Skušnjave Tomaža Krmežljavčka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1.834:
Toda Tomaž se je za Kozoglavovo brigo zahvalil le s tem, da je zmetal prijatelju ob glavo najrazličnejša živalska imena in jim dodal še toliko slovenskih in nemških, hrvaških in madžarskih in italijanskih žaljivk, da se je celo krotki, stradanja vajeni literat Kozoglav razvnel ter začel vračati milo za drago. In ker je bil Kozoglav lačen in žejen in torej ne pri popolni razsodnosti, se je tekom burne debate spozabil tako daleč, da je izrekel o Nataliji svoje jako slabo mnenje. Tedaj pa je Tomaž planil iz postelje in je dejanjski napadel svojega tovariša in vnel se je pretep, v katerem je bilo razbito in uničeno v mnogih bojih preskušeno staro in iskreno prijateljstvo. Kozoglav in Tomaž sta se ta večer razšla v sovraštvu zagotavljajoč drug drugemu najpopolnejše zaničevanje in želeč drug drugemu, naj ga vzame hudič.
Tomaž, že ves sestradan in oslabel, je bil sedaj prisiljen iti po zaslužku. Kruljenje njegovega želodca je prevpilo ljubezensko ječanje njegovega srca. Zastavil je pri hišni gospodinji zlato verižico, na kateri je gospa Ines nosila od škofa blagoslovljeni škapulir in se posvetil okrepčalnju svojega telesa. Med tem, ko je jedel in pil, je bežal njegov duh v bodočnost in delal nove načrte.
»Literatura ni nič, absolutno nič.« To je bil prvi sklep Tomažev. »Agent postanem, agent za vse, kar se bo dobilo.«
Njegov pogled je obvisel na lepaku, ki je visel na gostilniških vratih. V hipu je bil Tomaž na nogah.
»Kaj — Anton Železnik — moj dobrotnik — samostojni obrtniški kandidat za občinski svet — je-li mogoče?«
Pazljivo je prečital lepak od prve do zadnje črke in se ni mogel načuditi.
»Res je — kandidat je — Anton Železnik kandidat — to se mu bodo smejali. In shod priredi — danes — ob petih popoldne na Virantovem vrtu. Pa če bi preklje padale z neba — ta shod moram videti.«
Sedel je zopet za mizo in jedel in pil dalje. Oslabel od stradanja ni nič zapazil, kako ga je vino vse bolj prevzemalo. Le nestrpno je gledal na veliko uro na steni in pil in pil.
Popoldne se je odpravil na Virantov vrt. Hodil je z negotovimi koraki in vroče mu je bilo in ves vrtoglav je bil in neverjetno pogumen.
»Kaj bi onegavil,« je govoril polglasno. »Po shodu pojde Železnik s svojimi pristaši gotovo v krčmo — kar k njegovi ženi pojdem. Naj se zgodi kar hoče. Kaj pa je, če me ven vrže? Prava reč! Mene bodo najbrž še mnogokrat ven vrgli tod in tod, naj se torej navadim.«
Virantov vrt je bil poln občinstva. Tomaž se je oziral po ljudeh, če je kje kak znanec, a je videl samo Kozoglava, ki je otepaval volilni golaž in pil, kakor bi imel gobo v trebuhu.
Tudi gospod Anton Železnik je bil že na bojišču, a ni bil ne tako rdečeličen, ne tako vesel, kakor po navadi. Tomaž je vzlic svoji pijanosti spoznal, da utegne imeti gospod Železnik velike skrbi.
»Bog vedi ali se zopet boji kake preiskave ali pa ga je strah pred volilci.«
Tudi gospod Železnik je zapazil Tomaža in je prišel k njemu.
