Skušnjave Tomaža Krmežljavčka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1.724:
»Natalije še ni — je zunaj.«
Iz režiserjevih ust se je vsula ploha besedi in hitel je na hodnik.
»Fertik — he — boginja ljubezni — fertik —«
»Še ne,« je začivkala Natalija izza zaprtih vrat, na kar je režiser začel zopet divjati, kakor bi bil obseden.
Naposled je bilo vse pripravljeno in zastor se je dvignil. Tomažu se ni nič ljubilo. Stal je v zadnji vrsti zbora, držal roke v žepu in namesto da bi pel, je le neprestano zabavljal: »To naj bo hram umetnosti? To je klinika za umobolne ali pa hudičeva past.«
V zadnjem prizoru prvega dejanja je imela Natalija svoj samostojni nastop. Tresla se je po vsem životu in mraz ji je bilo in vroče in ves čas na tihem molila, da bi svojo vlogo srečno izvršila. Končno ji je kapelnik mignil. Vzela je, kakor je bilo v vlogi predpisano, šampanjsko steklenico v roke, privzdignila krilce, da se je videl rob svilenih hlačic, ki jih je plačal cesarski uradnik in oče treh nepreskrbljenih hčera, ter začela peti.
Glas se ji je v začetku nekoliko tresel in zdelo se ji je, da ničesar ne vidi in ne sliši, toda kapelnik in suflerka sta jo dobro držala in tako je srečno dovršila prvo kitico. Ker so nekateri njenih čestilcev dijaškega stanu vsaj rahlo zaploskali, je to povečalo njen pogum. Drugo kitico je že dokaj bolje pela, z večjim temperamentom in z živahnimi kretnjami ter dosegla popoln aplavz.
Občinstvo je bilo res nanjo pozorno. Vsa kukala so bila nanjo obrnjena in vsestransko se je priznavalo, da je simpatična, da čedno poje in dosti dobro igra in da je jako lepo oblečena. Natalija je instinktivno čutila, da je napravila za začetnico jako dober vtis in s čuvstvom presrčne radosti se je lotila zadnje kitice svoje pesmice. Igrala in pela je z vsem ognjem in končujoč svojo pesmico z veselim vriskom je hrabro dvignila krilce nastavila kakor ji je bilo v vlogi predpisano šampanjsko steklenico na usta ter napravila krepek požirek.
V istem hipu ji je pa že padla steklenica iz rok in bruhnila je iz ust požirek »šampanjca«. Ta šampanjec pa je bil črn in je imel ostudni ukus tinte. Nataliji je skoro slabo postalo. Pozabila je popolnoma, da je na odru in pljuvala tinto in si z robcem brisala usta in obraz in razmazala s tinto pomešani šampanjec, da je bila vsa lisasta. Samo jokala je in se brisala in ni nič slišala, da so vsi umetniki in vse umetnice ji šepetali, naj vendar izgine z odra.
Med občinstvom je nastal smeh, ki se je hitro spremenil v huronsko vpitje in med tulenjem vsega občinstva je padla zavesa.
Zdaj se je začelo tulenje na odru. Režiser je vrgel vlasuljo ob tla, je divjal kakor blazen in zmerjal Natalijo in rekviziterja. Ta je zopet prisegel pri repu, pri konjskem kopitu in pri rogovih peklenskega poglavarja, da je bilo v steklenici pravo vino. Vse je kričalo in se togotilo. Natalija je jokala in zmešnjava je bila splošna.
Edini Tomaž je bil miren in zadovoljen. Ker je rekviziter dolžil delavce in zboriste, da so izpili vino in vlili v šampanjsko steklenico tinto, se je iz previdnosti umaknil v najtemnejši kot, da bi ga ne videl rekviziter in je tam filozofiral, da je škodoželjnost vendarle najčistejše veselje, ki je zamore človek občutiti in da je »Laibacherica« v kateri je bral ta Schopenhanerjev izrek najimenitnejši izobraževalni časopis.
Natalijo so odpravili v garderobo, kjer je zopet pretakala grenke solze, videč grde lise, ki jih je napravila tinta na njeni novi lepi obleki. Začelo se je novo dejanje. Rekviziter je porabil ta čas, da je preiskoval, kdo da je utegnil v šampanjsko steklenico vliti tinto. Nič zlega sluteč je stal Tomaž na odru in krepko pel v zboru. Tedaj ga je zagledal rekviziter in se je takoj spomnil, da je pred začetkom prvega dejanja prosil Tomaža, naj mu trenotek drži šampansko steklenico in steklenico s tinto.
