Abadon: Razlika med redakcijama

— To ti je ravno koristno: učiti se občevati z neprijetnim človekom in vedno paziti, je li resnica, kar čuješ. In kaj je to, laž ali resnica? Laž je navadno blago, kije vedno na trgu; resnica pa redko zlato. Zatorej oprezno ravnaj s pravico in ne nosi je vedno na konci jezika! Laž in resnica sta sestri; jednako opravljeni vedno hodita druga tik druge in z jednakimi očmi gledata v svet. Kako pa moreš z medlimi človeškimi očmi razločiti devico resnico od razuzdanke laži ? Koliko lažij verjameš za resnico in koliko resnic, zlasti takšnih, ki »oči koljejo«, nečeš verjeti? Zatorej sem ti odbral oskrbnika za sprem­ljevalca, da z njega pomočjo, kakor skozi temo do luči, prideš skozi laž do resnice. On ti bode Pariz lepo opisal: nekaj resnično, nekaj resnici podobno, in nekaj bode dodal iz svoje domišljije, ne z namenom lagati, ampak ugeniti resnico. Slikal ti bode to lepo mesto človeški; jaz bi je nemara kazal takšno, kakor sem ti ondan predočeval rimsko mesto. To bi ti bilo menj prijetno. Mene Pariz itak ne zanimlje, saj poznam to selišče, odkar se je prelevilo iz »blatne vasi.« Gledal sem na vašem planetu že mnogo mest, ki so nekdaj imela slavo in lepoto sedanjega Pariza, mest, o katerih sedaj niti sledii ni. Taka mesta se v časovnem teku preminjajo in ponavljajo; meni so pa do pristude jednolična in dolgočasna, ker so ljudje povsod tisti ubožci in bedaki. Sploh mi je prijetnejši pogled na veliko mravljišče v smrekovi šumi nego katerokoli človeško bivališče. —

Toda žal, oče se ni vrnil na svoj dom. Morje ga je nosilo in živilo malone vse njegove dni; morje ga je naposled vzprejelo v hladni grob sredi Indijskega oceana. Po očetovi smrti je moja mati, Francozinja, prodala letovišče pri Opatiji, in preselili sva se v Nizzo, nje rojstveno mesto. Tam sem ob mirnem mestnem življenji hodila v mnoge šole, učila se potrebnostij in nepotrebnostij, rasla in dorasla, mladina pak je rekala, da nisem grda. Naselil se je v Nizzi mlad francoski trgovec, ki je prinesel dokaj denarja s seboj iz zapadne Indije. Nekdanji znanec mojega očeta, seznani se z mojo materjo in z menoj. Bil je duhovit, pošten in blag človek. Zaljubila sva se in poročila. Ni je bilo srečnejše žene od mene! Ko sva bila nekaj dnij poročena, izkrca se v Nizzi siromašen mož z rjavo žensko. Prišla sta iz zapadne Indije, izprašala bivališče in razmerje mojega moža, in ta je bil poklican pred sodišče ... Ves prepaden in zmeden se vrne od sodišča. Vprašam ga, sluteč bolezen ali nesrečo v trgovini, kaj mu je. On pa molči in gleda kakor blazen name. Skrivaj in ponoči se napoti proti Monaku, kakor bi bežal pred menoj. Vsa v strahu in skrbeh hitim za njim in ko dospem do njega, gorje mi! Moj mož visi mrtev na platani vašega letovišča, kar ste vi, gospod baron, opazovali sami! Jezik nima besed, da bi izrazila svojo žalost; ako bi jo pa mogla, vi te žalosti ne morete pojmiti, ker ne veste, kako globoko čuti žensko srce! Premagala sem obup in se vrnila v Nizzo. Ondu sem zvedela, da je tista rjava ženska, ki je prišla s siromašnim možem iz zapadne Indije, mojega moža prava žena, da je tisti mož nje oče in da sta s seboj privedla tudi petletnega sina mojega moža. Tako je pristopila k nesreči še sramota! Sedaj sem vdova, ako sem bila žena, in prišla sem se v Pariz posvetovat s pravniki, da vsaj nekaj zase rešim od precejšnje ostaline nesrečnega ali morda brezvestnega moža, ki naj mi oprosti, ako ga sodim preostro. Z materjo bivam v tistem hotelu kakor vi, in ne zamerite, da sem se v vaši bolezni, ko vam je viselo življenje kakor na niti, sočutno zanimala za vas. Saj je moralo biti tako . . . Moj rojak ste, in kakor mi je povedal Plahtalič, podobna je vaša usoda moji nesreči: jaz sem izgubila moža šesti dan po poroki, vi svojo zaročeno nevesto šesto uro po poroki. —

