Napake slovenskega pisanja: razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
Ako se pridene za moški spol končnica „{{razprto|ec}}“, za ženskega „{{razprto|ka}}“, dobimo iz priloga ime, kakor: „{{razprto|psoglavec, psoglavka}}“. Sploh je pomniti, da Slovan, ako je naredil sostavo jeziku po godi, potem iž nje, kakor bi imel koreniko ali steblo pred sabo, dela: {{razprto|imena, priloge, glagole i.t.d.}}. Enkrat za vselej bodi rečeno, da se iz dobrih sostav praviloma sme izpeljati, kar hoče; tega še Nemec ne more. Vidili bomo, da v nekterih besedah še celo nimamo pervotne sostave, ampak samo to, kar je narejeno iž nje.
 
b) {{razprto|Prilog z imenom}}. Zopet ohrani ime samo steblo, sklon pa in pomen {{razprto|je prilogov}}, na pr.: „{{razprto|bosonog}} = z einen einzigen stiefel anhabend (srb.), {{razprto|bosopet }}(Lašč.), {{razprto|suhopet, širokopleč}} (Lašč.), {{razprto|mlečnogob}}<ref>Iz tega je tudi ime: „{{razprto|mlečnogobec}}.“ Govori se: {{razprto|mlečnogobec}}, ti tega še ne smeš vediti!</ref> = gelbschnäbelig (Lašč.), {{razprto|stermoglav}} = praeceps (Lašč. in srb.), {{razprto|bolnoglav}} = an kopfschmerzen leidend (Lašč.), {{razprto|praznoglav, gologlav, golorok, golobrad}} (srb.), {{razprto|goloverh}} = kahlköpfig (Lašč.), {{razprto|golotrb}} = einen blossen bauch habend (srb.), {{razprto|prostolas}} = mit fliegendem haar (Lašč.), {{razprto|golomraz}}“<ref>Iz tega je ime: „{{razprto|golomrazica}}“, na pr. dans je huda {{razprto|golomrazica}}, to je: velik mraz brezi snega.</ref> (golomraza zima, t.j. merzla zima brezi snega, Lašč.)
 
Zopet nahajamo tukaj narveč imen {{razprto|telesnih udov}}, pa tudi prilog „{{razprto|gol}}.“
 
Namesti priloga se jemljó časi tudi tukaj druge besede, prilogu sorodne, kakor:
 
α) {{razprto|Čislo z deležjem preteklega časa terpivnega naklona v prilog}}, na pr. „{{razprto|edinorojen, pervorojen}}.“
 
β) {{razprto|Čislo z čislom v prilog}}, na pr. „{{razprto|samodeseta}} = zehnfach <ref> Prav za prav: {{razprto|selbzehnt}}; serbske pesmi: „{{razprto|Somosedmi}} us planinu podje“; t. j. on pa šest druzih. </ref> (Lašč.), {{razprto|samostotero}} = hundertfach (Lašč.), {{razprto|samodrug}} = selbander (pri belih Krajncih je „{{razprto|samodruga}}“ = noseča), {{razprto|samoedin}}“ = ganz allein (Lašč.), kar bi Metličan djal: „{{razprto|sam samcat}}.
 
b) {{razprto|Prilog z imenom v ime}}, ktero dobiva potem prilepek, na pr.: „{{razprto|hudolesovina, staroputina}} = spuren eines alten weges (srb.), {{razprto|hudournik}}.“ Nekam derzno je narejena beseda v serbskih pesmih: „{{razprto|bojnokopljanik}}“ = schlachtenspeerschwinger.
 
Semkaj spadajo:
 
a) {{razprto|Ime z glagolsko}} (večidel čisto) {{razprto|koreniko v ime}}, na pr.: „{{razprto|kozopersk, listopad}}<ref>Tu naj tudi zavoljo čuda imenujem sostavi: „{{razprto|deskoprask (conlissenreisser), {{razprto|mehovlek}} (balgzieher bei der orgel), obé skovane med učenci.</ref>, {{razprto|vodomet, vetromet}} = windstrom (srb.), {{razprto|kolovoz, delopust, bogatáj}} = gottesläugner (zdaj še samo priimek), {{razprto|stenolom}} = mauerzertrümmerer (Koseski), {{razprto|rokopis, časopis, vodotop}} = {{razprto|taucher}} (Kos.), {{razprto|čudotvor, licemer}} = heuchler (strsl.), {{razprto|vinograd, rukosad}} = das von der hand gepflanzte (srb.) {{razprto|kolovrat, glavosèk}}“; (tako imenuje Laščan sv. Janeza obglavljenje: dansi je sv. Janez {{razprto|glavosek}}). Tacih sostav ni kraja ne konca, samo vediti je, kako se morajo delati. Tudi naj se opomni, da bi imele značiti prav za prav le {{razprto|delavno osebo}} ali {{razprto|reč}}. {{razprto|Glavna beseda}} (grundwort) pripoveduje, kaj oseba ali reč {{razprto|dela}}, in {{razprto|ločivna}} (bestimmungswort), {{razprto|nad čim}} to dela; pa izgledje učé, da se jezik tega ne derži vselej.
 
