnah, blizo Polhovega gradca pravijo: „{{razprto|predkosilec}}.“ — „{{razprto|Predkosilnica}}“ in „{{razprto|predkosilec}}“ pa nima ne na Gorenskem ne v Lučnah tega pomena, kakor bi se utegnilo povzeti iz spisa g. Levstik-ovega — pa saj on ni besede zavolj pomena navodil, ampak v izgled zlaganja s predlogom „{{razprto|pred}}.“ „{{razprto|Predkosilnica}}“ na Gorenskem in „{{razprto|predkosilec}}“ v Lučnah (in morda še kje drugod?) znami jed, ki se daje tericam pred kosilom uže ob štirih ali petih zjutraj. Terice navadno {{razprto|kosijo še le o poldne}}, popoldne pa {{razprto|južnajo}}, pa zato že ob osmih al pol devetih zjutraj {{razprto|malcajo}}. Josip Novak.</ref> <ref> Dostavek vredništva. {{razprto|Predkosilnica}} je res tudi znana v {{razprto|Vodicah}} in njih okolici, kjer se najbolj z lanom in predivom pečajo, za {{razprto|predpoldnico}} ne vejo. Neki Vodičan nam je pravil, da {{razprto|kosilo}} ni jed {{razprto|o poldne}}, ampak pri tericah sledijo jedí takole: {{razprto|predkosilnica}} je perva jed zjutraj zgodaj, po kterí sledi {{razprto|kosilo}}, potem do poldne še {{razprto|malca}}, o poldne {{razprto|južina}}, po poldne spet {{razprto|malca}} in na večer {{razprto|večerja}}.</ref>
b) {{razprto|Na pol sostave}} so tudi imena tacih {{razprto|krajev}} in {{razprto|vasí}}, ki imajo dve besedi: {{razprto|predlog}} in {{razprto|ime}}, na priliko „{{razprto|Podgaber}}.“ V imenovavniku pravimo: „tù je pod {{razprto|Gabrom}}“, pa tudi: „tù je {{razprto|Podgaber}}“; v rodivniku „{{razprto|Podgabra}}“; v dajavniku: „{{razprto|Podgabru}}“; v kazavniku: {{razprto|Podgaber}}“; v mestniku: „zdaj smo {{razprto|pod Gabrom}}“, redko: „{{razprto|v Podgabru}}“; v storivniku: „(pred) {{razprto|Podgabrom}}.“ Po tem izgledu se rabijo: „{{razprto|Medvode, Preddvor, Podréber}}“ {{razprto|i.t.d.}}.; še celo: „{{razprto|predpust}}.“
c) Nektera {{razprto|vaška imena}}, ki zopet imajo dve besedi: {{razprto|prilog in ime}}, rabimo na dva načina; sklanjate se namreč ali obe besedi vsaka posebej, ali pa obé za eno v sostavi, na pr. „{{razprto|Kamni verh}}.“ Govori se: „{{razprto|Kamniverh, Kamnierha}}“; ali pa: „{{razprto|Kamni verh. Kamnega verna}} i.t.d. Tako je tudi: „{{razprto|Slanč verh, Bežji grad}}“ {{razprto|i.t.d.}} Nektera taka imena so pa uže do dobrega sostave, na pr. „{{razprto|Martini verh, Vini verh, Višehrad}} (čsk.), {{razprto|Carigrad}} (srb.), {{razprto|Krušedol}} (srb.), {{razprto|Beograd}}“ (srb.) Slovenec pa vender pravi: „{{razprto|Beligrad, Belega grada}}.“ — Ravno po tem potu so se tudi skerčila nekterih oseb imena, kakor: „{{razprto|Pustoverh, Maloverh, Velikoverh}}“ i.t.d.