— Slobodno stavljaj svojo sodbo nad mojo. Prav spominjaš pa me Shakespearejevega igrokaza »Sanja iz kresne noči«, kjer vilinska carica Titanija poljublja in s cveticami venca prizačarano oslovsko glavo brljavega tkalca Snutka. Tudi ti si se zmotil o glavi vse zabave. Darinka in Ljudmila vender nista bili hkrati ženi jednega moža. Mož ni bil hkrati graščak v Karpatih in trgovec v Nizzi ter ni mogel umreti, po moji povesti, ker je izgubil pri igri, in po basni tvojih krasotic, za ameriškim duelom ali zaradi prihoda svoje žene Američanke . . . Kaj pa ti praviš, Plahtalič? —

— Ta odlična gospoda! zagrohoče se Abadon. To so borzni igralci in njih varovanci, pravše oslepljenci: vsi zgolj hodnični značaji! Njih imetek je vedno na gibeži, in njih slava je puhla, kakor z vodikom ali z lahkim plinom napihnjen mehur, ki se dviga v zrak celo nad egiptovske piramide! Bahato računjajo s svojimi milijoni, ki jih narejajo kar v poslovnih knjigah: stavljajoč za vrednotne številke menj ali več ničel. O svojih podjetjih govore kakor tvoj selški prekupovalec, ki tolikanj blebeta o zalogah in vagonih, kadar kupuje suhe slive in koruzo. Zanj ima železnica premalo strojev in voz, za te ustanovitelje in podjetnike pa zemlja premalo prostora, da bi mogli na nji uresničevati svoja snovanja, osrečujoča vse človeštvo. To so pijavke v veliki meri, katere izsesavajo kri kar deželoma in narodoma. Z lažjo, s prej naročenimi slepilnimi brzojavi, zvijačno pritiskuje na poštena nevšečna podjetja, prekanjeno dražeč ceno živil, potrebnih vsem ljudem, izdajaje državne tajnosti, tako ti naglo nakopičijo veliko dobička na jedni strani in podero velike imovine na drugi strani. To so ljudje, ki se ne sramujejo propovedovati, da se je treba cesto oplaziti ob kazenskem zakoniku, premer se pridobi milijon. Vender imajo veliko moč in veljavo pri evropskih državah, katerim so v de­narnih potrebah drago in drago plačani pomočniki. Ta njih moč in veljava je kakor mora, ki tlači pridno, delavno evropsko prebivalstvo. In bolje se vam bode godilo stoprav tedaj, kadar državniki, razbistreni po zlih izkušnjah, pozno nekoč spoznajo, da še državi potrebni denar in uspešno osrečevanje vladanih narodov lahko doseže tudi brez teh novodobnih rokovnjačev . . . Mislil si nemara, da sem te uvedel v res odlično, duhovito francosko družbo, kjer se shaja cvet poštenjakov in omikancev. Ne zameri mi, če ti povem, da za take kroge nisi pripravljen, nisi zadostno omikan. Tam bi bil možiček; tukaj si se pa veljavil, in to jedino zato, ker si bil bogati baron Veseljenko! Slepili smo mi to družbo, zlasti Plahtalič je bil velikan v tej umetnosti, priljubljeni takim možem, pa tudi oni so nas slepili brez kvare za nas . . . To je nazvi - gospoda laži - bogatašev, ki s svilenimi klobuki pokrivajo podla čela in z gladkimi rokavicami ostre kremplje umazanih rok! Omenil si, da se ta družba ogiblje ženskih oseb sumnjivega poštenja. Ravno narobe je res. Bolj se ogiblje pravega poštenja nego navi­

