Napake slovenskega pisanja: Razlika med redakcijama

b) {{razprto|Prilog z imenom}}. Zopet ohrani ime samo steblo, sklon pa in pomen {{razprto|je prilogov}}, na pr.: „{{razprto|bosonog}} = z einen einzigen stiefel anhabend (srb.), {{razprto|bosopet }}(Lašč.), {{razprto|suhopet, širokopleč}} (Lašč.), {{razprto|mlečnogob}}<ref>Iz tega je tudi ime: „{{razprto|mlečnogobec}}.“ Govori se: {{razprto|mlečnogobec}}, ti tega še ne smeš vediti!</ref> = gelbschnäbelig (Lašč.), {{razprto|stermoglav}} = praeceps (Lašč. in srb.), {{razprto|bolnoglav}} = an kopfschmerzen leidend (Lašč.), {{razprto|praznoglav, gologlav, golorok, golobrad}} (srb.), {{razprto|goloverh}} = kahlköpfig (Lašč.), {{razprto|golotrb}} = einen blossen bauch habend (srb.), {{razprto|prostolas}} = mit fliegendem haar (Lašč.), {{razprto|golomraz}}“<ref>Iz tega je ime: „{{razprto|golomrazica}}“, na pr. dans je huda {{razprto|golomrazica}}, to je: velik mraz brezi snega.</ref> (golomraza zima, t.j. merzla zima brezi snega, Lašč.)

α) {{razprto|Čislo z deležjem preteklega časa terpivnega naklona v prilog}}, na pr. „{{razprto|edinorojen, pervorojen}}.“

a) {{razprto|Ime z glagolsko}} (večidel čisto) {{razprto|koreniko v ime}}, na pr.: „{{razprto|kozopersk, listopad}}<ref>Tu naj tudi zavoljo čuda imenujem sostavi: „{{razprto|deskoprask (conlissenreisser), {{razprto|mehovlek}} (balgzieher bei der orgel), obé skovane med učenci.</ref>, {{razprto|vodomet, vetromet}} = windstrom (srb.), {{razprto|kolovoz, delopust, bogatáj}} = gottesläugner (zdaj še samo priimek), {{razprto|stenolom}} = mauerzertrümmerer (Koseski), {{razprto|rokopis, časopis, vodotop}} = {{razprto|taucher}} (Kos.), {{razprto|čudotvor, licemer}} = heuchler (strsl.), {{razprto|vinograd, rukosad}} = das von der hand gepflanzte (srb.) {{razprto|kolovrat, glavosèk}}“; (tako imenuje Laščan sv. Janeza obglavljenje: dansi je sv. Janez {{razprto|glavosek}}). Tacih sostav ni kraja ne konca, samo vediti je, kako se morajo delati. Tudi naj se opomni, da bi imele značiti prav za prav le {{razprto|delavno osebo}} ali {{razprto|reč}}. {{razprto|Glavna beseda}} (grundwort) pripoveduje, kaj oseba ali reč {{razprto|dela}}, in {{razprto|ločivna}} (bestimmungswort), {{razprto|nad čim}} to dela; pa izgledje učé, da se jezik tega ne derži vselej.

