Skušnjave Tomaža Krmežljavčka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1.676:
»Pnevmatiki moje duše bodo pokali samega gorja,« je jokal Tomaž v svoji borni sobici, »če bi kateri teh zapeljivcev dosegel svoj cilj.«
Od dne do dne je rasla Tomaževa žalost in prikipela do viška na dan predstave, ko je Natalija prvič nastopila v sicer neznatni, a vendar samostojni vlogi. Tomažu je drhtelo srce v pričakovanju, da doseže Natalija uspeh, zakaj rekel si je, da bo zanj za vedno izgubljena, če si ustvari trdno pozicijo pri gledališču.
Kapelnik in režiser sta se ravno srdito prepirala, rekviziter se je kregal z delavci, ker so mu polomili steklenico, v kateri je imel pripravljen »šampanjec« za oder in suflerka se je pritoževala, da ima naduho, ko je prišla lepa kakor jutranja zora, cvetoča in vesela Natalija iz garderobe in je stopila na oder. Imela je novo krasno obleko in nov klobuk, lepša je bila od vseh drugih in smehljaje je poslušala komplimente, s katero so jo obsipali vsi pričujoči umetniki. Še večje veselje pa je imela, ko je videla, kako jo zavidajo njene tovarišice. Metale so nanjo strupene poglede in sušljale med seboj tako, da je Natalija lahko vjela marsikatero besedo; kritikovale so njeno obleko in njene čevlje, njeno frizuro in njene rokavice, se norčevale iz njenih uhanov, češ »tako ponarejene briljante ima, da lahko ž njimi balinca« in v nič devale njene zapestnice, rekši, da so na njih visele preproge. Vsaka beseda je bila hudobna in vsaka je navdajala Natalijo z novim zadoščenjem. Bila je srečna kakor še nikoli.
Tudi Tomaž se je približal Nataliji. Bil je že štirinajst dni nepretrgoma pijan. Oči je imel vse izbuljene in krvave in dišal je po pijači, v njegovem srcu pa je divjal obup. Tudi Tomaž je hotel napraviti Nataliji nekaj komplimentov, a njegova ljubosumnost je bila tako velika, da je popolnoma pozabil na svoj namen, ko je videl, kako je Natalija dekoltirana.
»Kakšna pa si!« je vzkliknil in polglasno pristavil: »Ali te ni sram?«
Natalijo je ta napad razburil in zavrnila je Tomaža z veliko neprijaznostjo, češ, da nima ž njim nič opraviti in da jo naj pri miru pusti.
»Pa te je vender lahko sram,« se je razhudil Tomaž. »Kakšna je ta obleka! Saj se ti vse vidi do popka.«
»Kolikokrat si sam rekel, da pošten človek v družbi nič ne skriva,« je zakričala Natalija porogljivo in prešerno čivkajoč svojo pesmico je zaničevala Tomaža s pogledi in obrazi tako, da bi si bil najraje lase izruval.
»Oh, škoda, da ima hudič že sto let trganje v rokah in nogah, da je samo še za strašilo otrokom — takoj bi mu svojo dušo zapisal.«
To je bila prva misel Tomaževa, tako ga je bolelo Natalijino preziranje. Ves potrt se je naslonil ob kuliso in iz te polteme gledal, kako so delavci pripravljali oder. Režiser je skakal kakor obseden po odru in sakramentiral, rekviziter je tulil, kje da je tisti od boga zavrženi zločinec, ki mu je skrivaj izpil »šampanjca« ter mu napravil za šest krajcarjev škode, gledališki mojster je zmerjal delavce, gledališki blagajnik pa je vil roke in klical na pomoč nebeške sile in peklenske pošasti, zakaj drugi tenorist Petelinček je zahteval dva goldinarja predujma, grozeč, da sicer spoh ne nastopi, prva subreta pa je zahtevala izjemno povišanje igralskega honorarja, ker so mora dati na odru poljubiti od komika, ki mu iz ust smrdi.
»To se imenuje hram umetnosti in poezije,« je sam pri sebi govoril Tomaž, ki ga je trl neznanski svetobol. »Hram umetnosti — bolje bi bilo, če bi se reklo blaznica.«
Ozrl se je in iskal Natalijo. Videl jo je za drugo kuliso ravno ko se je režiser k njej nagnil in jo poljubil na vrat. Tomaž je stisnil pesti, kri mu je stopila v glavo in ravno je hotel planiti na odhajajočega režiserja, ko je od druge strani pristopil eden gledaliških mogočnikov in ves rdeč v obrazu ustavil Natalijo.
»Tako torej,« je govoril polglasno. »Jaz žrtvujem zate vse kar morem, ti pa se pustiš od režiserja poljubovati. O, sramuj se. Mene goljufaš, mene, ki sem cesarski uradnik, ki sem oženjen mož in oče štirih nepreskrbljenih hčera. Moja najmlajša hči bi bila lahko tvoja mati in ti me goljufaš. Obljubila si mi zvestobo in ljubezen, a zdaj se pustiš od drugega poljubovati.«
Prijel je Natalijo za roko in jo hotel k sebi potegniti, a Natalija se mu je iztrgala.
»A, veste kaj,« je vzkliknila jezno, »to je pa že preveč. Vi ste me vprašali, če mi smete kupiti čevlje in klobuk in jaz sem to dovolila; vi ste me vprašali, če mi smete dati briljantne uhane in jaz sem vam to dovolila. Zdaj pa hočete, da naj vas še ljubim in naj vam bom zvesta? Vi pa malo preveč zahtevate. Kdaj sem vam pa to obljubila? Nikoli! Pojdite k svojim štirim nepreskrbljenim hčeram.«
Odhitela je od gledališkega mogočneža. Tomaž, ki ga je ta prizor hudo razburil, ker do tega trenotka ni vedel, da je tudi častitljivi gledališki mogočnik njegov tekmec, je hitel za Natalijo in jo je ustavil. Z votlim glasom je zaklical:
»Ooo — sram te bodi.«
»Pojdi se solit ali pa se obesi,« je zaklicala razjarjena Natalija. »Ves dan naj me bo sram. Kaj misliš, da res nimam nič drugega opraviti.«
»Natalija — tri ljubimce imaš — ooo —«
»Kjer je za enega dovolj, tudi druga dva ne bosta stradala,« je siknila Natalija v največji ljutosti in pahnila Tomaža od sebe.
S smrtno žalostjo v srcu je šel Tomaž po hodniku, da bi stopil na oder, kjer je bil že postavljen ves zbor. Rekviziter je nosil ravno zadnje potrebščine na oder.
»Prosim vas, držite mi no ti dve steklenici,« jo dejal rekviziter Tomažu, »drugače mi zopet eden teh zločincev izpije vino.«
Tomaž je vzel steklenici. V eni je bil »šampanjec« v drugi je bila tinta. Obe steklenici sta bili temni. Ko je Tomaž ogledoval ti steklenici, mu je šinila v glavo satanska misel. En korak v temo in maščevanje je bilo pripravljeno.
»Fertik!« je vpil režiser. Ali so vsi na svojih mestih.«
»Natalije še ni — je zunaj.«
| |||