deznega poštenja, in ko bi ti gledal toliko bistro kakor jaz, videl bi, da se tukaj negujejo in šopirijo žive podobe vseh sedmih naglavnih grehov ... In ta bankir Padeles, ta te izvestno zanimlje! Čudiš se udobnosti in opravi krasnih prostorov, katere nam je danes otvoril in razkazal. Ta hiša in ta vrt nista še plačana. Ta zlatnina, ta nakit, in te dragocene posode, vse to ni pristno blago. Te nasladne slike slovečih slikarjev so slabo ponarejene, in te visoke, zanje plačane cene so zlagane. Kaj pa je takemu možu prava umetnost, ko gleda bolj na bogato okrašeni okvir negoli na sliko v njem? Opažal si, kako je bil mož pozoren in uljuden in kako je tebi, tujcu, zaupno govoril o svojih velikih namerah. Vse to je dim in pena. Mož čuti, da se mu majo tla pod nogami, in zato išče podpore pri svojih povabljencih, zlasti pri meni. Pomoči ne bode, odmeknile se bodo dosedanje opore, in mož se poruši. Čez teden dnij zagospodujejo v tej hiši drugi ljudje; gospod Padeles bode v državnem zapdru čakal obsodbe zaradi raznih prevar, in potlej ga vzame noč. Ljubezniva gospa Padelesova pa bode zopet kakor nekdaj za drag denar posredovala med bogatimi razuzdanci svojega plemena in med krščanskimi in nekrščanskimi nazvi - materami in vzgojiteljicami lepih Evinih hčera. . . . Tako se godi v Parizu med podjetnimi finančniki, in prav sedaj je blato panamskega prekopa zaneslo toliko smradu nad to mesto, nekdaj sloveče zaradi poštenosti. Veseli se, da v tvoji domovini umetnost, kako naj se brez kazni vara in kako naj se človek bogati ob bližnjikovem imetku, ne uspeva še tako kakor v daljnem zapadu, in deluj nato, da se tisti koristolovci, ki jih je Plahtalič vabil k vam, ondu ne vgnezdijo tako skoro in tako lahko. —

— Ne vem, kako prideš sedaj in tukaj do takega vprašanja vender na jednostavno vprašanje podajam takisti odgovor, s katerim ti pa ne bode ustreženo. Reč bi bila prav lahka. Države naj imajo modre, pravične državnike; stanovite, dobre ustave, po katerih se brez sile in prenaglice umika, kar je staro in slabo, in takisto nadomešča, kar je novo in dobro; ter končno vestne in značajne narodne zastopnike. Posamezniki naj se pa vedejo po starem reku »ora et labora«, in po znanem reku slovečega Američana: »Kdor vas uči, da obogatite drugače nego z marljivostjo in varčnostjo, ne poslušajte ga: slepar je in otrovnik«. To je lahko izreči, izvesti pa skoraj nemožno, ko vsi bolehate na posebni bolezni svoje dobe. Z rokami in noga mi hitite v močvirje. Ko ste toliko zabredli, da vam voda sili v grlo, pa stoje noge mirno v blatu in roke se drže križema. Tedaj tožite in premodrujete svoje nadloge, toda ne obide vas krepostna misel, da bi dvignili roke in obrnili noge nazaj k resnemu bregu . . . Sicer pa menim, da te ne peče toliko vesoljna Evropa, kolikor nekaj malo oseb na tej marogi vašega planeta. —