Časi imajo take sostave prilepek: „{{razprto|ec, nik, a, je, ina}}.“ Pred pritiklinama: „{{razprto|a, ina}}“ se topé soglasnice: „{{razprto|k, s“ v: „č, š“ i.t.d.}}, na pr. „{{razprto|čudotvorec, loncovezec, slamorezec, konjedirec, lokostrelec}} = bogenschütze (Japelnovo sv. pismo), {{razprto|vodopivec}}<ref>Besedi: „{{razprto|lokostrelec, vodopivec}}“ imate v glavni besedi res {{razprto|glagolsko ime}}, ki je, posebno: „{{razprto|pivec}}“ — po naključji — {{razprto|navadno tudi samo zase ravno v tem pomenu}}; ali vender ste obe sostavi ravno tako dobre, kakor: {{razprto| „slamorezec, konjedirec, loncovezec}}.“ Morda bi se dobila še ktera taka? Vidimo pa. da {{razprto|enozložna}} (einsilbig — nota bene!) glagolska {{razprto|korenika}} s pristavkom „ec“ znači {{razprto|delavno osebo. Drugačnih}} izgledov te verste slovenski jezik {{razprto|nima!}}</ref>, {{razprto|ranocelec}}<ref>Ne: „{{razprto|ranocelnik!}} “ Tako bi se imenovala kaka {{razprto|zél}}, ki {{razprto|céli}}, tudi kak drugačen {{razprto|lék}}. Slišal sem babo, da je rekla: grah je „{{razprto|bolnočrevnik}}“, zato, ker po njem boli črevo (terbuh); gotovo namesti: „{{razprto|črevobolnik}}“; saj tudi pravimo: „to vino je {{razprto|bolnoglavo}} in {{razprto|glavobolno}}.“ Tacih sprememb je dovolj celó v nesostavljenih besedah, na pr. „{{razprto|človek je pijan}}; pa tudi {{razprto|vino je pijano}}“ = berauschend. „{{razprto|Človek je lákom}}, pa tudi {{razprto|blago je lakomo}}“ = leicht absatz findend.</ref> = wundarzt, {{razprto|kolovoznik, bogorodica}} = (φεοπόχος) {{razprto|voj(e)voda, knjigonoša}} = briefträger (srb.), {{razprto|glasonoša}} (srb.), {{razprto|ručkonoša}} (srb.), {{razprto|vodonoša}} (srb.), kravajnoša <ref>„{{razprto|Knjigonoša, vodonoša}}“ {{razprto|i.t.d.}} značijo osebe {{razprto|moškega}} in {{razprto|ženskega}} spola.</ref> (srb.), {{razprto|bogomolja}} (srb.), {{razprto|srdobolja}} =kuga (srb.), {{razprto|vetrogonja}} (srb.), {{razprto|bratoljubje}} (Preš.), {{razprto|červojedina, volkostečina}}“ = ein versammlungsort liederlicher personen (Lašč.)

{{razprto|Opomba}}. Bere se celo {{razprto|ime z deležjem preteklega časa terpivnega naklona v ime}}, na pr. „{{razprto|kuroglašenje, kuropenje}}“ (hahnensang), oboje staroslovenski; zadnja se nahaja tudi v {{razprto|posvetnih pismih}}, kamor je najberže prišla iz {{razprto|cerkve}}, in sodil bi, da to ni po domače zloženo, ker je nekam dolgo, in „{{razprto|glašenje}}“ in „{{razprto|penje}}“ navadno zunaj sostav. Res, da Rusi imajo in {{razprto|staroslovenske cerkvene knjige}} vse polno tacih in še mnogo mnogo daljih; toda pri njih in pri {{razprto|starih Slovencih}} mora človek varovati se, da ga ne prevari, ker te je mnogokrat gerščina zapeljala iz pravega pota, Ruse pa {{razprto|stara slovenščina in nemščina}}; primeri barbarsko besedo: „{{razprto|nočleg}}“ = nachtlager, herberge (rus.)! Lepše pak je in gotovo jeziku po volji, ako se {{razprto|ime}} sostavi {{razprto|z deležjem preteklega časa de­lavnega naklona v ime}}; kaj da tacih je le malo, na pr. „{{razprto|letorasl}}“ (namesti: „{{razprto|letorasti}}“, strsl.), to je: mladika na veji ali terti, kolikor je {{razprto|zraste}} v enem {{razprto|letu}}. Ravno tako je tudi zložen slovenski priimek: „{{razprto|Mesosnèl}}.“

a) {{razprto|Od spredaj}}. {{razprto|Odbijamo}} namreč {{razprto|ločivni besedi pervi zlog}}, tudi {{razprto|še kako čerko več}}, ali pa celó {{razprto|vso}} (loč.) {{razprto|besedo}}; to delamo posebno mi Slovenci, na pr. „{{razprto|nograd}} (vinograd) <ref>„{{razprto|Vinograd}}“ je sicer stara, splošno rabljena beseda; pa vender ne vém, je li prav zložena, kakor hoče imeti slovenščina? Berž ko ne so jo naredili pisarji. Enaka je: „{{razprto|vrtograd}}“ (vert, strsl.)</ref>, no rez, tudi: {{razprto|noraz}} (vinorez = rebenmesser, dolensk.), {{razprto|štogubec}} (šestogubec, Lašč.), {{razprto|inorog}} (jedinorog = einhörnig, strsl. Dobrowsky), {{razprto|pust“pust}}“ (mesopust z = z fasching.)

