Redakcija: 20:50, 8. november 2011 uredi Magicdog (pogovor \| prispevki) 1.617 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 21:10, 8. november 2011 uredi razveljavi Magicdog (pogovor \| prispevki) 1.617 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 2.296: »Ali ste slišali ... vas ne pozna ... meni pa je rekla šema ... nov dokaz, da me ima rada ...« »Pojdiva že, gospodu se mudi ...« je rekla nestrpno Natalija. »Sploh sem pa prišla na maskerado plesat in se zabavat ...« »Koj ... koj, Natalija,« je hitel Tomaž. »Le to povej, če bi ti tega gospoda po obrazu in po glasu spoznala, če bi ga videla na pr. v generalski obleki.« »Seveda bi ga spoznala.« »Potem je vse v redu ... tudi za slučaj, če bi gospod hotel pozabiti na najin dogovor. »Nikar ne mislite, da bom pozabil na ta dogovor — še jutri vam sporočim kako in kaj,« je dejal prefekt. Ločili so se. »Z bogom ...« je dejal prefekt. »Klanjam se,« je rekel Tomaž, Natalija pa je zaklicala: »Dobro zabavo gospod Konte di Monte Porco.« Prefekt je hitel v garderobo, kakor bi se mu mudilo na tihi prostor, čigar vrata so zaznamenovana z ničlo, med tem ko sta se Natalija in Tomaž vrnila v dvorano. »Kdo je ta gospod?« je spotoma tiho vprašala Natalija in se stisnila k Tomažu hoteč spoznati, kako moč ima nad njim. »Ah tebi res ne morem ničesar zamolčati,« je zavzdihnil Tomaž »preveč te imam rad ... še besedolomen postanem zaradi tebe ...« »Kdo je ta gospod?« je novič vprašala Natalija in se ustavila v tihem temnem kotu. »Če mi daš poljub ...« je šepetal Tomaž in v istem trenotku že poljubil Natalijo. »Torej — kdo je ta gospod?« »To sploh ni noben gospod ... ampak predstojnica usmiljenih sester,« je zaupno zašepetal Tomaž in naglo potegnil presenečeno Natalijo seboj v dvorano ter se ž njo zapodil med plesalce ter se ž njo sukal veselo in brezskrbno, kakor da je ves svet njegov. Natalija je sicer še nekajkrat zasukala pogovor na skrivnostno predstojnico usmiljenih sester in je izpraševala od kod jo Tomaž pozna in kaj da je z njo, a Tomaž jo je vselej premotil. »Kaj nisi videla, da je stara in grda?« je dejal Tomaž. »Tako je stara in grda, da se mora briti. In boji se me, saj bi jo odstavili, če bi izvedeli, da je bila v moški obleki na maskeradi.« »Tomaž — ti lažeš.« »Ne golobica — prisegam ti pri prorokovi bradi ...« »Beži — beži ... govori vendar pametno.« »Dobro ... poslušaj torej pametno besedo ... povabim te na večerjo ... zdaj je pavza.« »To je vse?« »No, če ostaneš z mano čez noč, ti plačam tudi zajtrk.« »Tomaž — ne bodi nesramen. Čez noč bom s tistim, s katerim se bom poročila.« »Ah, saj sem vedel, da si še nedolžna.« »Skoro čisto nedolžna,« je s ponosom rekla Natalija in se pri tem ozirala po dvorani, iz katere so se plesalci in plesalke odpravljali v restavracijske prostore. Tomaž je ujel te poglede in je postal ljubosumen. »Kaj se tako oziraš? Ali koga iščeš? Kaj sem ti dober le tedaj, če nimaš nikogar drugega.« »Ne bodi ljubosumen — tega ne prenesem.« »Kako naj ne bom ljubosumen, ko te pa imam rad.« »S tem mi ni nič pomagano; jaz bi se rada dobro omožila.« »Potrpi malo Natalija. Saj si šele nekaj nad šestnajst let stara in jaz nekaj nad sedemnajst. Za sedaj, ko te še ne morem poročiti, te snubim na levo roko. To je sicer duhovski privilegij ...