Človek toliko velja, kar plača: razlika med redakcijama

== III. ==
 
Prihodnji dan je bila nedelja. Pred deseto mašo in tudi po maši se nič druzega ni pripovedovalo in presojevalo, kakor sinočna dogodba v Rezini hiši. Starejim možem se je Matevževo ravnanje zdelo nespodobno; nekterim mlajšim se je Matevž zdel neumen, ker dekle bolj ljubi kot denar; dekleta so ga pa večidel hvalile."
 
Reze ni bilo pri deseti maši. Matevž je pa stal med tovarši enačih let, kakor njih pervec in poglavar, na videz veselega obraza. Tovarši, ki so ga poprej toliko v časti imeli, so ga malo ogovarjali; nekako milo vajemilovaje so ga gledali; in tudi med njimi ni tekla govorica, ker vsacemu je v mislih bilo le to, kar se je z Matevžem godilo; vpričo njega si pa upali niso o tej reči govoriti. Bilo je vsem tesno pri sercu, nar bolj pa Matevžu, ki ni govoril in tudi ni pazil na njih govorjenje, kakor se tudi ni oziral na dekleta memogredoče, ki so ga radovedno pogledovale, ali se je kaj spremenil od sinoči. Obernjene je pa imel Matevž oči na očeta Krucmana, ki je pod lipo pred pokopališčnimi vratmi imel okoli sebe zbrano kerdelo mož, ki so poslušali njegove nasvete in sodbe. Vsako nedeljo je mož imel pod lipo posvetno pridigo za sosesko, in prav radi so ga poslušali, ker imel je Krucman pervo besedo v vseh rečeh. Ni bil sicer župan, pa župan ni mogel nič skleniti, dokler ni Krucman pristopil na njegovo stran. Tudi v premoženji so ga prekosili nekteri kmetje; vendar niso imeli veče veljave, kakor stari skušeni mož. Da je Krucman zadolženo hišo, ki jo je prejel od očeta v hudih letih, spravil na dober stan, da je imel terdno, delavno družino in vedno srečo pri opravilih, ker je vse storil o pravem času, in da so se besede, ki jih je izustil v bolj važnih zadevah, večidel vselej poterdile: to vse je pripomoglo možu k veliki časti in dobremu imenu v soseski; njegovega sveta so vsi iskali, in nič ni bilo v soseski narejenega in sklenjenega, kar bi ne bil poprej Krucman poterdil; in čeravno mož ni bil prost nekakega napuha, ki se je razodeval v noši in govorjenji, je bil vendar obče čislan in dopadlo je ljudem, da se možki Krucman tudi možko vede.
 
Ko se je družba okoli Krucmana nekoliko razkropila, pristopi Matevž v krog poslušavcov. Ko ga Krucman ugleda, reče se nekaj besedi možem za slovo, zapusti jih z Matevžem, in preden je Matevž usta odperl, spregovori Krucman: „Kakor ti berem na obrazu, bi me rad za svet prašal. Ako je beseda važna, pa stopiva h kerčrnarju na kak bokal. Vino da človeku dobre pametne misli, če ga zmerno piješ; pri vinu se vse bolj vjemajo misli in besede, in hitreje človek prevdari, kaj bi bilo dobro in prav. Vso pamet nam pa zmeša, če ga preveč pijemo. Tebe že poznam in hvalim te, ker se ogiblješ pijancov in tovaršem daješ dober izgled".
 
Pri teh besedah stopila čez prag vaške kerčme, in jo zavijeta berž po stopnjicah v zgornjico. Ko sedeta za mizo, reče Matevž: „Nar prej vas zahvalim, da ste me sinoči tako ljubeznjivo zagovarjali; prosim vas, da bi še enkrat s teto govorili in jej omečili serce, če je mogoče, potem bi vas pa prašal, kaj mislite, zakaj so teta sinoči delati hotli zadnje sporočilo?
Pri teh besedah stopila čez prag vaške kerčme,
Krucman je skozi okno gledal, kot bi Matevža ne poslušal. Ko je pe izgovoril, pravi Krucman! „Ako hočeš zvediti uzrok sporočila, poglej skozi okno". Matevž je moža kaj čudno pogledal; vender ozre se skozi okno. Pogled je bil nagel, pa tako je Matevža omamil , da ves zmeden in bled čične nazaj na stal. Kerčmi nasproti je stala hiša njegove tete, in vidil je Matevž skozi odperto okno, kako je dacar zraven tete sedel za pogernjeno mizo in razrezoval pečeno plškopiško.
in jo zavijeta berž po stopnjicah v zgornjico. Ko sedeta za mizo, reče Matevž: „Nar prej vas zahvalim, da ste me sinoči tako ljubeznjivo zagovarjali; prosim vas, da bi še enkrat s teto govorili in jej omečili serce, če je mogoče, potem bi vas pa prašal, kaj mislite, zakaj so teta sinoči delati hotli zadnje sporočilo?
 
