Napake slovenskega pisanja: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 269:
II. Slovan zlaga brez veznice. Tako se dela v naslednjih namerah:
a) Serbje imajo časi v pesmih sostave „{{razprto|za nevolju}}“, na pr. „{{razprto|studen — kamenje, Stambol — car, jelen — rogovi, star — Juga Bogdana“ i.t.d.}} Taka je tudi naša: „{{razprto|žal— beseda.}}“ Tih sostav se jezik nič kaj ne brani, daravno so neslovanske. Serbe je zapeljala analogija turških in druzih {{razprto|ptujih}} besed, na pr. {{razprto|meneviš — čakšire, mor — dolama, samur — kalpak i.t.d.}}“; nas pa nemški prilogi pred slovenskimi imeni, kakor: „{{razprto|avfrihtik — ljudje, lustik—tovaršija, lindek —beseda}}“<ref>Govori se tudi: „{{razprto|lindek —jezik}}“ (eine fertige zunge); „{{razprto|beseda mu lindek teče}}“; „{{razprto|lindek
b) Zlagamo {{razprto|velivnik}} (imperativ) z imenom v{{razprto| ime}}. Tako je zloženih mnogo {{razprto|staroslovenskih, ruskih}} in {{razprto|serbskih osebinih imen}}, kakor: „{{razprto|Jezdimir, Kazimir, Vladimir, Vladislav, Strezibor, Pletikosa}} (srb.). Serbsko narečje ima še dan danes na prebitek tacih besed, na pr. „{{razprto|kažiput}} (zeigefinger), {{razprto| visibaba}} (schneeglöckchen), {{razprto| nazovibrat}} (pseudobruder), {{razprto| nazovimrtvac}}“<ref>Pa vender sem vidil na prodaj serbsko knjigo po imenu: „{{razprto|Stepan lažni car}}“ (pseudo-zar)! Povsod enako se učimo pisarji svojega jezika!</ref> (scheintodter). Vzlasti smešnih priimkov je dovolj: „{{razprto|gaziblato}} (smešen priimek kacega nizkega vradnika, ki se šopiri); {{razprto| izderilijeska}}“ (kerngesunder kerl, dem der haslinger (des korporals) nichts anhaben kann, {{razprto| Vuk}}) {{razprto|i.t.d.}}. Slovák pravi: „{{razprto|kratiknot}}“ = lichtschere, prav za prav: „{{razprto|kürze den docht}}.“ Slišal sem tudi med nami: „{{razprto|podrezibaba}} (sitna baba, ki vsako reč {{razprto| dreza}}), {{razprto| lézibaba}} (stara baba, ki uže komaj {{razprto| leze}}); {{razprto| čakibirt, strezibirt}} (kerčmar, ki ljudí {{razprto| čaka in streže}}); {{razprto| nepridiprav}}“ (nerodna {{razprto| reč}} ali tudi {{razprto| človek}}, ki nikamor prav ne pride); gosp. {{razprto| Drobnič}} ima v besednjaku: „{{razprto|bežistéza}}“ = flucht über hals und kopf. Tudi Nemci so imeli nekdaj veliko tacih; zdaj so se pa opustile; malo se jih bere: „{{razprto|springinsfeld, saufaus}}“, in pa morda še ktera.