Ker smo uže pri tej reči, poglejmo še to, kako se delajo {{razprto|prilogi}} in {{razprto|imena}} prebivavcem tistih vasi, ki imajo {{razprto|prilog}} in {{razprto|ime}} v sebi, na priliko „{{razprto|Černa gora, Černogorec, černgorski; Pusti hrib, Pustohribec, pustohribič}}<ref>Laščanje iz nekterih {{razprto|osebnih}} in hišnih {{razprto|imen}} še delajo {{razprto|priloge}}, kakor so imeli {{razprto|stari Slovenci}} navado, na pr. „{{razprto|Zajec. zajč; Živec, živč; Kropec, kropic; Grében, grebêne; Virant, viranč}}“ i.t.d.</ref>, pa tudi: {{razprto|pustohribški; Zlati rep, Zlatorepec, zlatorepič}} in tudi: {{razprto|zlatorepški}}; {{razprto|Hudi konec, Hudokončan, hudokonč; Mala slevica, Maloslevijan, maloslevski}}“ {{razprto|i.t.d.}}.
Izberimo si druzih, ki imajo pred imenom besedo: „{{razprto|svet}}“, ali pa morda {{razprto|prilog trijeh zlogov}}, da so tedaj {{razprto|sostavam predolge}}, na pr. „{{razprto|Vélika slévica, Slevljan, slevski; Vélike lašče, Laščan, laški; Sveta trojica, trojiški}}, (imena še nisem slišal; pa menda bi se reklo: {{razprto|Trojičan?); Dvorska vas, Dvorján, dvorski; Kervave peči, Kervavec, kervavski; Ilova gora, Ilovec, Ilovar, ilovski, ilov; Sveti križ, Svetokrižan, svetokriški}}, še raje pa: {{razprto|Križan, Kriščan, kriški; sveti Ureh, Urhovec, urhov; sveti Gregor, Gregorec, gregorski}}.“ Vidimo, da pri le-tih se delajo imena ljudem ali iz {{razprto|priloga}} (Ilovec, Dvorjan), ali pa {{razprto|iz imena}} (Slevljan, Urhovec).
Kdor mora večkrat pisati imena {{razprto|vasém}} in {{razprto|prebivavcem}}, gotovo ima veliko sitnost, ker nihče, ako ni slišal, ne more vselej vediti, kako se dela iz {{razprto|vaškega}} imena {{razprto|ime prebivavcem}}. Pri Turjaku je vas: „{{razprto|Lípljene}}“, a človek iz nje se imenuje: „{{razprto|Lipníčan}}“, in v množnem številu: „{{razprto|Lipničanje}}“, pa tudi: „{{razprto|Lípnici}}.“ Druga vas je: „{{razprto|Srobotník}}“; iz tega se govorí: „{{razprto|Srobočan, sroboški}}“; dalje: „{{razprto|Retje}}“, in potem: „{{razprto|Rétničan, rétniski}}.“ Slišal sem praviti, da se eni vasi pravi: „{{razprto|Lemovce}}“, ljudem pa: „{{razprto|Movijánje}}.“ Gospodi {{razprto|slovarščeki}} naj bi tedaj vsacemu {{razprto|krajevemu}} ali {{razprto|vaškemu imenu}} prideli: {{razprto|kako se pravi ondašnjim ljudem}}, in pa kako se nareja {{razprto|prilog}} iz tega; dalje naj bi pri vsacem imenu povedali {{razprto|mestnik s predlogom}}, ker to ni vselej res, kar učé slovnice, da vasi, ki na {{razprto|visocem}} stojé, pred-se jemljo: „na“, ktere so pa {{razprto|nizko}}, hočejo: „v“; dostikrat se ravno na robe govori.
{{razprto|Splošna opomba k sostavam}}. Dobé se tudi take sostave, ki človek ne vé, kam bi jih uverstil, ali pa, ki so morda celó {{razprto|nepravilno}} zgrajene; toda tih je malo, in večidel so navadne le v smešnicah; časi morda so pa tudi iz ptujih besed zložene, kakor: „{{razprto|klinčorba}} (nagelsuppe v srb. smešnici), {{razprto|legbaba}} (riba = steinbeisser, srb.), {{razprto|moroklinac}}“ = nagel der schiene am rade (srb.). Slovensko narečje ima čudno besedo: „{{razprto|pil}}“, ki ne vém, ne od kod je, ne kaj znači; ali več sostav imamo ž njo, kakor: „{{razprto|piltačice}} (neke rože, Lašč.), {{razprto|pilpoh}} (hojeva smola za lubom), {{razprto|pilpogačica}}“ = topir (Lašč.) — Tù moram popraviti, da „{{razprto|vetrogonija}}“ ni „windmühle“, kakor sem v pomoti mislil in pisal; ampak ta serbska beseda je vsekaj druzega, namreč: „{{razprto|windbeutel}}“. Vender pa menda nihče, kdor je sostave prebral, ne bo tajil, da nasvetovana beseda: „{{razprto|parogonja}}“ (dampfschiff) lahko obveljá.