— Nje oče je bil sin srednjeimovitega trgovca. Ta sin se je marljivo učil in vežbal v trgovini, slep in gluh za vse druge vede. Lotil se je trgovine in skoro je znatno obogatel po opreznosti, ne­umorni delavnosti in varčnosti. V dobi, za ženitev najbolj pripravni, ni utegnil misliti na ženitev, ampak ženil se je bolj v letih; ko si je smel že nekoliko odpočiti, zakaj denarja je bilo že veliko pridobljenega. V zakon je dobil jedinko bogatega tvorničarja, in to se je vse do­govorilo po trgovinskih pismih. Ta jedinka je bila lepa ženska, toda zamudila je zlati čas za možitev zaradi neke kričeče malenkosti, katera je utihnila stoprav čez dve leti. Nekamo bolj pozno in na trgovinski način v zakonski jarem uprežena poročenca sta bila jako srečna. Mož se ni mnogo bavil z ženo, ker ga je nad vse zanimala nje dota: dobra velika tvornica. Mlada žena pa tudi moža ni motila v trgovini, samo da je bilo dosti pomočkov in prilik za razkošno življenje in za ošabno razkazovanje in trošenje bogatih dohodkov. Čez dve leti se je porodila Ljudmila, njiju jedino dete. Veselja ni bilo konca ne kraja. Oče je trdil, da je hčerka njemu podobna, mati je takisto trdila o sebi, drugi pa so skrivaj šepetali, da je to dete podobno kričeči malenkosti iz polpreteklih časov. Bodisi tako ali inako; mož in žena sta tekmovala, kdo bode hčerico bolj božal in mehkužil, in tako je bila končno prva ljubljenka tudi prva oblast v hiši. Zgodaj je spoznala, da so roditelji zelo bogati in da sme zaničevati vsakogar, kdor ni toliko imovit. Zdelo se ji je popolnoma umevno, da ji oče in mati ne odrekata nobene želje, in bila ji je posebna slast, trdo ukazovati svojim varuhinjam; te pa so morale molče trpeti nje trmo in nagajivo trpinčenje. Prišel je čas šolanja. Ljudmila je imela dokaj učiteljev in učiteljic, ki jih je mati menjavala po hčerini volji. Učila se je vsega, karkoli je poželela, in samo tega. Naučila se je vsega izborno in nedosežno. Gorje učitelju, ki bi bil Ljudmiiin napredek po resnici obsodil! Tako je znala hčerka neprekosno francoski in angleški, peti, igrati na klavir, risati in slikati. Plesati in jahati je pa znala res prav dobro. Da bi se učila tudi kaj potrebnega za vsakdanje življenje in za gospodinjstvo, tega bogata mati ni dopustila: »Tega naj se uče ubožne hčere; pri nas bode vse to nadomestil denar.« Za hčerino izobrazbo prezgodaj, za materino ošabnost prepozno je prišla doba, ko je Ljudmilina lepota vzbujala pozornost mladih gospodov in zavist menj imovitih vrstnic. Mati in hči sta pregovorili tvorničarja, da je prodal svojo trgovino in tvornico za sveče in milo. Preselili so se v veliko mesto, živeli ondu prav bohotno ob dohodkih naloženih denarjev, in mati, ki je od nekdaj nekamo medlela po plemenitaših, bila je prav vesela obširnega občevanja s plemenito gospodo, seveda največ s tako, ki je ubožala in iskala posojil. Hčerka je med svojimi častilci najbolj čislala lepega mladeniča, častnika pri konjiči, potomca stare, toda ubožane plemenite rodbine. Trdila je, da ima ta mladi baron najlepše oči, najslajšo govorico in najolikanejše vedenje; uniforma mu prija najlepše, in nihče ne zna plesati, jahati in s kočijo dirjati tako čudovito kakor on. Ta mora biti nje mož — ako ne, pojde v samostan. Oče je kanil pregovarjati, da je ta gospodič zapravljivec, lahkoživec in igrač, da se je pečal in razpečal z mnogimi dekleti in da je sploh malopridnež, kar ga je. Hčerka se raztogoti: Najsi je malopridnež, lep malopridnež je, in moj mora biti! Mati je pritegnila hčeri: Slaba svojstva gospoda barona so zgolj obična razgrajanja mladine iz plemenitih krogov. Mladenič se mora nekoliko izrojiti. Potlej, ko bode venčan z Ljudmilo, poleže se mu mladostna vihravost, in gospod baron, očaran po lepoti in duševnih vrlinah ljube žene, bode vzor mirnega, ljubeznivega zakonca. Oče se je udal večini glasov, kupil je na hčerino željo in na velik dobiček prodajnikov lepo graščino v Karpatih, nekdaj rodno imovino baronovih prednikov, in jo je podaril mladima zaročencema. Zakladal ju je pa še dan na dan z denarjem, ker graščinski dohodki niso zadoščali potrebam plemenitega zeta, kamoli razvajenim slastem mlade baronice. Baronova tašča je bila takisto od dne do dne ošabnejša in potratnejša. Sedaj je moral oče, oziroma tast, gledati na to, da svojim kapitalom poviša obrestno stopinjo, sicer bi ne mogel zdelovati z povekšanimi razhodki . . . Tisti čas so nekateri Američani premetenih glav in umazanih rok preračunjali, da si utegnejo pridobiti nekoliko milijonov, ako na mlade rastoče američanske železnice oprezno navedejo in potlej od njih takisto oprezno odvedejo varno naložene evropske kapitale. Naš trgovec, baronov tast, prišel je vabnikom teh Američanov v pest. Poterjal je večino svojih posojil, prodal dobre evropske popirje, veliko vsoto vzel v zajem na graščino svoje hčere in to vse je vteknil v ameriške železnice, trdno prepričan in sosebno pregovorjen po bankirji Padelesu, da v dveh treh letih podvoji svojo imovino. Iz Amerike se niso vračali niti kapitali, niti niso prihajale obresti. Mož sam se je napotil čez »veliko vodo« in tam je na svoje oči videl, da je opeharjen velikansko, prav amerikansko. Tiho se je vrnil v Evropo in tiho je razprodal, kar je imel. Poklical je zeta predse, da mu razodene, kako se je vse preobrnilo, in mu je izročil precejšnjo vsoto, češ, da je to poslednji denar, katerega more odriniti. Svaril je zeta, naj bode varčen; in če ostane in pametno gospodari z ženo na graščini, ne bode se jima godilo slabo. On pa pojde v Pariz, in če se vrne nekdanja sreča, obogatel bode novic. Zet je napotil Ljudmilo na graščino, sam pa je poskusil še jedenkrat slobodno poživeti, predno se v Karpatih pomedvedi. Denarje, katere mu je bil tast odštel s solzami v očeh, nesel je na veter in doigral je, kakor si videl, v Monaku. Ljudmila ni mogla ostati na graščini. Gospodariti in gospodinjiti ni znala; vedela je samo, kako se denar izdaja, ne pa, kako se pridobiva. Pobegnili so služabniki, kateri že prej niso spoštovali trde, ošabne gospč, drug za drugim, in pritisnil je upnik za upnikom. Prišla je v Pariz, iz dežja pod kap. Oče služi prav malo, ker so mu po tolikih prevarah in prevratih opešale duševne in telesne moči. Vender mora sam rediti vse. Mati in hči še toliko ne znata gospodinjiti, da bi detetu mleko stopili ali zašili kakovo cunjico. V toliki bedi žive, da bi použili cel6celo papigo, katero je Ljudmila s seboj prinesla, toda mati in hči ne vesta, kako se pišče oskube in speče. Stari gospod je ves zmeden in obupan. Pred nekaj dnevi mi je potožil svojo bedo, in posodil sem mu desettisoč frankov. Od teh je dal ženi za nujne potrebe petsto frankov; vse drugo je nesel na borzo, da kaj priigra. Kar je imel, izgubil je še tisti dan. Ženski sta pa skoraj ves denar obrnili na lišp, da sta mogli danes dostojno stopiti v to družbo ali na lovišče. Sedaj sodi sam, kakova bodočnost se odkriva mladi neizkušeni vdovi! . . . Sicer pa sedaj odidem počivat. Te štiri ure pazi, da se ne izgubiš v Parizu, in drži se Plahtaliča. —