„Zdaj pa vse vem", je djal Matevž, „teta se može in zvijačo so si izmislili, da so me tako gerdo iz hiše spodili. Vse je zgubljeno!" Prime se za čelo in jeza mu stopi v obraz.
Krucman je skozi okno gledal, kot bi Matevža ne poslušal. Ko je pe izgovoril, pravi Krucman! „Ako hočeš zvediti uzrok sporočila, poglej skozi okno". Matevž je moža kaj čudno pogledal; vender ozre se skozi okno. Pogled je bil nagel, pa tako je Matevža omamil , da ves zmeden in bled čične nazaj na stal. Kerčmi nasproti je stala hiša njegove tete, in vidil je Matevž skozi odperto okno, kako je dacar zraven tete sedel za pogernjeno mizo in razrezoval pečeno plško.
 
„Zdaj pa vse vem", je djal Matevž, „teta se može
in zvijačo so si izmislili, da so me tako gerdo iz hiše spodili. Vse je zgubljeno!" Prime se za čelo in jeza mu stopi v obraz.
 
"Kaj se boš jezil, čemu žaloval", pristavi Krucman kozarec nalivaje, teti možitva ni ubraniti, in tebi ni pomagati. Danes pij, zanaprej se pa trudi in trudi, kakor si se do zdaj; voljno prenašaj terpljenje, nabiraj denar, potem si hišo kupi in nekaj zemlje, pa dobodi pametno gospodinjo. Varuj se nepoštenih potov in neumnosti. Nar bolj nespametno bi pa bilo, ako v tacih revnih okoljščinah, v kakoršnih si zdaj, na ženitev misliš, in kteremu koli dekletu bele gradove obetaš, ko še stergane bajte nimaš".
 
„To vem tudi sam", pravi Matevž malo razdražen po terdih Krucmanovih besedah. „Bi pa li mogli teto kaj pregovoriti? Včeraj sem bil nagel; ako pa vi kaj pripomorete, bodo teta nekaj odjenjali, nekaj pa jaz; in teta se omožijo, jaz pa ostanem pri hiši. Pa kdo bi bil mislil, da se hočejo teta zopet možiti, in ravno dacarja jemati. Ta dacar ni kaj pošten človek, kakor
„To vem tudi sam", pravi Matevž malo razdražen
po terdih Krucmanovih besedah. „Bi pa li mogli teto kaj pregovoriti? Včeraj sem bil nagel; ako pa vi kaj pripomorete, bodo teta nekaj odjenjali, nekaj pa jaz; in teta se omožijo, jaz pa ostanem pri hiši. Pa kdo bi bil mislil, da se hočejo teta zopet možiti, in ravno dacarja jemati. Ta dacar ni kaj pošten človek, kakor
sem slišal na Dolenskem".
 
„Vendar teti dopade", Krucman odgovori.* ^Ženske„Ženske imajo svojo vero o možeh. Skusim pa zavoljo tebe, ker te čislam, teto pripeljati nazaj na pravo pot. Skusil bom, pa opravil nič ne bom. Teti ni bilo nič bolj po godil, kakor tvoj nagli terdni sklep." Sinoči si se ti jezno deržal, in teta je bila prijazna. Ko v drugo prideš do tete, se bo pa ona delala tako jezna, da te še izgovoriti ne bo pustila. Povej mi pa po pravici ime svoje neveste, ki si jo sinoči tako hvalil?"
 
Matevž zarudi in nekako boječe izgovori: "Kaj bi tajil! Vaša Mica je".
 
"Prehitel„Prehitel si se bil. Zdaj previdiš, kako nespametno si ravnal, da si hodil za dekletom, preden si bil gotov tetinega premoženja. Saj previdiš, da ti je ne morem dati v kakor zdaj stoji tvoje premoženje. Ako si pa dekletu s priliznjenim govorjenjem glavo zmešal, da bo zaničevala druzega ženina, da bo v vednem spominu nate z zakonom nezadovoljna, v kterega bo morebiti kmalu stopila, da bo tožila in žalovala: si ti kriv in naredii si jo močno nesrečno, in ta nesreča se ne da kmalu popraviti".
 
"Preveč„Preveč me grajate", odgovori Matevž. "Z„Z Mico sem govoril po pameti, nisem se ji prilizoval. Pa sam ne vem, kako je prišlo, da se ljubiva. Ako je to nesreča, kaj ne morem; sama je prišla in zadela je mene bolj kakor njo. Morebiti je pa sreča, saj ne vemo, kaj nas čaka".
ne vem, kako je prišlo, da se ljubiva. Ako je to nesreča, kaj ne morem; sama je prišla in zadela je mene bolj kakor njo. Morebiti je pa, sreča, saj ne vemo, kaj nas čaka".
 