Tudi naši dozdanji {{razprto|slovarji}} so jako napek spisani. Naj se mi ne šteje v zlo, ako brez okoliša povem, kako bi menil, da naj se pišejo take knjige. Perva je: {{razprto|brez ostre kritike}} ni upati {{razprto|izverstnega dela}} nikjer, pa tudi tukaj ne! Vsakej besedi v njih bi se moral dati ravno {{razprto|tisti pomen}}, v kterem se govori {{razprto|med narodom}}; ne kakor se komu {{razprto|zdí}}, da bi {{razprto|bilo}} morda {{razprto|bolje}}. Vsaka bi morala biti {{razprto|dobra, zares navadna}}, ravno {{razprto|tako pisana, kakor se rabi, a ne samosvoje zasuknjena}}, ali pa morda še le {{razprto|takrat skovana}} po naši slabi sedanji navadi, — kovati je laže kakor iskati! Kako čudno je, na pr., {{razprto|znadložena}} slovarska beseda: „{{razprto|veliki nadlógar}}!! = oberforstmeister. Ako se to kje govorí, gotovo se rabi le v {{razprto|šali}} za {{razprto|smešen priimek}}! Poslušanja vredno je še zdaj, kar je uže leta 1814 {{razprto|Kopitar}} slovanskim {{razprto|slovničarjem}} in {{razprto|slovárščekom}} pretil: „Wann werden es doch die {{razprto|lexicographen}} und {{razprto|grammatikenschreiber}} begreifen, dass sie nur die {{razprto|statistiker}}, nicht die {{razprto|gesetzgeber}} der sprache sind: beide sollen nur treu {{razprto|inventiren}} und {{razprto|beschreiben, was}} und {{razprto|wie}} es ist; ihre oft sehr unreife meinung, {{razprto|wie}} es allenfalls {{razprto|besser}} wäre, dürfen sie höchstens in {{razprto|noten}} beibringen! “ — Gotovo bi se jeziku dostikrat jako ustreglo, posebno v slovarjih, ko bi puščali stare besede, daravno so morda neslovenske, če nismo do zdaj še zalotili nikjer med narodom čisto domače. Kaj nam pomaga, da lošamo jezik z lažnjivo lepotico? Zanamci bodo metali, če Bog dá, med pleve vse, kar je slabo zgrajenega. Tù je zopet {{razprto|Vuk}} mož, kakoršnega manjka Slovencem; izpoznal je, da „rečnik“ mora besede {{razprto|zbirati, ne delati}}! Saj ni ne tolika nesreča ne sramota, ako imamo tudi v bukvah kako ptujko, brezi ktere dan danes ni, pa tudi biti ne more noben jezik, kolikor jih ljudje govorijo po vsi široki zemlji; huje pak je, da ne znamo po domače misliti, da ne znamo slovenski zavijati stavkov! Ta skaza, če se vterdi v jeziku, nikakor se ne dá z lepo izriniti; vdomači se najpervo v knjigah, ker pisatelj pisatelja praznoglavo posnemlje; potem pak zajde tudi v narod. Vse kaj druzega pa je s ptujimi besedami, ker pervič jezika ne skrunijo v njegovem kórenu; drugič pa, kar je neznano v tem kraji, to se čisto govori v druzem; in kader izvemo, kako je tej ali tej reči pravo ime, gotovo se ga bo vsak z veseljem poprijel. Po tacem bi se jezik res nekoliko počasneje gladil in mikal; ali mikal bi se v resnici, gladil bi se na terdnem stalu. {{razprto|Prežerin}}, akoravno besed ni koval, pa vender bi rekel, da je pomogel jeziku več od marsikterega druzega pevca, ki po svoje prederzno ugnéta slovenščino. Germanizne, kolikor jih ima v pisanji, te je uže najdel med ljudstvom: a sam ni pridil in pačil, ampak lepšal je govor.
