Skušnjave Tomaža Krmežljavčka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1.602:
Petelinčkovo razkritje je Tomaža silno potrlo, zakaj režiserja ni imel nikoli na sumu, da se zanima za Natalijo, četudi jo je časih odlikoval s kako osoljeno in opoprano opazko. Od te ure je kakor lovski pes divjačino zasledoval režiserja in Natalijo in je postal ljubosumen kakor tiger. Kmalu je zapazil, da se med Natalijo in med škilastim in plesnivim režiserjem res nekaj plete in od tega trenotka ni imel več miru. Ljubosumnost ga je prevzela z vso in s tako močjo, da je zanemaril celo svoje kupčije ter pozabil na gospo Ines in na Angelo in na literaturo.
V Tomaževem, gorjupa polnem srcu se je porodilo novo upanje, ko je zagledal Natalijo vso razburjeno, ker ji je režiser njeno prvo samostojno vlogico tako skrajšal in zmrcvaril, da so se ji rogali vse tovarišice.
»Vse mi je črtal! Peti nimam nič, govoriti nimam nič — kar na odru bomo stala in zijala prodajala.« Tako se je hudovala Natalija in mečkala svojo vlogico in jo zaničljivo metala po tleh.
»Lepo ti je naredil, ta tvoj čestilec « se je posmehoval Tomaž. »Meni se zdi, da te je hotel blamirati.«
»Misliš? No, naj le pride, jaz mu že povem svoje mnenje. Če mi vloge ne pusti take, kakor je bila, pa sploh ne nastopim.«
Natalija je bila resnično slabe volje. Naglih korakov je begala po hodniku pred gledališko pisarno gor in dol in je bila neprijazna z vsakim, kdor se ji je približal. Tomažu pa je bilo toplo pri srcu in srčno se je veselil, da se bo Natalija z režiserjem skregala in da bo morda celo konec njeni umetniški karijeri.
Končno je prišel režiser in jo je mahnil v pisarno. Takoj je hitela Natalija za njim. Komaj je vrata za seboj zaprla se je že priplazil Tomaž in začel gledati skozi ključavnico in prisluškovati. In kar je videl in slišal je zamorilo vse sladke upe, kar jih je nosil v srcu.
Tomaž je bil že presenečen, da ni Natalija nastopila tako, kakor je obetala, ne kot razžaljena furija, marveč kot krotka ovčica.
»Ah gospod režiser — tega pač nisem zaslužila,« je mijavkala Natalija. »Vso vlogo ste mi črtali. Saj ne bom imela nič peti in nič govoriti.«
»Na besede nič ne damo,« je zapel režiser s svojim, organu nahodnega fajmoštra podobnim glasovom in obesil svoj površnik na klin.
»Ali — če nimam nič peti in nič govoriti tudi ne morem igrati.«
»Sladka devojka — boš pa lahko toliko več pokazala.«
»Ne delajte takih nespodobnih dovtipov,« je skoro jokaje rekla Natalija. »Sploh pa vidim, da ste vi človek, ki nima nič srca.«
»Kaj — jaz da nimam nič srca?« je vzkliknil režiser in naglo pristopil k Nataliji. »O golobica sladka — prepričaj se.«
Pri teh besedah je režiser naglo z obema rokama objel Natalijo in jo pritisnil na svoje prsi.
Tomaž je to videl skozi ključavnico in trepetal je radovednosti, kdaj dvigne Natalija roko in da režiserju za uho, kar mu gre. A Natalija ni dvignila ene same roke nego obe, a ni jih z zamahljajem položila režiserju za ušesi, nego jih nežno ovila okrog njegovega žirafskega vratu ter mirno trpela, da je režiser svoje uvele ustne pritisnil na njena rdeča cvetoča usta.
»Natalija — ali me boš ljubila.«
»Bom!«
»Ali mi boš zvesta?«
»Tebi tudi.«
»O Natalija, kako sem srečen!«
»Tudi jaz bi bila srečna, če bi mi pustil vlogo neskrajšano in če bi mi kupil primerno obleko. Saj veš: ženska brez obleke je kakor vojak brez uniforme!«
»A pri gledališču so prva stvar forme,« je šepetal razburjeni režiser in poskusil dekle novič poljubiti, toda Natalija se mu je izvila iz rok in je postavila pred sebe stol.
»Torej — moja vloga bo neskrajšana.«
»Da, srček.«
»In toaleto si lahko naročim — da?«
»Da, srček.«
»Potem stopi sem — ne tako, sem pred stol — tako — in nastavi gobček — tako —«
Natalija je poljubila režiserja in potem stekla iz sobe, tako hitro, da se prisluškujoči Tomaž ni mogel pravočasno umakniti. Kljuka ga je zadela v čelo in ga podrla, da se je vsedel na tla.
»Tomaž — kaj pa delaš tu?« je v skrajnem presenečenju zaklicala Natalija. »O Tomaž ...«
»O kanalija, o kanalija vseh kanalij, o kača strupena, o kraljica nesramnosti, o, o Sodoma in Gomora o — o —«
»Tomaž — ti si znorel,« je smejoč se na glas zaklicala Natalija in skočila mimo Tomaža ter zmage svoje neskončno vesela odšla k skušnji.
Tomaž je pobral svojega rojstva kosti in stokajoč kakor bi bil smrtno ranjen in držeč se za bulo na čelu je zapustil gledališče in pri srcu mu je bilo tako, da bi se bil najraje obesil na železno ograjo okrog gledališča. Spoznanje, da je Natalija zanj izgubljena, ga je popolnoma potrlo in ni si znal drugače pomagati, kakor da je v krčmi »pri zgubljenem sinu,« toliko časa pil, da je nezavesten obležal na klopi in ga še z mrzlo vodo in z jesihom niso mogli prebuditi.
Šele pozno ponoči je prišel zopet k sebi tako, da je s podporo domačega hlapca mogel iti na svoje stanovanje, a rabil je tri dni, predno je svojo pijanost prespal.
Njegova duša je sedaj kričala po maščevanju. Maščevati se je hotel Nataliji in režiserju, maščevati tako, da bodeta mislila nanj vse življenje. Ni mu bilo zdaj mar ne za zaslužek, ne za svoj zaklad, ne za gospo Ines, ne za Angelo, samo za maščevanje. Ves dan se je potikal okrog gledališča in iskal in razmišljeval, kako bi izvršil svoje maščevanje. A ničesar ni našel, kar bi bil mogel porabiti, vsak dan mu je prinesel le novih dokazov, da je Natalija rojena koketa in da ima vse več in več uspehov.
»Kar se suče okrog gledališča mladih gospodov v starosti 16 do 75 let, vsi nore za Natalijo. Oženjeni in samci, razni študenti in petični gospodje, vse je vanjo zaljubljeno. Slaščic dobiva toliko, da so si že vsi mački v naši ulici želodce pokvarili in daril in oblek ji kupujejo toliko, da bo lahko kmalu imela svojo vilo vsaj v Rožni dolini.«
Tako je zdihoval Tomaž, ko je spoznal, koliko častilcev ima Natalija, resnih in nevarnih častilcev, in strašna mu je bila misel, da bi se Natalija naposled vendar dala vjeti v nastavljene ji mreže.
»Pnevmatiki moje duše bodo pokali samega gorja,« je jokal Tomaž v svoji borni sobici, »če bi kateri teh zapeljivcev dosegel svoj cilj.«
| |||