Časi imajo take sostave prilepek: „{{razprto|ec, nik, a, je, ina}}.“ Pred pritiklinama: „{{razprto|a, ina}}“ se topé soglasnice: „{{razprto|k, s“ v: „č, š“ i.t.d.}}, na pr. „{{razprto|čudotvorec, loncovezec, slamorezec, konjedirec, lokostrelec}} = bogenschütze (Japelnovo sv. pismo), {{razprto|vodopivec}}<ref>Besedi: „{{razprto|lokostrelec, vodopivec}}“ imate v glavni besedi res {{razprto|glagolsko ime}}, ki je, posebno: „{{razprto|pivec}}“ — po naključji — {{razprto|navadno tudi samo zase ravno v tem pomenu}}; ali vender ste obe sostavi ravno tako dobre, kakor: {{razprto| „slamorezec, konjedirec, loncovezec}}.“ Morda bi se dobila še ktera taka? Vidimo pa. da {{razprto|enozložna}} (einsilbig — nota bene!) glagolska {{razprto|korenika}} s pristavkom „ec“ znači {{razprto|delavno osebo. Drugačnih}} izgledov te verste slovenski jezik {{razprto|nima!}}</ref>, {{razprto|ranocelec}}<ref>Ne: „{{razprto|ranocelnik!}} “ Tako bi se imenovala kaka {{razprto|zél}}, ki {{razprto|céli}}, tudi kak drugačen {{razprto|lék}}. Slišal sem babo, da je rekla: grah je „{{razprto|bolnočrevnik}}“, zato, ker po njem boli črevo (terbuh); gotovo namesti: „{{razprto|črevobolnik}}“; saj tudi pravimo: „to vino je {{razprto|bolnoglavo}} in {{razprto|glavobolno}}.“ Tacih sprememb je dovolj celó v nesostavljenih besedah, na pr. „{{razprto|človek je pijan}}; pa tudi {{razprto|vino je pijano}}“ = berauschend. „{{razprto|Človek je lákom}}, pa tudi {{razprto|blago je lakomo}}“ = leicht absatz findend.</ref> = wundarzt, {{razprto|kolovoznik, bogorodica}} = (φεοπόχος) {{razprto|voj(e)voda, knjigonoša}} = briefträger (srb.), {{razprto|glasonoša}} (srb.), {{razprto|ručkonoša}} (srb.), {{razprto|vodonoša}} (srb.), kravajnoša <ref>„{{razprto|Knjigonoša, vodonoša}}“ {{razprto|i.t.d.}} značijo osebe {{razprto|moškega}} in {{razprto|ženskega}} spola.</ref> (srb.), {{razprto|bogomolja}} (srb.), {{razprto|srdobolja}} =kuga (srb.), {{razprto|vetrogonja}} (srb.), {{razprto|bratoljubje}} (Preš.), {{razprto|červojedina, volkostečina}}“ = ein versammlungsort liederlicher personen (Lašč.)
 