Vrstica 279:
„Brez“ ima precèj veliko sostav; zlagamo ga le z {{razprto|imenom v prilog, redko v ime}}, na priliko: „{{razprto|bezposlen}}<ref>V serbskem je najpervo sostava : „{{razprto|bezposlen}}“; iz tega: „{{razprto|bezposlica}}“ (musse, tudi: müssiggänger); iz tega zopet: „{{razprto|bezposličiti}}“ (müssig gehen), in zopet iz tega: „{{razprto|bezposličenje}}“ (müssiggang). Lahko bi se pokazalo se več tacih izgledov, kako se iz dobrih sostav dalje nareja.</ref> = beschäftigungslos (srb.), {{razprto|brezdušen, brezzoba}} (baba), {{razprto|brezdno, bezzakonje}}“ = irreligion (srb.) {{razprto|i.t.d.}}. Več sostav ima: „{{razprto|raz}}“, ki je na Gorenskem še predlog. Zlaga se z {{razprto|glagoli}}, pa tudi z {{razprto|imeni v prilog }}ali {{razprto|ime}}, na pr. „{{razprto|razoglav}}<ref>Ta beseda ima čez analogijo veznico „o.“ </ref> {{razprto|razusten}} (velicih ust, Lašč.), {{razprto|razvraten}} (velicih vrat, Lašč.), {{razprto|rázsola}} (einsalzung, Lašč.), {{razprto|razviditi se}}“ = tag werden; pa ne: sich wieder sehen! {{razprto|i.t.d.}}
Huda muka vsim učenim slovanskim pisarjem je predlog: „{{razprto|pred}}, ki se le malo zlaga. Res da mi imamo v jeziku: „{{razprto|predpust, Preddvor}}“; ali to prav za prav ni zlaganje, kakor se bo pozneje dokazalo. Slovenec bi ne smel le-te besede sostavljati {{razprto|nikoli z glagoli}}, ampak z {{razprto|imeni}}, večidel neglagolskimi, pa le redko, in tedaj mora: „{{razprto|pred}}“ vselej kazati {{razprto|mesto, ćasa ne}}. Serbski slepci beraške pesmi, ki se pojó {{razprto|pred}} hišo („{{razprto|kućo}}“) imenujejo: „{{razprto|predkućnice}}“; Gorenec pravi: „{{razprto|préderje}}“, to je: preddurje = platz vor dem hausthore. Po tej analogii anti je prav zloženo: „{{razprto|predmestje, predgorje}}“; še celó: „{{razprto|predgovor}}“ ni ušesu neprijetno (kar stojí {{razprto|pred}} pravim govorom); ali kosmato in čisto napek je: „{{razprto|prednašati, predstaviti, predložiti}}, in iz tega: „{{razprto|predlog}}; <ref>Naj se mi ne očita, da rabim tudi jaz besedo: „{{razprto|predlog}}.“ Vem, da je napek narejena, čeravno je uže {{razprto|stara}}; ali nevšečno delo je {{razprto|kovati}} besede; tega me je ostrašil mnogi prežalosten izgled. Jako je treba in čas je, da bi se porazumeli možje, ki jezik {{razprto|znajo}}, in da bi dali naši slovnici terminologijske oblike narejene slovenščini po volji. Dokler ne bo tega, tako dolgo bo {{razprto|šušmaril}} vsak {{razprto|šušmar}} po svoje. Tukaj naj stoji tudi nekoliko imen {{razprto|starosl. slovnice}} iz {{razprto|Dobrowskyga}}: „{{razprto|slog}} (silbe), „{{razprto|ime}} (hauptwort), {{razprto|mestoime}} (?) (fürwort), {{razprto|glagol}} (zeitwort), {{razprto|pričastije}}(participium) , {{razprto|predlog}} (?) (vorwort), {{razprto|narečije}}, tudi: {{razprto|nadglagolije}} (umstandswort), s m z (bindewort), {{razprto|različije}}“ (artikel). Vse so po gerškem narejene.</ref> {{razprto|predpis}} {{razprto|i.t.d.}}“ Tacim sostavam nimaš primere v jeziku; tako se tudi ne sme delati! Vem, da se mi bo zavernilo: časi nikakor ni mogoče ogniti se jih; sila kola lomi! — Prazen izgovor! Le mislimo slovenski, pa bo s to tožbo utihnila še nektera druga! Kaj pa da se bere uže v starem: „{{razprto|hleb predloženija}}“ (schaubrod); ali to je {{razprto|grecizem}}, in {{razprto|grecizem}} je tukaj tudi rodivnik; dalje se bere: „{{razprto|predtéča}} (vorläufer), {{razprto|predvariti}} (praecedere), {{razprto|predglagolati}}“ {{razprto|i.t.d.}}. {{razprto|i.t.d.}}. Jaz menim, ako bi se potrudil kdo, in prevéjal vse grecizme v stari slovenščini, da bi mu ravno sostave dale zadosti opravka.