Stopita v veliko zabavišče, v visoke dvorane in na čarobne vrtove, kjer je svetlo kakor podnevi. Polno ljudstva je bilo tam vseh narodov, največ mladine. Španci so peli in pili čokolato. Lahi so deklamovali in srebali kavo. Angleži so imeli pred seboj žgano vino in so molče motrili vso družbo. Nemci so se napajali iz velikih kozarcev piva in so prezirno kritikovali gostoljubno Francijo. Slovani so si natakali vina iz skupne steklenice ter so se hkrati bratili in prepirali . . . Vsem glava pa so bili Francozje. Ti so peli in pili in govorili; nikar da bi se prepirali, smijali so se ter se živahno gibali v prirodnetn zadovoljstvu. In te Francozinje med njimi: lepi životi, vitke rasti, zanimljivi obrazi, žarne oči! Kako ljubko in lahko se vrte in plešejo! Povsod kipi neumorna veselost, šala, dovtip in nasmeh — kakor bi več smrti ne bilo!

Primorec-Francoz pojasni to prošnjo, rekoč: — Ne zamerite, rojak moj, da je prišlo do tega. Ker znam mnogo jezikov, vzprejet sem med policijske služabnike. Vestno opravljam svojo službo, in sramoto bi delal rojakom svojim, ako bi ne bil pošten. V Pariz zahajajo rovarji od vseh vetrov in narodov, lopovi v platnu in v svili. Vi ste prišli v mojo gostilno pozno ponoči in z drhaljo sumnjive vrednosti, med katero ste razsipali denar ... Za steklenico vina ste mi vsilili noto za tisoč frankov; potegnili ste jo iz čevlja, in ta nota — kakor blagoizvoli gospod komisar potrditi — očito je ponarejena . . . Torej vidite, da sem moral ravnati po svoji službeni dolžnosti ter oblastvu, ki čuva občo varnost, dati glas in znamenje po svojem tele-

grafu . . . Prav od srca, kakor vaš rojak, vam želim, da se izmotate iz te zadrge. Če ste nedolžni, onda se tudi bodete; zakaj ves svet priznava, da francoska sodišča preiskujejo zločine strogo po postavi, takisto to, kar obtežuje, kakor to, kar olajšuje, in da sodniki sodijo nepristransko po pravici tako tujca kakor domačina. —