Iz tega delamo, časi celó brez pervotnih sostav, {{razprto|priloge}}, sostavljene iz {{razprto|imena}} in {{razprto|glagolove korenike s}} prilepkom: „n“; tudi tukaj se topé soglasnice, na pr. „{{razprto|glavobolno}} (vreme, vino), {{razprto|gromonosen}} (Koseski), {{razprto|glasonosen}} (staročeski), {{razprto|zlatonosen}} = goldführend (strčsk.), {{razprto|blagodejen}} = hold (strčsk.), {{razprto|čudotvoren, pravdozvesten}} = das recht bestimmend (strčsk.), {{razprto|pravdodaten}} = das recht gebend (strčsk.), {{razprto|slavodaten}} (te sestave nisem bral nikjer, pa {{razprto|Koseski}} je praviloma naredil iž nje: {{razprto|slavodatka}} = hymne), {{razprto|kolovozen, carostaven <ref>Bere se: „knjige {{razprto|starostavne in carostavne}}“ (gesetzbücher); gotovo je le zadnje izvirno. Prosti Serbje sami več ne vedo; kaj je ta beseda; poslušaj: „uzeše knjige {{razprto|carostavne}}, i čatiše (iž njih?) velike {{razprto|molitve}}.“</ref> (srb.), {{razprto|vratolomen}} = halsbrecherisch (srb). {{razprto|bogomolen}} = gern betend (Lašč.), {{razprto|bogoslužen}} = fromm (Lašč.), {{razprto|bogougoden <ref>Bral sem temu na lik v naših starih pridigah: „{{razprto|bogoneroden, bogonerodnost}}“ (gottlos, gottlosigkeit).</ref> = gottgefällig (srb,), {{razprto|gromopočen}} (Kos.) {{razprto|kervomočen}}.“<ref>Ti prilogi bi imeli stati precej za sestavljenimi imeni s čisto glagolovo koreniko; ali tudi sestavljena imena s prilepki spadajo tjekaj. </ref>
Delamo tudi iz tih {{razprto|imena}} in {{razprto|priloge}}, kakor: „{{razprto|blag oslov, dragocen“ i.t.d.}} Kaže, da bi nekdaj bilo tudi v navadi: „{{razprto|blagodariti, (blagoroditi?), volkosnedati}}“, morda tudi: „{{razprto|rogoviti}}“, ker se govoré prilogi in imena: „{{razprto|blagodaren}} =z dankbar (srb.), {{razprto|volkosnedež}} = habgieriger (Lašč.), {{razprto|blagodar, rogovila}}“; ali morda so pa le-te besede narejene brezi pervotne sostave, kakor je tudi serbska: „{{razprto|dragokup}}“ = der theuer gekaufte.
 
{{razprto|Opomba}}. Bere se celo {{razprto|ime z deležjem preteklega časa terpivnega naklona v ime}}, na pr. „{{razprto|kuroglašenje, kuropenje}}“ (hahnensang), oboje staroslovenski; zadnja se nahaja tudi v {{razprto|posvetnih pismih}}, kamor je najberže prišla iz {{razprto|cerkve}}, in sodil bi, da to ni po domače zloženo, ker je nekam dolgo, in „{{razprto|glašenje}}“ in „{{razprto|penje}}“ navadno zunaj sostav. Res, da Rusi imajo in {{razprto|staroslovenske cerkvene knjige}} vse polno tacih in še mnogo mnogo daljih; toda pri njih in pri {{razprto|starih Slovencih}} mora človek varovati se, da ga ne prevari, ker te je mnogokrat gerščina zapeljala iz pravega pota, Ruse pa {{razprto|stara slovenščina in nemščina}}; primeri barbarsko besedo: „{{razprto|nočleg}}“ = nachtlager, herberge (rus.)! Lepše pak je in gotovo jeziku po volji, ako se {{razprto|ime}} sostavi {{razprto|z deležjem preteklega časa de­lavnega naklona v ime}}; kaj da tacih je le malo, na pr. „{{razprto|letorasl}}“ (namesti: „{{razprto|letorasti}}“, strsl.), to je: mladika na veji ali terti, kolikor je {{razprto|zraste}} v enem {{razprto|letu}}. Ravno tako je tudi zložen slovenski priimek: „{{razprto|Mesosnèl}}.“
 
Naša slaba pisanja ni samo zavoljo tega taka, kakoršna je, ker se ne učimo jezika tam, kjer izvira iz pravega studenca, namreč kmetu iz ust — nekteri se ga ne učé ne kmetu iz ust, ne iz knjig, pa vender pisarijo —; tudi ne zavoljo tega, da besede vse presamovoljno kujemo in pleteničimo — kakor tako, da je le — brez kake primere, brez dovoljnega znanja: temuč krivo je zmesi in šušmarije tudi to, da besede, ki so jih neukretni pisatelji druzih narečij za silo neukretno zverižili in vrinili v jezik, brezi preudarka jemljemo, in po njihovem izgledu zopet {{razprto|nove}} nepremišljeno klepljemo, vzlasti v {{razprto|pesmih}} in v {{razprto|tehniških rečeh}}. Tù se časi naletí prava babilonščina! Daravno je sedanji vek, posebno Slovanom, {{razprto|jezikoslovni}}, med nami vender še ni dosti mož, ki so jeziku segli do kórena; celó tako deleč smo jo zaórali, da pri nas nekteri {{razprto|klasiki}} (?) za terdno mislijo, češ pisava slovenskega jezika nikakor ne more biti ne lepa, ne „vzvišana“; pesem nikakor ne more imeti prave poezije v sebi, če vse polno besed v gerbastih sostavah ena druge cuco-ramo ne nosi; če ni vsaj četertine zaplat ukradenih družim narečjem.
Nektere sostave tudi {{razprto|kerčimo}}, in sicer na {{razprto|dva}} načina:
 