»Kod pa se skrivate?« je vprašal gospod Železnik. »Vaš boter vas išče po celem mestu, Natalija se joka, da ste zaradi nje v vodo skočili in moja žena tudi izprašuje po vas.«
»Bil sem bolan, da, in nesrečo sem imel,« se je izgovarjal Tomaž. »Sicer pa je gotovo literat Kozoglav pravil, kaj je bilo z menoj.«
»Nič ni pravil,« je dejal Železnik. »Ni pol ure tega, kar sem ga izpraševal. Rekel je, da ste se Evrope naveličali. A to je postranska stvar. Nekaj bi vas rad prosil in če mi izkažete to uslugo, vam bom jako hvaležen.«
Ker je gospod Anton Železnik obenem pokazal svojo denarnico, je Tomaž umel, kako obliko zadobi Železnikova hvaležnost in je bil takoj pripravljen izkazati posestniku te obilne denarnice vsako uslugo.
Gospod Železnik je peljal Tomaža na kegljišče. Ker so zbrani volilci že postali nemirni in začeli klicati: »Začnite — shod se mora vršiti,« je bil gospod Železnik hndo zbegan.
»Ljubi gospod Krmežljavček,« je rekel in stisnil Tomažu nekaj bankovcev v roke, »pomagajte mi iz zadrege. Vi ste pogumen človek. Glejte, naša stranka, veste, katoliška stranka, me je prisilila, da kandidiram. A na shod so prišli sami liberalci. Kamor pogledate, same liberalce vidite. Kozoglav mi je sicer spisal prav lep govor — a liberalci me ne bodo poslušali. Smejali se mi bodo in norca se bodo iz mene delali in še ven me bodo vrgli. Prosim vas, pomagajte mi.«
»Ko bi le vedel kako,« je dejal Tomaž. »Povejte, kaj naj storim.«
»Storite kar hočete, samo da bo shod razgnan,« je prosil Tomaž. »Samo da nastane kraval in da meni ne bo treba govoriti. Jaz sem hvaležen človek, gospod Krmežljavček, boste videli, da sem res hvaležen.«
Zopet je gospod Anton Železnik pokazal svojo denarnico in prosil tako nujno, da je Krmežljavček vse obljubil, dasi se mu je nekaj sanjalo, da se podaja v veliko nevarnost.
Zbrani volilci so med tem vse glasneje zahtevali, naj se shod začne. Tomaž je šel k Železnikovi mizi in je v največji naglici izpraznil nekaj kozarcev vina med tem, ko je neki možiček z nožem trkal ob čašo in začel zahtevati mir.
»Otvarjam današnji shod,« je zaklical možiček s tankim ostrim glasom: »Vsi veste, čemu smo se danes zbrali ...«
»Zahtevamo, da se voli predsednik,« je zaorilo po vrtu. »Vsak shod mora imeti predsednika.«
Gospod Železnik je bil ves bled in se je tresel kakor bilka. Držal je klobuk in dežnik v rokah in samo čakal, kdaj mu bo mogče »častno pobegniti«.
»Gospod Krmežljavček prosim vas ... zdaj je čas.«
Tomaž je splezal na svoj stol in je zavihtel svoj klobuk.
»Posluuuh,« je tulil tako glasno, da je vse preupil. »Posluuuh — mene volite za predsednika ali pa za poslanca. Boste videli, ves svet se vam bo čudil. Jaz imam po očetu žejo in po materi katoliško prepričanje in sam nisem nič prida človek. Mene volite.«
»Ven ž njim,« je zaoril mogočen bas. »Taki pobalini sploh nimajo nič iskati na shodih.«
»Ven ž njim,« se je oglasil mogočen zbor.
»Jaz kandidiram,« je vpil Tomaž, ki vsled pijanosti in razburjenosti sploh ni vedel kaj govori. »Če bom izvoljen, bom predlagal, naj se v špehkamro postavi električen klavir, da zaprtim ne bo dolgčas. Da, in telefon bomo napeljali v spovednice ...«
»Ven ž njim, dol ga vrzite — nesramni pobalin — še volilec ni — še moker je za ušesi.« Tako je vpilo razljučeno občinstvo, a Tomaž je bil ves iz uma in je tulil, kakor bi mu zobe drli.
Tedaj pa so razjarjeni volilci začeli dvigati palice. Med liberalci in med klerikalci je nastal prepir. Hude besede so letele sem in tja in stoli so se začeli prikazovati v zraku. Tomaž pa je tulil in tulil in tulil.
| |||