Vernimo se zopet k svoji reči! Za slovarje smo še jako premalo pobrali med narodom. Dobilo se je res uže lepo reč blagá; pa kdo si upa reči, da smo polovico zajeli? Moralo bi se marljivo preiskati še mnogo krajev, posebno tacih, koder je slovenščina lepša in čisteja. Vem, da ne bomo najdli vsega, če s tim pridneje iščemo, ker v živem jeziku ne more obseči noben slovar vsega bogastva; ali storiti nam je vsaj toliko, kolikor se dá. Bilo bi pa tudi od neizrečene koristi, da bi se zvesto pregledale vse {{razprto|mape}}, vse {{razprto|kerstne bukve}} po slovenskem. Dosti dosti blaga je zakopanega v {{razprto|imenih}}, ki jih imajo nektere {{razprto|osebe, travnici, njive, hribje, doline in gojzdje}}; dosti {{razprto|besed}}, kterih jako pogrešamo, leži tamkaj brez dela. Res da so nektere med njimi uže ostarele; pa vender, ako manjka druzih, menim, da je marsiktera splošne rabe vredneja od vsih novo spleteníčenih, od mnozih, ki jih jemljemo temu ali unemu narečju. Koliko bi zasledili starih korenik, a koliko lepega {{razprto|nauka}} in{{razprto| pravil}}, kako naj Slovenec {{razprto|sostavlja}} in {{razprto|nareja}}, česar nima! Našlo bi se morda, kakor je bil uže lani gospod {{razprto|Terstenjak}} v „Novicah“ opomnil, tudi kaj {{razprto|novega važnega}} za {{razprto|zgodovino}}, celó za {{razprto|mitologijo}}. Ali prebiraje stare liste bi človek zopet moral tehtati, kaj je {{razprto|prav}}, kaj so {{razprto|popačili pisarji}}; zato naj bi {{razprto|ljudi}} poslušal pri vsih tistih imenih, ki se dan danes še govore. V Laščah na pr. vém da stojí v cerkvenih bukvah: „{{razprto|Slívica, Úlaka}}“ (vaška imena); pa kmetje pravijo: „{{razprto|Slévica ({{razprto|SI (i) evica, Ólaka}}.“ Med naj lepše slovenske besede spada ime dolenske vasi: „{{razprto|Tehoboj}}“, kjer so nahajali letošnjo zimo červe na snegu. To ime se v cerkvenem zapisniku skoraj gotovo bere tako, kakor smo ga brali v „Novicah“, namreč: „{{razprto|Tihaboj}}“; ali sto in stokrat sem slišal na svoja ušesa, da ljudjé izrekajo: „{{razprto|Téhoboj (Te (j)hoboj)}}.“ Kdo nam bo razjasnil pravi pomen? Pri nas ne gré drugače: {{razprto|od ljudstva se moramo učiti}}, kakor zopet iz druge strani {{razprto|moramo podučevati ljudstvo}}. Le na taki vzajemni podlagi smemo upati, da nam bo napredovalo slovstvo; le to je pravi pot, po kterem se bomo krepko uperli ptujčevanju, ki na-nas pritiska od vseh straní. Zaverniti bi se utegnilo, da je tako zvesto prebiranje prezamudno; da se ne more dokončati vsaj tako hitro ne. — Tega ne taji nihče; vse je truda polno, vse je zamudno, kar se s pridom dela, kar se bliža popolnomosti; le šušmarija sama je lahka in nagla! Slovenec ne more upati mecenatov; priložnosti, kakoršno so nam dali milostljivi ljubljanski {{razprto|knez}} in {{razprto|škof}}, ne bomo zopet tako hitro imeli, ali pa morda nikoli več ne; ravno zato pa nam je velika dolžnost, da se ta reč končá, kolikor je mogoče izverstno, pa ne po verhu. Naj se zgotovi {{razprto|pet}} ali {{razprto|deset}} let pozneje, zato ne bo nič hudega, da le ne bo samo obširno, ampak tudi veljavno, kar se bo pisalo; to je perva in poglavitna potreba! Tako delo bi bilo večen spomin, večna slava vsim, ki so imeli kaj opravka ž njim; bilo bi narodov zaklad in krepka bramba jezikovi skazi.