a) {{razprto|Od spredaj}}. {{razprto|Odbijamo}} namreč {{razprto|ločivni besedi pervi zlog}}, tudi {{razprto|še kako čerko več}}, ali pa celó {{razprto|vso}} (loč.) {{razprto|besedo}}; to delamo posebno mi Slovenci, na pr. „{{razprto|nograd}} (vinograd) <ref>„{{razprto|Vinograd}}“ je sicer stara, splošno rabljena beseda; pa vender ne vém, je li prav zložena, kakor hoče imeti slovenščina? Berž ko ne so jo naredili pisarji. Enaka je: „{{razprto|vrtograd}}“ (vert, strsl.)</ref>, no rez, tudi: {{razprto|noraz}} (vinorez = rebenmesser, dolensk.), {{razprto|štogubec}} (šestogubec, Lašč.), {{razprto|inorog}} (jedinorog = einhörnig, strsl. Dobrowsky), {{razprto|pust“pust}}“ (mesopust z = z fasching.)
 
b) Na sredi, in sicer na{{razprto| štiri}} načine:
β) {{razprto|Odbija}} (vzlasti Slovenec) {{razprto|ločivni besedi zadnji zlog}}, ali {{razprto|zadnje dve čerki}} zavoljo blagoglasja, ali pa zato, da ni beseda predolga, na pr. „{{razprto|debekožniki}} (debelokožniki = taka jabelka, Kopitar), {{razprto|grenkožen}} (grenkokožen, Lašč.), {{razprto|mertud, mertudnica}} (mertvoudnica), {{razprto|kurnos}}“ (po mislih Dobrowskyga namesti: „{{razprto|krnos}}“, in to namesti: „{{razprto|krnjenos}}“, adj. = naso mutilus.)
 
γ) {{razprto|Odbijate}} se {{razprto|prilogu zadnje dve čerki}} (pri ženskem in srednjem spolu, pri moškim samo {{razprto|ena}}); potem se pa dela sostava {{razprto|iz priloga in imena}} (v serbskem), na priliko: „{{razprto|hristogranje}} (hristovo granje = nekaka zel, srb.), {{razprto|dubodolina}}<ref>Da to ni sostavljeno iz imen: „{{razprto|dub}}“ (hrast) in: „{{razprto|dolina}}“; da tedaj ne znači: „{{razprto|eichenthal}}“. uči uže samo to, ker v serbskih pripovedkah šaljivo stojí: „{{razprto|dubodolina}}“, namesti: „{{razprto|golida}}“ = melkgelte.</ref> (duboka dolina = tiefthal, srb.), {{razprto|Jutrobog}}“ (jutrov bog); ali so pa še berže popačili pisarji to besedo, kakor tudi: „{{razprto|černobog, belo bog}}“, namesti: „{{razprto|černi? beli bog}}“; — „{{razprto|bratučed}}“ (bratovo čedo = geschwisterkind, srb.) Serb rad jemlje steblo stare besede: „{{razprto|čedo, čad o}}“ (kind), ter ga meče konec imena, in potem s tako sostavo znači {{razprto|množje ljudí, pa tudi {{razprto|žival}}; a to steblo mu ni več „{{razprto|ime}}“, ampak le „{{razprto|prilepek}}“, na pr. „{{razprto|momčad, pastorčad, paščad}}“ = hunde {{razprto|i.t.d.}}<ref>Ali morda je „{{razprto|ad}}“ le prilepek?</ref> Ali nima tudi pri nas te rabe korenika: „zél“? V {{razprto|Metelčici}} stoji: „{{razprto|robzel}}“ (robida); {{razprto|v Mojstrani}} pravijo: „{{razprto|gramzel-še“še}}“ = preisselbeere. Vé še kdo kaj tacih?
 