Zaverniti bi me utegnil kdo, da se govorí {{razprto|široko po dolenskem}} — še celó v {{razprto|Ribnici}}: „{{razprto|predjužnik}}“ = gabelfrühstück, po {{razprto|gorenskem}} pa: „{{razprto|predpoldnica, predkosilnica}}.“ <ref>Ne vémo: ali je {{razprto|predpoldnica}} ali{{razprto| predkosilnica}} znana {{razprto|Gorencom}}. Mi le vémo za {{razprto|kosílo}} (Frühessen), za {{razprto|južino}} (Mittagessen) in za {{razprto|malco}} (malo jed), ki je dopoldne {{razprto|pred}} južino in pa popoldne po južini.</ref> Znano mi je, in tukaj, posebno v besedi: „{{razprto|predpoldnica}}“ predlog res ne kaže {{razprto|mesta}}, ampak {{razprto|čas}}; ali opomniti pa je, da nikdar ne bo djal {{razprto|Laščan}}: „{{razprto|predj užnik}}“, temuč vselej: „{{razprto|dojužnik}}“, kakor tudi pravimo: „{{razprto|dopoldne}}“ (vormittag). Pozabiti se pa vender ne smé, da ima tukaj tudi Serb dve besedi, ravno ko mi, namreč: „{{razprto|doručak}}“ in „{{razprto|predručak}}“; zadnja je v {{razprto|Vukovem}} rečniku {{razprto|edina}} zložénka s tim predlogom, ker „{{razprto|predkućnice}}“ nima; bral sem jo le v ženskih pesmih. — Vse to nam kaže, da se jako rada ogiblje slovenščina tacih sostáv; in pisar mora ugajati jeziku, pa ne nagajati mu, če noče biti {{razprto|žavžar}}!
Vrstica 295:
a) Zloženke s čislom: „{{razprto|pol}}.“ Stari Slovenci so djali: „{{razprto|polunoštije, p o lunošt}}“<ref>„{{razprto|Polu}}“ je stari {{razprto|rodivnik}}. </ref> = mitternacht; tako sostavlja časi nekoliko druzih narečij še zdaj. Pri nas pa čislo: „{{razprto|pol}}“ k sebi jemlje ime v {{razprto|rodivniku}}; zatoraj take besede v našem narečji prav za prav tudi {{razprto|nimajo}} imenovavnika. Nemec pravi: „es ist mittag, mitternacht“; a mi: „{{razprto|poldne,polnoči je}}“, tudi: „{{razprto|poldan}} (gorenski), {{razprto|polnoč je}}“; v rodivniku: „{{razprto|do poldne, (poldneva), do polnoči}}“, tudi: „{{razprto|dopoldan}}“ (gorenski) v pomenu: vormittag; v dajavniku: „{{razprto|proti poldnu, poldnevu, polnoči}}“; v mestniku: „{{razprto|o poldne, polnoči}}“ (prav za prav: „{{razprto|o poli dne, o poli noči}}“), tudi: „{{razprto|o poldan}}“ (gor.); v storivniku: „{{razprto|pred poldnem, poldnevom, polnočjo}}.“ Ravno tako se rabi: „{{razprto|pol leta, polmesca}}“ (ne: „{{razprto|polomesec}}!“); še celó: „{{razprto|pol hleba, pol vedra}}“ {{razprto|i.t.d.}}; primeri izgled: „{{razprto|s pol hlebom}} ne prebom.“
Vidili smo, da v slovenskem beseda: „{{razprto|pol}}“ ne jemlje veznice, da se tudi ne sklanja;<ref>„{{razprto|Pola}}“ je v naših sostavah dostikrat prav za prav stari mestnik: „{{razprto|poli}}“, ki ga sèm ter tjè še rabimo, kakor: „{{razprto|o poli ene}}“ {{razprto|i.t.d.}}.