Dalje pri besedah, ki so po {{razprto|raznih krajih jako razno zavite}}, naj bi umna kritika tenko presodila, {{razprto|kaj}} in {{razprto|kako je dobro, kaj popačeno}}. Vsacega pa uže pamet uči, da tukaj ni opravljeno samo s tim, da se dobra zná domača slovnica; treba je, da se vé vsaj tudi {{razprto|stara slovenščina}}. Vsaka {{razprto|malo znana}}, ali knjigam {{razprto|čisto neznana}} beseda v obširnejih besednjacih mora, ako je le mogoče, imeti oznanjen {{razprto|kraj, od koder je doma}}. Dalje, ko pišemo {{razprto|novoslovenske}} slovarje, zato naj bi ne vtikali brez potrebe {{razprto|staroslovenskih}} besed, ktere so uže med nami iz navade; kjer bi se pa to vender le storilo, vselej bi se moralo povedati: {{razprto|od kod}}? Tudi naj bi ravno iz tega vzroka pri miru puščali vse blagó {{razprto|druzih narečij}}, vzlasti pa to, kar je novega; saj napek narejati znamo, hvalo Bogu, sami. Take besede v tacih knjigah so le zapeljive in nevarne tistim, ki niso terdni v jeziku. Najpervo zberimo, kar je domačega, potem še le primerjajmo z druzim; pisanje tacih primerjajočih knjig ni težavno, ako ima dovolj gradiva pisatelj pred sabo. Tudi bi djal, da naj bi neusmiljeno rešetali vso {{razprto|novino zdanjih slovenskih}} knjig, vzlasti {{razprto|sostavljenkam}} naj bi zapirali vrata, ker so večidel vse narobe zvozlane. Posebno tù bi se moralo vejati, kakor sta župnik in brivec v {{razprto|Don Quixotovi}} knjižnici. Da bi se na dozdanje slovenske slovarje smelo čisto malo ali pa nič opirati, to se vé uže samo ob sebi. Po tacem ravnanji bi dobilo pisanje veljavo, kakoršne zdaj ne more imeti: bilo bi{{razprto| prava}} in {{razprto|čista}} jezikova podoba, in človek bi se lahko zanesel, da je res, kar bere; lahko bi se iz njega {{razprto|učil}}; bilo bi tudi velik pripomoček slovanskemu jezikoslovju sploh; in reči bi se moglo, da smo Slovenci vsaj{{razprto| enkrat eno}} delo tako zveršili, kakor ga hoče imeti visoka stopinja današnje omike in učenosti.
Le-ta ponižna opomba „anti“ ne bo še le „post festum“; saj se dela ravno zdaj besednjakov poglavitni, to je, {{razprto|slovensko-nemški}} del.
