Zlato pa sir: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 6:
| avtor= Janez Mencinger
| opombe=
| obdelano=
| spisano=Preskeniral Uroš Taljat <i>Slovenskega glasnika</i> 1860, postavil Miran Hladnik,
| vir= http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mencinger_zlatopasir1.pdf; http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mencinger_zlatopasir2.pdf; http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mencinger_zlatopasir3.pdf; http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mencinger_zlatopasir4.pdf;
}}
Vrstica 33:
Na zadnje Čukove besede so debel krohot zagnali lovci, ki so za kupom stoje ves čas Čuka poslušali. Čuk jezen kviško plane in šteli; v lovce, kakor bi jih hotel vse v prah zdrobiti; pa ker jih je bilo preveč za en večer, se tiho in pohlevno ukrade na svisli, in tamkej v seno se zarivši tolaži svojo jezo, med tem ko so lovci okoli kupa in mene na vse viže ponavljali in razlagali njegovo pridigo.
Ko se naveličajo smeha in razkladanja, se podajo tudi lovci pod sviselno streho; jaz sem pa obsedel v kupu, ker noč je bila tako mirna in jasna. Zdelo se mi je, da zvezde veliko svitlejše migljajo, ako jih iz višave gledamo; svit in senca je bila čistejša kakor v dolini. Gorski verhovi z. toliko različnimi podobami in niže pečine s posamnimi smerekami domišljij dajejo toliko podob, in po noči se oko ne naveliča gledati skalovja, ktero se mu je zdelo po dnevu toliko neprijetno. In zraven sveta tihota, ne slišiš šuma ne vetrov iti rek, ne čuješ petja tic in glodanja žižkov, vse je mirno mertvo. Le poleno na ognjišču še poka, in plamen se kvišku spenja
Že je solnce iz jasnega, neba skozi sviselne poči posijalo na moj obraz, ko me Čuk prebudi. V dolíni se je pa razprostirala gosta megla. Kamor vid nese, se je vidilo samo sivo megleno morje, iz kterega so redki z mladim solncom obsijani otoki moleli in svojo lepoto jasnemu nebu skazovali; krasen pogled, pa žalostna podoba slovenske zemlje. Ah! Slovenska zemlja, koliko meglá te še pokriva! Glej! Sem si mislil, koliko soparjev, koliko nesnažnih zrakov je v ti dolini, kedar si pa ondi, se ti zdi vse čisto in jasno! Kedar človek na višavo stopi, še le razloči, kaj je čisto in jasno; kdor je pa vedno v dolini, komaj zapopade, v kako gostem soparu živi.
|