</ref> ampak sklanja se le {{razprto|ime}}, posebno v {{razprto|dajavniku in storivniku}}, in samo takrat je vsa beseda gotova sostava. Tù pa ne bodi rečeno, da pisar naj vselej tenko gleda in tehta, kdaj bo pisal: „{{razprto|polnoči, poldne}}“ vsako besedo posebej, kdaj obe za eno; tù se ta reč le razlaga, kako je prav za prav. — Sliši se celó: „{{razprto|poldne, poldneta}}“, kar pa ni, da bi se posnemalo; vender se učimo tudi iz tega, da čislo: „{{razprto|pol}}“ {{razprto|ne jemlje}} veznice: „o“, ki so jo začeli, menda po nevednosti, {{razprto|v pisanji}} neslovanski rabiti, kakor kaže. najpervo {{razprto|Čehi}}, ki imajo mnogo tacih sostav, na pr. „{{razprto|poloobnažený}} = halbnackt, {{razprto|polooblý}} = halbrund {{razprto|i.t.d.}}.: pa vender govoré tudi še staro besedo: „{{razprto|polu}}“ na pr.: {{razprto|poloubratr}} =. halbbruder (stiefbruder), {{razprto|
Mi v nekterih namerah še drugače govorimo, na priliko „{{razprto|pol od pol hleba}}“ = l/4 laib (Lašč.); „{{razprto|po poli sestra}}“ {{razprto|i.t.d.}}.
Vrstica 325:
Tudi naši dozdanji {{razprto|slovarji}} so jako napek spisani. Naj se mi ne šteje v zlo, ako brez okoliša povem, kako bi menil, da naj se pišejo take knjige. Perva je: {{razprto|brez ostre kritike}} ni upati {{razprto|izverstnega dela}} nikjer, pa tudi tukaj ne! Vsakej besedi v njih bi se moral dati ravno {{razprto|tisti pomen}}, v kterem se govori {{razprto|med narodom}}; ne kakor se komu {{razprto|zdí}}, da bi {{razprto|bilo}} morda {{razprto|bolje}}. Vsaka bi morala biti {{razprto|dobra, zares navadna}}, ravno {{razprto|tako pisana, kakor se rabi, a ne samosvoje zasuknjena}}, ali pa morda še le {{razprto|takrat skovana}} po naši slabi sedanji navadi, — kovati je laže kakor iskati! Kako čudno je, na pr., {{razprto|znadložena}} slovarska beseda: „{{razprto|veliki nadlógar}}!! = oberforstmeister. Ako se to kje govorí, gotovo se rabi le v {{razprto|šali}} za {{razprto|smešen priimek}}! Poslušanja vredno je še zdaj, kar je uže leta 1814 {{razprto|Kopitar}} slovanskim {{razprto|slovničarjem}} in {{razprto|slovárščekom}} pretil: „Wann werden es doch die {{razprto|lexicographen}} und {{razprto|grammatikenschreiber}} begreifen, dass sie nur die {{razprto|statistiker}}, nicht die {{razprto|gesetzgeber}} der sprache sind: beide sollen nur treu {{razprto|inventiren}} und {{razprto|beschreiben, was}} und {{razprto|wie}} es ist; ihre oft sehr unreife meinung, {{razprto|wie}} es allenfalls {{razprto|besser}} wäre, dürfen sie höchstens in {{razprto|noten}} beibringen! “ — Gotovo bi se jeziku dostikrat jako ustreglo, posebno v slovarjih, ko bi puščali stare besede, daravno so morda neslovenske, če nismo do zdaj še zalotili nikjer med narodom čisto domače. Kaj nam pomaga, da lošamo jezik z lažnjivo lepotico? Zanamci bodo metali, če Bog dá, med pleve vse, kar je slabo zgrajenega. Tù je zopet {{razprto|Vuk}} mož, kakoršnega manjka Slovencem; izpoznal je, da „rečnik“ mora besede {{razprto|zbirati, ne delati}}! Saj ni ne tolika nesreča ne sramota, ako imamo tudi v bukvah kako ptujko, brezi ktere dan danes ni, pa tudi biti ne more noben jezik, kolikor jih ljudje govorijo po vsi široki zemlji; huje pak je, da ne znamo po domače misliti, da ne znamo slovenski zavijati stavkov! Ta skaza, če se vterdi v jeziku, nikakor se ne dá z lepo izriniti; vdomači se