Napake slovenskega pisanja: razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
 
1. Slovenskega pisanja perva napaka je, da {{razprto|glágole}} (zeitwörter) devamo vedno le {{razprto|stavku na konec}}, kakor da bi ne smeli drugej stati, na pr. „O mraku se že {{razprto|napravi}}, spet moške oblačila {{razprto|obleče}}, se dobro v kožuhe {{razprto|zavije}}, in tudi par samokresov za pas {{razprto|vtakne}}.“ Tako je Nemcem navada, in tacih izgledov ima vsaka knjiga po sto in sto; le-ta še ni nar slabji med njimi. Vender pa vprašam: ali bi ne bilo blagoglasneje: „{{razprto|Napravi}} se že o mraku; {{razprto|obleče}} spet moške oblačila; {{razprto|zavije}} se dobro v kožuhe, in {{razprto|vtakne}} tudi par samokresov za pas?“ Poiščimo si druzega: „Poleg tega jezljivega serditeža (t. j. nekakov potok), ki danes le bolj tiho v globoki strugi teče, in se le sèm ter tjè svoje gorne ali divje rodovine {{razprto|spomnivši}} prederzno {{razprto|poskoči}}, {{razprto|bomo lezli}}.“ To je taka zmes, da človek še skoraj ne vé, kaj bi pisatelj rad povedal.) <ref>Opomnilo me je nemškega verza: <poem> „Sein vater hiess Melcher, <br>Ein bauer war {{razprto|welcher}}.“</ref> Zdi se nam vsa misel nemška; ali vender bilo bi dosti umevneje vsaj tako le: „{{razprto|Lezli bomo}} poleg tega jezljivega serditeža, ki danes le bolj tiho v globoki strugi teče, in le sèm ter tjè poskoči, spomnivši se svoje gorne (?) ali divje rodovine (?)“ To vse pa le od tod izhaja, ker {{razprto|prestavljamo nemške misli od besede do besede}}. Naslednji stavek mi bodi priča, da je res, kar sem djal: „Mesec je {{razprto|svitlo svetil}}.“ Kdo tako govorí? Bi li pametnemu človeku kdaj prišla na um taka neumnost, ako bi pred njim ne stale nemške besede: „Der mond {{razprto|leuchtete hell}}?“ Bere se dalje: „Obljubil jej je tudi, da bi vsaj ne obupala, jo pogostoma obiskat hoditi, ter jo tako s svojo pričjočnostjo krepčati;“ to je: „Er versprach ihr auch, dass sie wenigstens nicht verzweifeln würde, öfters zu kommen, um sie zu besuchen, und sie so durch seine gegenwart zu stärken.“ Dalje: Nikdar me ne smeš zapupustiti! {{razprto|On}}!! mora, reče — —.“ Kdaj pravi kmet: „{{razprto|On}} mora?“ Še zdaj si nismo zapomnili, da Slovenec {{razprto|osebnih zaimen}} sploh pred glagol {{razprto|ne}} stavi, kakor tudi Latinec ne, ker z glagolom vse dopové. Tako pišemo, pa hočemo, da bi ne zaspavali naši časniki; hočemo, da bi koga razveseljevále naše koderčije!
<!-- popravljeno do tukaj -->
 
Vsak dan bereš, kolikor hočeš, stavkov tacih, da imajo pomožni glagol (hilfsverb) kmalo od začetka; ali dopovedovavnik (aussageverb) pa stoji deleč zadaj notri v deveti deželi tam pri Jakobu Žerjavu. Iz tmé izgledov edinega: — — „kakor ti angeljski mladenč, ki je vedno, tudi med strašnim vrišom in gromom kervave vojske, nedolžno serce, živo vero, terdno upanje, gorečo ljubezen do Jezusa, pokoršino do svete cerkve in hvaležno serce do svoje matere {{razprto|ohranil}}.“ „{{razprto|Ohranil}}“ je ravno {{razprto|trideseta}} beseda za pomoznikom: „{{razprto|je}}.“ To ni slovanski!)<ref> O tej napaki so govorile „Novice“ že {{razprto|večkrat}}. Naj bi častiti pisatelji naši zapomnili si to pravilo prav dobro, da bi treba ne bilo toliko popravljanja, pri kterem se še vendar prezre marsikrat kaj.</ref> Kdor noče meni verjeti, poslušaj kmeta, in beri dobre knjige druzih narečij. O grehih zoper slovnico (mladenč, vrišom) raje molčim; saj vem, za koliko sto pisateljev se je zastonj trudil ta in uni slovničar.
Ne mislim, da naj se nedoločivnika tako ogibljemo. kakor Serbje, ali celó Bulgarji, ki ga dan danes uže več nimajo; gotovo je pa vender, da pri nas nikoli ne sme in ne more stati namesti {{razprto|celega stavka}} po nemški navadi. Kmeta sem dobro poslušal, in vidil sem, da nimamo veliko nesamostojnih glagolov, ki ga hočejo imeti za sabo. Ti so: „{{razprto|hoteti, moči, morati, smeti, dati }}(lassen), {{razprto| želeti veleti, ukazati, zapovedati, začeti, nehati, braniti, upirati, vreden biti, željen biti. spodobno biti, nimam kaj, nimam kam, nimam za kaj (za čim),}} in morda še kaj — pa malo — druzin. Toda pri mnozih med temi rabi kmet poleg nedoločivnika skoraj še {{razprto|raje}} vezico: „da“. Iz tisuč izgledov, kako naj se ne piše, berimo samo kake tri: „Skoraj bi se bil tako deleč spozabil, {{razprto|mu kroglo v serce poslati.}}“ Tú je vsa misel malega stavka cisto nemška. Dobro vem, da bi te kmet tako govorečega debelo pogledal, ker bi ne vedil. kaj praviš. Imelo bi se reči: „Skoraj bi se bil toliko spozabil, da bi ga bil kmalo v serce vstrelil.“ Dalje: „Olgo vedno veselo viditi, tudi Vazil serčnejši postane“; namesti: „tudi Vazil je bil serčneji, ker je Olgo vidil vedno veselo.“ Tukaj bi še Nemec ne djal: „Die Olga immer froh {{razprto|zu sehen}}, wurde auch Wasil herzhafter.“ Še več tacega se je prikralo v naše pisanje, kar pa vse vkup nič ne veljá, na pr. „sestro {{razprto|viditi}}, skočim z voza“; ali: „to novico {{razprto|slišati}}, ostermim.“To so skerčeni stavki nedoločivni (infinitivsätze), ki jih prosti človek ne govori, in razun nas tudi ne piše nobeno drugo narečje. Še en izgled: „Ga utolažit poiščejo kake sladkarije“ Imelo bi se reči: „da {{razprto|bi}} ga utolažili, poiščejo kakih {{razprto|sladkarij}}“; ali pa : „da ga {{razprto|utolažijo}} {{razprto|i.t.d.}}“
 