«Kakor„Kakor svet stoji", odgovori Krucman, „se lahko previdi, da ti in Mica ne bota mogla delati zakona. Tedaj če se hočeš spametovati, pusti mi hčer na miru. Jaz jo bom domu vzel, ako količkaj iz mesta izvem, da si ž njo govoril. Toliko si pameten, da te ni treba dvakrat svariti. Ako pa prideš do dostojnega premoženja, ako mi pokažeš le dvanajst sto svojega denarja, dal ti jo bom z velikim veseljem".
 
„Tedaj mi vsaj privolite, da slovo vzamem od Mice".
 
„Tega ni potreba", Krucman odgovori, „bilo bi tudi škodljivo. Pri priložnosti bom sam dekleta podučil, saj sem njen oče, in bolje znam ž njo govoriti, kot vsakdo drugi. Pa brez zamere; te besede so očetovsko svarilo skušega moža; ako se ravnaš po mojem nauku, veliko žalostnih skušenj si prihraniš. Pa vse upanje tudi ni preč, morebiti se teta da pregovoriti, in potem bomo že vidili, kaj bo".
„Tega ni potreba", Krucman odgovori, „bilo bi
tudi škodljivo. Pri priložnosti bom sam dekleta podučil, saj sem njen oče, in bolje znam ž njo govoriti, kot vsakdo drugi. Pa brez zamere; te besede so očetovsko svarilo skušega moža; ako se ravnaš po mojem nauku, veliko žalostnih skušenj si prihraniš. Pa vse upanje tudi ni preč, morebiti se teta da pregovoriti, in potem bomo že vidili, kaj bo".
 
Žalosten je gledal Matevž v kozarec, in odgovoriti kaj ni vedil. Krucman pa mu je povedal še marsiktero ostro ali krotko, kakor je misel naletela.
 
Ko ob dveh zvonovi vabijo k popoldanji službi božji, ustaneta moža. v Krucman jo zavije proti cerkvi. Matevž se poslovi: „Sel„Šel bom po opravilih, morebiti precej daleč, varujte mi blago in denar; jutri morebiti nazaj pridem". Tako je djal Matevž, in naglo je korakal proti veliki cesti.
 
Med tem ko sta so Krucman in Matevž tako pogovarjala, sta se teta in dacar kaj dobro gostila s pečenkami in vinom. Kako dobre volje je bil dacar, da mu zdaj noben zaderžek ne brani v zakon jemati bogate neveste! Samo veselje se je tudi Rezi bralo na obrazu. Pa po nesreči je vidila Matevža v tistem trenutku, ko je iz kercmarjeve zgornjice pogledal v njeno sobo. Vidila je, kako je osupnil in obledel, in ta pogled je vzel tudi njej ves mir in vso slast. Več ji ni beseda gladko tekla, in dacar je kmalu spoznal, da se je Reza v nekaj zamislila, kar ni v zvezi ž njegovo ljubeznijo. Praša jo po uzroku, zakaj se je tako zamislila, in Reza mu odgovori, da se ne more ločiti od ljubega strička, da ne more misliti, kako bi revež med ptujimi kruha stradal, njegova teta bi pa v obilnosti vseh reči brez skerbi živela. Ne bom vživala miru in pokoja, je djala, dokler Matevž zopet ne prebiva v moji hiši: pozabiti ne morem, da sem mu teta. Ako se jaz omožim, zakaj bi se on ne smel oženiti. Hiša ima prostor za vse, in tudi toliko denarja mu bom izročila, da bo dobro nevesto dobil, in srečno živel zraven mene.
 
Dacar je ni mogel odverniti od tega namena; in ko je Reza zvečer h Krucmanu šla, je ondi z drugimi besedami razodela ravno to misel. "Kaznovati„Kaznovati moram Matevža, je rekla, ker je bil tako terdovrateh in prevzeten. Nekaj tednov se ne sme pred me pokazati. Pa kedar bo bolj ponižen, mu odpustim, vzamem ga spet v hišo ter mu pokažem, kako znam dobra biti, ako je on ponižen. Več mu bom darovala kakor je kdaj pričakoval. Zdaj pa mora nekaj časa mojo jezo občutiti".
 
Razveselila bi bila s temi besedami Matevža, pa daleč proč je bil, in v obupni žalosti je stopal po ulicah vesele Ljubljane.
daleč proč je bil, in v obupni žalosti je stopal po ulicah vesele Ljubljane.
 
== IV. ==
62

urejanj