»Ta je zločinec,« je zaklical rekviziter, »ta in nihče drugi.«
Tekel je na stran, kjer je stal režiser in mu to povedal in potem sta oba hitela v garderobo in sta Nataliji povedala svojo slutnjo. Ko je Natalija slišala Tomaževo ime, je skočila s stola.
»On — on je to storil — nihče drugi kot on,« je zaklicala. »Malo prej sva se prav ostro skregala — ker ga ne maram — in iz jeze in sovraštva mi je to napravil.«
Razljučena, kakor furija je Natalija z režiserjem in z rekviziterjem šla iz garderobe.
»Pokličite ga z odra,« je zahtevala »takoj ga pokličite — tu na mestu napravim obračun ž njim.«
Režiser se je primaknil do skrajnega roba kulise in poklical Tomaža. Ta je pač pogledal na dotično stran, a ko je videl skupino, ki ga je tam čakala, se mu je zdelo previdneje, da ostane na odru.
»Zasačen sem,« — si je rekel »in huda ura se bliža. A če zlodej vse vzame — Natalija je vendar tinto pila in vsa Ljubljana se ji bo smejala.«
Manevriral je po odru seemintja in ugibal, kako bi jo popihal iz gledališča.
»Ko bi imel svojo obleko na sebi, bi kar ušel,« je dejal sam pri sebi, »a kot maškara vendar no morem uiti.«
Naposled je prosil dobrega tovariša izmed zboristov, naj mu pomaga in ker je obljubil celih pet goldinarjev nagrade, mu je tovariš ustregel.
»Steci v garderobo vzemi mojo obleko in nesi jo na dvorišče,« mu je velel Tomaž in mu izročil obljubljenih pet goldinarjev.
Zborist se je kmalu vrnil in povedal Tomažu da je naročilo izvršil.
Tomaž je zdaj novič začel manevrirati po odru in naenkrat izginil za kulisami. Z dolgimi skoki je zbežal na dvorišče in se kar mogoče hitro začel slačiti. Ravno ko je bil gledališki kostum spravil s sebe in segel po svoji obleki pa je prihrumela iz gledališča divja četa. Bilo je že konec dejanja. Za Natalijo, režiserjem in rekviziterjem je drl ves zbor in vse je vpilo. Tomaž je stal v sami srajci in spodnjih hlačah na dvorišču in poskušal ugovarjati in se braniti, a ni prišel do besede. Natalija, režiser, rekviziter vsi so nanj vpili in ga zmerjali in naposled si Tomaž ni znal drugače pomagati, kakor da je držeč svojo obleko pod pazduho v sami srajci in v spodnjih hlačah pobegnil proti muzeju.
V muzejskem nasadu se je skril za grm in se je oblekel in pri tem razmišljeval, kako jo je pravzaprav polomil.
»Zdaj je že celo vse izgubljeno. Vse! Vsega je konec. Vsa Ljubljana bo izvedela kaj se je zgodilo in vsi me bodo zasmehovali in zaničevali. Blamiran sem, nesmrtno blamiran. Nataliji sploh ne smem več pred oči stopiti. Iz stanovanja me bodo vrgli in morda še tožili pri sodniji. Zavozil sem jo, zavozil.«
Bila je jasna in mrzla zimska noč. Tomaž je najprej hitel na svoje stanovanje, ker se je hotel preseliti še predno se vrne Natalija iz gledališča. Vpokojeni in s srebrnim zaslužnim križcem odlikovani eksekutor Smole je dremal za mizo čakajoč na Natalijo, ko je prihrumel Tomaž v sobo.
»Veste, boter, pri vas ne maram več stanovati,« je dejal Tomaž, ki je imel že vse svoje stvari spravljene. »Še nocoj se preselim.«
»Kaj ti pa je? Ali se ti je zmešalo? Zakaj pa nečeš več tu biti?«
»Zato, ker imam pri vas vsako jutro, kadar se zbudim takega mačka, da mi ni obstanka. Zbogom stric in Natalijo vprašajte, če rada tinto pije.«
In zbežal je iz hiše s svojim kovčegom. Smole pa je v silnem strmenju gledal za njim in s strahom v srcu šepetal: »Znorel je, gotovo je znorel.«
| |||