najpervo v knjigah, ker pisatelj pisatelja praznoglavo posnemlje; potem pak zajde tudi v narod. Vse kaj druzega pa je s ptujimi besedami, ker pervič jezika ne skrunijo v njegovem kórenu; drugič pa, kar je neznano v tem kraji, to se čisto govori v druzem; in kader izvemo, kako je tej ali tej reči pravo ime, gotovo se ga bo vsak z veseljem poprijel. Po tacem bi se jezik res nekoliko počasneje gladil in mikal; ali mikal bi se v resnici, gladil bi se na terdnem stalu. {{razprto|Prežerin}}, akoravno besed ni koval, pa vender bi rekel, da je pomogel jeziku več od marsikterega druzega pevca, ki po svoje prederzno ugnéta slovenščino. Germanizne, kolikor jih ima v pisanji, te je uže najdel med ljudstvom: a sam ni pridil in pačil, ampak lepšal je govor.
Vernimo se zopet k svoji reči! Za slovarje smo še jako premalo pobrali med narodom. Dobilo se je res uže lepo reč blagá; pa kdo si upa reči, da smo polovico zajeli? Moralo bi se marljivo preiskati še mnogo krajev, posebno tacih, koder je slovenščina lepša in čisteja. Vem, da ne bomo najdli vsega, če s tim pridneje iščemo, ker v živem jeziku ne more obseči noben slovar vsega bogastva; ali storiti nam je vsaj toliko, kolikor se dá. Bilo bi pa tudi od neizrečene koristi, da bi se zvesto pregledale vse {{razprto|mape}}, vse {{razprto|kerstne bukve}} po slovenskem. Dosti dosti blaga je zakopanega v {{razprto|imenih}}, ki jih imajo nektere {{razprto|osebe, travnici, njive, hribje, doline in gojzdje}}; dosti {{razprto|besed}}, kterih jako pogrešamo, leži tamkaj brez dela. Res da so nektere med njimi uže ostarele; pa vender, ako manjka druzih, menim, da je marsiktera splošne rabe vredneja od vsih novo spleteníčenih, od mnozih, ki jih jemljemo temu ali unemu narečju. Koliko bi zasledili starih korenik, a koliko lepega {{razprto|nauka}} in{{razprto| pravil}}, kako naj Slovenec {{razprto|sostavlja}} in {{razprto|nareja}}, česar nima! Našlo bi se morda, kakor je bil uže lani gospod {{razprto|Terstenjak}} v „Novicah“ opomnil, tudi kaj {{razprto|novega važnega}} za {{razprto|zgodovino}}, celó za {{razprto|mitologijo}}. Ali prebiraje stare liste bi človek zopet moral tehtati, kaj je {{razprto|prav}}, kaj so {{razprto|popačili pisarji}}; zato naj bi {{razprto|ljudi}} poslušal pri vsih tistih imenih, ki se dan danes še govore. V Laščah na pr. vém da stojí v cerkvenih bukvah: „{{razprto|Slívica, Úlaka}}“ (vaška imena); pa kmetje pravijo: „{{razprto|Slévica}} ({{razprto|SI (i) evica, Ólaka}}.“ Med naj lepše slovenske besede spada ime dolenske vasi: „{{razprto|Tehoboj}}“, kjer so nahajali letošnjo zimo červe na snegu. To ime se v cerkvenem zapisniku skoraj gotovo bere tako, kakor smo ga brali v „Novicah“, namreč: „{{razprto|Tihaboj}}“; ali sto in stokrat sem slišal na svoja ušesa, da ljudjé izrekajo: „{{razprto|Téhoboj (Te (j)hoboj)}}.“ Kdo nam bo razjasnil pravi pomen? Pri nas ne gré drugače: {{razprto|od ljudstva se moramo učiti}}, kakor zopet iz druge strani {{razprto|moramo podučevati ljudstvo}}. Le na taki vzajemni podlagi smemo upati, da nam bo napredovalo slovstvo; le to je pravi pot, po kterem se bomo krepko uperli ptujčevanju, ki na-nas pritiska od vseh straní. Zaverniti bi se utegnilo, da je tako zvesto prebiranje prezamudno; da se ne more dokončati vsaj tako hitro ne. — Tega ne taji nihče; vse je truda polno, vse je zamudno, kar se s pridom dela, kar se bliža popolnomosti; le šušmarija sama je lahka in nagla! Slovenec ne more upati mecenatov; priložnosti, kakoršno so nam dali milostljivi ljubljanski {{razprto|knez}} in {{razprto|škof}}, ne bomo zopet tako hitro imeli, ali pa morda nikoli več ne; ravno zato pa nam je velika dolžnost, da se ta reč končá, kolikor je mogoče izverstno, pa ne po verhu. Naj se zgotovi {{razprto|pet}} ali {{razprto|deset}} let pozneje, zato ne bo nič hudega, da le ne bo samo obširno, ampak tudi veljavno, kar se bo pisalo; to je perva in poglavitna potreba! Tako delo bi bilo večen spomin, večna slava vsim, ki so imeli kaj opravka ž njim; bilo bi narodov zaklad in krepka bramba jezikovi skazi.
Dalje pri besedah, ki so po {{razprto|raznih krajih jako razno zavite}}, naj bi umna kritika tenko presodila, {{razprto|kaj}} in {{razprto|kako je dobro, kaj popačeno}}. Vsacega pa uže pamet uči, da tukaj ni opravljeno samo s tim, da se dobra zná domača slovnica; treba je, da se vé vsaj tudi {{razprto|stara slovenščina}}. Vsaka {{razprto|malo znana}}, ali knjigam {{razprto|čisto neznana}} beseda v obširnejih besednjacih mora, ako je le mogoče, imeti oznanjen {{razprto|kraj, od koder je doma}}. Dalje, ko pišemo {{razprto|novoslovenske}} slovarje, zato naj bi ne vtikali brez potrebe {{razprto|staroslovenskih}} besed, ktere so uže med nami iz navade; kjer bi se pa to vender le storilo, vselej bi se moralo povedati: {{razprto|od kod}}? Tudi naj bi ravno iz tega vzroka pri miru puščali vse blagó {{razprto|druzih narečij}}, vzlasti pa to, kar je novega; saj napek narejati znamo, hvalo Bogu, sami. Take besede v tacih knjigah so le zapeljive in nevarne tistim, ki niso terdni v jeziku. Najpervo zberimo, kar je domačega, potem še le primerjajmo z druzim; pisanje tacih primerjajočih knjig ni težavno, ako ima dovolj gradiva pisatelj pred sabo. Tudi bi djal, da naj bi neusmiljeno rešetali vso {{razprto|novino zdanjih slovenskih}} knjig, vzlasti {{razprto|sostavljenkam}} naj bi zapirali vrata, ker so večidel vse narobe zvozlane. Posebno tù bi se moralo vejati, kakor sta župnik in brivec v {{razprto|Don Quixotovi}} knjižnici. Da bi se na dozdanje slovenske slovarje smelo čisto malo ali pa nič opirati, to se vé uže samo ob sebi. Po tacem ravnanji bi dobilo pisanje veljavo, kakoršne zdaj ne more imeti: bilo bi{{razprto| prava}} in {{razprto|čista}} jezikova podoba, in človek bi se lahko zanesel, da je res, kar bere; lahko bi se iz njega {{razprto|učil}}; bilo bi tudi velik pripomoček slovanskemu jezikoslovju sploh; in reči bi se moglo, da smo Slovenci vsaj{{razprto| enkrat eno}} delo tako zveršili, kakor ga hoče imeti visoka stopinja današnje omike in učenosti.
| |||