« »Nehaj ... nehaj ... to so čenče,« se je smejala Natalija. »Pelji me raje na dobro večerjo.« »Z veseljem ... pojdiva gledat, kje sta Kozoglav in njegova tovaršija.« »Ah ne, pojdiva raje dol v restavracijo. Tam so moj oče in tvoj oče ...« Tomaž je bliskoma odskočil, kakor akrobat in vzel klobuk pod pazduho, da bi mogel bežati. »Kaj praviš ...? Moj oče ... tvoj oče ... nemara še župnik Bradavica...! Ne, Natalija! Tja ne grem! Naposled bi me še danes gnali v Alojzijevišče.« »Ne bodi tako neumen,« ga je mirila Natalija. »Še danes zvečer so tvoj oče rekli, prav je imel Tomaž, da je ušel iz Alojzijevišča. In sploh so rekli tvoj oče, da niso tvoj oče in da ne vedo natančno kdo je tvoj oče.« Tomaž se je polagoma zopet približal Nataliji. »A tako so govorili moj oče? Namreč tisti oče, ki pravijo, da niso moj oče? Šment — to je skoraj uganka! Kako naj to razumem?« »Ti bodo sami povedali — pojdiva že vendar.« Natalija je prijela Tomaža pod roko in ga vlekla seboj in Tomaž ji je sledil, če tudi nerad, in je s potoma modroval: »Moj oče so, pa niso moj oče! Hm, navsezadnje ... kdo je mati kakega človeka, se lahko natančno ve. To stoji. A kdo je oče ... navsezaduje je tako, da popolnoma zanesljivo tega nihče ne more reči. Hm! Naposled je lahko mogoče, da moj oče res niso moj oče. Hm! Brez očeta pa tudi nisem. Hm. Kaj bom zdaj novega očeta iskal, ko so mati mrtvi?« Med takimi modrovanji sta prišla Tomaž in Natalija v krčmo, kjer so v kotu za polnimi litri sedali Boltežar Krmežljavček in eksekutor Smole in Luka Magarac nekdanji frizer mračnoselski in drugi imenitniki. S kričanjem so sprejeli Tomaža in Natalijo in jima napijali, kajti bili so že vsi nadelani. In Boltažar Krmežljavček je svoje dolge z vinom premočene brke obrisal ob Tomaževo lice in ginjen zdihoval: »Oh, kako sem te vesel ... tak fant ... to je prav, da si jim ušel ... oh škoda da sem jaz tvoj oče ti pa nisi moj sin ...« Tudi boter Smole, upokojeni, s srebrnim zaslužnim križcem odlikovani eksekutor, je stisnil Tomaža k sebi in ječal: »Ti ne veš, kako mi je bilo hudo po tebi ...« Pri teh hesedah je nahodni boter Smole kihnil, da bi bil s tako silo lahko električni voz s tira pahnil in dva natakarja sta se tako prestrašila, da sta prevernila ob Kozoglavovi roki prihajajočo boginjo plesa in ji dala priliko cepetati z nogami v zraku. »Oh, boter ... ljubi boter,« je vpil Tomaž objemajoč Smoleta »če ste me tako veseli ... dajte mi roko svoje hčere za ženo.« Tudi Luka Magarac je razprostiral roke, a je bil že tako trd, da ni mogel izza mize, nego je kričal: »Hodi amo brate ... da te zagrlim ...« Radosti izven sebe je Tomaž prisedel in trkal in kričal in se veselil in ni nič zapazil, da mu je Natalija ušla z mladim oficirjem in samo pil in pil in stresal zabavljice in norčavosti dokler ga ni pijača prevzela, da še kozarca ni mogel več dvigniti. Tedaj je prišla zopet Natalija. Videvži Tomaževo pijanost je indignirano zaklicala: »Sram te bodi, Tomaž — še krava ve kdaj ima dosti ...« Tomaž je svoj stekleni pogled uprl v Natalijo in z blaženim usmevom je dihnil. »To jaz — tudi vem — kadar vodo pijem —.« [[Kategorija:Miroslav Malovrh]]

Skušnjave Tomaža Krmežljavčka: Razlika med redakcijama