Beli Krajnci stavijo po serbski navadi namesti pogojivnega naklona v preteklem času, pogojivnik sedanjega, na pr. „{{razprto|Da grem}} jaz v mesto, gotovo bi me ne bilo več nazaj“; namesti: „{{razprto|ako bi bil}} šel jaz {{razprto|i.t.d.}}“ To je posneme vredno, ker je kratko, lepo in domače; s tim se mnogokrat ognemo brezištevilnih oblik: {{razprto|bi bil {{razprto|i.t.d.}}; ali kaj, ker naši pisatelji svojeglavno zamečejo vse, kar niso slišali v svoji vasi, ali pa še celó v svoji koči. Le nemškovanja se v slast poprijemljejo, naj ga slišijo ali beró!
 
4. Ne smemo tacih stavkov devati {{razprto|v terpivni naklon}} (leideform), v kterih stoji potem imenovavnik v ro-divniku s predlogom „od.“ Nihče ne pravi: „Bežím, ker sem bil {{razprto|od očeta}} tepen; ampak: „bežim, ker {{razprto|so me oče tepli}}.“ Ako bi te kdo vprašal: {{razprto|zakaj bežiš?}} in ti bi mu odgovoril: „{{razprto|ker sem bil tepen}}“; vender ne bo uni dalje vprašal te: {{razprto|od koga}} si bil tepen? ampak djal bo: „kdo {{razprto|te je te pel}}?“ Stari Slovenci so devali take stavke lahko v terpivni naklon, ker so imeli {{razprto|storivnik}} brezi predloga, na pr. „{{razprto|Travička}}, stupana{{razprto| cuzim kopytem}}.“ „Vʼzveden bystʼ Jisus duhʼm vʼ pustiniju.“ „Vʼsja mnie predana sutʼ {{razprto|otʼcem moim}}.“ Ako je v delavnem stavku imenovavnik {{razprto|živa oseba}}, Slovenec ne jemlje nikoli terpivnega naklona; kader je pa imenovavnik {{razprto|reč}}, potem ga lahko denemo v storivnik s predlogom „s“, in tako naredimo terpivni naklon. {{razprto|Prešerin}} pravi: „poroseno o d ljubezni čiste.“. To je gotovo neslovenski; ali dobro bi bilo: „porošeno s {{razprto|čisto ljubeznijo}}.“
V prozi bi se imeli tacih samih rodivnikov ogibati, kolikor se dá; v pesmih pa, ki imajo mnogo prosteji govor, ni vselej mogoče. Bere se užé v kraljedvorskem rokopisu: „lom {{razprto|oščepov}, blisket {{razprto|mečev}}, ohenj bure {{razprto|i.t.d.}}.“ Tudi v serbskem se nahaja semtertje kak rodivnik te verste, pa v {{razprto|junaških}} pesmih redko; več se jih bere v {{razprto|ženskih}} — ali opomniti je, da mnogi med njimi diše po cerkveni slovenščini, na pr. „Vodi je (jo) u ime {{razprto|Boga}}; {{razprto|rožanstva}} lug“, namesti sicer navadnega: {{razprto|rodjenja}} lug; to je log, kjer se je rodil Kristus.
 
Drugače je to, ako ima rodivnik pred sabo: {{razprto|prilog, zaime}} ali {{razprto|ime}}, da ga pojasnuje. Prav je: „hiša {{razprto|mojega očeta}}; žena {{razprto|starjega brata}}.“ Serbski: „{{razprto|Noja ptića}} krilo; dvori {{razprto|Petra Mrkonjića}}.“ Ako vprašamo: čigava hiša, žena; čigavo krilo; čigav dvor? lahko odgovoriš: „{{razprto|mojega očeta, noja ptića, Petra Mrkonjića}}.“ Tukaj v uho ničesa ne pogreša v odgovoru.
 
Časi ima tak rodivnik še le za sabo eno ali več besed zavoljo večega pojasnila, na pr. „Goveda su {{razprto|Milice}} moje sinovice; kći {{razprto|govedara}} iz toga i toga sela; sin {{razprto|cara}} od one zemlje.“
182

urejanj