11. Zadnjič pa izhaja naše slabo pisanje tudi od tod — naj se pové še to; saj menda je uže enkrat čas, da se izblekne — ker se bojimo {{razprto|vsake sodbe}} in vsacega še tako pametnega {{razprto|pretresovanja}}. Kritika nam je veče upanje napredovanja! Nikar ne recimo: časniki se ne bodo pričkali in prepirali! Kdor se med ljudí pokaže s kacim očitnim delom svojega uma ali svojih rok, mora biti pripravljen, da se mu tudi očitno pové, zakaj in kako je njegovo delo všeč ali nevšeč. Kdor je zavoljo tega v strahu, pa naj raje molčí; potem ga nihče ne bo ne grajal ne hvalil. Vuk pravi: „Kdor se boji vrabcev, naj ne {{razprto|seje}} prosá; kdor izmed pisateljev se plaši recenzentov, naj nikar ne jemlje peresa v roke: literatura ne bo nič zgubila ž njim; zakaj on sam priča, ne samo, da ne zná, ampak da tudi noče znati!“
Menim, da ni uže s timvse opravljeno, da se piše; ampak da je perva in poglavitna reč, {{razprto|kaj}} in {{razprto|kako}} se piše. Ko bi se čevljar oglasil in rekel, „da je uže dobro, da se le škorne delajo; na tem pa ni malo in dosti ne, {{razprto|kako}} se delajo; naj bo stopalo merjeno okoli vogla, ali pa okoli človeške noge; naj bo golenica široka kakor stopa, ali ozka kakor nožnica“, — gotovo bi se tacemu kerpucniku smejalo malo in veliko, in vsi bi rekli, da je neumen. Čudo pa je, da se nam to čudno ne zdí, ker dosti pa imenitnih pisateljev med nami terdi, in ker z boječnostjo pred kritiko sami kažemo, da nam je vse enako, naj se piše kakor hoče, da se le piše; bodo uže zanamci popravljali! — Zanamci bodo imeli brez tega popravljanja dovolj, in menim, da slab oče svojemu sinu bi bil, kdor bi djal: tù bom dve, tri smreke posekal; obelil in oklestil jih pa ne bom; tudi bo treba tri voze kamna ulomiti, kader moj sin zraste, da jsi bo kočo zidal, ako bo hotel; lahko bi mu več pomagal, pa nočem; za-me je dobra od štirih strani podperta bajtica, če prav dež in sneg va-njo gré. — Ni treba vsega zanamcem na glavo obešati! Kaj pa bo, ako se bodo tudi zanamci vedno in vedno le na svoje prihodnjike zanašali? Kdaj bo kdo prijel za delo? Vsacemu človeku je dolžnost, da stori, kolikor mu je mogoče. Ali navada med ljudmi in tudi potreba je, kdor se poprime kacega pôsla, da se ga najpervo do dobrega izučí. Še loncovezec, ki res nima zvitega rokodelstva, se mora vender učiti, preden gré sam z dratom po svetu; pa bi se pisar ne učil, preden se loti peresa?
Ako ti je res kaj za narod, pa ne samo za-se, ne boš otresal, če se kdo zglasi in ti dobrovoljno reče: brate! lej to in to menim, da nisi prav naredil. — Ako si pravi pisatelj, kteremu je mar svojega dela, še vesel boš, da imaš človeka, ki ti kaj pokaže, da se veš prihodnjič ogniti, česar se pervič nisi vedil. Kdor pa samo zato piše, da bi prinesel mavho polno hvale domú, kakor lončar za svoje piskre polno vrečo žita, temu je le za-se; naroda, jezika mu je toliko mar, kolikor žabi oréha. Tak, če kaj ne zná, tají, da ne zná; zato se pa tudi noče učiti, in se tudi nikdar hotel ne bo, ker misli, posebno ako je uže prileten, da je gerdo učiti se; tak ni vreden prizanašanja! Kako je to, da imamo dovolj pisarjev, ki še ne znajo pervih slovniških pravil, pa vender hočejo biti gotovi nesmertne slave, pa vender hočejo dajati postave? Kdo nam je tega kriv? Samo to, ker se bojimo vsake sodbe, in ker jo zatiramo.
Ni treba očitati, da je naše slovstvo pretresovanju še premlado. Tudi Serbje so terdili, da je njihova literatura še dete v zibeli; pa bo uže prišel čas, v kterem bo znalo govoriti. — Kaj pa jim je {{razprto|Vuk}} na to odgovoril? Djal je: „Res je naša literatura malo dete v zibeli, ki naj se mu ne brani blebetati; ali malo dete med blebetavci ostane
Nihče ne
Ne poganjam se za hudobno zabavljanje, ki nikomur ne daje koristi, ampak za pametno presojevanje, ki
Ko bi jaz kdaj kaj opomina vrednega spisal, na glas in očitno bodi rečeno, da bi se ne upiral nobeni sodbi, naj bi bila s tim huja in ostreja, ali pa s tim pohlevneja. Čemu se bojimo kritike, ki ji vender ne odidemo? Zadela nas bo gotovo, če danes ne, morda jutri; če letos ne, morda prihodnje leto. Ali ni
<references/>
| |||