γ) {{razprto|Odbijate}} se {{razprto|prilogu zadnje dve čerki}} (pri ženskem in srednjem spolu, pri moškim samo {{razprto|ena}}); potem se pa dela sostava {{razprto|iz priloga in imena}} (v serbskem), na priliko: „{{razprto|hristogranje}} (hristovo granje = nekaka zel, srb.), {{razprto|dubodolina}}<ref>Da to ni sostavljeno iz imen: „{{razprto|dub}}“ (hrast) in: „{{razprto|dolina}}“; da tedaj ne znači: „{{razprto|eichenthal}}“. uči uže samo to, ker v serbskih pripovedkah šaljivo stojí: „{{razprto|dubodolina}}“, namesti: „{{razprto|golida}}“ = melkgelte.</ref> (duboka dolina = tiefthal, srb.), {{razprto|Jutrobog}}“ (jutrov bog); ali so pa še berže popačili pisarji to besedo, kakor tudi: „{{razprto|černobog, belo bog}}“, namesti: „{{razprto|černi? beli bog}}“; — „{{razprto|bratučed}}“ (bratovo čedo = geschwisterkind, srb.) Serb rad jemlje steblo stare besede: „{{razprto|čedo, čad o}}“ (kind), ter ga meče konec imena, in potem s tako sostavo znači {{razprto|množje ljudí, pa tudi {{razprto|žival}}; a to steblo mu ni več „{{razprto|ime}}“, ampak le „{{razprto|prilepek}}“, na pr. „{{razprto|momčad, pastorčad, paščad}}“ = hunde {{razprto|i.t.d.}}<ref>Ali morda je „{{razprto|ad}}“ le prilepek?</ref> Ali nima tudi pri nas te rabe korenika: „zél“? V {{razprto|Metelčici}} stoji: „{{razprto|robzel}}“ (robida); {{razprto|v Mojstrani}} pravijo: „{{razprto|gramzel-še“še}}“ = preisselbeere. Vé še kdo kaj tacih?

b) Zlagamo {{razprto|velivnik}} (imperativ) z imenom v{{razprto| ime}}. Tako je zloženih mnogo {{razprto|staroslovenskih, ruskih}} in {{razprto|serbskih osebinih imen}}, kakor: „{{razprto|Jezdimir, Kazimir, Vladimir, Vladislav, Strezibor, Pletikosa}} (srb.). Serbsko narečje ima še dan danes na prebitek tacih besed, na pr. „{{razprto|kažiput}} (zeigefinger), {{razprto| visibaba}} (schneeglöckchen), {{razprto| nazovibrat}} (pseudobruder), {{razprto| nazovimrtvac}}“<ref>Pa vender sem vidil na prodaj serbsko knjigo po imenu: „{{razprto|Stepan lažni car}}“ (pseudo-zar)! Povsod enako se učimo pisarji svojega jezika!</ref> (scheintodter). Vzlasti smešnih priimkov je dovolj: „{{razprto|gaziblato (smešen priimek kacega nizkega vradnika, ki se šopiri); {{razprto| izderilijeska}}“ (kerngesunder kerl, dem der haslinger (des korporals) nichts anhaben kann, {{razprto| Vuk}}) {{razprto|i.t.d.}}. Slovák pravi: „{{razprto|kratiknot}}“ = lichtschere, prav za prav: „{{razprto|kürze den docht}}.“ Slišal sem tudi med nami: „{{razprto|podrezibaba}} (sitna baba, ki vsako reč {{razprto| dreza}}), {{razprto| lézibaba}} (stara baba, ki uže komaj {{razprto| leze}}); {{razprto| čakibirt, strezibirt}} (kerčmar, ki ljudí {{razprto| čaka in streže}}); {{razprto| nepridiprav}}“ (nerodna {{razprto| reč}} ali tudi {{razprto| človek}}, ki nikamor prav ne pride); gosp. {{razprto| Drobnič}} ima v besednjaku: „{{razprto|bežistéza}}“ = flucht über hals und kopf. Tudi Nemci so imeli nekdaj veliko tacih; zdaj so se pa opustile; malo se jih bere: „{{razprto|springinsfeld, saufaus}}“, in pa morda še ktera.

Izgledje druge verste: „{{razprto|polkonj“polkonj}}“? <ref>{{razprto|Anastazi Grün}}, ki je prestavil nekoliko slovenskih narodnih pesim v nemški jezik, ima na 57. strani eno, ki se ji pravi: „{{razprto|ein friedfertiger herr}}“, in zadaj v {{razprto|opombi}} k tej pesmi stoji: „{{razprto|polkonj}}“ = halbpferd. Nemški verz, v kterega ta beseda služi, je tak-le: