Skušnjave Tomaža Krmežljavčka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1.902:
Tedaj pa so razjarjeni volilci začeli dvigati palice. Med liberalci in med klerikalci je nastal prepir. Hude besede so letele sem in tja in stoli so se začeli prikazovati v zraku. Tomaž pa je tulil in tulil in tulil.
Tedaj pa je prihitela policija in začela miriti ljudi. Krepak redar je segel Tomažu v lase in ga potegnil s stola, med tem, ko je gospod Anton Železnik dostojanstveno odhajal in zabavljal, da pošteni katoliški davkoplačevalci vsled liberalne nasilnosti še mirno ne morejo zborovati, da je treba mestno policijo podržaviti in sploh zatreti veri, narodu in državi nevarni liberalizem.
Med tem ko je Tomaž letel z vrta na cesto, je prejel od zborovalcev toliko sunkov, brc in udarcev s palicami, da je postal skoro popolnoma trezen. Zunaj pa ga je čakalo razočaranje. Nadejal se je, da bo zopet videl Železnikovo denarnico, a predno je dohitel Železnika, je začutil za vratom krepko polno roko in osoren glas mu je velel:
»V imenu postave — z menoj; in če ne greste z lepa, vas oklenem.«
Tomaž je skoro okamnel. Niti besedice ni mogel ziniti in samo proseče in plaho gledal redarja.
»Marš hitro« je velel redar in še vedno razburjeni zborovalci so začeli porogljivo klicati: »Le zaprite ga; bo vsaj videl, v kateri kot v špehkamri bo postavil električni klavir.«
Ves potrt je korakal Tomaž poleg redarja in sram ga je bilo in v duhu je računal, koliko petakov bi bilo treba, da bi bil za bolečine in za sramoto primerno odšodovan in strah ga je pretresal pri misli, da ga bodo morda kdo ve kako dolgo zaprli.
Ko je prišel na policijsko stražnico, pa se je vse na bolje obrnilo. Prisopihal je namreč gospod Anton Železnik in prosil s sklicateljem shoda vred, naj Tomaža izpuste, češ, da je napravil samo šalo. Gospod Anton Železnik se je z veliko vnemo zavzel za Tomaža, ne toliko, ker se mu je smilil, marveč ker se je bal, da bi Tomaž povedal, kdo ga je prosil, naj shod razbije.
Tomaž je bil izpuščen, ne da bi bil špehkamro od znotraj videl in je v družbi gospoda Antona Železnika zapustil policijsko stražo.
»To mi pa morate obljubiti, gospod Krmežljavček,« ga je spotoma rotil Železnik, »da ne boste nikomur povedali, zakaj ste shod razbili. Recite, da ste ga na svojo roko razbili, ker ste videli, da imajo liberalci večino. Še hvalili vas bodo, da ste političen talent.«
»Saj to sem res,« je samozavestno rekel Tomaž »in kadar bom imel volilno pravico, bom tudi kandidiral. In to se samo po sebi razume, da si ne dam vzeti zasluge, da sem bil za našo katoliško stvar lasan in obrcan in tepen in aretiran.«
»Tako je prav,« je dejal Železnik. »Za prestane bolečine vas bom jaz oškodoval. Vi boste dober agitator. Če hočete zame agitirati, vam bom plačal na dan po pet goldinarjev.«
Kakor lačen volk na kost je Tomaž planil na Železnikov predlog in predno se je ta dan stemnil, je imel za prestane bolečine še tri petake v žepu in je bil nastavljen kot agitator za samostojnega kandidata Antona Železnika.
Tomaž si je kupil pri starinarju »nove« hlače, ker so stare na Virantovem vrtu vsled dotikanja z različnimi podplati preveč trpele in je potem začel svoje agitatorsko delo s tem, da je šel v krčmo »pri zgubljenem sinu«.
Natakarica Angela je ravno likala perilo. Ko je zagledala Tomaža ji je padlo likalo iz rok in strahoma se je stisnila k zidu.
»Ježeš — Tomaž — ali si res ti?« je vprašala vsa preplašena. »Kozoglav je pa rekel, da si se naveličal Evrope.«
»Sem si premislil in se vrnil na tvoje zvesto srce,« je odgovoril Tomaž in je objel Angelo, ki je sreče trepetala in se stiskala k njemu in mu verjela, da je bil že na potu v Ameriko, a se je vrnil samo zaradi nje.
Tomažev povratek je obudil veselje med vsem ženstvom, službujočim v gostilni »pri zgubljenem sinu« in to veselje je dobilo toliko laglje hrupnega izraza, ker je gostilničarka zaradi protina ležala in je bila na milost in nemilost izročena svojim poslom. Tomaž je dajal za vino in ko so se zbrali večerni gostje, je začel agitirati in je stal na mizi in govoril in govoril, dasi ni bilo nobenega volilca v sobi.
Pijanost je postajala vse večja. Tomaževi prijatelji so tulili, naj je govoril Tomaž, kar je hotel, in razsajali so tako, da se je slišalo na cesto. Priplazil se je tudi literat Kozoglav, a je samo pogledal v sobo pa hitro zbežal, ko je ozrl Tomaža.
Končno se je Tomaž polastil ženskih hlač, ki jih je bila Angela zlikala. Oblekel je par ženskih hlač na noge, par drugih pa na roke in se zopet postavil na mizo. Najprej je imitiral vrvolazca, ker je bil pa že tako vinjen, da se je komaj vzdrževal na nogah, je premenil vlogo in je začel prednašati kuplete.
Naenkrat so zaškripala vrata in pri odprtini se je pokazal tolst obrit obraz. Tomaž je ravno pel:
»Kaplani, kaplani
Ti nosijo škrice na suknjah dolge.
Kaplani, kaplani
Oj to so prefrigan' ljudje.«
Za njim je tulila vsa družba, med tem je Tomaž na mizi poskušal zaplesati.
Tedaj pa so se vrata na stežaj odprla in v sobo sta stopila poleg lastnika tolstega obritega obraza še dva moža, med tem ko se je za vratmi skrivala drobna stvarica v ženskih krilih.
»... Kaplani, kaplani
Oj to so prefrigan' ljudje!«
Tako je tulila Tomaževa družba, Tomaž pa se je v ženskih hlačah kazal od vseh strani. Soba je bila skromno razsvetljena in polna dima in Tomaž je bil tako pijan, da sploh ni nič več razločil.
»Oh — Tomaž — Tomaž — oh — kakšen pa si.«
Ta klic je obudil Tomaževo pozornost. Pogledal je novodošlece ostreje. Samo trenotek jih je gledal, potem je kakor iz uma skočil z mize, pograbil sifonko in začel sam sebi brizgati sifon v obraz.
»Znorel je — oče nebeški — znorel je — Tomaž, kaj si znorel! Tako je klical Tomaža birmski boter, penzijonirani eksekutor Smole in obrnivši se do svojih dveh spremljevalk jo bolestno zavzdihnil: »Saj sem vama pisal, da se mu meša, da ni pri zdravi pameti. Oh, prijatelj, ti se mi res smiliš, da imaš takega sina.«
| |||