δ) {{razprto|Glavni besedi}}, ako je njena {{razprto|perva čerka samoglasnica, odbijamo}} časi {{razprto|to samoglasnico}} zastran lepoglasja. To sem slišal govoriti v besedi: „{{razprto|samodin}}“ (samoedin, Lašč.) Bere se tudi v serbskem: „{{razprto|crnoka}}“ (crnooka) {{razprto|djevojka}}.
a) Serbje imajo časi v pesmih sostave „{{razprto|za nevolju}}“, na pr. „{{razprto|studen — kamenje, Stambol — car, jelen — rogovi, star — Juga Bogdana“ i.t.d.}} Taka je tudi naša: „{{razprto|žal— beseda.}}“ Tih sostav se jezik nič kaj ne brani, daravno so neslovanske. Serbe je zapeljala analogija turških in druzih {{razprto|ptujih}} besed, na pr. {{razprto|meneviš — čakšire, mor — dolama, samur — kalpak i.t.d.}}“; nas pa nemški prilogi pred slovenskimi imeni, kakor: „{{razprto|avfrihtik — ljudje, lustik—tovaršija, lindek —beseda“<ref>Govori se tudi: „{{razprto|lindek —jezik}}“ (eine fertige zunge); „{{razprto|beseda mu lindek teče“; „{{razprto|lindek izgovarjati“; po enih krajih menda tudi: „{{razprto|lindek — miza}}“ (glatter, ebener tisch; celó Bulgarji neki da imajo to besedo. Začeli so jo v zadnjih časih pri nas rabiti nekteri za: „{{razprto|horizontal}}“; pa ne vem, je-li slovanska? Čudno je, zakaj se ne sklanja? </ref> i.t.d.}}
 
b) Zlagamo {{razprto|velivnik}} (imperativ) z imenom v{{razprto| ime}}. Tako je zloženih mnogo {{razprto|staroslovenskih, ruskih}} in {{razprto|serbskih osebinih imen}}, kakor: „{{razprto|Jezdimir, Kazimir, Vladimir, Vladislav, Strezibor, Pletikosa}} (srb.). Serbsko narečje ima še dan danes na prebitek tacih besed, na pr. „{{razprto|kažiput}} (zeigefinger), {{razprto| visibaba}} (schneeglöckchen), {{razprto| nazovibrat}} (pseudobruder), {{razprto| nazovimrtvac}}“<ref>Pa vender sem vidil na prodaj serbsko knjigo po imenu: „{{razprto|Stepan lažni car}}“ (pseudo-zar)! Povsod enako se učimo pisarji svojega jezika!</ref> (scheintodter). Vzlasti smešnih priimkov je dovolj: „{{razprto|gaziblato (smešen priimek kacega nizkega vradnika, ki se šopiri); {{razprto| izderilijeska}}“ (kerngesunder kerl, dem der haslinger (des korporals) nichts anhaben kann, {{razprto| Vuk}}) {{razprto|i.t.d.}}. Slovák pravi: „{{razprto|kratiknot}}“ = lichtschere, prav za prav: „{{razprto|kürze den docht}}.“ Slišal sem tudi med nami: „{{razprto|podrezibaba}} (sitna baba, ki vsako reč {{razprto| dreza}}), {{razprto| lézibaba}} (stara baba, ki uže komaj {{razprto| leze}}); {{razprto| čakibirt, strezibirt}} (kerčmar, ki ljudí {{razprto| čaka in streže}}); {{razprto| nepridiprav}}“ (nerodna {{razprto| reč}} ali tudi {{razprto| človek}}, ki nikamor prav ne pride); gosp. {{razprto| Drobnič}} ima v besednjaku: „{{razprto|bežistéza}}“ = flucht über hals und kopf. Tudi Nemci so imeli nekdaj veliko tacih; zdaj so se pa opustile; malo se jih bere: „{{razprto|springinsfeld, saufaus}}“, in pa morda še ktera.
 
c) Zlagamo s {{razprto|predlogi}} tacimi, ki imajo le po {{razprto|en zlog}}. Samo predloga: „mimo“ in: „{{razprto|preko}}“, daravno imata {{razprto|dva}} zloga, časi nahajamo v sostavah, pa v našem narečji ne; v serbskem je: „{{razprto|Arap prekomorac}}“; „da ga živa želja {{razprto|mimoidje}}“ (mini). Govorili bomo le o nekterih predlogih.
Izgledje perve verste: „{{razprto|poldne}}, pred {{razprto|polletom, polnoči; poledne}} (čsk.); {{razprto|poltora}} = anderthalb (rus.), {{razprto|polsedma}} (rus.); {{razprto| połdnie}} (polsk.), {{razprto|połdziesiata}}“ (polsk.) i.t.d.
 
Izgledje druge verste: „{{razprto|polkonj“polkonj}}“? <ref>{{razprto|Anastazi Grün}}, ki je prestavil nekoliko slovenskih narodnih pesim v nemški jezik, ima na 57. strani eno, ki se ji pravi: „{{razprto|ein friedfertiger herr}}“, in zadaj v {{razprto|opombi}} k tej pesmi stoji: „{{razprto|polkonj}}“ = halbpferd. Nemški verz, v kterega ta beseda služi, je tak-le:
 
<poem>„Ich komme her vom neunten land,<br>Ein volk, halb menseh, {{razprto|halb pferd}} ich fand.“<br></poem>
182

urejanj